Njive nadomešča beton

V Sloveniji se pospešeno zmanjšujejo že tako omejena pridelovalna območja

V Sloveniji smo bili zadnja leta priča pospešenemu izgubljanju kmetijskih površin. Skupna površina njiv in vrtov se je med letoma 2002 in 2007 zmanjšala za neverjetnih 35 tisoč hektarjev. Od tega gre največji delež na račun spremembe v travnike, precej velik delež izgube pa je tudi posledica urbanizacije, pozidave kmetijskih površin. Površina urbanih zemljišč v Sloveniji se je med letoma 2002 in 2007 povečala za skoraj 20 tisoč hektarjev, na skoraj 108 tisoč hektarjev. V tem obdobju je bilo v povprečju urbaniziranih 11 hektarjev zemljišč na dan. 65 odstotkov v tem času urbaniziranih zemljišč je bilo pred tem namenjenih kmetijstvu. V veliko primerih je šlo za zemljišča najboljše kakovosti. Slovenija je sicer podpisnica konvencije ZN o boju proti degradaciji tal, katere cilji so ohranjanje najboljših zemljišč, povečanje pridelovalne sposobnosti, saniranje degradiranih zemljišč in trajno gospodarjenje s talnimi in vodnimi viri.
Dr. Borut Bohanec z ljubljanske Biotehniške fakultete je nedavno v intervjuju za Mladino pozidavo kmetijskih zemljišč označil za trenutno največji politični škandal v Sloveniji. »Druge stvari, o katerih se pogovarjamo, so popravljive. Lahko si premislimo in uvedemo drugačne kmetijske prakse, ko pa enkrat kmetijsko površino spremenimo v asfalt ali trgovsko hišo, tega zlepa ni mogoče popraviti.«
Pozidava je toliko bolj skrb zbujajoča, če se zavedamo, da Slovenija premore le 800 kvadratnih metrov kmetijskih površin na prebivalca, povprečje v Evropski uniji je 2500 kvadratnih metrov, preživetveni standard pa je postavljen pri 2000 kvadratnih metrih. O tem problemu je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela govoril kmetijski minister Milan Pogačnik in napovedal spremembe zakonodaje, s katerimi bi obrnili negativni trend. »Če bi v tem mandatu prišli na tisoč kvadratnih metrov, se mi zdi, da bi nekaj naredil,« je povedal. To bo vsekakor zahtevna naloga. Interes občin za spremembo namembnosti zemljišč iz kmetijskih v stavbna v okviru novih prostorskih načrtov je namreč, kot so nam povedali na kmetijskem ministrstvu, ogromen. »Največji obseg predlaganih sprememb kmetijskih zemljišč v stavbna v eni občini je približno 1200 ha, sledi občina s predlogom za približno 600 ha in niso redke občine, ki predlagajo spremembe na 200 ha najboljših kmetijskih zemljišč. Tudi druge občine, ki pripravljajo spremembe obstoječih planskih aktov ali pa nove občinske prostorske načrte, načrtujejo obsežne spremembe kmetijskih zemljišč v druge namenske rabe.« Z obžalovanjem ugotavljajo, da so predlogi zastavljeni zelo obsežno, brez ustreznih strokovnih podlag in ne izražajo realnih potreb.
Dr. Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta, avtor letos objavljene raziskave o spremembah v strukturi kmetijskih zemljišč, iz katere črpamo podatke, navedene v uvodu, meni, da pri nas urbanizacija poteka precej stihijsko. »Tudi ko pridejo tuji strokovnjaki, se čudijo, kako je pri nas pravzaprav mogoče zidati povsod,« pravi Vrščaj. Po njegovem izginjajo pomembne vrednote. »Za razliko od nekaterih drugih držav pri nas nimamo zavedanja, da so tla, zemljišča, zelo pomemben naravni vir.« To je v veliki meri posledica tega, da je hrano razmeroma enostavno kupiti v supermarketu. Kot pravi Vrščaj, je bilo zadnjih 10-15 let pravzaprav tabu govoriti o tem, da mora imeti Slovenija, tako kot vsaka pametna država, neko prehransko varnost. Da mora dovolj velike količine hrane proizvesti sama. Vnovič smo o prehranski varnosti začeli govoriti šele ob lanskem naftnem cenovnem šoku, ko se je hrana nenadoma zelo podražila. »Ljudje imamo kratek zgodovinski spomin. Vsako stanje ocenjujemo z vidika trenutnih lastnih potreb. Trenutno je veliko razprav o usodi Ljubljanskega barja, češ da so tam naravni ekosistemi, da gre za krajinski park ... da je treba območje zaščititi in izgnati kmetijstvo. Pozabljamo pa, da je barje, tako kot je danes, umeten sistem, ki je nastal zato, ker so to barje v preteklosti zaradi potrebe po hrani umetno izsušili. Kar naenkrat, ko pa je hrane dovolj, pa imamo druge vrednote, druge zahteve, spremeni se vrednostni sistem.« Zadostne količine hrane so zaradi izobilja izpadle iz vrednostnega sistema, vanj pa so vstopili naravni habitati, ki v resnici niso naravni, poudarja.
Veliko odgovornost za tako obsežno pozidavanje kmetijskih zemljišč nosi tudi politika, ki je sforsirala drobljenje občin. »Občinski prihodek župana večidel zagotavljata prav spreminjanje namembnosti zemljišč in draga prodaja, nato pa od dejavnosti, ki se tam razvijejo, pobira še davke,« pravi dr. Bohanec. Tudi dr. Vrščaj meni, da imajo župani preveč proste roke. »V času nekdanje Jugoslavije, ko so bili spomini na lakote še živi, so kakovostna zemljišča zelo ščitili, danes pa so te varovalke oslabili in dali županom v roke možnost odločanja o tem, kakšni bodo urbanistični načrti. Razdrobljenost slovenskih občin je katastrofalna, na občinah delajo premalo poučeni ljudje in dejansko podležejo lokalnim usmeritvam, tudi pritiskom, in pozidavajo najboljša zemljišča. Politična garnitura v občini si spomenik najhitreje postavi tako, da postavi industrijsko cono, odpre nova delovna mesta ...«
Dejansko so v okviru novih občinskih prostorskih načrtov predlagana številna poslovna in industrijska območja, predvsem ob večjih prometnicah. Največji pritisk za pozidavo kmetijskih zemljišč je, pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu, na ravninskih delih, kjer je tudi največji obseg kakovostnih obdelovalnih kmetijskih zemljišč. »Dejstvo je, da je največji konflikt z drugimi dejavnostmi na ravninskih območjih, kjer so kompleksi obdelovalnih površin z visokim pridelovalnim potencialom, kjer je obdelava lažja in kmetijska pridelava ekonomsko upravičena, hkrati pa so ta območja zanimiva tudi za razvoj nekmetijskih dejavnosti,« nam je povedal minister Pogačnik, ki sicer poleg razdrobljenosti občin kot enega glavnih razlogov za trenutno stanje vidi tudi razdrobljenost parcel. Teh je v Sloveniji kar 1,6 milijona. Veliko vlogo po njegovem igrata tudi dedna in prostorska zakonodaja. »Res je tudi, da smo v preteklosti veliko vlagali v intenzivno živinorejo, takšne površine pa je možno ohranjati ekstenzivno, s trajnostnim sonaravnim kmetovanjem, kakršnega v večji meri podpiramo danes.« Prav podpora trajnostnemu razvoju podeželja se mu zdi ključna. Na to opozarja tudi dr. Vrščaj: »Veliko se govori o trajnostnem razvoju. Trdim, da ni pravega trajnostnega razvoja, če se tako slabo gospodari s tlemi. Tla so del osnovnih kopenskih sistemov. Brez tal ni ničesar. Ne moremo živeti na kamnu. Če so tla, so rastline, če so rastline, so živali in posledično tudi človek. V Evropi smo res veliko naredili za zaščito voda in zraka, tla, v katerih se vse kopiči, pa še kar naprej onesnažujemo, hkrati pa jih, ko jih pozidamo, popolnoma uničimo. Čas nastajanja tal pa merimo v deset tisoč letih.«
Spremembe zakonodaje, ki naj bi obrnile trend pozidavanja, so, zagotavlja minister, že v pripravi. Novelirati nameravajo zakon o kmetijskih zemljiščih. Spremembe naj bi pripomogle k usmerjanju gradenj na območja nekmetijskih zemljišč, obstoječih stavbnih zemljišč in predvsem na degradirana območja. Prav slednje kot enega najpomembnejših ukrepov izpostavlja Vrščaj. »Najboljša zemljišča bi ščitili skozi ponujanje slabega.«
Spremembe zakonodaje naj bi predvidevale tudi rešitve, ki bi obveznost ohranjanja proizvodnega potenciala prenesle tudi na investitorje. Lep primer za to je nemška zvezna dežela Baden-Württemberg, kjer mora tisti, ki želi pozidati en hektar tal, plačati 50 tisoč evrov v poseben sklad, ki je namenjen izključno financiranju vzpostavitve novih oziroma izboljšavi obstoječih kmetijskih zemljišč. In to ne glede na to, kdo je investitor, lahko je tudi država.
Ministrstvo pa namerava s spremembo zakona tudi določiti večje obveznosti za lastnike kmetijskih zemljišč in ukrepe za vse tiste, ki zemljišč ne bodo ustrezno obdelovali oziroma se jim bodo zaraščala. V Sloveniji je trenutno v zaraščanju kar približno 40 tisoč hektarjev. Dr. Vrščaj ugotavlja, da smo v Sloveniji zelo zanemarili kmetijstvo in pospeševali zaraščanje zemljišč z gozdovi. »Pred 80 leti je bilo med kmetijskimi zemljišči v Sloveniji zgolj 30-35 odstotkov gozdov. Zdaj pa imamo celo 64 odstotkov gozdov. Slovenci praktično živimo na gozdni jasni. Na Krasu so bile včasih senožeti. Zemljo so obdelovali, pridelovali so vrtnine za Trst. Pokrajina je bila zelo gola, kar je vidno s starih fotografij. Dandanes je Kras neverjetno zaraščen. Naš življenjski prostor se krči. Gozd nas stiska v doline, urbanizacija pa ven iz dolin.«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Naroči