Borut Miklavčič, minister za zdravje

Slovensko zdravstvo je pred veliko reformo. Prvi korak je osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je te dni v javni obravnavi in za katerega minister za zdravje Borut Miklavčič še ni pridobil soglasja koalicije. Ker je po novem predvidena stroga delitev javnega in zasebnega dela, Miklavčič pričakuje hude pritiske zasebnega zdravstva, ki da bo poskušalo zmehčati dikcijo zakona.

Začnimo z aktualno temo - bolnišnico Brežice. Zakaj v zdravniški zbornici, sindikatu Fides in zdravniškem društvu mislijo, da bolnišnico želite zapreti? V izjavi za javnost so zapisali, da je »trenutno dogajanje v bolnišnici Brežice lep primer, da je ena temeljnih ambicij zakona o zdravstveni dejavnosti omejevanje sredstev za zdravstvo«.

To, da želimo z zakonom o zdravstveni dejavnosti omejevati sredstva za zdravstvo, je popolna izmišljotina. Predsednik zdravniškega društva dr. Poredoš mi je po telefonu dejal, da te izjave ni podpisal. Poslancu Andreju Vizjaku sem že pred tremi tedni poslal pismo, kjer sem mu pojasnil, da se bolnišnica Brežice in nobeden od njenih oddelkov ne zapira. Ta teden sem bil osebno v Brežicah, kjer sem jim to povedal še enkrat. A očitno nič ne zaleže. To je pogovor gluhih.

Težko je verjeti, da protestirajo brez razloga.

Osnutek zakona v nobeni opredelitvi ne navaja ukinitve katerekoli izmed bolnišnic ali njenega posameznega oddelka, temveč postopno preusmeritev k večjemu zadovoljevanju potreb ljudi in večji kakovosti zdravstvene dejavnosti. Tudi števila bolnišničnih postelj ne bo treba spreminjati. Nasprotno, osnutek zakona poudarja, da bo treba razširiti obseg ambulantne obravnave kroničnih pacientov in na področjih, kjer že imamo ali pa se bodo pojavile čakalne dobe, s tem povezanih diagnostičnih in rehabilitacijskih dejavnosti ter dejavnosti negovalnih oddelkov.

Predvidena je specializacija bolnišnic. Stacionaren oddelek določene dejavnosti bo bolnišnica lahko imela samo, če bo dovolj velik, da bo strokovno in ekonomsko zagotavljal celovito obravnavo pacientov 24 ur dnevno vse dni v letu. Zakaj je to potrebno?

Želimo vzpostaviti večjo kakovost in strokovnost. Z izgradnjo avtocestne infrastrukture v Sloveniji se je dostopnost izboljšala 80 odstotkom prebivalstva. Če kirurg v Kanadi na leto ne opravi 400 operacij, izgubi licenco za operiranje. To je kriterij njegove strokovnosti. V javnih razpravah pogosto zastavim vprašanje, ali bi imel kdo proti, če bi se moral na operacijo kolka zapeljati do Valdoltre. Do zdaj še nihče ni rekel ne. To je zato, ker ima Valdoltra na tem področju ugled.

Ampak zakaj bi dostopnost do zdravstvene oskrbe še poslabšali?

Ambicija je, da bi vsak zavarovanec prišel do najboljše možne zdravstvene storitve, ker je ta tudi najcenejša. Prenapotitve, ko bolnika najprej zdravijo v neki splošni bolnišnici, nato pa ga pošljejo v UKC Ljubljana, so drage. Dejstvo je, da so finančne zmožnosti zdravstvenega varstva omejene in vedno manjše od potreb, zaradi česar so nujne spremembe v organizaciji dela, delitvi dela med izvajalci, izkoriščenosti kadrov in opreme.

Če bodo določeno vrsto operacij opravljale samo še tri ali štiri bolnišnice, ali to ne bo podaljšalo čakalnih dob?

Z določitvijo mreže javne zdravstvene dejavnosti se obseg dela ne bi smel zmanjšati, kvečjemu lahko pride so sprememb v zmogljivostih posameznih bolnišnic oziroma njihovih oddelkov in prestrukturiranja iz stacionarne v ambulantno dejavnost. Tudi prestrukturiranje se bo izvajalo postopoma in predvsem tam, kjer opravljanje dejavnosti ne bi bilo ekonomsko in strokovno ali z vidika kakovosti opravičljivo. Specializacija pa bi nasprotno morala skrajšati čakalne dobe, saj naj bi do nje prišlo prav na področjih, ki so najbolj deficitarna.

Mogoče se zdravniki bojijo, da bodo zaradi tega izgubili službe?

Kako, če vemo, da jih primanjkuje?

Če bi izkoristili potencial vseh zdravnikov, tudi tistih, ki se danes 'šlepajo' na najbolj pridne, bi se mogoče izkazalo, da pomanjkanje ni tako dramatično.
Po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev smo nekoliko pod povprečjem EU. A problem pomanjkanja zdravnikov bi bil z boljšo organizacijo manjši. Naj ponazorim v vojaškem žargonu: z dobro razporeditvijo na terenu si lahko učinkovit že s stotimi vojaki, s slabo pa ne boš učinkovit niti s petstotimi.

Novi zakon o zdravstveni dejavnosti je pripravljalo skoraj 30 ljudi. Kdo so ti strokovnjaki? Koliko je med njimi zunanjih svetovalcev?

Večinoma gre za strokovnjake, ki so zaposleni na ministrstvu. Zunanji sodelavci so bili vključeni le kot svetovalci za posamezna ožja, predvsem pravna vprašanja. Tako sta nam svetovala dr. Rajko Pirnat in dr. Rado Bohinc.

Kakšni pa so bili njuni honorarji?

Bohincu je bilo prek podjetja Lege Artis izplačanih 3600 evrov, Pirnatu pa prek Inštituta za javno upravo 8736 evrov. Zanimivo, da novinarje bolj kot vsebina reforme zanima višina honorarjev. Naj vam povem, da sem takoj po prevzemu ministrske funkcije svetovanje drastično omejil. Nagnal sem zunanjega svetovalca, s katerim je pogodbo podpisala še prejšnja garnitura in ki je v enem letu zaslužil 130 tisoč evrov, čeprav razen računa ni sproduciral nobenega drugega papirja.
Prvi osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti je povzročil razburjenje, saj je prednost dajal koncesionarjem in svobodnim zdravnikom na račun zdravstvenih domov in bolnišnic. Zdi se, da nimate jasne vizije o prihodnosti slovenskega zdravstva. Zadnja verzija je precej drugačna.
Prvo delovno gradivo je povzročilo nezadovoljstvo pri ožjem krogu bralcev. Ne drži, da bi dajala prva gradiva prednost koncesionarjem in svobodnim zdravnikom. Vizija razvoja je vseskozi povsem jasna in nespremenjena. Že od vsega začetka so v gradivih ideje o neprofitnosti javne zdravstvene dejavnosti, prednosti razvoju osnovne zdravstvene dejavnosti, novi vlogi zdravstvenega doma kot osrednjega nosilca primarne ravni, novi vlogi in organizaciji bolnišnic in terciarne dejavnosti, razmejitvi javne in zasebne dejavnosti in kakovosti. Vsa ta poglavja so v zadnji verziji le bolj poudarjena in dorečena.

Po novem naj bi bili za dodelitev koncesij objavljeni javni natečaji. Kaj bo merilo za to, da bo nekdo koncesijo dobil, drug pa ne?

Nekatera merila za izbiro kandidatov so navedena že v predlogu zakona. To so strokovna izkušenost, znanje in strokovne reference. Pomembna bo tudi cena storitev, ki jih je kandidat pripravljen ponuditi plačniku, torej ZZZS-ju, pa tudi dostopnost zdravstvenih storitev. Konkretna merila bo vseboval vsak posamezen razpis, odvisno od specifičnosti primera.

Kako boste dosegli, da bodo koncesionarji zagotavljali nujno medicinsko pomoč, dežurstva, nadomeščanje?

Vsak zdravstveni dom oziroma bolnišnica bo imela pooblastila, da razporeja dežurstvo in organizira nadomeščanje tudi z vključevanjem koncesionarjev na svojem območju in področju delovanja. Koncesionarji pa bodo pred podpisom koncesijske pogodbe koncedentu morali predložiti dogovor z zdravstvenim domom oziroma bolnišnico o medsebojnem sodelovanju tudi glede teh nalog.

Kaj če koncesionarji teh nalog ne bodo opravljali?

Predvidene so kazenske sankcije, v novem koncesijskem aktu pa bo dana tudi možnost, da tak kršitelj izgubi koncesijo.

Po novem ne bo dovoljeno, da bi imeli zaposleni v javnem zavodu hkrati še koncesijo. Boste to določilo uveljavljali tudi pri tistih, ki koncesijo že imajo?

To določilo bo veljalo tudi za tiste, ki že imajo sklenjene koncesijske pogodbe, saj se bodo vse te morale v določenem času po uveljavitvi zakona uskladiti z njegovo vsebino. Rok uskladitve bo vsaj eno leto.

Kakšen bo vaš odgovor na vlogo za koncesijo revmatološkega oddelka UKC Ljubljana?

Odgovor je že zapisan v predlogu zakona, ki določa, da se terciarna dejavnost lahko opravlja izključno v javnih zavodih. Torej revmatologi UKC ne morejo računati, da bi prešli med koncesionarje. Sem pa mnenja, da mora revmatološki oddelek in morda še kateri imeti večjo možnost vplivati na organizacijo svojega dela in poslovanje enote.
Se bodo za koncesijo lahko potegovale tudi pravne osebe? Sprašujem zato, ker je bilo v času ministra Bručana predvideno, da bi se za koncesije lahko potegovala tudi podjetja, kot so Mercator ali SCT.
Za koncesijo se bodo lahko potegovale le fizične osebe. Te bodo morale imeti zaposlene ključne osebe, nosilce zdravstvenih dejavnosti, ki ne bodo smeli biti sočasno zaposleni v javni zdravstveni dejavnosti.

Sprva ste se zavzemali za uvedbo javno-zasebnega partnerstva, po katerem bi bilo koncesijo mogoče podeliti tudi za gradnjo. Zakaj ste to idejo opustili?

Ureditev področja javno-zasebnega partnerstva v zakonu o zdravstveni dejavnosti ni potrebna, saj to področje že ureja poseben zakon. Javno-zasebno partnerstvo se mi zdi smiselno predvsem na področju diagnostike. Država nikoli ne bo imela dovolj denarja, da bi lahko kupovala najnovejše aparature. Ne vidim pa, vsaj za zdaj, nobene potrebe po tem, da bi ga uvajali na področju gradnje.

Zakaj je v zdravstvu sploh treba imeti koncesionarje? Bručan je dejal, da zato, ker so za državo cenejši od zdravstvenih domov. To drži?

Koncesionarji so lahko dopolnilo javne zdravstvene dejavnosti, saj lahko opravljajo določeno dejavnost, ki je z organizacijskega ali finančnega vidika za javni zavod manj zanimiva. O tem, da bi bili koncesionarji cenejši, ni dokazov, saj o tem ni bila opravljena nobena primerjalna analiza. Edino, kar drži, je, da državi ni treba dati koncesionarjem sredstev za investicije v objekte in opremo.

Bi bilo brez koncesij mogoče v celoti udejanjiti program skrajševanja čakalnih dob?

Vprašanje je povsem teoretično. Če bi bili koncesionarji zaposleni v javni zdravstveni dejavnosti, bi se prav tako dalo skrajšati čakalne dobe. Ko so se namreč začele podeljevati koncesijske pogodbe, so zdravniki odhajali iz javnih zavodov na svoje in so s seboj odnesli tudi določen del programa. Tako se s koncesionarji ni povečal obseg dela in ne skrajšale čakalne dobe.

Kot eden glavnih razlogov za podeljevanje koncesij v osnovnem zdravstvu se omenjajo potrebe prebivalcev, ki so oddaljeni od zdravstvenega doma. Ali ne bi bilo ceneje, če bi v teh krajih zgradili zdravstveno postajo?

Za kakšno rešitev se bodo odločili ustanovitelji zdravstvenih domov in lekarn, je njihova stvar. Morda bodo res ustvarili boljše razmere za delo javne zdravstvene dejavnosti v odmaknjenih krajih ali pa bodo del dejavnosti prepustili koncesionarjem. Vsekakor naj bi odločitve o tem sprejemali v občinah.
Zanima me vaše stališče.
Zdravstvene postaje ni problem zgraditi. V tem trenutku je naša največja težava, da v osnovni zdravstveni službi primanjkuje zdravnikov. Z razpisom koncesij in boljšim nagrajevanjem koncesionarjev želimo zdravnike pritegniti v tiste kraje, ki so danes tudi zaradi oddaljenosti neatraktivni.

Bi bili pripravljeni ponuditi tudi druge ugodnosti, na primer stanovanje?

Na ministrstvu in ZZZS v to smer še nismo razmišljali. Obstajajo pa občine, ki zdravnikom te ugodnosti že nudijo, saj je bil to edini način, da so jih privabile.

Predvideno je, da bodo zdravstveni domovi spet dobili pomembnejšo vlogo. V kakšnem smislu?

Zdravstveni domovi morajo ponovno postati osrednji nosilci zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Prebivalstvu gravitacijskega območja bodo morali zagotoviti dostopnost do storitev družinske medicine, dejavnosti za potrebe otrok, šolarjev, žensk in delavcev, zobo-zdravstveno dejavnost za otroke, mladino in odrasle, patronažno dejavnost, dejavnost nujne medicinske pomoči z reševalno službo ter laboratorijsko in drugo diagnostično ter rehabilitacijsko dejavnost. Poleg tega bodo koordinatorji dejavnosti koncesionarjev na primarni ravni. Ob tem bo v naslednjih letih treba kadrovsko okrepiti osnovno zdravstveno dejavnost, saj ta najbolj zaostaja v primerjavi z drugimi državami EU. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki ima več zdravnikov na sekundarni in terciarni kot na primarni ravni.

Zakaj?

Zdravniki, pa tudi ostali ljudje, medicino ločujejo na bolj in manj atraktivno. Mediji veliko pišejo o kirurgih, malo pa o splošnih zdravnikih. Zaradi tega je logično, da se več zdravnikov odloči za bolnišnice. Pri tej odločitvi ni ključen denar. Na vseh seznamih o višini plač so pri vrhu zdravniki v zdravstvenih domovih, ne pa zdravniki v bolnišnicah.

Na vrhu so direktorji zdravstvenih domov. Tudi tu bi kazalo narediti red.

Saj ga bomo. V predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti je zapisana usmeritev, da naj bo menedžer menedžer, zdravnik pa zdravnik. Prof. dr. Dolenc mi je svetoval, naj zdravnike vrnemo medicini.
To, da v upravah bolnišnic ne bodo smeli sedeti zdravniki, se zdi drastično.
Predlog zakona ne govori o tem, da naj bi v upravah ne bilo zdravnikov. Govori le o tem, da naj člani uprave praviloma hkrati ne bi opravljali zdravstvene dejavnosti. Delo v upravi je namreč zahtevno in odgovorno in ga ni mogoče uspešno opraviti le z nekaj urami na mesec.

Po mandatu ministra Bručana je bilo ugotovljeno, da dobra tretjina zdravstvenih domov ne more več opravljati z zakonom predpisane zdravstvene dejavnosti, ker so jim odvzeli finančna sredstva in programe ter jih odpeljali v zasebne roke. Je to stanje sploh še mogoče popraviti?

Vsekakor se da in to je eden izmed ciljev sprememb. Niso pa spremembe uresničljive v kratkem času.

Po novem zdravnik, ki bo delal v bolnišnici, ne bo smel imeti zasebne ambulante. Kako bo to koristilo bolnikom?

Koristi je lahko več. Najprej se bo s takšno razmejitvijo prekinila praksa mešanja javnih in zasebnih sredstev oziroma prelivanje javnih sredstev v zasebne zaslužke. Nastajala so razlikovanja med premožnejšimi in socialno šibkejšimi, kar je v solidarnostnem sistemu javnega zdravstvenega zavarovanja nesprejemljivo.

Ortoped dr. Miro Gorenšek je na seji zdravstvenega sveta glede ločitve javnega in zasebnega dela dejal, da gre za napad na zasebno zdravstvo, ki bo povzročil podaljšanje čakalnih dob v rednih ambulantah in vrnitev korupcije iz časov socializma. Kako resna je ta bojazen?

Ta bojazen je minimalna ali bolj teoretična. Dejstvo je, da velikega dela storitev predvsem s področja zahtevne diagnostike, terapije in rehabilitacije ne bo mogoče opraviti v zasebnih in slabo opremljenih ordinacijah ter brez timskega dela. Zaradi tega se bo pretežni del zdravstvene dejavnosti še vedno moral opravljati v bolnišnicah. Tisti, ki ne bodo delali v njih, bodo imeli tudi težje pogoje ohranjanja strokovnosti in strokovnega napredovanja. Stališče, ki ga je izrazil dr. Gorenšek, ima širše ozadje. Predstojnik ortopedske klinike UKC prof. dr. Vane Antolič ima zasebno ortopedsko ambulanto Orthops. Če želite odpreti zasebno ambulanto, morate zagotoviti primerne prostore in opremo. Ministrstvo je pri Orthopsu ugotovilo, da te pogoje izpolnjuje. Nato smo se vprašali, kdo bo v ambulanti delal. Dr. Antolič je navedel sebe, zato smo ga pozvali, naj k vlogi priloži soglasje delodajalca, česar ni storil, ker mu vodstvo UKC tega potrdila ni dalo. Logično. Tudi vi ne smete pisati za Delo, ker imate konkurenčno klavzulo. Ko smo ga vprašali, kdo bo zdaj delal v zasebni ambulanti, je sporočil imeni dveh upokojenih ortopedov. To se nam ni zdelo sporno, vprašali pa smo ga, kakšen urnik ima ambulanta. Njegov odgovor je bil, da delajo »izključno na podlagi povpraševanja bolnikov; včasih je bolnikov veliko, včasih jih sploh ni in je ambulanta zaprta«. Ob tem se sprašujem, zakaj potrebuje zasebno ambulanto, če očitno nima dovolj bolnikov.

Lani je bilo samo v ljubljanski regiji pregledanih sto tisoč samoplačnikov, ki so za preglede plačali 378 milijonov evrov. Kdo bo vse te ljudi pregledal, če ne bo več zasebnih ambulant?

Javni zavodi in v njih redno zaposleni zdravstveni delavci. Če se bodo potrebe povečale in če bodo za to tudi finančne možnosti, bodo ti lahko delali tudi na podlagi podjemnih pogodb z lastnim ali katerim drugim javnim zavodom. To namreč predlog zakona dovoljuje. Glede 378 milijonov nimam informacije, ki bi ta znesek potrdila. Davčno upravo bi moral tudi vprašati, če je bil od tega plačan davek.

Zakon tako pri javnih kot zasebnih izvajalcih zahteva ločeno vodenje prihodkov in odhodkov in prepoveduje prelivanje javnih sredstev v dobičke zasebnih izvajalcev. Kdo bo izvajal nadzor?

Za nadzor bodo skrbele inšpekcijske službe, za kršitelje pa so predvidene visoke denarne kazni.
Vemo, da dosedanji nadzor ZZZS nad zaračunavanjem zdravstvenih storitev ni bil učinkovit. Če je inšpekcija prišla k zdravniku in ugotovila, da je zavodu zaračunal preveč, se ni zgodilo nič. Zdravnik je moral preveč zaračunan denar vrniti, to pa je bilo tudi vse.
To je res. Še več je izvajalcev, ki so ob taki ugotovitvi običajno tožili ZZZS. Pogodbene kazni so z dogovorom za letošnje leto ponovno uvedene. Finančni nadzor, ki ga izvaja ZZZS, bo na novo urejen z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Vsekakor bo moral biti učinkovitejši. V nekaterih evropskih državah velja, da plačnik, pri nas je to ZZZS, določi kriterije o še sprejemljivih stroških. Če z nadzorom ugotovi, da je nek zdravnik zanj predrag, mu koncesijo vzame. Pregovor pravi, da se še ni rodil moški, ki bi lahko zaslužil toliko, kolikor lahko zapravi ženska. Če parafraziram - v svetu ni zdravstvenega sistema, ki bi imel toliko denarja, da ga ne bi mogel potrošiti. Treba se je torej obnašati racionalno.

Izračuni kažejo, da bo imel ZZZS v prihodnjem letu 130 milijonov evrov primanjkljaja, leta 2011 pa že 270 milijonov. ZZZS zato od vas pričakuje prevetritev košarice pravic. Jim boste ustregli?

Ob takem finančnem stanju gotovo ne more vse ostati pri starem. Prevetritev košarice je eden od predlogov, pri tem pa nihče ni povedal, kateri del pravic bi prevetrili. Druga resnica je, da samo z oženjem pravic zavarovancev ni mogoče odpraviti pričakovanega primanjkljaja ZZZS-ja. Potrebni bodo ukrepi tudi na izvajalski strani in na področju prihodkov javne zdravstvene blagajne.

Ob stokanju glede pomanjkanja denarja v zdravstvu je kot bomba treščil podatek, da bodo bolnišnice, zdravstveni domovi, zavodi za zdravstveno varstvo in lekarne letos državi plačale skupaj kar 15,5 milijona evrov davka na presežek. Kako je do tega lahko prišlo?

Na ministrstvu smo že večkrat opozorili, da se je to zgodilo, ker je ZZZS zadnje dni decembra lani na račune zdravstvenih izvajalcev nakazal poračune plač za osem mesecev, zaradi česar so ti izvajalci za lani izkazali presežek prihodkov nad odhodki. Problem je, da pri uvajanju novega plačnega sistema lani jeseni nihče ni preverjal podatkov o masi plač. Bolnišnice so Združenju zdravstvenih zavodov sporočale precej precenjene zneske, združenje pa je nato te napačne zneske sporočilo ZZZS-ju. V zdravstveni blagajni prejetih računov niso pregledali, ampak so jih preprosto plačali. V ZZZS-ju zdaj priznavajo, da so bili podatki Združenja zdravstvenih zavodov o dvigu plač v bolnišnicah previsoki glede na dejansko povprečje plačnih razredov v bolnišnicah. Bolnišnice so od ZZZS-ja dobile preveč denarja, s katerim niso imele kaj početi, razen da so ga vnesle v bilanco in ob koncu leta prikazale presežek. Večina bolnišnic je ta presežek namenila pokrivanju starih izgub. Davek na presežek morajo plačati, saj je prejšnja vlada sprejela pravilnik, s katerim je obdavčila tudi javne zavode. Zaradi napake zdravstvene blagajne, ki podatkov ni preverila, bo slovensko zdravstvo v teh težkih časih po nepotrebnem izgubilo 15,5 milijona evrov. Na zadnjem svetu UKC Ljubljana je Maks Tajnikar dejal, da je ta davek največji kriminal, ki se je zadnje čase zgodil povprečnemu Slovencu. Ta denar smo davkoplačevalci s prispevno stopnjo prispevali v zdravstveno blagajno za zdravstvene storitve. Nanj smo že plačali davek, zdaj pa ga bomo plačali še enkrat zaradi dobička javnih zdravstvenih institucij, čeprav te po mnenju ministrstva za finance dobička sploh ne bi smele imeti, ker je to tudi v nasprotju z evropskimi smernicami.

Precej zdravstvenega denarja se izgublja skozi zasebne zavarovalnice za dopolnilno zavarovanje. Na podlagi zavarovalniških predpisov morajo namreč del dobička odvajati kot neke vrste depozit, da si tako zagotavljajo kapitalsko ustreznost. Je to res potrebno glede na to, da gre pri dopolnilnem zavarovanju za sprotno porabljanje denarja?

To področje ureja zavarovalniška zakonodaja. Slednja ter zakon o zdravstveni dejavnosti sta prav glede morebitne porabe presežkov prihodkov nad odhodki pri dopolnilnem zavarovanju neusklajena. Stališče ministrstva je, da bi se ti presežki morali koristiti izključno za zdravstveno zavarovanje, in če že nastanejo, jih je treba vrniti zavarovancem v obliki znižanja premij.

Skupščina Vzajemne je aprila sprejela odločitev, da bo del denarja, ki so ga zavarovanci vplačali za zdravljenje, rajši namenila novemu poslu, namreč uvedbi življenjskih zavarovanj. Zakaj je vlada z zakonom omogočila tak sporen prenos zdravstvenega denarja v druge posle, če vemo, da v zdravstvu primanjkuje denarja?

Zakon, ki ga omenjate, je bil sprejet leta 2005, torej v času Janševe vlade. Gre za novelo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po kateri morajo zavarovalnice polovico presežka iz naslova dopolnilnega zavarovanja nameniti izvajanju tega zavarovanja, preostalo polovico pa lahko plasirajo v varnostne rezerve ali kam drugam, na primer v razvoj novih zavarovanj.

Zveza društev upokojencev je napovedala, da se bo skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami lotila zbiranja pooblastil zavarovancev Vzajemne, ker samo tako lahko dosežejo sklic izredne skupščine in preprečijo odliv denarja iz zdravstva. Ali takšno akcijo podpirate?

Podpiram. Vzajemna je bila ustanovljena z namenom, da bi bila specializirana zdravstvena zavarovalnica, ki bi poslovala na neprofitni podlagi, in da bi bila v lasti in upravljanju zavarovancev. Ta izhodišča bi morali upoštevati tudi zdaj.

Ali ne bi bilo ob vseh anomalijah boljše, če bi dopolnilno zavarovanje vrnili v polje javnega ali ga celo odpravili?

Teoretično je zamisel zanimiva in ljudem všečna, v praksi pa težko izvedljiva. Prenos sredstev, ki se zberejo s premijami dopolnilnega zavarovanja med javna sredstva, bi zahteval zvišanje prispevne stopnje za zdravstvo za okrog odstotek od bruto plač. To pomeni povišanje cene delovne sile in povišanje javnih izdatkov države. Proti povišanju prispevne stopnje so doslej bili delodajalci in sindikati, skoraj gotovo pa tudi vlada.
O odpravi dopolnilnega zavarovanja so razmišljali že v času Ropove vlade. Tedanjo reformo zdravstva je predlagal Keber, a jo je po enem letu nepričakovano ustavil Mramor.
Razlogi za to so bili povsem enaki kot danes. Slovenija se je takrat pripravljala na prevzem evra in je morala izpolniti določene pogoje glede javnofinančne bilance. Med temi je bila tudi zahteva po saniranju primanjkljaja ZZZS-ja, za kar je morala določene obveznosti prevzeti država. Prenos sredstev dopolnilnih zavarovanj v javna sredstva bi stanje javnih financ in javnega dolga še poslabšal, zato predlog ministra Kebra takrat ni bil sprejemljiv.

Je trenutno financiranje zdravstva urejeno pravično? Sprašujem zato, ker se prispevki v zdravstveno blagajno ne plačujejo od obresti in dobičkov. To pomeni, da najpremožnejši v zdravstveno blagajno namenjajo bistveno nižji delež svojega dohodka kot najrevnejši.

Med solidarnostne odnose sodi tudi načelo približno enakih obveznosti, pri čemer je težko določiti, kaj je pravično. Ob enakem odstotku od plače na primer najpremožnejši plačajo občutno višji znesek prispevkov kot tisti z nižjimi dohodki. Nesorazmerja so tudi med obrtniki in delavci, delavci in kmeti ... Gre za problem prispevnih osnov, ki ga bo v novi zakonodaji treba proučiti in dopolniti. Razmišljamo o razširitvi prispevnih osnov tudi na nekatere dohodke, od katerih se prispevki doslej niso plačevali, s čimer bi verjetno dosegli večjo pravičnost in enakomernejšo razporeditev obveznosti do obveznega zavarovanja v odvisnosti od dohodkovne sposobnosti posameznika in njegove družine.

Pred kratkim ste se vmešali v razpis za medicinsko opremo klinike ORL, ker naj bi zaznali, da je bil pisan na kožo Medicoengineeringu. Podjetju Mollier ste omogočili dopolnitev ponudbe. Zakaj niste razpisa preprosto razveljavili?

Razveljavitev razpisa ni bila potrebna, pa s tem tudi ne bi nič dosegli. Ponudniki ostajajo vedno isti. Posledica razveljavitve bi bila pozna odločitev in prazna klinika, tako kot se je to zgodilo na pediatriji in nevrologiji. Dopolnitev ponudbe cenejšega ponudnika je bila zakonita. Rezultat odločitve je prihranek najmanj 829 tisoč evrov. Medicinska oprema pa bo dobavljena do 10. septembra.

Zakaj javne razpise sploh potrebujemo, če lahko vi zgolj na podlagi suma posel samovoljno daste podjetju, ki ni oddalo popolne ponudbe?

Nič ni bilo samovoljno. Nobene zlorabe ni bilo. Ravnali smo zakonito. Vedel sem, da bo pritožba. Če bi se odločil za Medicoengineering, bi se pritožil Mollier in obratno. To se dogaja že vrsto let. Kakšnih očitkov bi bil deležen šele, če bi se odločil za dražjega! Razpis še ni povsem končan, še bodo pocenitve. Operacijske mize za ORL so bile kupljene za polovico nižjo ceno kot mize v znani aferi v UKC Ljubljana. Z novimi razpisi bomo cene še znižali. To je moj cilj. Dosegel ga bom.

Javni razpisi so le vrh ledene gore. Po ugotovitvah računskega sodišča je kar 90 odstotkov vseh nakupov izvedenih kot naročila male vrednosti. Ker pri tovrstnih nakupih javni razpisi niso potrebni, je nadzor nad njimi pomanjkljiv.

Le pritrdim lahko. Na ministrstvu v mojem mandatu ni bilo in ne bo naročil male vrednosti. Bodo le javni razpisi v skladu z zakonodajo.