25. 6. 2009 | Mladina 25 | Družba
Pazite se te maske
Izraelska vlada nima niti najmanjšega namena priznati mednarodnih zakonov in mnenj, kar zadeva izraelski ozemeljski izplen v Judeji in Samariji, kibuci pa so pri tem pomembno propagandno orožje
Dr. Tony Judt, zgodovinar, direktor Remarquovega inštituta pri Newyorški univerzi, avtor knjige Povojna Evropa
Star sem toliko, da še pomnim čase, ko so izraelski kibuci spominjali na majhne vasi. To so bile skupine hiš, še vasi ne.
Na začetku 60. let sem nekaj časa živel v kibucu Hakuk, majhni skupnosti, ki jo je leta 1945 ustanovila enota haganahe, židovske milice, delujoče pred nastankom države. Ko sem bil prvič v Hakuku, je bil star šele 18 let in v njem še vedno ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Nekaj deset družin, ki so živele tam, si je zgradilo veliko skupno jedilnico, hleve, hiše in, recimo mu tako, vrtec, kjer so ob delavnikih varovali otroke. A kjer so se končale stanovanjske stavbe, so bili samo skalnati hribi in napol izkrčena polja.
Pripadniki skupnosti so se še vedno oblačili v modre delovne srajce, kaki kratke hlače in nosili trikotne klobuke, s čimer so zavestno negovali podobo in etos pionirjev, ki so bili že takrat očitno nasprotje živčnemu mestnemu ozračju Tel Aviva. Zdelo se je, kakor da bi svetlookim obiskovalcem in prostovoljcem s tem radi povedali, kje je pravi Izrael - pridite in pomagajte nam očistiti pečine in gojiti banane, pa povejte prijateljem v Evropi in Ameriki, naj storijo enako.
Hakuk je še vedno tam, le da je danes odvisen od tovarne plastike in turistov, ki se zgrinjajo k bližnjemu Galilejskemu jezeru. Prvotna kmetija, zgrajena okoli utrdbe, je zdaj turistična zanimivost. Temu kibucu bi danes težko rekli naselje.
Kakorkoli že, Izrael potrebuje naselja, saj so bistvena prvina javne podobe, ki bi jo rad posredoval tujim občudovalcem in zbiralcem sredstev: da je državica v težavah, ki se bojuje za svoje mesto v sovražnem okolju, opravlja trdo moralno delo in krči zemljo, jo namaka in si prizadeva za kmetijsko samozadostnost, čim večjo proizvodnjo, upravičeno samoobrambo in razvoj židovskih skupnosti. A ta neokolektivistična maska ne sodi v sodobni, tehnološko razviti Izrael. Tako so mit o naseljencih prestavili drugam - na palestinsko ozemlje, ki so ga zavzeli med vojno leta 1967 in je odtlej nezakonito zasedeno.
Zato ni naključje, da tuji mediji tako radi govorijo in pišejo o židovskih naseljencih in naseljih na Zahodnem bregu. Ta javna podoba je skrajno zavajajoča. Največja sporna skupnost v zemljepisnem smislu je Maale Adumim, kjer živi več kot 35.000 ljudi. Še bolj presenetljiva pa je njegova ozemeljska razsežnost, saj to naselje meri več kot 77 kvadratnih kilometrov in je veliko za Manhattan in pol oziroma dobro četrtino Ljubljane. To naselje ni od muh.
Na zasedenem ozemlju Zahodnega brega je okoli 120 uradnih izraelskih naselij. Poleg njih so tam še neuradna naselja, bilo naj bi jih od 80 do 100. V skladu z mednarodnimi zakoni med kategorijama ni razlike: vsa kršijo 47. člen četrte ženevske konvencije, ki nedvoumno prepoveduje priključitev ozemlja, pridobljenega s silo. To načelo je zapisano tudi v 2. členu konvencije OZN.
Razlika, ki jo Izraelci tako pogosto delajo med uradnimi in neuradnimi naselji, je torej le metanje peska v oči - vsa so protizakonita, naj bodo uradno odobrena in naj bo njihova širitev zamrznjena ali ne. Poudariti je treba, da novi izraelski zunanji minister Avigdor Lieberman prihaja iz naselja Nokdim na Zahodnem bregu, ki je bilo ustanovljeno leta 1982 in se še vedno širi.
Ob očitnem cinizmu sedanje izraelske vlade ne smemo pozabiti na odgovornost njenih navidezno uglednejših predhodnic. Prebivalstvo v naseljih se zadnji dve desetletji stalno povečuje, in sicer za pet odstotkov na leto, kar je trikrat toliko, kot se sicer množi izraelsko prebivalstvo. Skupaj z židovskim prebivalstvom v Vzhodnem Jeruzalemu (ki je bil protizakonito priključen matični državi) danes v naseljih živi več kot pol milijona ljudi oziroma deset odstotkov židovskega prebivalstva v tako imenovanem širšem Izraelu. To je eden od razlogov, zakaj imajo naseljenci tako težo na volitvah, saj zaradi proporcionalnega sistema nesorazmerno veliko politično moč dobi tudi najmanjše okrožje.
A naseljenci niti po naključju niso obrobna interesna skupina. Njihova moč vam bo kljub razpršenosti po otočju urbane infrastrukture, ki jo pred Arabci varuje 600 nadzornih točk in meja, jasna ob temle podatku: Vzhodni Jeruzalem, Zahodni breg in Golanska planota sestavljajo homogen demografski blok, ki meri dobrih 160 kvadratnih kilometrov oziroma pol manj kot okrožje Kolumbija v ZDA ali bohinjska občina. Prebivalstvo v Tel Avivu poseka za skoraj tretjino. Tudi to »naselje« ni od muh.
Da je Izrael opijanjen od naselij, mu že dolgo omogočajo ZDA. Če Izrael ne bi bil prejemnik največjega deleža ameriške pomoči tujini - ta je v obdobju med letoma 2003 in 2007 znašala 2,8 milijarde dolarjev na leto, do leta 2013 pa naj bi se zvišala na 3,1 milijarde -, bi hiše na Zahodnem bregu ne bile tako poceni. Pogosto stanejo več kot pol manj kakor podobne nepremičnine v Izraelu v ožjem pomenu besede.
Veliko ljudi, ki se preselijo tja, nase niti ne gleda kot na naseljence. Novi prišleki iz Rusije in od drugod preprosto sprejmejo ponujeno subvencionirano namestitev, se preselijo na zasedena območja in so tako kot kmetje v južni Italiji, ki so jim zgradili ceste in električno omrežje, hvaležne stranke svojih političnih varuhov. Enako kot ameriški priseljenci, ki so se odpravili na zahod, imajo tudi izraelski kolonisti na Zahodnem bregu koristi od zakona o priseljencih, po katerem jim pripada bivališče, zato jih bo težko spraviti od tam.
Kljub vsemu diplomatskemu govorjenju o razpustitvi naselij kot o pogoju za mir nihče resno ne verjame, da bodo te skupnosti - s skupno pol milijona ljudi, z infrastrukturo, s privilegiji pri rodovitni zemlji in vodi - kdaj preseljene. Izraelske oblasti, leve, desne in sredinske, nimajo niti najmanjšega namena kogarkoli seliti, iluzij o tem si ne delajo niti Palestinci niti dobro obveščeni Američani.
Seveda to pretvarjanje ustreza skoraj vsem - omenjajo načrt iz leta 2003 in govorijo o končnem sporazumu na podlagi meja iz leta 1967. A takšna hlinjena pozabljivost je le vzvod politične dvoličnosti, mazivo diplomatske izmenjave, ki omogoča komunikacijo in kompromise.
Toda tu in tam se zgodi, da politična dvoličnost pokaže zobe, in tudi zdaj je tako. Ker se naseljenci ne bodo nikoli odselili, pa se skoraj vsi še vedno pretvarjajo, da se bodo, smo popolnoma prezrli pomen tega, kar Izraelci že dolgo ponosno imenujejo »stanje na terenu«.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu se tega zaveda bolj kot večina. Tako je 14. junija imel težko pričakovani govor, v katerem je umetelno prodajal meglo svojim ameriškim sogovornikom. Priznal je sicer hipotetični obstoj morebitne palestinske države - vendar izključno, če ne bo imela nadzora nad izraelskim zračnim prostorom in obrambe pred tujo agresijo -, ponovil je edino izraelsko stališče, ki zares šteje: ne bomo gradili protizakonitih naselij, vendar si pridržujemo pravico, da bomo širili zakonita v skladu z naravno stopnjo rasti. (Ni naključje, da je za ta govor izbral univerzo Bar-Ilan, ki je srce rabinske nepopustljivosti in kjer se je Jigal Amir naučil sovražiti premiera Jicaka Rabina, preden se je leta 2005 odločil za atentat nanj.)
Netanjahujeva zagotovila so naseljenci in njihovo politično okrožje seveda lepo sprejeli, čeprav so bila zavita v posladkane šablone, namenjene živčnim ameriškim poslušalcem. Ameriški mediji so, tako kot je bilo pričakovati, ugriznili v vabo in enotno poudarjali premierovo podporo palestinski državi, vse druge njegove izjave pa polepšali.
Kakorkoli že, zdaj je najzanimivejše vprašanje, ali bo ameriški predsednik Barack Obama odgovoril v podobnem tonu. Mika ga zagotovo. Nič ne bi moglo ameriškega predsednika in njegovih svetovalcev razveseliti bolj kot to, da bi lahko zatrdili, da je celo Netanjahu spremenil mnenje in je pripravljen na kompromis. Washington se zato za zdaj izogiba soočenju s svojim najtesnejšim zaveznikom. A neprijetna resnica je, da je premier le ponovil kruta dejstva: njegova vlada nima niti najmanjšega namena priznati mednarodne zakone in mnenja, kar zadeva izraelski ozemeljski izplen v Judeji in Samariji.
Obama je torej pred izbiro. Lahko se pridruži Izraelcem in se pretvarja, da verjame njihovim obljubam o dobrih namenih in pomembnosti razlikovanja, ki ga predlagajo. S takšnim pretvarjanjem bo pridobil čas in naklonjenost kongresa. A Izraelci bi ga imeli za norca, prav to pa bi si o njem mislili tudi na vsem Bližnjem vzhodu in še marsikje drugje.
Predsednik bi lahko tudi prekinil dve desetletji ameriške ustrežljivosti in javno priznal, da je cesar gol, Netanjahuja označil za cinika, kar v resnici je, in Izraelce opomnil, da so vsa naselja odvisna od ameriške dobre volje. Izraelce bi lahko še opomnil, da protizakonite skupnosti nimajo nič opraviti z izraelsko obrambo, kaj šele z ideali o kmetijski samozadostnosti in židovski avtonomiji. Nič drugega niso kot kolonialni prevzem, ki ga Združene države Amerike ne bi smele podpirati.
Če imam prav in ni prave možnosti, da bi izraelska naselja preselili, bi bil v sedanjem diplomatskem plesu najslabši možni izid, če bi ameriška vlada potrdila, da je že zgolj neširjenje »dovoljenih« naselij pristni korak k miru. Nihče drug na svetu namreč ne verjame tej pravljici in zakaj ji tudi bi? Izraelski politični eliti bi se tako iztrgal vzdih olajšanja, saj bi ji spet uspelo nasuti peska v oči svojemu mecenu. ZDA bi bile ponižane celo v očeh prijateljev, kaj šele sovražnikov. Če se ZDA ne znajo postaviti za svoje interese na območju, naj se vsaj ne pustijo spet voditi za nos.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.