2. 7. 2009 | Mladina 26 | Svet
Sanaderjevo (ne)pričakovano slovo
Zakaj je moral oditi Ivo Sanader?
Hrvaška je šokirana! Še v sredo zjutraj bi vsak politični analitik na vprašanje, ali pričakuje odstop premiera Iva Sanaderja, brez pomisleka odgovoril nikalno. Potem pa smo približno v času dopoldanske malice doživeli hladno prho, razširila se je novica, da bo Sander spregovoril javnosti in sporočil, da odstopa z vseh položajev, da se pravzaprav umika iz političnega življenja. Ko sta se začudenje in nejevera nekoliko polegla, so se stvari počasi začele postavljati na svoje mesto.
Sanader je HDZ prevzel po hudem volilnem porazu leta 2000, na strankinem kongresu, in to ne ravno popolnoma demokratično. Še danes ljudje govorijo o tem, kaj se je dogajalo v koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega, kamor naj bi bil Branimir Glavaš, danes obsojen za vojne zločine in na begu v BiH, pripeljal neprijetne obritoglave varnostnike, ki so »nadzirali« štetje glasov. Sanader je zmagal in priznanje za zmago so mu izrekli tudi nekateri izmed zaveznikov njegovega tedanjega prasovražnika Ivića Pašalića, bivšega zelo vplivnega svetovalca v kabinetu Franja Tuđmana. Z njimi je zmagal na volitvah leta 2003, jih pripeljal v vlado, potem pa nadaljeval politiko približevanja Evropski uniji. Zaradi tega je haaškemu sodišču izročil generala Anteja Gotovino, sprejel Srbe za koalicijske partnerje v vladi, v stranko vpeljal evropski diskurz in vse je bilo videti tako rekoč idilično. Toda kmalu se je začela ta idila krhati. Opozicijski socialni demokrati (SDP) so se začeli krepiti, izkazalo pa se je tudi, da reforme, ki bi jih bilo treba izpeljati za sprejetje v EU, pravzaprav načenjajo model delovanja znotrajdržavnih povezav med oblastjo, biznisom in kriminalom. Desna frakcija je bila vse izrazitejša, njen glasnik je postal Andrija Hebrang, Sanader, ki ga je ogrožala rastoča priljubljenost SDP, pa se je v predvolilni kampanji leta 2007 vrnil k trdemu hadezejevskemu diskurzu, grozil je s komunistično nevarnostjo in napovedal zakon o prepovedi dela v nedeljo, da bi se še bolj prikupil cerkvi. Politični analitiki so takrat ugotovili, da Sanaderju ni uspelo spremeniti stranke, zato je ona začela učinkovati nanj. Ob umoru novinarja Iva Pukanića lani jeseni se je prvič pokazalo, da se boji tudi Sanader. Takrat je v vlado pripeljal nestrankarske ministre, za notranje zadeve Tomislava Karamarka, za pravosodje Ivana Šimonovića in za direktorja policije Vladimirja Fabra. Vsi trije so profesionalci, začeli so obračunavati s kriminalom in šli v boj za profesionalizacijo policije in pravosodja. To pa je bila, je mogoče reči zdaj, tako rekoč usodna napaka Iva Sanaderja.
Napad na stranko
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.