Lidija Apohal Vučković, Urad za makroekonomske analize in razvoj

Kako daleč smo še od družbe blaginje, zakaj je reforma plač v javnem sektorju problematična in zakaj nas pred staranjem prebivalstva ne more rešiti načrten uvoz delovne sile, smo se pogovarjali z Lidijo Apohal Vučković, vodjo sektorja za družbeno blaginjo in socialni razvoj na uradu vlade za makroekonomske analize in razvoj, svetovalko predsednika vlade Boruta Pahorja za socialne zadeve in članico uredniškega odbora publikacije Socialni razgledi.

Kdaj je mogoče govoriti o družbi blaginje?

V teoriji poznamo koncepta države blaginje in družbe blaginje. V zadnjem času države vse bolj težijo k temu, da bi iz države blaginje prešle v družbo blaginje, saj se je prvi koncept izkazal za premalo učinkovitega, pa tudi ne prav vzdržnega. Družba blaginje v teoriji pomeni, da si lahko vsak posameznik ustvari kakovostno življenje. Pri tem naloga države ni, da zagotavlja socialno varnost, ampak da ustvarja možnosti za to, da si posameznik lahko ustvari kakovostno življenje. V nasprotju z državo blaginje, kjer je odgovornost za premagovanje tveganj prvenstveno na državi, je v družbi blaginje odgovornost prvenstveno na posamezniku, pomembno vlogo pa ima tudi civilna družba. Glavni cilj države blaginje je čim bolj pravična redistribucija dohodka, dobrin in storitev, v družbi blaginji pa je glavni cilj čim večja ekonomska in socialna vključenost vsakega posameznika in ustvarjanje enakih začetnih možnosti. To je teorija, v praksi pa tako jasnih ločnic seveda ni.

Katere države so danes najbližje družbi blaginje? Skandinavske države?

Družba blaginje v pogovornem smislu pomeni visoko kakovost življenja in visoko socialno varnost. Treba je vedeti, da tudi skandinavske države opravljajo pomembno funkcijo redistribucije. Pobirajo visoke davke in ta denar dajejo v obliki raznih pravic. Res pa je, da te države ustvarjajo tudi veliko enakih možnosti in razmere za ustvarjanje boljšega življenja. Stvari torej niso črno-bele.

Ali idealno družbo blaginje lahko razumemo kot družbo, v kateri nihče ne živi pod pragom revščine?

Nikakor ne. V družbi blaginje naj bi vsi imeli enake začetne možnosti, nato pa je od vsakega posameznika odvisno, kaj bo s temi možnostmi naredil oziroma kako si bo ustvaril čim boljše življenje. Družba blaginje torej ni družba popolne enakosti. Lahko bi celo rekli, da koncept države blaginje bolj teži k egalitarnosti.

Z vidika javnih financ je koncept družbe blaginje cenejši ...

Predvsem naj bi bil učinkovitejši. Gotovo je boljše, če se da možnost iniciativi posameznika, kot pa da se državljane naredi pasivne tako, da se od njih pobere visoke davke, nato pa se iz tega denarja izplačuje neke minimalne dohodke.

Kako daleč od družbe 'nirvane' je Slovenija?

Nirvana ni najbolj posrečen izraz. Nirvano si predstavljamo kot lenarjenje na ležalniku pod palmami. Žal tako stvari ne funkcionirajo. Cilj, ki ga v vseh svojih razvojnih dokumentih zasleduje Slovenija, je aktivna družba, ki ustvari dovolj, da imajo vsi državljani dostojno življenje. Ne gre torej za enakost v revščini. Na uradu za makroekonomske analize in razvoj ugotavljamo, da je na velikem delu področij, ki so pomembna za življenjski standard in kakovost življenja, napredek precejšen. Še zlasti je viden pri zagotavljanju možnosti, da lahko vsak posameznik poskrbi za boljše življenje, od tega, da mu je omogočena pridobitev izobrazbe, do tega, da lahko poskrbi za svoje zdravje in uporablja druge javne storitve. Gledano v celoti pa smo od družbe blaginje še daleč.

Kako sta se kakovost življenja in življenjski standard prebivalcev Slovenije spreminjala od osamosvojitve dalje? Kdo je v teh 18 letih največ pridobil in kdo največ izgubil?

Po osamosvojitvi smo doživeli šok in visoko brezposelnost. Stanje se je začelo izboljševati šele proti koncu devetdesetih let, ko je brezposelnost začela padati, pa tudi vsi drugi kazalniki življenjskega standarda so začeli kazati pozitivno rast. Od takrat je šlo življenje po vseh makroekonomskih kazalnikih na boljše. Da je do preloma prišlo ob koncu devetdesetih let, kažejo tudi javnomnenjske ankete, saj se od takrat dalje veča delež ljudi, ki so zadovoljni. Seveda smo še daleč od tega, da bi bili vsi ljudje zadovoljni. Vemo, da so danes tveganja večja in da imajo ljudje manjši občutek varnosti. Precej manjša je zlasti varnost zaposlitve. Življenje ni več tako predvidljivo, kot je bilo nekoč, kar ljudem povzroča številne strese, ki jim v času socializma niso bili tako izpostavljeni. Še največ je izgubila mlajša generacija. V primerjavi s prejšnjimi generacijami ima bistveno manjšo predvidljivost, kako bo preživela.

Veliko ljudi danes pravi, da so v socializmu živeli boljše ...

Ekonomski kazalniki tega ne kažejo. Standard je bil v socializmu brez dvoma nižji. Plače in pokojnine so od osamosvojitve dalje realno naraščale, povečal se je stanovanjski fond ... skratka, karkoli pogledamo, je v ekonomskem smislu boljše. Drugo pa so občutki o slabšem življenju, ki so predvsem posledica večjih tveganj in manjše predvidljivosti. Pa kljub temu se rast ekonomskih kazalnikov odraža tudi v subjektivnem mnenju ljudi. V začetku devetdesetih let smo imeli po javnomnenjskih anketah precejšen delež ljudi, ki so izražali nezadovoljstvo. Od leta 1999 se povečuje delež tistih, ki sami sebe pri vprašanju o tem, ali so srečni, uvrščajo na zgornji konec lestvice. Po zadnjih podatkih se med srečne uvršča že dve tretjini prebivalcev Slovenije, pred desetletjem pa je bilo takšnih le okoli 40 odstotkov. V zadnjem desetletju se je za približno petino povečal tudi delež tistih, ki pravijo, da so zadovoljni s svojim materialnim položajem. Obstaja splošen, sintetičen kazalnik zadovoljstva z življenjem, ki ga uporabljajo vse evropske države. Povprečna ocena Slovencev po zadnji tovrstni raziskavi iz leta 2007 je bila 7,2 na lestvici od ena do deset, kar nas uvršča na enako raven zadovoljstva, kot jo izražajo prebivalci starih članic EU. Kazalniki so se torej nedvomno izboljšali, kar pa ne pomeni, da so zadovoljni vsi. Daleč od tega.

Raziskave kažejo, da se je socialno razslojevanje v Sloveniji po letu 2005 precej umirilo. Toda po drugi strani prav v zadnjih letih strmo narašča število ljudi, ki se po pomoč obračajo na Rdeči križ. Kako si razložiti ta paradoks?

Revščina se je začela postopno zniževati že leta 1999 z upadanjem brezposelnosti. Neenakost med plačami kot osnovnim virom za življenje je po osamosvojitvi strmo naraščala, nato pa se je leta 1995 z uvedbo instituta minimalne plače precej umirila. Od takrat neenakost v plačah ni več naraščala, vsaj ne bistveno. Po teh podatkih bi torej sklepali, da gre pri nas vseskozi na boljše in da pravzaprav ni potrebe po pomoči Rdečega križa ali Karitasa. Toda treba je upoštevati, da podatki o revščini ne kažejo prave podobe. Kažejo na razliko v dohodkih. Ne povedo pa nam, koliko ljudi s svojimi dohodki ne more živeti. Na ravni EU je kot prag revščine določen znesek v višini 60 odstotkov srednje vrednosti vseh dohodkov. Čigar dohodki so pod tem zneskom, so ocenjeni kot ljudje, ki so izpostavljeni tveganju revščine. Vedeti je treba, da je velika večina dohodkov v Sloveniji precej nizkih. To seveda pomeni, da je tudi 60 odstotkov mediane nizka vrednost. V letu 2007 je prag revščine za štiričlansko družino znašal približno tisoč evrov. Vsak, ki je bil pod tem pragom, se je štel za revnega. Vsi pa vemo, da tisoč evrov za štiričlansko družino pomeni precejšnjo finančno stisko. Če torej rečemo, da je revnih vse manj, to še ne pomeni, da vsi ostali, ki jih uradno ne štejemo med revne, živijo brez težav. Ali če povem drugače: danes ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU zelo nizko dohodkovno neenakost in eno najnižjih stopenj tveganja revščine, vendar ta ugodna slika ne pomeni, da ljudje pri nas večinoma živijo brez težav in bolje kot drugje. V razvitejših evropskih državah, kjer imajo višje dohodke in torej tudi višjo mediano, revni niso tako revni kot pri nas. Ker je prag revščine tako različna kategorija, je evropski statistični urad uvedel tudi drugačen način spremljanja revščine, s katerim se ugotavlja materialna prikrajšanost. Gre za raziskavo EU SILC, ki kaže na to, koliko ljudi si nekaterih stvari ne more privoščiti. Po tej raziskavi si pri nas na primer 13 odstotkov ljudi ne more privoščiti primerne prehrane, okrog 30 odstotkov počitnic, okrog 45 odstotkov jih ne bi bilo sposobnih pokriti nepričakovanih izdatkov.

Glavni instrument za merjenje kakovosti življenja in družbene neenakosti so dohodki in izdatki prebivalstva. Pri tem ključno vlogo igrajo plače in pokojnine. Kako so se te spreminjale v zadnjem desetletju?

Nedvomno so rasle vseskozi, in to tako nominalno kot realno. V povprečju je bila letna realna rast plač več kot dvoodstotna, kar je solidno in primerljivo z drugimi članicami EU. Pokojnine so sicer rasle nekoliko počasneje, razen v zadnjih dveh letih. Zaradi tega bi bilo neustrezno trditi, da ljudje v zadnjem desetletju od gospodarske rasti niso imeli nič.

Pri plačah je posebej zanimiva vaša ugotovitev, da je srednji kader v javnem sektorju plačan veliko bolje kot v zasebnem sektorju ...

To je v veliki meri mogoče pripisati dejstvu, da mora imeti precejšen del srednjega kadra v javnem sektorju neka posebna znanja in usposobljenost in da dela v težkih delovnih razmerah. Velik del srednjega kadra so medicinske sestre in drugo negovalno osebje v zdravstvu in sociali, potem je tu uniformirani del države uprave, od policistov, carinikov, vojakov do paznikov. To so vse poklici, ki ne pomenijo enostavnega pisarniškega dela in pri katerih je delo treba ustrezno ovrednotiti. Ker je teh kategorij veliko, je logično, da je srednji kader v javnem sektorju plačan boljše. Drug vidik pa je dobra sindikalna organiziranost javnega sektorja.

Je mogoče reči, da je srednji kader v zasebnem sektorju od osamosvojitve izgubil največ, ker gre za ljudi, ki nimajo visokih plač?

To drži. V Sloveniji je socialna politika zelo ciljana. Nimamo principa socialne politike skandinavskih držav, kjer je veliko pravic univerzalnih, se pravi, da jih dobijo vsi. Pri nas praviloma dajemo tistim, ki imajo nizke dohodke, pri čemer mejo postavljamo zelo nizko, da bi res našli tiste, ki so pomoči najbolj potrebni. Srednji sloj prebivalstva, ki bi bil marsikdaj potreben pomoči, zaradi tega potegne kratko. Dobra stran slovenske socialne politike je, da je učinkovita, ko gre za porabo javnega denarja, slaba pa, da iz nje izpadejo nekatere kategorije prebivalstva. Skandinavski model je nedvomno dražji od slovenskega. Pa še nekaj. Z našim sistemom učinek izmerjene revščine s socialnimi transferji zmanjšamo skoraj za polovico, kar nas po učinkovitosti socialnih transferjev uvršča v evropski vrh. To pa seveda ne pomeni, da ni prostora za izboljšave. Že nekaj časa si prizadevamo, da bi sistem socialnih transferjev naredili stimulativnejši. Da se torej ne bi dogajalo, da če zaslužiš nekoliko več, izgubiš pravico, ki si jo imel ob nižjih dohodkih in si na koncu na slabšem. Danes so meje postavljene tako, da včasih več pomoči dobiš, če delaš malo, kot pa če delaš veliko, kar slabo vpliva na motivacijo za delo. To je samo ena od stvari, ki jih namerava spremeniti ministrstvo za delo. Poleg tega želijo preprečiti kopičenje socialnih pomoči in vzpostaviti eno samo vstopno točko, kjer bodo ljudje uveljavljali vse tiste pravice, ki so odvisne od materialnega položaja. Cilj je bolj racionalen, pregleden in stimulativen sistem socialnih pomoči.
Umar je bivšo vlado večkrat opozoril, naj ne uvaja predrage reforme plač javnih uslužbencev, ker da bo z njo prestopila prag javnofinančne vzdržnosti. Je Virant naredil napako, ko je vztrajal pri izvedbi te reforme?
Čeprav imamo danes pri plačah javnega sektorja resen problem, bi bilo ta problem zelo nekorektno pripisati ministru Virantu. Osebno mu tudi nikoli nisem svetovala, naj ne gre v reformo. Nasprotno. Zdela se mi je potrebna. Prepričana sem, da bi danes pri plačah javnega sektorja imeli enak ali še večji problem tudi, če ne bi šli v reformo. Zato da smo v reformo lahko šli, smo rast plač v javnem sektorju načrtno zadrževali vse od leta 2002, zato so od takrat dalje rasle bistveno počasneje kot plače v zasebnem sektorju. Če tega ne bi bilo, bi plače ves čas rasle in bi bile danes verjetno na višji ravni, kot so zdaj, ko smo izvedli prvi dve četrtini dviga, ki je predviden z reformo. Vsa ta leta bi namreč morali izvajati splošne uskladitve, in to najmanj v višini uskladitve plač v zasebnem sektorju. Iz nedavne zgodovine tudi vemo, da so posamezne poklicne skupine javnega sektorja vsake toliko časa izsilile posebna povišanja, ker so se čutile prikrajšane.

Kako to mislite?

Mogoče je reči, da smo bili v letih pred uvedbo reforme priča nekakšni spiralni rasti plač javnega sektorja. Precej realno je predpostaviti, da bi se takšno gibanje nadaljevalo in da bi danes v javnem sektorju imeli precej visoko raven plač. Res pa je, da ne bi imeli tako visokih dvigov, ki jih beležimo zaradi reforme in ki nam ustvarjajo nesorazmerje ravno v obdobju, ko plače zasebnega sektorja zaradi krize stojijo ali celo padajo. Ker so prilivi v proračun manjši, imamo velike težave tudi s tem, kako za visoke dvige zagotoviti denar. Ampak problem zagotavljanja sredstev za izplačilo plač v javnem sektorju bi zaradi gospodarske krize imeli tudi, če bi brez reforme že danes imeli visoko raven plač. Še hujše. S sindikati se danes sploh ne bi mogli dogovarjati o tem, kako še neizvedena povišanja plač iz reforme začasno odložiti. Morda bi se morali z njimi pogovarjati celo o tem, kako znižati plače javnega sektorja. Skratka, danes bi v vsakem primeru imeli težave. Res pa je, da je bila reforma prvotno zastavljena nekoliko drugače, kot je bila na koncu sprejeta. Predvsem je bilo mišljeno, da bo čas pogajanj krajši, da torej ne bo trajal šest let, ampak da se bo končal že v letu 2006, kar pomeni, da bi reformo izvedli precej pred začetkom gospodarske krize. Poleg tega je bilo mišljeno, da bo obdobje, ko se bodo odpravljala nesorazmerja na račun zadrževanja plač v prejšnjih letih, daljše, se pravi, da bo trajalo vsaj štiri leta. To bi seveda pomenilo, da tudi dvigi v posameznem letu ne bi bili tako visoki. Z naše strani je bilo tudi pričakovano, da bo izpogajana raven plač nekoliko nižja. Na koncu je bilo popuščanja preveč. Umar torej ni opozarjal na to, da je reforma zgrešena ali da je z njo v konceptualnem smislu kaj narobe, pač pa na to, da se je šlo čez rob finančnih zmožnosti za pokrivanje tega in da se je izvedba uskladitve stlačila v pičli dve leti. Večkrat smo opozorili, da bo s takšnimi dvigi presežena rast produktivnosti, pri čemer se takrat sploh še ni vedelo za krizo. Na podlagi naših opozoril smo dosegli, da so bile v zakon vključene varovalke, ki v obdobju slabih makroekonomskih kazalcev omogočajo podaljšanje reforme.

Bi morali plačno reformo preložiti tudi, če ta ne bi presegla finančnih zmožnosti?

Mislim, da. Zaradi krize so se proračunski viri tako zmanjšali, da brez preložitve ne bi šlo. Prva četrtina dviga je bila izplačana avgusta lani, druga četrtina maja letos, tretja četrtina, ki naj bi bila izplačana še letos, je prestavljena na 1. januar prihodnje leto, zadnja četrtina pa naj bi bila izplačana marca prihodnje leto, vendar z varovalko, da je izplačilo mogoče odložiti, če bi rast produktivnosti presegli za več kot pol odstotka. Vse kaže, da bo rast produktivnosti presežena in da bo izplačilo zadnje četrtine verjetno treba preložiti.

Na Umarju ste predvideli, da se bo do konca leta število brezposelnih približalo sto tisoč, povprečje pa naj bi bilo 82 tisoč brezposelnih. Toda že maja je število brezposelnih preseglo napovedano povprečje. Gre s slabšega lahko še na slabše ali smo že dosegli dno krize?

Za zdaj pri napovedih ostajamo. Res pa je, da se je brezposelnost v prvih mesecih povečevala nekoliko hitreje, kot smo predvidevali. Morda smo pri napovedi nekoliko precenili učinek ukrepov, ki jih je vlada pripravila za zmanjšanje števila brezposelnih. Računali smo, da bodo ti ukrepi začeli učinkovati prej in da jih bo izkoristilo tudi več podjetij. Toda čeprav je rast brezposelnosti danes počasnejša, kot je bila v prvih mesecih, na podlagi tega še ni mogoče sklepati, da se kriza končuje. Iz vseh preteklih izkušenj vemo, da reakcije na trgu dela vedno sledijo z zamikom. Ko je kriza mimo, se to na trgu dela ne pokaže takoj. Podjetja ne začno zaposlovati takoj po koncu krize. Po navadi naprej poskusijo z večjo intenzivnostjo dela zaposlenih, šele nato, ko se zadeve stabilizirajo, pa z večjim zaposlovanjem.

Vlada po jamstveni shemi za podjetja uvaja še shemo za ogrožene kategorije prebivalstva, s katero želi pomagati predvsem mladim družinam in začasno brezposelnim. Kako učinkovit je lahko tak ukrep? Božo Jašovič iz Banke Slovenije meni, da sheme za prebivalstvo ne potrebujemo, ker posojila prebivalstvu počasi naraščajo, shema pa naj tudi ne bi povzročila preobrata v trošenju.

Po raziskavi EU SILC, ki ugotavlja materialno prikrajšanost, kar dobra četrtina slovenskega prebivalstva izjavlja, da jim nestanovanjski krediti pomenijo težko ali zelo težko breme. Če k temu dodamo še stanovanjska posojila, je finančno breme še toliko večje. Mlade družine, brezposelni ali zaposleni za določen čas so zagotovo kategorije, ki imajo največje težave tako pri najemanju kot odplačevanju kreditov. Naš urad je več let opozarjal, da so zaposleni za določen čas diskriminirani. Večinoma gre za mlade družine, ki imajo dohodke, ne morejo pa najeti dolgoročnega stanovanjskega kredita. Tem je zagotovo smiselno priskočiti na pomoč. Koliko bodo jamstveno shemo uporabili in ali bo zaradi tega prišlo do preobrata v trošenju, bo pokazal čas. Ne strinjam pa se z ocenami, da je ta shema neumnost. Nasprotno. Po mojem bi bilo jamstveno shemo za določene kategorije prebivalstva smiselno uporabljati tudi po krizi.
Bi bilo v času krize vredno v večji meri poskusiti z javnimi deli tako na državni kot lokalni ravni?

Ko se je pripravljal sveženj protikriznih ukrepov, smo na uradu predlagali precejšnjo razširitev programa javnih del, ker je s tem po eni strani mogoče reševati del brezposelnosti, po drugi strani bi od tega imeli korist tudi po izhodu iz krize. Prek smotrno oblikovanih javnih del bi lahko razvili določene storitve, ki v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami niso zadosti razvite. Tu imam v mislih storitve socialnega varstva, izobraževanja, varstva okolja, spodbujanje socialnega podjetništva ... Tu so potenciali za bodoče zaposlitve. Ljudje bi prek programa javnih del lahko pridobili izkušnje in znanja. Oskrba starejših, varstvo otrok in pomoč v gospodinjstvu so področja, ki se danes dogajajo predvsem v polju sive ekonomije. Ministrstvo za delo že pripravlja preoblikovanje programa, rezervirana so tudi sredstva, ne vem pa, kdaj naj bi s tem začeli.

Slišati je očitke, da vladni ukrepi za delno subvencioniranje delovnega časa in delno povračilo nadomestila plače ohranjajo obstoječe stanje na trgu dela, onemogočajo prestrukturiranje in ustvarjajo prikrito brezposelnost.

Delno je res, da se z uporabo teh ukrepov nekoliko odlaga prestrukturiranje zato, ker jih uporabljajo tudi podjetja, ki so bila v težavah že pred krizo. Prav na račun krize se prestrukturiranje v teh podjetjih odlaga. Ni pa tega mogoče trditi kar na splošno. V veliko podjetjih je do padca naročil prišlo zaradi krize in prav njim je bil ukrep tudi namenjen. Se pa strinjam, da je bil ukrep subvencioniranja delovnega časa premalo ciljan, zaradi česar ga lahko koristijo tudi podjetja, ki jim ni bil namenjen. Naša analiza je pokazala, da to pomoč najbolj koristijo predelovalne dejavnosti, zlasti dejavnosti proizvodnje oblačil, kovin, pohištva in električnih naprav. Kar precejšen del teh dejavnosti je bil že v preteklih letih prejemnik različnih državnih subvencij, ker brez te pomoči na trgu ne bi popolnoma normalno poslovale. V nekaterih od teh dejavnosti bi moralo do prestrukturiranja priti tudi, če krize ne bi bilo.

Je za državo ceneje, če ohranja delovna mesta, kot če zagotavlja pomoč brezposelnim?

Če se vprašamo matematično, je račun odvisen od tega, koliko časa traja pomoč v enem in drugem primeru ter kako visoka je. Ampak odločitev ni mogoče sprejemati na podlagi tako poenostavljene matematike. Po eni strani bi morali gledati na to, da so pomoči za ohranitev delovnih mest začasne. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da stroški brezposelnosti niso samo stroški dajatev, ki jih brezposelnemu daje država, pač pa gre tu tudi za visoke posredne stroške. Stranski učinki brezposelnosti so lahko poslabšanje zdravja, večja kriminaliteta, zasvojenost, alkoholizem ... Vse to stane, zato je brezposelnost boljše preprečevati kot 'zdraviti'. To pa seveda velja samo takrat, ko ne pomeni ohranjanja neproduktivnih in neperspektivnih delovnih mest. Za takšne primere je dolgoročno ceneje in učinkoviteje pomagati posamezniku, kot pa da se podaljšuje agonija podjetja.

Kako si razlagate dejstvo, da imamo v Sloveniji zelo visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi, tudi med visoko izobraženimi?

Višja stopnja brezposelnosti mladih ni slovenska posebnost. Z njo se soočajo vse evropske države. V Sloveniji na to po eni strani vplivata razmeroma dolgotrajen študij in konkurenca študentskega dela, ki negativno vpliva na zaposlovanje mladih, ker se podjetja bistveno raje poslužujejo cenejšega študentskega dela. Po drugi strani imamo neskladje med izobraževanjem in potrebami trga. Na terciarni stopnji imamo precej več vpisa na družboslovne kot na naravoslovne in tehnične smeri študija, za katere je na trgu večje povpraševanje. Zaradi tega precejšen del univerzitetno izobraženih težko dobi zaposlitev.

ZDA so najboljši dokaz, da danes pomemben del gospodarskega razvoja najbolj razvitih držav sloni prav na priseljencih. Bi bilo v Sloveniji zaradi staranja prebivalstva in s tem povezanimi čedalje večjimi pritiski na javnofinančne izdatke smiselno razmisliti o načrtnem uvozu delovne sile?

V Sloveniji smo v zadnjih letih že imeli načrten uvoz delovne sile, res pa je, da je bil začasen, se pravi, da so se delavci čez določen čas vrnili domov. Če ne bi imeli pozitivnega selitvenega prirasta, bi v zadnjih letih beležili upadanje števila prebivalstva. Kljub temu menim, da problema staranja prebivalstva z načrtovanim priseljevanjem ni mogoče reševati, saj se prebivalstvo ne stara samo pri nas, pač pa praktično po vsem svetu, izjema so le neka območja v Afriki. Ker staranje postaja globalen problem, načrtno priseljevanje ne more biti rešitev za izboljšanje javnofinančnih prilivov. To pa ne pomeni, da se z migracijami ni treba resno ukvarjati. Država mora poskrbeti za primerno življenje tujcev in za njihovo integracijo, da ne prihaja do konfliktov in nestrpnosti. Vemo, da se danes dogaja marsikaj. Potrebujemo torej načrtno in celovito migracijsko politiko, ne pa zgolj reguliranega sistema delovnih dovoljenj.

OECD nas opozarja na nujnost izvedbe strukturnih reform. Je reforme zdravstvenega in pokojninskega sistema smiselno izvajati z rezanjem stroškov in privatizacijo? Mencinger pravi, da privatizacija pokojninskega sistema in opuščanje načela solidarnosti z drugačno porazdelitvijo vplačil prispevkov in izplačil pokojnin razmer ne bo izboljšala ...

Vsem je jasno, da se bodo sistemi morali spremeniti, ker javnofinančno na dolgi rok niso vzdržni. To ne pomeni, da so nevzdržni že danes, pa čeprav imamo zaradi gospodarske krize že zdaj probleme s pokojninsko in zdravstveno blagajno. Tudi sama sem mnenja, da teh stvari ni mogoče reševati z rezanjem stroškov in privatizacijo. Stroški se bodo definitivno povečali, ker se bo s staranjem število upravičencev do storitev na teh področjih povečevalo. To kažejo vse projekcije izdatkov, ki izhajajo iz demografskih projekcij. Vprašanje ni, kako stroške zmanjšati, ampak kakšno povečanje stroškov je še vzdržno in kako višje stroške na sprejemljiv način porazdeliti med državo, sisteme socialne zaščite in posameznike. Ker to ni enostavno, moramo čim prej priti do rešitev, ki bodo šle v javno razpravo. Brez konsenza sprememb na teh področjih ni mogoče uveljavljati. Pred ljudi bo treba stopiti z odprtimi kartami.
Nekateri si predstavljajo, da je ob večjem številu upravičencev rešitev v krčenju individualnih pravic.
Tu bi hitro naleteli na meje socialne vzdržnosti. Pokojnine v Sloveniji že zdaj niso visoke, zato bi jih težko dodatno zniževali. Ne moremo si privoščiti, da bi čez trideset let polovica upokojencev živela pod pragom revščine zato, da bo sistem javnofinančno vzdržen. Po mojem sploh niso potrebne revolucionarne spremembe. Rezerv je kar nekaj. Simulacije kažejo, da vsako leto podaljšane delovne aktivnosti bistveno zmanjša problem pritiska na javne finance. Ni pa podaljšanje delovne aktivnosti edina možna rešitev. Treba bi bilo skrajšati čas študija, omogočiti mladim, da prej začnejo prispevati v pokojninsko blagajno, morda tudi že v času študija, ko delajo prek študentskega servisa, če z zaslužkom presežejo določen znesek. Tu je tudi neobdavčena siva ekonomija, pa problem samostojnih podjetnikov, ki za pokojninsko zavarovanje plačujejo najnižjo osnovo. Pri nas so ljudje tudi zelo slabo informirani o tem, kakšno pokojnino bodo imeli. O višini pokojnine se pozanimajo šele malo prej, preden izpolnijo pogoje za upokojitev. V drugih državah, na primer na Švedskem, ljudem vsako leto pošiljajo podatke o tem, kakšno pokojnino bodo imeli, koliko si jo lahko povečajo s podaljšanjem aktivnosti, koliko lahko pričakujejo iz dodatnih pokojninskih zavarovanj. To jim omogoča, da lahko sami kaj storijo že daleč pred upokojitvijo, če ugotovijo, da bodo imeli prenizko pokojnino.