16. 7. 2009 | Mladina 28
Peter Božič, 1932 - 2009
Veliki mali mož ne stanuje več tukaj
© Miha Fras
Ko poslušam glasbo ali berem literaturo, si naredim nekakšno predstavo ne samo o junakih in vsebinah ampak tudi o avtorjih, če jih še nisem v živo videl. Včasih ta podoba sovpada z empiričnim bistvom umetnikov, včasih sploh ne. Vsaj pri dveh avtorjih sem sam popolnoma zgrešil. Eden je glasbenik Tom Waits, ki sem ga začel poslušati nekje v začetku sedemdesetih let. Približno takrat sem kot gimnazijec prebral tudi prvo literarno delo Petra Božiča. Bil je njegov roman Jaz sem ubilo Anito. Pri obeh umetnikih sem si naredil predstavo strašnih, gorostasnih tipov. Ko sem videl prvi videospot Waitsa sem se samo čudil. Od kod taka gromkost v tako drobnem životu. In podobno je bilo nekaj let kasneje, ko sem Petra prvič videl na ladji za Unije ali Molat, ne spomnim se natančno. Drobni možicelj je bil zarit v veliko oprsje neke razvnete mladenke. “A tako droben je?” se nisem nehal čuditi. Takrat je moral biti star malo čez štirideset let. In izgledal ni nič mlajši kot pred nekaj tedni, ko je bil svoj zadnji javni spopad za Titovo cesto. Od kod neki ta energija, ki veje iz njegovega opusa in javnega nastopa ob nični količini fizične mase? Svoj čas sem ugotavljal, da je bil Peter empirični dokaz o zgolj relativni veljavnosti newtonske fizike. Namreč, Božič je bil definitivno najlažji slovenski pisatelj, a hkrati je eden najtežjih, morda sploh najtežji med samimi težkimi. Sicer pa itak, če kje ne velja newtonska fizika, potem dokazano v slovenski literarni maneži. Ko sem imel to čast, da sem svojega literarnega idola kasneje osebno spoznal, se z njim spoprijateljil, sem ga ljubkovalno krstil za mojega najhujšega prijatelja. Ne brez razloga. Petra si preprosto moral imeti rad, da si vzdržal težo njegove nature. To vemo vsi, ki smo z njim drugovali. Največkrat sem ga srečal kar tako, brez dogovora, ko je opravljal običajno dnevno patrolo gor in dol po Čopovi, Cankarjevi. “Greva na kavo” sem ponavadi predlagal. “No, pa dajva”, je odgovoril in še preden sva našla lokal, sva se praviloma spričkala. A tudi hitro pobotala. V svojem drobnem životu je nosil spomine, podobe, sarkazme, aktualno jezo, a zamere nikoli. Verjetno ni prijatelja, s katerim se ni skregal, a z nobenim ni ostal dolgo sprt. Prava prispodoba sprave.
Peter je bil ena od stalnic vsakršne slovenske scene. Kulturne, politične, športne. Bil je ikona. Kot slovenski literarni modernisti, kot likovni impresionisti, kot Cukrarna, kot Plečnikova dediščina... Zato sem vedno poudarjal, da bi ga morali z zakonom zaščititi kot lipicance, kočevske medvede, človeško ribico in kar je še posebnosti in enkratnosti tega prostora.
Največ ljudi igra v življenjski komediji zgolj vlogo statistov, drugi imajo svoj trenutek in odigrajo bolj ali manj opazno vlogo, le redki pa so večni. V krogih ljubljanske in slovenske boeme in publicistike (včasih sta itak oba pojma nastopala sinonimno) veljata vsaj dva človeka za nesmrtna, večna. Eden je gotovo Mladinin Blaž Ogorevc, sloviti pisatelj in še bolj sloviti novinar revije, ki jo držite v roki. Pred časom sem prav na Mladininih straneh pisal, kako je konec osemdesetih, v času največje Mladinine slave in moči, neki mladi samozavestni urednik razlagal vizijo Mladine v novih visokoprofesionalnih in tržnih razmerah ter kar naravnost pokazal na Blaža Ogorevca in precej brez ovinkov izrekel tisto, kar so uredniki pred njim neuspešno skušali narediti v rokavicah: “Ti se boš pa počasi moral spakirati”. Ogorevc se je tako razburil, da mu je rdečica udarila na obraz in je s trepetajočo brado zažugal nazaj: “Tudi mnogi pred tabo so me pakirali, pa so že vsi odšli. In tako bo tudi s tabo!”. In res. Omenjeni samozavestni urednik je že dolgo “bivši”. Blaž pa je še vedno na braniku svobodnega novinarstva - svobodnega tako po izrazu, kot po ritmu dela.
Drugi, še bolj kompleksni boem in publicist, pa je bil Peter Božič. Kdor zanj ni slišal, bo kasnejše rodove težko prepričal, da je živel v njegovem času. Sploh pa bi bilo bolj ustrezno govoriti o Božiču kot pojavu kot zgolj o osebi. Torej bi veljalo Božiča obravnavati tako kot osamosvojitev, dobro letino, kot članstvo v EU in Nato, pa tudi kot turške vpade, gospodarsko krizo, kot pogajanje s Hrvati o morski meji itd.
Božič se bo sodobnikom in naslednjim rodovom vtisnil v spomin po marsičem. Denimo po svojem nespornem prispevku k slovenski literarni dediščini. Tako nekateri z veseljem, spet drugi z grozo ugotavljajo, da je ravno Božič in ne kakšen bolj zaslužen ( = pravilno usmerjen) literarni razumnik utemeljitelj radikalne modernistične proze na Slovenskem (npr. njegove novele in zlasti kratek roman Človek in sence). Najširšo uveljavitev pa je dosegel z romanom Očeta Vincenca smrt. Na enem od zadnjih obiskov v bolnici mi je ponosno podaril svojo zadnjo, čisto svežo knjigo, dramo Šumi, ki je izšla po dveh desetletjih literarne abstinence.
Sam si bom Božiča vtisnil v spomin tudi po tem, da je edini človek, ki se ni strinjal z ničemer, praviloma tudi s svojim mnenjem ne. Seveda se sliši še bolj paradoksalno kot zgornja teza, da je Božič hkrati najlažji in najtežji slovenski literat. Božič je bil dolga leta stalni gost Mikličevega Pen kluba. Še za življenja sem zapisal, da je tako rekoč rekvizit, ki ga ima Miklič zavedenega v inventarno knjigo. In tako je bil tudi od vsega začetka član legendarnega omizja (Rolanje po sceni), ki ob ponedeljkih verificira politična dogajanja preteklega tedna ter določa, kaj se bo dogajalo v politični Sloveniji omembe vrednega v naslednjem tednu - zato v slovenski politiki velja, da česar to omizje ni zabeležilo ali odobrilo, tega v Sloveniji ni bilo in ne bo. Sam zadnja leta manj zahajam v Pen. A ko sem še redno prihajal, sem praviloma prihitel na zasedanje direkcije z zamudo, Peter pa je že krepko obdeloval prisotne. In ker sem bil ob izteku dneva ponavadi že krepko zmahan, mi ni bilo vselej do tega, da bi mi po glavi skakal še Peter, sem se mu neredko prilizoval. Kako? Ko je kaj zavzeto in brezprizivno pripovedoval, zatrjeval, prevajal v jezik gluhih, sem mu prikimaval in se oportuno strinjal. A ta večkrat preizkušena priliznjenost ni nič pomagala. Ko se je Peter odločil, da se s tabo ne strinja, je bil v tem dosleden. Čisto vseeno, ali si mu pritrjeval ali si mu kategorično oporekal. Če si mu denimo pritrdil: “Prav imaš, Peter!” se je razhudil in ti zabrusil, da se je od razburjenja kar tresel: “Ti Miheljak, ti bi rad bil vedno nekaj posebnega, dosti imam tebe in tvojih butastih mnenj!” Dejstvo, da si pred tem izrekel kaj, kar je bilo tudi njegovo mnenje, ga ni zmedlo.
No, vsak urejen sistem, vsaka inštitucija ima sistem tabujev, nedotakljivih in nespremenljivih podob in verovanj. Tudi Peter jih je imel. Se čudite? A se potem sploh s čim strinja, če se ne strinja niti s svojimi stališči, boste povprašali. Da, vsekakor. Strinjal se je z vsakokratnim ministrom za kulturo. Ko sem pred leti v neki obrobni debati oporekal takrat aktualnemu kulturnemu ministru, je Peter skočil v zrak in zavpil “Kaj skačeš ministru v besedo! Mene ne zanima tvoje mnenje, ampak kaj pravi minister!” Kajpak sem se mu nemudoma opravičil, a me je tudi za opravičilo nazijal.
A resnično velik tabu ni bil kulturni minister. Ministri, ministrice vendarle rotirajo, izgubljajo funkcijo. Pravi tabu je bil nogomet. Da, nogomet! Peter je bil eden od fanatičnih navdušencev, ki jih v ljubljanski družboslovni in humanistični združbi sploh ni tako malo, kot bi morda mislili.
Pred, zdaj že mnogimi leti, v času ko sta se Katanec in Zahović še držala za roke, sem se spozabil in začel glasno razširjati nedržavotvorne vsebine. Namreč, lotil sem se Petrovega največjega tabuja - nogometa. V družbi smo malo komentirali usodno kvalifikacijsko tekmo za svetovno prvenstvo 2002 z Rusi in sem ležerno ocenil, da po mojem mnenju prekrška ni bilo. Da nam je bil podarjen. Isti trenutek, ko sem izustil nekaj tako neodgovornega, sem se ugriznil v jezik in obžaloval izrečeno. Namreč, na drugem koncu mize je sedel moj najhujši prijatelj. Prebodeno me je pogledal, siknil, da Miheljak spet nespodobno naklada, stopil pred mene in mi pokazal video kaseto, ki jo je imel deponirano pri gospe Oli za šankom. “A ti veš, kaj je to?” mi je zažugal. Skomignil sem z rameni, češ, očitno neka kaseta, morda kakšen pornič, pa mi je odvrnil: “Ti si pornič. Ta kaseta je kronski dokaz, da je prekršek bil!”, ter povedal, da so si na liberalni demokraciji - nisem sicer točno prestregel, ali na direkciji ali na mestni svetniški skupini - skupinsko ogledali posnetek in soglasno ugotovili, da ni nobenega dvoma, da je prekršek bil, da je Slovenija upravičeno zmagala ter da bo tudi v Beogradu tako. Vprašal sem še, ali je to zgolj neobvezno mnenje ali uradno stališče stranke in vlade ter ali drugačen pogled na sporno enajstmetrovko in državno reprezentanco pomeni hujše kršenje koalicijske pogodbe, pa so me, še preden sem končal, ostali pri mizi, ki so dobro poznali Petrovo jezo pravičnega, začeli miriti, naj ne razpihujem požara, dokler je obvladljiv.
Zadnji veliki paradoks za časa Petrovega življenja je gotovo njegovo ognjevito zavzemanje za Titovo cesto, ki bi naj šla mimo novega stadiona, ki si ga je tako želel videti, preden umre. Res je paradoksalno, da danes na okopu Titove stoji Peter Božič, ki je bil zaradi svojega angažmaja izključen iz gimnazije in so ga kasneje, ko je Ljubljano obiskal “najdražji gost”, vselej odpeljali skupaj s klošarji in za nekaj dni zaprli zaradi “klateštva”, ali pa ga preprosto prebutali (!), da ne bi poskušal delati kravala. Ko je to v polemiki, ki je potekala samo kakšen dan preden je šel v bolnico iz katere se ni več vrnil, razlagal predsednici NSi, ki je danes ena tistih disidentk, ki so v svinčenih časih, ko je Peter sedel, zadovoljno “štrikale in kleklale”, sem si rekel: “To je Peter”.
Kdor ga ni poznal, je marsikaj zamudil. In marsičesa ne bo nikoli dojel. Tisti, ki smo z njim prijateljevali, smo se poslovili le začasno. Ko pride naša ura, vemo kako ga bomo našli: morda v peklu, morda v nebesih, vsekakor tam, kjer je najbolj glasno, kjer je kraval, kjer ne prideta do besede ne Bog in ne Hudič. Tam je naš Peter.
Si za kavo, Peter?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.