Feri Lainšček, pisatelj in pesnik

S književnikom Ferijem Lainščkom smo se sestali minuli ponedeljek v Murski Soboti, ki je bila naelektrena zaradi javnega shoda v podporo delavcem tekstilne tovarne Mura, nato pa se odpravili k reki Muri, v Lainšč-kovo naravno okolje, in spregovorili o življenju v Prekmurju, o pokrajini in ljudeh, o odnosih s preostalo Slovenijo, o romski duši, pa tudi o mitologiji Prekmurja. “Pristajamo na življenje v paradoksu,” pravi Lainšček. Zanj naj bi bili krivi pisatelji, tudi Miško Kranjec, ki je ustvaril “malega in dobrega človeka”, kar je postal sinonim za Prekmurca.

Prekmurje je bilo za preostali del Slovenije dolga stoletja neznana pokrajina. Tudi zato, ker je vseskozi, do konca 1. svetovne vojne, spadalo pod madžarsko oblast, preostali del Slovenije pa pod Dunaj. Šele pisatelji so ga približali preostalemu slovenskemu svetu. Tudi vi to počnete, ko pred nami razgrinjate večplastno Prekmurje. Včasih mistično, drugič pa spet trpko in realistično opisujete ljudi in družbene spremembe.

V svojih literarnih delih ne tematiziram le Prekmurja. To, kar me zanima, ni Prekmurje samo po sebi, ampak Panonija, ki se razteza prek Hrvaške do Vojvodine in prek Madžarske do Romunije. Moje primarno čustveno razpoloženje, ki je povezano s pokrajino, se veže na ta prostor ravnice. V slovenskem dojemanju je Prekmurje edina slovenska ravnica in to dojemanje se pač zreducira na ta mali košček ravnice. Je pa hkrati res, da moja romana, ki sta povezana s Prekmurjem - Ločil bom peno od valov, ki tematizira čas okrog 1. svetovne vojne, in Muriša, ki tematizira čas okrog 2. svetovne vojne -, razkrivata drugačne poglede na zgodovino Prekmurja, ki ni napisana tako, kot bi morala biti.

Bi lahko argumentirali to trditev?

Zgodovina Prekmurja je napisana zelo selektivno in velik del te zgodovine še sploh ni ustrezno obdelan. Tudi zato, ker je velik del gradiva v madžarskih arhivih, ti pa so predvsem zaradi jezika manj dostopni našim raziskovalcem. Toda to je le moj dotik prekmurske zgodbe. Jaz imam Prekmurje, ker je v njem veliko zanimivega in specifičnega, za svoj pisateljski laboratorij. Poleg tega, da je del Panonije, ki pač določa človeka iz ravnice, tako da se razlikuje od alpskega in mediteranskega mentalnega profila, je tudi res, da je Prekmurje tisoč let živelo pod Madžari. Čeprav je z izkopaninami dokazano, da so se Slovani na ozemlju današnje Slovenije najprej naselili ravno v Prekmurju, so potem kmalu prišli Madžari. Ti so si to ozemlje tisoč let prisvajali in postalo je pač madžarski rob in mejna krajina. Kasneje je postalo jugoslovanski rob in zdaj je slovenski rob. Skozi različna zgodovinska obdobja je Prekmurje zato po svoje vseskozi izgubljalo substanco. Zmeraj je živelo v nekem paradoksu. Je edino ozemlje, ki ga je Slovenija v zgodovini dobila, vse drugo je izgubljala, a to dejstvo očitno nikoli ni imelo kake cene. Po drugi strani je bilo Prekmurje kvečjemu slovenska Sibirija. Sem so, ker je bilo ubogo in zanemarjeno, med obema vojnama, pa tudi v času socialistične izgradnje kazensko preseljevali ljudi, ki so jih želeli postaviti na stranski tir.

V zgodovinskem spominu osrednje Slovenije je potemtakem luknja, kar zadeva Prekmurje?

Prekmurje je prihajalo v slovensko zavest zelo počasi. Veliko s pisateljem Miškom Kranjcem, ki sicer tukaj ni ravno priljubljen, saj so Prekmurci prepričani, da je ustvaril stereotipno podobo o prekmurskem majhnem in dobrem človeku. Dejansko pa je bil med prvimi, ki so Prekmurje prinesli v slovensko zavest. Veliko še manjka v slovenski zavesti o Prekmurju, vendar smo spet pri nekem paradoksu, kajti tudi če to ne bi manjkalo, ne bi bil odnos osrednjega dela države do obrobja prav nič drugačen. Sicer pa nam manjka predvsem prekmurska samopromocija, samouveljavitev in ostrina v zahtevah. Manjka torej tisto, česar kolektivni značaj Prekmurcem pač ne dopušča.

Je mar »široka prekmurska duša« izmišljotina? Tudi vi pogosto govorite o njej!

Spet sva pri Panoniji. Pri ljudeh iz ravnice, pri sentimentih, ki so v nekaterih odtenkih drugačni od drugih. A o prekmurski duši je verjetno le treba govoriti v pogojniku. Spremljam delo dr. Jožeta Magdiča, ki je naš zelo študiran jungovec in zanimiv za takšne pogovore. On največ govori o tej prekmurski duši v kontekstu tisočletnega življenja pod Madžari, ki je pustilo posledice na ljudeh. Ustvaril se je premalo samozavesten človek z držo, ki jo ima človek v specifičnem odnosu do matere. Gre za neke vrste ojdipovski kompleks. Iz tega lahko izpeljete različne teorije, ki Prekmurcem seveda niso všeč. Med nami je živ nevaren sindrom, splošno prepričanje, ki ga tukajšnje javno mnenje nenehno generira, namreč da so za krizo identitete Prekmurja, pa tudi za gospodarsko krizo krivi drugi. Ta občutek je tu zelo živ. Seveda so krive zgodovinske okoliščine, ampak kot pribito tudi drži, da se Prekmurje kot skupnost ni nikoli ustrezno odzivalo na izzive. Pač, kot bi se sicer lahko in bi se moralo. Preprosto, ni se postavilo na svoje noge. In nenehno živi v tem paradoksu.

Dogajanje, povezano s tovarno Mura, bi rekli, to potrjuje, ali ne?

Priča smo neskončnemu tarnanju, klicem na pomoč, ne pa k akciji, ki bi vodila k rešitvi te zgodbe od znotraj. Res je, da so Muro zmeraj vodili ljudje, ki so prihajali od drugod. Ampak nato so se uresničile dolgoletne zahteve, naj pride na čelo Mure Prekmurec. In ko je prišel, je zadeva šla res na dno. A ni to frustrirajoče? Ampak dogajanje, povezano z Muro, je lahko zanimivo tudi za literata, saj se dogajajo stvari, ki so robne, vzpostavljajo se je mejne situacije, ljudje in čas, v katerem živijo, se kaže drugačen, kot se zdi.

Kako pomembna je po vašem zgodba o Muri? Zdi se, da so zdaj vse oči uprte le vanjo, ne pa v preostali del Prekmurja.

Mura je poslednji tukajšnji socialistični gigant. Ob nastanku nove države je imela več kot pet tisoč zaposlenih. In ne morem si kaj, da ne bi vsega tega spet povezal s prekmursko mentaliteto, fantazmo, konstruktom ali, če hočete, tudi stereotipom o pridnih Murinih delavkah, o čebelicah, ki na svetu najboljše šivajo. To je zagotovo socialistični izmislek. Takrat, v socializmu, je Mura tudi sijajno funkcionirala, ker je bila pač vključena v sistem, ki je od nje terjal samo pridne delavke. Vsi drugi, ki so kreirali, ki so ustvarili tudi nekaj blagovnih znamk, so prihajali od drugod. Ko je teh ljudi zmanjkalo, ko bi morala ta prostor zasesti neka nova, recimo temu domača pamet, je ni bilo oziroma ni bila dobrodošla, ni dobila priložnosti. Tudi politika novega časa se ni ustrezno odzivala. Ni upala drezati v Muro, da ne bi še poslabšala razmer. Tako velik organizem, kot je sedanja Mura, pa se seveda ne zmore hitro odzivati na tržne razmere, ker ni ukrojen in ustrojen za tak način delovanja. Togost in nesposobnost prilagajanja na nove razmere sta pokazala svoj obraz v najbolj kruti obliki za ljudi. Seveda sočustvujem z njimi, a bilo bi klavrno sprenevedanje, če bi zamolčal, kako vse te stvari v resnici vidim.

Lahko zgodbo o Muri generalizirava na celotno Prekmurje?

Premalo je tu res svetlih točk v gospodarstvu. To so manjša podjetja, ki so nastala na pobudo podjetnikov samih. So fleksibilna in sposobna preživeti na trgu, a jih je premalo. Prekmurje so zavozili njegovi slabi voditelji v različnih obdobjih. Politika je neposredno odgovorna za razmere, vendar vemo, da politika za nič ne odgovarja.

Sami ste omenili beg možganov iz Prekmurja, kar je zaznamovalo njegov razvoj. Je mogoče ta proces ustaviti?

Da, odhod sposobnih mladih ljudi iz Prekmurja je vplival na njegov razvoj in na njegove perspektive. Kljub pregovorni prekmurski navezanosti na dom in pokrajino je ostalo zunaj Prekmurja veliko sposobnih ljudi. Hkrati pa ni mogoče zanikati tukajšnjega premajhnega spoštovanja lastne inteligence. Zdi se, da bolj zaupamo strokovnjakom od drugod. Tega občutenja ni mogoče enostavno razložiti. Je pa prisotno. In zdaj, ko vstopamo v drugačna družbena razmerja, je to očitno in odločilno. Zdaj, ko je na dlani vse več dejstev, ki ponazarjajo ta občutenja, je šele zares prišla na dan vsa ta razpršenost in izpraznjenost, predvsem pa premajhna gostota znanja in razuma. Če od strani in neprizadeto pogledaš na težave, s katerimi se danes spoprijema Prekmurje, se ti zato zdi logično to, kar se dogaja. Težko, da bi lahko bilo drugače, si rečeš. In napraviti moraš vse, da se ne bi tudi sam ujel v ta usodni ris.

Ampak vi ste se po študiju novinarstva v Ljubljani vrnili v Prekmurje.

Takrat sem se znašel na razpotju, kajti ugotovil sem, da se preveč vključujem v družbeno dogajanje. To je bil čas Nove revije in v nekem trenutku sem spoznal, da samo sestankujem, da me vleče, pogojno rečeno, v politiko in politikantstvo in da vse manj pišem. Pisatelj mojega kova potrebuje prostor, ki je odmaknjen od bučnega sveta, potrebuje razmeroma mirno okolje, in zakaj bi iskal takšen prostor po svetu, če pa je Prekmurje realno takšno. Murska Sobota je nekaj vmes med vasjo in mestom, v petih minutah iz njenega središča prideš peš v naravo. Poleg tega pa sem tu, kot sem že rekel, lahko odkrival literarno zanimive stvari. Reko Muro, denimo, ki je lahko metafora. Tu je še zmeraj za literata veliko tiste prvinskosti in arhetipskih situacij v medsebojnih in medčloveških odnosih, ki jih ni treba dajati na rentgen, saj so vidne s prostim očesom. V nekem mojem literarnem obdobju je bil to moj ustvarjalni vir. Mislim pa, da tudi meni, tako kot Mišku Kranjcu, ljudje tukaj marsikaj neupravičeno zamerijo. Recimo idealizacijo Mure in opisovanje te reke kot reke z dušo. Ljudje enostavno tega ne morejo sprejemati, njihova resnična podoba se jim v ogledalu zdi moteča. A če bi Prekmurci tisto, kar je Kranjec v svojem času začel in kar jaz in drugi z literaturo nadaljujemo, zmogli sprejeti in uporabiti v pravem kontekstu, bi lahko iz tega zdaj naredili zelo »in« blagovno znamko. Lahko bi to svojo »zaostalost«, zaradi katere se je marsikaj vrednega ohranilo, zelo dobro unovčili. Ampak dogaja se ravno nasprotno. Zgodba ne gre v to smer. Veliko ljudi tu bi si želelo videti nekakšno urbano Prekmurje, kar seveda ni mogoče. Predvsem pa, zagotovo niso literati krivi, da se nove razvojne paradigme tukaj tako težko uveljavljajo.

Kaj pa vam je dalo otroštvo v majhni vasici Dolenci na Goričkem, tik ob madžarski meji?

Zagotovo me je zaznamovalo. Večina psihologov trdi, da nas najbolj zaznamuje življenje do šestega leta starosti, vse, kar smo takrat doživeli, določi, kako bomo vstopali v svet, in barva naš pogled nanj. Daje barvo našemu odnosu do sveta. Sam sem začel iz nič. V zgodnjem otroštvu sem bil dejansko brez možnosti, ker smo živeli na skrajnem robu Prekmurja, nekaj kilometrov stran od meje z Madžarsko. Tam je bila zorana meja, trideset kilometrov v širino, pa bodeča žica in stražarji. Tam je bil torej plot neizprosno postavljen, železna zavesa se je dvigovala pred nosom. V drugo smer pa se je iz delavske družine, popolne revščine, tudi težko šlo. Mene je gnala v življenju naprej predvsem radovednost. Čudenje nad svetom. Tega sem imel v izobilju, to se mi zdaj obrestuje, mi bogato vrača.

Hkrati pa vam je to življenje na vasi dalo pomembno razsežnost, ki je razvidna v vašem odnosu do drugačnosti. Tu mislim predvsem na vaš odnos do romske populacije.

V tej moji vasi je bil romski zaselek, pač ciganska vas, takrat še zelo živa. Danes je verjetno to najbolj žalosten ciganski zaselek v Sloveniji, ker ni tak, kot si ga zamišljamo, se pravi poln otrok in vrišča. V njem nemo živijo starci. Verjetno bo kmalu izumrl. Pred kratkim sem bil tam. Odmaknjen je in poln tišine. V času mojega otroštva pa je bil živ. Moja mama je nekako vzpostavila stik s Cigani, ki so zmeraj kaj dobili pri nas, čeprav smo bili revni. Tudi sam sem se družil z njimi. Takrat nisem vedel, da bi bilo kaj »narobe« s cigani, in sem se zato kasneje prebil do spoznanja, da v zgodbi med nami belimi in Cigani ne gre za nič drugega kot za sprejemanje ali pač nesprejemanje drugačnosti.

Toda prav za Prekmurje velja, da so ljudje bolj odprti kot drugod in lažje sprejemajo drugačnost, torej tudi Rome.

Tako je tudi zaradi multikulturnosti, ki je v Prekmurju tradicionalna, sicer bi zagotovo bilo drugače. Ne kaže pa idealizirati razmer v tukajšnji romski populaciji in tudi ne odnosa večinskega prebivalstva do nje. Ni tako romantično in idealno, kot se zdi. Vse skupaj je bolj podobno vsebini mojih romanov, ki so polni antagonizmov in konfliktov. Zagotovo pa je položaj Romov v Prekmurju boljši kot drugod v Sloveniji, drugačen tudi zato, ker se jih je veliko preživljalo s popravljanjem in krpanjem loncev, z brušenjem nožev in drugimi storitvami. Predvsem pa z glasbo, saj so se prek nje lažje vzpostavljale vezi med ljudmi. Tudi politika je v novem času tukaj ravnala modro, ko je omogočila legaliziranje romskih naselij tako, da so po simbolni ceni odkupili zemljišča, pridobili lastnino in odgovornost, začeli plačevati elektriko in podobno.

Pa s stalno naselitvijo ne zgubljajo svoje romske identitete?

Prepričan sem, da jo izgubijo, a to je očitno nujen proces. Sicer pa jaz delim to ljudstvo na Cigane in na Rome. Kakšne znanstvene analize najbrž ta delitev ne bi vzdržala, ampak zame so Romi tisti, ki se imajo za Rome in bi bili radi pravzaprav beli. Ki se želijo izobraziti, se asimilirati in po svoje seveda izgubiti cigansko bistvo. Cigani pa ohranjajo svojo tradicijo, jo negujejo in želijo biti Cigani. Vztrajajo v tem. Večinoma se družim s takimi. Ti me literarno bolj zanimajo, to je pač razumljivo.

Lahko sklepamo, da v Prekmurju Cigani postajajo Romi?

Vmes je še nekaj demonskega. Mislim na tisto njihovo kolektivno nezavedno, ki je prepoznavno in jih najbolj določa. Tisto, kar so prinesli z dolgega potovanja in kar lahko pogojno imenujemo ciganska duša. Gre torej za notranji gon, ki jim preprečuje, da bi se kar tako porazgubili. Čeprav je bilo to ljudstvo dolgo na poti, je bilo kos različnim situacijam. V času Marije Terezije so Cigane načrtno iztrebljali. V Hitlerjevih taboriščih jih je bilo ubitih veliko več, kot si mislimo. Iz usode Judov smo naredili veliko zgodbo, ciganske pa kot da ne bi bilo. No, niso jih iztrebili. S tem hočem le povedati, da se Cigani vedno nekako znajdejo in ohranijo, pa naj mi, beli, o njih razmišljamo tako ali drugače.

V središču vašega literarnega ustvarjanja je, ne le pri opisovanju Romov, vseskozi jungovsko odkrivanje kolektivnega nezavednega. Tiči vzrok v radovednosti, ki ste jo prinesli iz Dolencev in čudenju nad svetom, ki ga imate v izobilju?

Dolgo sem iskal racionalno razlago za paranormalno. Za nekaj, kar je bilo znotraj mojega ustvarjalnega procesa neobičajno in nepojasnjeno. To so stvari, o katerih si sprva sploh ne upaš govoriti. Potem pa iščeš razloge, zakaj je nekaj tako čudovitega sploh možno. Gre denimo za vdore v drug čas. V romanu o Ciganih se je zgodilo nekaj nadvse nenavadnih stvari. Izmišljene situacije in prizori so se prepoznali v realnosti, resnično so se bili zgodili, čeprav jih sam nisem nikoli doživel ali slišal o njih. V iskanju odgovora je bil prav Jung tisti, ki mi je povedal, da se to pač dogaja, in pojasnil, zakaj je to sploh možno. Možno pa je zato, ker človek lahko prodre v svojo in kolektivno podzavest. Pisanje, ki je večidel črpanje iz lastne podzavesti, lahko prodre tudi v to kolektivno nezavedno, se pravi v to, kar je neki kolektiv shranil in prinesel iz prejšnjih časov. Zato pravzaprav nenehno tipam v prvotnost, iščem vzorce, arhetipe, mite, izročilo, ljudske pravljice ... To počnem enostavno zato, ker zdaj zelo dobro vem, da imam dostop. So pipe, ki jih lahko odprem, ožilja, na katera se lahko priključim, da prodrem v to kolektivno. Do tega morda prideš po naključju, a kasneje lahko dirigirano prodreš v stanja, ki so v bistvu paranormalna stanja. Potem, seveda, naletiš na človeka, ki to lahko verjame, in na človeka, ki tega pač ne verjame. A to seveda ni bistveno. Razlaga je pomembna predvsem zate. Saj je pisateljevanje, če ni špekulacija, če ni nekaj trivialnega, v resnici kontemplativno poglabljanje v praznino. Zrenje v prazno platno. V belino, ki omogoča vstope ...

Srbski pisatelj Danilo Kiš je nekje zapisal, da so pisatelji, ki opisujejo preteklost, tisti, ki opisujejo sedanjost, in tisti, ki znajo iz silnic preteklosti in sedanjosti razbrati prihodnost.

Zadnja kombinacija je zelo zanimiva. Čeprav nisem nikoli tako razmišljal. Sem pa to izklicevanje prihodnosti velikokrat v svojih delih razbiral. Če boste, recimo, zelo podrobno analizirali roman Raza, ki je nastal na začetku moje kariere, boste videli, da je roman pravzaprav metafora za razpad Jugoslavije in razpad vrednostnih sistemov nekega časa. Torej ima literatura tudi zmožnost pripovedovanja o prihodnosti. To se da navsezadnje celo pojasniti. Zavedno ali nezavedno se ti lahko zgodi, da slediš vzorcem iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, kajti zgodovina se ponavlja v ciklih. Iz teh notranjih tokov in zakonitosti pa je seveda mogoče brati, razbirati, sklepati.

In hkrati lahko trdimo, da gre v tem primeru za družbeno angažirano literaturo.

Literatura je vedno sama po sebi družbeno angažirana. Brez tega sploh ne gre. Čeprav boste našli veliko pisateljev, ki bodo temu oporekali. Sam trdim, da je literatura, ki ji gre zares, ki je resna, tudi angažirana. Drugo vprašanje pa je, koliko je sposobna razbrati iz sveta vse dileme, s katerimi imamo opraviti, oziroma koliko je lahko v tem smislu uporabna. Moja teza je, da naloga umetnosti ni dajanje odgovorov, ampak postavljanje pravih vprašanj.

Kot pisatelj in predvsem kot pesnik pa tu in tam pobegnete iz knjižne slovenščine v prekmurščino ...

... samo zaradi nekakšnega romantičnega vzgiba, bi rekel. Predvsem pesmi za prekmurske skupine pišem v prekmurščini. V tem jeziku govori manj kot 100.000 ljudi. Nima smisla pisati v njem s kako ambicijo, lahko pa ga ohranjaš iz sentimentalnih razlogov. Sicer pa je tako početje tudi nekakšna duhovna arheologija v jeziku. V jeziku so duhovne stvari shranjene na svojevrsten način. In prekmurščina je zelo star jezik. Dvesto let je bila tudi knjižni jezik. Veliko del, napisanih v tem jeziku, je ohranjenih. Zelo blizu je stari cerkveni slovanščini. Tako se mi zdi. Ima nekatere podobnosti s slovaščino. To me zanima. Res pa je tudi, da v literaturo, ki je napisana v slovenščini, vnašamo zelo malo prekmurskih besed, vendar imajo ljudje potem občutek, da jih je zelo veliko. To je že vprašanje strategij in taktik.

Ko prebiram vaše knjige, se mi tu in tam zazdi, da mislite prekmursko in ta vzorec izražanja nevede prenesete v slovenščino. Se motim?

Gre za finto. Tak občutek zbuja v resnici moja sintagma. Ta je zavestno drugačna in pogosto se z njo poigram. Ljudem pa rečem, kaj pa, če bi pogledali slovarček na koncu romana. Vidijo seveda le nekaj besed v prekmurščini in potem ne razumejo, kaj jih je začaralo. Ampak to velja za romane, ki so vezani na to okolje, ker je tudi po jezikovni plati to zato bolj sugestiven tekst. Bralce pripelješ v ta svet z majhno špekulacijo. Nekaj podobnega delam tudi v tekstih, ki tematizirajo Cigane. Gre za kakšno malenkost, izraz ali besedo. Tako bralca zapleteš v tekst. Če bralec res bere brez distance, ta čarovnija nanj deluje in dodatno vpliva na prepričljivost besedila. Tekst, ki je bolj ali manj izmišljen, deluje bolj avtentično. Četudi gre, vsaj v mojih romanih, navadno za magični realizem, a pomembneje se mi zdi, če bralec pade v tekst na neki drugi ravni.

Ko je Miško Kranjec bral vaš prvi roman, je dejal, da še enega Vitomila Zupana na Slovenskem pač ne potrebujemo. V kakšnih odnosih ste kot literat s pokojnim pisateljem Kranjcem? Oba sta vendarle glasnika Prekmurja.

Vsekakor. Ta štafeta med nama z Miškom Kranjcem je zanimiva, ker je bil takrat, ko sem jaz začenjal, na koncu svoje poti in je moj roman prebral tik pred smrtjo. Osebno se nisva nikoli srečala, ampak mi je sporočilo, ki ste ga omenili, poslal po sinu. Takrat nisem bil velik fen njegove literature in moram reči, da se je moje srečevanje z njim nato razpotegnilo čez trideset let. Šele zdaj vem, kje sem mu delal krivico, saj sva se našla povsem drugje, ne pa pri teh malih ljudeh. Bil je velik ljubitelj narave in reke Mure. Njegovi opisi tega so neverjetno natančni, subtilni, tu ga začutim kot človeka, s katerim bi lahko šel k Muri. To je njegova kvaliteta, ki jo seveda zelo sprejemam, žal mi je, da je večina za to slepa.

Ni prekmurskega pisatelja, ki ga ne bi zaznamovala Mura. Je bila in zdi se, da je še zmeraj ločnica med Prekmurjem in svetom prek Mure, če gledamo nanj z njenega levega brega.

Muro sem tematiziral na različne načine. Dejansko je s svojim ravninskim tokom reka z dvojno naravo. Na videz je idilična, zelo prijazna reka, vendar se njeno globlje bistvo skriva v njeni zahrbtnosti, v nevarnih vrtincih. Je reka, ki je vzela veliko življenj. Reke so že same po sebi metafora, njena dvojna narava pa je še posebej zanimiva za literarno obravnavo. Hkrati Mura veže nase veliko mitologije, ker je zahrbtna, ker je poplavljala in ustvarjala veliko človeških zgodb. Da, Mura je reka z zgodbo. Nekaj sem k temu prispeval tudi sam in to mi dobro dene. Morda še bolj zato, ker je bila mejna reka, ki je prekmurske Slovence ločevala od matice do leta 1919. Do vključitve Prekmurja v Slovenijo na njej ni bilo mostu. Ljudje so šli čez le z brodom. Šele leta 1924 je bil zgrajen čeznjo železniški most. Bila je reka, ki je ločevala, in tudi zato je dobrodošla za literarno obdelavo. Zame je po svoje sveta reka, ki jo spoštujem, in to mi vrača s tem, ker mi daje svoj mir.
Pravzaprav vsi, predvsem pa tisti z bližnjimi ali daljnimi koreninami v Prekmurju, spoštljivo prestopamo Muro.
Prekmurci so ljudje, ki imajo pokopan popek. Neizmerno nostalgijo lahko opazite še pri ljudeh, ki so se iz Prekmurja odselili čez ocean pred desetletji. Tudi sam imam, ne le kot pisatelj, ta genius loci zelo izrazit. To se vidi v moji literaturi. Prekmurci, ki prihajajo z desnega brega Mure čez most, zmeraj opazijo ta prehod. Domov gredo.

Se vam ne zdi, da intelektualni krogi v Ljubljani pravzaprav Prekmurja, njegovih potencialov, njegove zgodovine, kaj šele duše Prekmurja, ne poznajo? Včasih se zdi, da je tako oddaljeno od Ljubljane, kot je bilo po 1. svetovni vojni, ko ljudje niso vedeli, da v tej pokrajini živijo Slovenci.

To je, žal, usoda obrobja. Slovenija je država enega mesta. Vse silnice se stekajo vanj. Če od tam gledaš na Prekmurje, vidiš verjetno prvotnost, še zmeraj prvinski svet in pokrajino, ki deluje drugače zaradi svoje panonskosti. Kranjec in Vlado Kreslin, pa tudi drugi avtorji so ustvarili podobo romantične pokrajine in tistega delčka sveta, ki hrani v sebi stvari, kakršne je urbani svet zanemaril. Nihče od drugod nima negativnega odnosa do te podobe, le nekateri Prekmurci so jezni, ker vidijo v tem del krivde za počasnejši razvoj. So v veliki zmoti, a kako bi jim to lahko zameril.

Že prej ste omenili, da tiči krivda za zastoj v razvoju precej v Prekmurcih samih. So prekmurski intelektualci naredili dovolj, da bi razvoj pokrajine vendarle šel v korak s tistim v drugih delih Slovenije?

Na to vam težko odgovorim. Izobrazbena struktura v Prekmurju je slaba in vedno znova ugotavljamo, da Prekmurci ne zaupajo svojim intelektualcem. Mnenjski voditelji v Prekmurju tako rekoč ne uspevajo. Vedno znova se postavlja vprašanje, kako naj se intelektualci vključijo v razvoj Prekmurja, vendar kaj dlje od tega ne pridemo. Tu ni institucij, skozi katere bi lahko učinkovito delovali. Vse se zreducira na en radio, en muzej, en časopis. Gre za zemljepisno in po številu prebivalcev majhen prostor z razmeroma majhnim številom šolanih ljudi. Tega se nočemo zavedati, a je dejstvo.

Sami ste se dejavno vključili v krog Nove revije, kjer so nastajali novi premisleki o državi, narodu in razvoju. Po izidu 57. številke ste se vrnili v Prekmurje, tam pa vas niso vsi lepo sprejeli.

Na obdobje sodelovanja pri Novi reviji imam dobre in dragocene spomine. Bil sem mlad in v meni je bilo precej revolucionarnega duha še iz mlajših let. Takrat in ob osamosvojitvi sem bil na pravi strani, to se mi zdi pomembno, na to sem ponosen. Ko sem se po izidu 57. številke vrnil v Prekmurje, so me kar šikanirali, saj so bile na delu partijske celice in obveščevalne službe. Tisti v Ljubljani so si lažje našli zavetje. Sicer pa svojega angažmaja nisem nikdar unovčeval niti v političnih strankah in ne znotraj pisateljske drže. To sem, preprosto, napravil zaradi sebe in zase.

Politično ste se izpostavili v osemdesetih letih in nato še posebej lani, ko ste kandidirali za poslanca na listi stranke Zares, ki je razglašala za svojo moto novo politiko. Še vedno mislite, da gre za novo politiko?

Kandidiral sem, čeprav mi je bilo razvidno, da nimam možnosti, da bi bil izvoljen, saj stranka tu še ni bila uveljavljena, poleg tega Prekmurci ne zaupajo intelektualcem, še manj pisateljem. Vstopil sem v politično areno v resnici zato, da bi pomagal političnim silam, ki se zavzemajo za napredek in liberalne vrednote, torej politikom, ki imajo takšne poglede na svet, ki so času primerni. To je bil razlog. Če greš v politiko s tako držo, je težko govoriti o razočaranju. Šlo je za mojo osebno manifestacijo, za podporo vsemu tistemu, kar bi naš razvoj usmerilo v sodobno, odprto družbo. Drugače pa nisem ravno privrženec strankarskega življenja in iz mene ni mogoče narediti strankarskega vojaka. Nisem ideološko zamejen in Zares me je bržkone zato izbrala za svojega kandidata. Temu pozivu sem sledil in počutim se čisto v redu.

In spet ste se posvetili pisanju?

Nastaja roman v verzih. Česa takšnega se verjetno v teh časih ne bi lotil nihče drug. Gre za romantično formo. Zame je to izziv. Izbral sem jambski deveterec in zelo zapleteno rimo, oklepajočo, podobno kot Petrarka, s trojnimi rimami. Potem sem nenadoma ugotovil, da me to blazno motivira, da lahko roman nastaja na način meditacije. Ko si ujet v ritem in v rimo, kar je v bistvu zelo velika utesnjenost, nastaja velik prostor za meditacijo. To početje me navdušuje. In tudi končal bom ta roman! Vsebinsko pa je zgodba o prehajanju iz dveh svetov. Na eni strani je protagonist lemur, torej duša pokojnika, ki se vrača, na drugi strani je Mora, znana iz slovenske mitologije kot lebdeča duša, ki je živa. Za tem svetom pa se odkriva realen svet, kjer se ljudje srečujejo na eni strani z lemurji in na drugi strani z Moro. Vse se razvija v zelo razberljivo zgodbo, ki pa je ne bi rad razkril. Za takšno zgodbo sem se odločil preprosto zato, ker sodim, da se je treba nekako upreti vsesplošni komercializaciji in pozunanjenosti, zato sem uporabil to arhaično in zelo strogo formo.