23. 7. 2009 | Mladina 29
Biti eno s kolesom
Kako se tudi pri nas razvija subkultura fetišistov na fixije, minimalistična kolesa brez prestav in zavor
Del subkulture v kolesarski pozi legendarnega Edvarda Rusjana: Jurij, Grega, Jernej in Tilen na njihovih fixijih
© Miha Fras
Pred dobrim mesecem so na spletu zakrožile fotografije skupine fantov, ki na minimalističnih kolesih uživajo v vožnji po gradbišču prve slovenske črpalne hidroelektrarne Avče. Fotografije so že zaradi veličastne prostranosti bodoče elektrarne, strmega naklona stranic bazena, ki ga bodo kmalu napolnili z vodo, in njegove svetlo rjave podlage, ki je spominjala na puščavske sipine, zbudile veliko pozornosti. Članek na blogu Muslauf, v katerem so fantje opisali ekspedicijo, je v nekaj tednih zabeležil 45.000 ogledov.
»Morda je vsak poskušal podoživeti, kar smo doživeli tudi sami,« je pozneje ugibal Tilen, eden izmed omenjenih kolesarjev in tudi pobudnik bloga Muslauf, ki združuje slovenske navdušence nad hitrimi kolesi, preprostih in čistih linij, za katera se je po vsem svetu uveljavil angleški izraz fixed gear kolesa. Njihovo ime bi najlaže prevedli kot kolesa z direktnim prenosom, a jih večina imenuje kar fixiji. Najpogosteje so podobna »običajnim« cestnim oziroma dirkalnim kolesom, le da je z njih namenoma odstranjena vsa oprema, ki za delovanje ni nujno potrebna. Med kolesarji so interpretacije, katera oprema je na kolesih nujna in katera ne, sicer različne, pri fixijih pa so s koles obvezno odstranjene prestave in tudi zavore. Kako torej delujejo? Na tujih blogih lahko preberemo, da je vožnja z njimi »čista hitrost«, »dih jemajoča intenzivnost«, »čustveno norenje« ali »anarhija v gibanju«. Z bolj tehničnimi besedami to pomeni, da se kolesa, ker nimajo prestav, lahko premikajo le, ko kolesar poganja pedala. Vožnja z njimi torej ni lagodna. Nasprotno, ko jih vozite, počitek sploh ni mogoč; od tod najverjetneje tudi izvira arhaični izraz muslauf. Ker so brez zavor, jih je mogoče tudi ustaviti le s pedali. Čeprav lahko takšno početje nepoznavalcem zveni kot precej noro in nevarno, sploh med vožnjo po mestu, vozniki fixijev zagotavljajo, da z vajo dobijo v noge zelo izostren občutek za zaviranje. »Novincem vseeno priporočamo, da na kolesu zaradi varnosti ohranijo vsaj prvo zavoro,« pravi Tilen, lastnik kolesa brez prestav in zavor.
Fantje so se za Avče odločili povsem po naključju. Ugotovili so, da bazen hidroelektrarne nenavadno spominja na velodrom, njihova kolesa pa so v osnovi namenjena prav za dirkanje, tudi po velodromih, kjer vsi kolesarji vozijo v isto smer in zato tudi ne potrebujejo prestav in zavor. »Gledali smo poročila in videli to veliko gradbišče. Povedali so, da naj bi začela elektrarna julija poskusno delovati in da jo bodo takrat napolnili z vodo. Odločili smo se, da moramo čim prej v akcijo,« se spomni Jernej, drugi predstavnik tričlanske odprave v Avče, sicer pa voznik predelanega starega rjavega Roga z belimi detajli. In kako se je bilo voziti po sicer improviziranem, a edinem slovenskem »velodromu«, če odmislimo tistega propadajočega v Češči vasi pri Novem mestu? Tilen pravi, da je bilo odlično: »Bilo je vroče, vsi smo se že slabo počutili od sonca, ampak smo še kar vozili. To je res ogromna stvar.« Tretji član odprave, Grega, ki vozi črnega fixija, se strinja, da jih je okolica navdušila: »Tovrstna kolesa običajno vsi fotografirajo na ravnih površinah in v mestnem okolju, kjer jih tudi največ uporabljajo, tukaj pa je bilo okolje že samo z vizualnega vidika nekaj posebnega. Če bi vedeli, da bodo fotografije tako odmevale, bi se potrudili narediti še boljše.« Fantje izleta na hidroelektrarno Avče kljub njegovi odmevnosti ne želijo preveč napihovati. Bil je pač zgolj izlet.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.