30. 7. 2009 | Mladina 30 | Politika
Ni ključno vprašanje, kaj je z Muro, temveč kaj je z državo
Ne glede na vzrok, dejstvo je, da se Mura ni prilagodila in je zato postala problem velikih razsežnosti. S tem se mora sedaj soočiti država in opredeliti svoje obnašanje.
Dr. Marjan Senjur, profesor ekonomije, Ekonomska fakulteta v Ljubljani
© Borut Krajnc
Reševanje primera Mure se je začelo, kot je to običajno pri ekonomskih problemih v Sloveniji - s pomisleki in s floskulo. Govorilo se je: država ni pristojna za zasebno podjetje in ne bo razmetavala državnega denarja; Mura je stvar lastnikov in upnikov, ne pa gospodarskega ministra ali vlade; vsak delavec je sam odgovoren za svoj materialni položaj. Še pred dvema letoma bi marsikdo tako izjavo resno jemal, mediji pa bi bili navdušeni nad modrostjo. Danes, v letu 2009, pa je tako stališče navadna floskula, ki seveda ni dolgo vzdržala; po nekaj dneh so se izjave začele spreminjati.
V javnosti lahko spremljamo dve vzporedni zgodbi: na eni strani poti se odvija zgodba o Muri in o njeni agoniji, na drugi strani poti, čez cesto, pa zgodba o državi v primeru Mure. V tem sestavku si ne bom zastavil kot ključno vprašanje, kaj je in kaj bo z Muro, temveč kaj je in kaj bo z državo v primeru Mure. Odgovor na drugo vprašanje bo nakazal odgovor na prvo. Bralec se gotovo sprašuje, zakaj menim, da je problem Mure tudi problem države. Najprej bom trdil, da je Mura prevelika, da bi lahko kar tako propadla. To tezo poznamo iz ZDA v zvezi z avtomobilskim podjetjem General Motors, ki je bilo preveliko, da bi propadlo (»to big to fail«) in ga je ameriška država podržavila, da bi se podjetje prestrukturiralo. To ni bil edini primer. Potem bom trdil, da je Mura tudi sistemsko vprašanje. Gre namreč za nedokončano zgodbo iz časa tranzicije. V času tranzicije je Slovenija naredila nekaj sistemskih napak, ki so imele za posledico propad mnogih velikih podjetij. Ta sistemska napaka se nadaljuje v primeru Mure. Trdim pa tudi, da v primeru Mure ne gre samo za subjektivno odgovornost, ki zadeva upravo in lastnike ter delavce Mure, temveč tudi za objektivno odgovornost, ki zadeva državo, ki je odgovorna za celotno gospodarstvo.
V Sloveniji smo imeli v zadnjih treh desetletjih tako imenovano tranzicijo, katere jedro je bilo lastniško preoblikovanje družbene lastnine v zasebno in državno lastnino. Proces lastniškega preoblikovanja Mure je bil sicer končan, vendar neučinkovito za tako veliko podjetje. 30-odstotni lastniki Mure so še vedno delavci. To samolastništvo omejuje upravo pri večjih menedžerskih posegih za reševanje podjetja. Največja posamična lastnika sta NFD in SOD, ki sta prišla do lastnine z lastniškimi certifikati in sta portfeljska lastnika, kar pomeni, da ju zanima upravljanje s premoženjem, ne pa upravljanje s podjetjem. Povrh tega nobeden ni tako velik lastnik, da bi prevzel odgovornost za usodo podjetja. V času krize tekstilne industrije, ki sicer traja že dvajset let, se je tako lastništvo izkazalo kot neoperativno. Sedanji pozivi sindikatov, pa tudi vlade, da naj vendar lastniki vzamejo zadeve v roke in ukrepajo, odmevajo v prazno. Murini lastniki so tranzicijski lastniki, ki niso sposobni in niso motivirani, da bi lahko ustrezno ukrepali. Podjetje skratka nima opravilno sposobnih lastnikov. Država je odgovorna, da se proces lastniške preobrazbe take velikega podjetja ni ustrezno konsolidiral. Ob tem je pomembno, da ugotovimo, da je Mura veliko podjetje. Problem slovenske tranzicije so bila prav velika podjetja. Država ni imela ustrezne politike do njih, zato so velika podjetja v tranziciji praviloma propadla. Primeri so TAM, Metalka, Iskra in mnoga druga podjetja. S propadom velikih podjetij je nastala velika škoda. To je bila očitna slabost slovenskega modela tranzicije. Mura je še vedno nedokončana tranzicijska zgodba in bo propadla v skladu s slovenskim modelom tranzicije, če ne bo država v njenem primeru spremenila svoje politike. Zato pravim, da je primer Mure tudi sistemsko vprašanje.
Sočasno s tranzicijo se je v svetu odvijal proces globalizacije. Globalizacija je zaostrila konkurenco v delovno intenzivnih panogah, ki proizvajajo standardne industrijske proizvode. Tekstilna industrija je tak primer. Zaradi konkurence Kitajske, Turčije in Vzhodne Evrope se je tekstilna industrija v Zahodni Evropi morala temeljito skrčiti in prestrukturirati. Tudi v Sloveniji je prišlo do velikih pretresov. Prestrukturiranje tekstilne industrije poteka stihijsko in skrajno boleče. Mura je žrtev globalizacije in sestavni del nedokončanega prestrukturiranja slovenske tekstilne industrije. Je pa tudi žrtev dejstva, da se ji ni uspelo prilagoditi na nove razmere v tekstilni industriji v Evropi. Slovenija je predraga za vrsto del, ki so jih doslej opravljala v Muri. Vprašanje je, ali bo na koncu slovenska tekstilna industrija delovala brez Mure, kot že deluje brez številnih prej znanih tekstilnih podjetij, ali pa s prestrukturirano Muro. Mura je v nekem smislu poslednji Mohikanec slovenske tekstilne industrije.
Vključitev Slovenije v EU je dodatno otežila položaj Mure. V Sloveniji se premalo zavedamo, kako je vključitev v EU zaostrila gospodarske razmere. Slovenija je prej svojo izvozno industrijo, ki je v glavnem slonela na poceni delu in standardnih nizko in srednje tehnološko zahtevnih proizvodih, ščitila z visokim menjalnim tečajem tolarja. Z vključitvijo v EU je Slovenija izgubila možnost tečajne zaščite svojih izvoznikov. Dokler je bila konjunktura, v letih 2005-07, tega ni bilo zaznati, ko pa se je konjunktura prevesila v recesijo, se je pokazalo, da naš tradicionalni izvoz ni več cenovno konkurenčen. Država pri tem ni več mogla pomagati s tečajno politiko. Mejni izvozniki, ki so izvažali na meji donosnosti, so postali nekonkurenčni. Mura je največji primer te vrste. Te dni beremo o Preventu kot o drugem primeru podobne vrste. Takih primerov je še več.
Tranzicija, globalizacija in evroizacija so trije procesi, ki so prizadeli Muro. Seveda bi se podjetje moralo prilagoditi na nove objektivne okoliščine. So objektivni in subjektivni razlogi, da se podjetje ni prestrukturiralo in se prilagodilo. O objektivnih razlogih sem pisal malo prej. O subjektivnih razlogih je bilo v zadnjih dneh veliko zapisanega. Ne bom svetoval novega poslovnega modela in ne bom dajal menedžerskih nasvetov, kot to počnejo mnogi komentatorji. Ne glede na vzrok, dejstvo je, da se podjetje ni prilagodilo in je zato postalo problem velikih razsežnosti. S tem se mora sedaj soočiti država in opredeliti svoje obnašanje. Mene zanima prav to: kaj bo storila država.
Po začetnih omahovanjih se je vlada zaradi pritiska javnosti odločila, da stvari v zvezi z Muro vendarle vzame v svoje roke in aktivno poseže v dogajanje okrog Mure. Vprašanje je, kaj lahko država stori. Videti je, da to pot ne bo uporabila izrecne državni pomoči. S slednjo je poskusila leta 2003, ko je Muri dodelila 10 milijonov evrov pomoči. Že takrat so bile v obtoku vse ideje, ki jih slišimo iz Murinih krogov tudi danes: zdrava jedra, lastna blagovna znamka in podobno. Uresničilo pa se ni nič, podjetje je še v hujših težavah. Razumljivo je, da je gospodarski minister skeptičen, da bi bilo sedaj kaj bolje. Posebno še, ker se verjetno še spomni tistih časov, saj je bil minister v letu 2004. Dodaten razlog proti neposredni državni pomoči je verjetno tudi EU, kjer bi bilo treba utemeljevati že drugo uporabo ukrepa državnih pomoči istemu podjetju v roku petih let.
Kolikor lahko razberem iz medijev, nimam namreč notranjih informacij, v vladi pripravljajo dve različici reševanja zadeve Mura. Po prvi različici, o kateri govori v zadnjih dneh minister M. Lahovnik, vidijo rešitev Mure z vstopom novega zasebnega lastnika, ki bi postal večinski lastnik in bi prevzel odgovornost. Vlada bi tega strateškega investitorja podprla z vsemi ukrepi, ki jih ima na voljo. Pri tem gre za ukrepe socialne pomoči, odpravnine novim brezposelnim in finančne spodbude za zaposlovanje. Ne bi pa vlada vložila svojega kapitala in ne bi dala neposredne subvencije. V času pisanja se v javnosti govori o imenu investitorja iz slovenskih logov, ni pa še znano, kako bi novi investitor vstopil v Muro. Na prvi pogled je ta različica zanimiva in bi lahko pomenila začetek končne rešitve zadeve Mure.
Videti je, da obstaja še druga različica rešitve. O tej različici je več slišati iz krogov predsednika vlade. Ta različica predvideva vstop države v lastništvo Mure. Večinski lastnik bi postala državna posebna družba za prestrukturiranje, ki bi preoblikovala podjetje. Sočasno bi vlada pripravila program prestrukturiranja Pomurja in Mure. Govori se tudi o vladni delovni skupini, ki bi pri tem koordinirala delo vlade. Predvidevam, da bi bila država začasna lastnica. Po konsolidiranju podjetja bi ga država prodala zasebnim lastnikom. V tem smislu bi šlo za prehodno rešitev. Država bi vstopila v Muro, jo usposobila za tržno delovanje, in se umaknila. Tudi ta različica je videti zanimiva.
Zanimivo je, da vlada deluje z dvema različnima konceptoma. Do tega bi lahko bili kritični, češ da se vlada ne more poenotiti. Lahko pa gledamo tudi pozitivno, češ, imajo pač dve rešitvi: če ne bo uspela različica A ministra Lahovnika, se bo uporabila različica B. Sicer pa tako ali tako lahko opazimo, da v vladi delujeta dve ekonomski struji, ki ju je mogoče označiti z enim ali drugim zgoraj navedenim konceptom. Glede na to, da je razplet primera Mure v kočljivi fazi, ne bom ugibal, katera različica se bo na koncu pokazala kot ustreznejša.
Znano je, da je Pomurje najmanj razvita regija v Sloveniji. Sedanja Mura je tipično podjetje za manj razvito okolje: standardni tekstilni proizvodi, nizka tehnologija, delovno intenzivna proizvodnja slabo izobraženega dela in nizke plače. Vprašanje je, če je sploh mogoče Muro dvigniti na višjo kakovostno raven, ne da bi se tudi družbeno okolje dvignilo na višjo raven razvitosti. Odziv lokalnega okolja na agonijo Mure je prav značilen. Iz Pomurja smo slišali pozive vladi na pomoč, lokalna politika in sindikati so bili enotni, da država mora pomagati. Ni pa bilo slišati niti enega predloga o kadrovskih rešitvah, o novih zaposlitvah, o razvojnih projektih, ki bi nastali v regiji in odprli nove zaposlitvene možnosti. Nič nisem slišal od Regionalne razvojne agencije Mura. Pomurje očitno nima lastnih sposobnosti in zmogljivosti za generiranje razvojnih projektov, pri katerih bi država lahko sodelovala. Taki regiji je težko pomagati. Pričakovanje, da bodo v Ljubljani ustvarjali projekte za Pomurje, jih financirali z državnim denarjem in jih uresničevali z menedžerji in strokovnjaki iz drugih krajev, je zgrešeno. Razvoja neki regiji ni mogoče podariti. Na tem primeru se kaže, da je regionalna politika Slovenije odpovedala. Tudi ministrice za regionalni razvoj ni nikjer videti ali slišati, ko gre za predloge, kaj storiti v zvezi z Muro. Namesto da bi regionalna razvojna agencija in vladna Služba za regionalno politiko izkoristili priložnost, sta pasivni in brez javno izraženih predlogov za ukrepanje.
Sedaj bi bil namreč čas, da se naredi več za Pomurje kot najmanj razvito regijo v Sloveniji. Slovenija kot država je pri tem odpovedala. Ne bom navajal podatkov, ki smo jih nedavno slišali v državnem zboru. Naj navedem drug primer. V Sloveniji imamo obvezno in javno osnovno šolstvo. Pričakovali bi, da bo zato približno enako kakovostno po vsej Sloveniji. Pa ni. Pred kratkim so mediji objavili analizo učnih dosežkov slovenskih šolarjev (četrtošolci in osmošolci) v mednarodni raziskavi TIMSS. Na rep slovenske lestvice regij se je z velikim zaostankom uvrstilo Pomurje. Eden od slovenskih časnikov je zapisal, da so razlike med slovenskimi osmošolci tako velike kot med Srbijo in Švedsko. To je naš problem, to je problem te države. Mlad človek, ki živi v Pomurju, nima enakih možnosti kot mladi drugje po Sloveniji. Prikrajšan je že v začetku: v osnovni šoli, ki je sicer javna. Ta primanjkljaj se mu pozna vse življenje. Slabo šolan, če je imel srečo, je lahko delal v Muri. V prihodnje morda te možnosti ne bo imel, ker morda Mure ne bo več. Vendar to ne bo spremenilo njegovega življenja na bolje. Če bo dobil delo, bo delal podobno delo, kot ga je doslej v Muri: preprosto, rutinsko, nekvalificirano in slabo plačano delo. To pa zato, ker živi v gospodarsko najmanj razvitem okolju in mu niti država ne zagotovi enakovrednih osnovnih javnih storitev, kot je šolstvo, pa tudi zdravstvo. Ni vsak svoje sreče kovač.
Vedno bodo razlike v razvitosti med regijami; ene bodo bolj, druge manj razvite. Takšen je zakon družbenega razvoja. Ni pa družbeno pravično, da je Pomurje trajno najmanj razvita regija Slovenije. Slovenija bi lahko sprejela načelo, da kot država stori vse potrebno, da nobena regija ni obsojena na trajno najslabšo razvitost. V skladu s takim načelom in da ne bo življenje v takšnih razmerah trajna usoda Pomurcev, naj državni zbor sprejme zakon o prestrukturiranju Mure in razvoju Pomurja. Morda bo imel kdo pomislek, zakaj pa samo Pomurje. Moj odgovor je, da gre največja pozornost Pomurju zato, ker je Pomurje najmanj razvita regija v Sloveniji in ni videti možnosti, da bi se iz tega stanja brez izrecne državne regionalne pomoči lahko izkopalo. Če bo čez kakih dvajset let kakšna druga regija najmanj razvita, naj se sprejme poseben zakon tudi zanjo. Predlagam tudi, da vlada in Pomurska regija ustanovita skupno delovno skupino, ki bi spremljala pripravo operativnega programa za razvoj Pomurja in prestrukturiranje Mure. V tej skupini naj bodo predstavniki lokalne in državne politike ter strokovnjaki civilne družbe, ki bodo spremljali in nadzorovali, kaj se pripravlja in dogaja in ki bi imeli tudi možnost predlagati nove pobude. Vsekakor je treba animirati razvojne potenciale lokalnega okolja in angažirati državna sredstva.
V regionalnem okolju z novo perspektivo bi Mura, in tudi druga podjetja, dobila nove možnosti. Takrat bodo tudi zasebniki vlagali svoj kapital vanjo. Doslej še noben zasebni investitor ni vložil niti evra v Muro, čeprav je zasebno podjetje, in to je stanje, ki ga je treba preseči.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.