Čustveni korenjak

Pedro Almodóvar, zadnji veliki melodramatik in ikona evropske avtorske kinematografije. V svojem novem filmu Zlomljeni objemi pripoveduje o režiserju, ki izgubi vid.

Blanca Portillo, Pedro Almodóvar in Penélope Cruz na predstavitvi filma Zlomljeni objemi v Madridu

Blanca Portillo, Pedro Almodóvar in Penélope Cruz na predstavitvi filma Zlomljeni objemi v Madridu
© EMILIO PEREDA & PAOLA ARDIZZONI/ SONY PICTURES CLASSICS

Pedro Almodóvar si črna sončna očala potisne visoko na nos, da se okviri naslonijo na košate obrvi. »Kaj bi počel, če bi oslepel?« vpraša in se zamišljeno zazre proti Sredozemskemu morju, ki se lesketa v bleščečem soncu. »Postal bi gledališki režiser,« pove čez nekaj časa. »Najmočnejše izrazno sredstvo človeka je namreč njegov glas.« »Filma pa bi bilo zame konec,« nadaljuje nato in sname očala. »Za film potrebujem oči.«
Almodóvar, ki bo kmalu dopolnil 60 let, v svojem novem delu Zlomljeni objemi, ki so ga prikazali v tekmovalnem delu canskega festivala, pripoveduje o nočni mori vseh filmskih režiserjev: izgubi vida. V njegovi zgodbi junak, izkušeni režiser Mateo Blanco (igra ga Lluis Homar), oslepi v prometni nesreči tik po končanem snemanju novega filma. Nikoli več ne bo videl prizorov, ki jih je ustvaril, opisati mu jih bodo morali drugi. Blanco spremeni ime in postane Harry Caine.
Almodóvar, ki ga direktorji festivalov in filmski kritiki v Evropi občudujejo in mu laskajo kot nobenemu drugemu režiserju, se na platnu ni še nikoli tako neposredno ubadal s svojim poklicem. Zlomljeni objemi so živobarvna melodrama in tour de force skozi kinematografske in modne sloge preteklega pol stoletja - ter kinofilska refleksija o režiranju. »Vsak film je treba narediti do konca,« se glasi zadnji stavek dvogovora. Za Almodóvarja je to kot čarovni izrek.
Španec je več kot le režiserski klasik. Velja za enega od stilistov evropskega avtorskega filma, ki ostaja absolutno zvest sam sebi in se ne pusti niti očarati niti pokvariti nikomur in ničemur: je radikalen, neizprosen umetnik s svojimi muhami. Že po prvem velikem uspehu Ženske na robu živčnega zloma, s katerim je leta 1989 kandidiral tudi za oskarja, so ga iz Hollywooda zasuli s ponudbami. Vse je odklonil in še naprej snemal filme v svoji Španiji; doslej se jih je nabralo skoraj 20, med njimi tudi mojstrovini Vse o moji materi, za katero je leta 2000 dobil oskarja za tuji film, in Govori z njo, ki je bil 2003 nagrajen z oskarjem za scenarij.
Razvpita farsa Ženske na robu živčnega zloma o nesrečno zaljubljenih ženskah bo v Združenih državah Amerike doživela dve priredbi: kot broadwayska predstava in televizijska nadaljevanka za postajo Fox. Pri zadnji je Almodóvar sicer producent, vendar je velikodušen: »Preberem scenarij in preverim zasedbo, vendar predloge in ugovore zadržim zase. Spoštujem avtorja in režiserja.«
Že dolgo ne gre več za to, ali Hollywood Almodóvarju daje tako proste roke, kot jih potrebuje - zdaj je namreč on tisti, ki Hollywoodu odreja manevrski prostor.
Almodóvar že leta tako rekoč ne daje intervjujev, temveč milostno hodi le na sprejeme. Pogosto mu v skupinah po 20 pripeljejo mladince, imenovane tudi novinarji. Kdor se sreča sam z njim in njegovim prevajalcem, se lahko šteje za izbranca.
»Upam, da je film pri vas v dobrih rokah,« izjavi nato skoraj grozeče. »Rad bi, da bi mu šlo dobro tudi v Nemčiji.« Almodóvar o svojih delih govori, kot bi bila njegovo meso in kri. Kdor raztrga Zlomljene objeme, se spozabi nad njegovim otrokom. Kritika kot oskrunitev.
»Svoje filme vzgajam, negujem in pospremim od doma v kino,« pravi. »Nimam svojih otrok. Do 40. leta mi je bila misel na očetovstvo tuja, odtlej pa me zelo zaposluje. Danes namreč homoseksualni moški, kot sem jaz, veliko laže posvojijo otroka. A morda sem bil preveč egoističen za kaj takšnega. Danes pa me popade otožnost in otresem se je tako, da se za svoje filme borim kot oče za svoje otroke.«
Na začetku kariere so po platnu divjale njegove divje, nevzgojene podobe in zgodbe. V histeričnih žanrskih travestijah, kot je komedija Zveži me! (1990), sta med drugim prikazana mladenič (Antonio Banderas), ki so ga ravnokar odpustili s psihiatrije in na posteljo priveže zasvojeno porno igralko (Victoria Abril), da bi si pridobil njeno ljubezen, ter režiser, ki je priklenjen na invalidski voziček in kot moški brez spodnjega dela telesa svoje erotične obsesije izživi v filmih.
»Kakšen pomen ima to, da so režiserji v mojih filmih pogosto invalidni?« vpraša Almodóvar in se smeji. »Menim, da invalidnost spodbudi domišljijo. Veliki italijanski režiser Michelangelo Antonioni je imel proti koncu življenja eno stran telesa hromo. Govoril je z muko, a je kljub temu na invalidskem vozičku posnel dva filma. Pri tem sem ga lahko nekaj časa opazoval. Režijo je usmerjal le s svojim pogledom. Njegove oči so bile polne življenja in energije! Vsak, ki ga je videl, je začutil njegovo brezpogojno voljo, da snema filme. Vso ekipo je potegnil za seboj.«
Režiserjeve oči so v Almodóvarjevem filmu Zlomljeni objemi mrtve. Ko Mateo Blanco posname komedijo v slogu Žensk na robu živčnega zloma, pobegne z glavno igralko Leno (Penélope Cruz). Vendar režiser ne sme zapustiti filma, svojega otroka, sploh pa ne prepustiti rokam odurnega producenta. Ko Blanco v prometni nesreči na otoku Lanzarote v nekaj sekundah izgubi tako ljubljeno Leno kot svoj vid, to Almodóvar prikaže skoraj kot pravično kazen.
Almodóvar, zadnji veliki melodramatik svetovnega kina, uživa v razkošnih prizorih na stopnicah, ki so prevladovali v hollywoodskih filmih iz 50. let, in prikliče tako silne občutke, da so skoraj preveliki za filmsko platno. A navsezadnje so Zlomljeni objemi manifest ali morda pamflet, v katerem z vso vnemo zagovarja, da režiser samostojno odloča o svojem delu. Ustvarjalec kot monoman: tretje dejanje filma, v katerem smejo skoraj vse osebe - do pomočnice režiserja - izraziti svojo umetniško predstavo o sebi, je edino Almodóvarjevo nasilno dejanje do občinstva.
To se ne moti vedno. Almodóvarju bi čisto dobro del producent, ki bi ga prisilil, da bi zadnjih 45 minut filma skrajšal na tretjino tega časa. A producent Zlomljenih objemov je bil tako kot pri prejšnjih filmih njegov brat Agustin. Tako Almodóvar na dolgo in široko prikaže, kako se Blanco leta pozneje spet loti dela, ki ga je producent neusmiljeno izmaličil, in montažno mizo povzdigne v operacijsko mizo filma, na kateri s kirurško natančnostjo te spet lahko obudijo k življenju.
A najpopolnejši filmi so redko tudi najboljši. »Filmi morajo imeti skrivnosti,« pravi tudi Almodóvar in tudi v Zlomljenih objemih večkrat dokaže, da režiser gledalce lahko vedno znova uroči, tako da skrije namesto odkriva. Pri enem od ljubezenskih prizorov pokaže le rjuho, pod katero se premikata telesi. Tako nastane erotična napetost, ker gledalec ne ve, kdo je pod rjuho. Nenadoma se izpod nje prikaže ženska: Lena je pravkar imela spolni odnos z možem in ni videti ravno srečna.
Takoj zatem Penélope Cruz gola stopi pred ogledalo - toliko gole kože je igralka v zadnjih letih pokazala le izjemoma. Lena se opazuje in ne ve, kdo se ji bolj gnusi: bogati, stari mož, s katerim je ravno spala, ali sama sebi, ker se mu je že pred leti prodala.
Ni režiserja, ki bi nazorneje prikazal, kako seks lahko človeka izpopolni, a hkrati tudi poniža. Nihče ni sposoben ženskega telesa v prizor vključiti tako čutno in hkrati tako vzvišeno kot ravno Almodóvar.
V svojem zadnjem filmu Vrni se pogled spusti s stropa naravnost v razkošni izrez svoje muze Penélope Cruz, ko v prizoru stoji za štedilnikom kot sijajna gospodinja. »Ljubim žensko oprsje!« je komentiral kader. Režiser, ki nikoli ni skrival svoje homoseksualnosti, lahko ponižno občuduje žensko, četudi se vanjo zazre od zgoraj. Almodóvar, ki v filmu Govori z njo moškega, pomanjšanega v palčka, postavi v nožnico, da pleza po njej, žensko telo raziskuje kot neznano, vendar neskončno očarljivo deželo.
Almodóvar ima skrajno čuten fizičen odnos do ljudi in stvari, ki jih prikazuje, in zaradi tega so celo njegovi slabši filmi v užitek. Le redko smo imeli v kinu priložnost videti toliko križev na stenah kot v Zlomljenih objemih, še redkeje pa so izžarevali tako neustavljivo čutno privlačnost. Lesketajo se v vseh možnih oblikah in barvah in odražajo izjemno - morda celo katoliško - veselje do življenja.
Zlomljeni objemi hkrati povzemajo tudi zgodovino telefona. Ker v Almodóvarjevih filmih človeški glas premaguje celo mejo med življenjem in smrtjo (v filmu Govori z njo moški žensko obudi iz kome v življenje, ker se nenehno pogovarja z njo), telefon zanj ni vsakdanji uporabni predmet. Osebe v njegovem najnovejšem filmu so tako označene tudi s telefonom: lastnica bordela z aparatom z okroglo številčnico, uspešen podjetnik pa s sodobnim, neznatnim mobitelom.
»Včasih so bili telefoni večji in zato hvaležnejši za snemanje,« pravi Almodóvar. »A igralce je moral režiser postaviti pred napravo, če jih je hotel posneti med telefoniranjem. Videti je bilo, kot bi jih kdo pribil na mesto. Danes ima junak v levi roki telefon na uhlju, z desno pa strelja z magnumom, medtem ko z avtom prostoročno drvi čez most. Mobiteli so majhni in vsi so videti enaki. So zato dolgočasni? Naomi Campbell je uspelo mobitel celo spremeniti v orožje - saj ga je vrgla v svojo gospodinjsko pomočnico.«
Španski mojster je velik nostalgik, ki občutka nostalgičnosti ne prizna rad, saj se mu zdi zastarel. Veseli se napredka - medtem ko koketira s preteklostjo.
»Z dih jemajočo hitrostjo ustvarjamo svet, v katerem stvari izginjajo,« pravi. »Sploh mi ni všeč, ko mi v hotelu v dlan stisnejo elektronsko kartico, s katero lahko odprem vrata svoje sobe in prižgem luč. Kaj se je zgodilo z dobrim starim ključem? Kaj bi bil kino brez ključev?«
Almodóvar snema svet z očmi moškega, ki bi bežni vsakdan rad ohranil za vse večne čase.
© Der Spiegel, 2009

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.