6. 8. 2009 | Mladina 31 | Politika
Živalski vrt RTV Slovenija
Vodstvo RTV Slovenija se še vedno odlično spreneveda, bilo naj bi žrtev primitivnih političnih pritiskov, četudi je resnica čisto drugačna
© Tomaž Lavrič
Zadnji mesec je vnesel nekaj adrenalina v že pogrete zgodbe, povezane z RTV Slovenija, kritike na račun vodstva in programa, domnevne politične pritiske nanj in domnevne nepolitične obrambe. Javnost se je znašla v pričakovanju napovedanih sprememb v vodenju javnega zavoda, ki se kar ne zgodijo, zaradi česar napetost na vse strani raste. Dolgočasno monotonijo poganjajo le večna predvidljiva zanikanja, da je javni zavod spolitiziran, in napovedi, da se mu obeta prav takšna usoda. Dve nedavno izrečeni mnenji sta že tako napeto ozračje premaknili v smer zanimivih diskurzivnih učinkov. Prvo se nanaša na odstop dveh nadzornikov in »off-the-record« izjavo o bandi, ki menda vodi RTV-hišo. Drugo meri na defenzivno govorico njenega vodstva, ki venomer uporablja sestavine političnega diskurza, celo takrat, ko se zateče k metaforam iz živalskega sveta. V mislih imam nedavni intervju direktorja TV Slovenija Jožeta Možine. Bogate prispodobe in predvsem odnos protagonistov do njih nam razkrivajo marsikatero fineso v (samo)dojemanju položaja, kar nam je posledično lahko v pomoč pri razumevanju in razlagi razmer. Pojdimo po vrsti.
Kdo so šefi bande?
Nadzorniku Nikoli Damjaniću, ki je odstopil s položaja, je v začetku julija ušla zdaj že slovita groba izjava: »To bando je treba razgonit. Ampak kako? Kdo jo bo razgonil?« Seveda so jo na TV Slovenija z veseljem predvajali kot udarno vest in tega jim ni mogoče zameriti. Kaj takega bi storilo katerokoli vodstvo in nase brž pokazalo kot na žrtev, če bi le imelo interes. To ga ima, celo velikega, imajo pa ga tudi politični botri v ozadju. Toda hujša zadrega tiči v tem, da omenjenega mnenja nadzornik očitno ni izrekel v času sklicane konference, ampak zunaj nje, v času torej, ko je verjel, da so mikrofoni izklopljeni in lahko zabava kolege. Navzlic temu so prispevek uvedli s stavkom, ki določa čas in prostor dogodka: »Na tiskovni konferenci ...« To podrobnost pa zamolčali. Do izjemnega odkritja, škandalozne neuradne izjave, so torej prišli z neprofesionalno zvijačo.
Generalni direktor Anton Guzej je nastop nemudoma označil za primitiven in povedal, da razmišljajo o tožbi. Damjanića je pozval, naj bando poimenuje z imeni in priimki, ta pa je pojasnil, da ni želel nikogar užaliti. Imen ni navedel. Kdo so potemtakem člani te druščine, ki jo je imel v mislih? Čeprav bi bilo precejšnje sprenevedanje trditi, da ne moremo vedeti, na koga je bivši nadzornik meril, smo konkreten odgovor prvič prebrali v katoliškem tedniku Družina pred kakšnim tednom. Novinarka je v intervjuju direktorja TV Slovenija nagovorila s »šefom bande«, a jo je ta popravil, češ da laskavi naslov velja za vodstvene organe RTV, na njenem vrhu pa je generalni direktor, nato vsi drugi.
Damjanićev gostilniški medklic ni koristil nikomur, razen omenjenim. Prevzel je retorično funkcijo slovitega dopisovanja »dragi Borut, dragi Tone«, s katerim nas je SDS posiljevala kot s kronskim argumentom o politizaciji javnega zavoda le zato, ker je bil ustvarjen vtis, da se dva pomembna politika prepirata o svojem preteklem vplivu nanj. Logika videza, ki jo spretno uporablja tista stran, ki ga pač ves čas goji, je tu znova na delu - vodstvo hiše se je lahko predstavilo kot žrtev primitivnih političnih strasti oblastnikov, s čimer mu je posredno uspelo minimizirati spraševanje o tem, kaj ta »banda« počne in kakšen je pravi naziv zanjo. In drugič, minimiziralo je razpravo o razlogih, zaradi katerih sta odstopila kar dva nadzornika. To je o nepravilni porabi razvojnih sredstev, tako imenovane družinske srebrnine, otipljive v delnicah Eutelsata, in drugih vezanih sredstev v bankah za potrebe programske produkcije novih nanizank, ki so se doslej za povrh izkazale za neuspešne. Že doslej nam je primanjkovalo konkretnejših podatkov o tem, kako finančno posluje javni zavod, po odstopu obeh »opozicijskih« nadzornikov jih bo še bolj.
Še več, vodstvo je Damjanićev medklic nemudoma označilo za nenaključen (ponavljam: ne le odstop, ampak samo izjavo), za koordiniran z eno izmed političnih strank, skratka zateklo se je h konspirativnim tezam, ki jih ves čas gojijo natanko tisti, ki veljajo za politične botre. Veliko je znalo povedati o Damjanićevem konfliktu interesov, o koordinaciji z vladajočo stranko, skoraj z niti eno besedo pa ni odgovorilo na očitke obeh nadzornikov, izjema je le Guzejevo zatrjevanje, da se je držal priporočil. Tega pa nazadnje nihče ni niti opazil. Vse skupaj je že videno: s tem ko nenehno omenja »politično gonjo« proti sebi, kot ji najpogosteje pravi, se ne le vsaj navidezno retorično uspešno izmika vsebinskim pojasnilom, ampak razkriva predvsem sorodnost svoje lastne govorice s tisto, ki jo uporablja hegemonska sila v ozadju. Zmaga kultiviranega plemena ob vdoru barbarskih poganov je bila za trenutek videti popolna.
Med zebrami in levi
Znane »prispodobe« z bando ne bi pogreval, če se ji ne bi pridružila še ena, strukturno izjemno sorodna kot nadaljevanje prve. Novinarka Družine, očitno predstavnica dvornega žurnalizma, se v že omenjenem intervjuju z direktorjem TV Slovenija ves čas trudi z vprašanji tipa: »Gospod Možina, skrbi me vaše počutje, saj vas grdo napadajo.« V takem kontekstu ga povpraša tudi po njegovih občutkih, ki jih je razvil, ker ga menda hočejo osamiti. Kdo je akter igre, ne pove. Da ji direktor prikima, sicer ni presenetljivo, navržena analogija pa je v svoji »animaličnosti« vendarle sočno povedna: »To je ena od prvinskih taktik. Dobro jo poznamo iz živalskega sveta: ko levinje lovijo zebre, skušajo eno ločiti od črede. Pri teh ljudeh gre za čisto prvinske nagone. Pri nas pa je čreda skupaj.«
Atraktivna primerjava, postavljena v siceršnji kontekst označevalcev, kot sta »gonja« in »razganjači«, razkriva svojo miselno zadolženost prvi. Ne le da stavi na vtis ogroženosti zaradi lačnih levov politike, očita ji tudi nekakšno prvinskost plenilskega nagona. Skratka politični primitivizem. Strukturna podobnost je hitro prepoznavna: tako kot se levi trudijo razgoniti čredo zeber, se nekateri menda trudijo razgoniti bando. Po eni strani je podana jasna asociacija na lovce in njihove primitivne gone, po drugi na racionalnost črede, ki se ubrani napadov le, če se nobena posamezna žival ne pusti osamiti. V biologiji, če razvijamo povedano naprej, obstajata dve možni razlagi, kako zebram nazadnje uspe. Ker so levi barvno slepi, prevzamejo navpične proge na zebrini koži vlogo maskirnega mehanizma. Trava sicer ni ne bela in ne črna, a vendar proge omogočijo, da se zebre uspešno skrijejo v savanski travi. Še zanimivejša razlaga je: ker se čreda drži skupaj, so združene videti kot ena velika zebra, s čimer lev, njihov najhujši sovražnik, ne more doseči osnovnega cilja - osamitve. Zaradi obilja »migljajočih« prog na njihovi koži, ki uhajajo na vse strani, jim tudi ne more slediti, ker vizualno ustvarjajo zmedo.
Kakopak ne vemo, kam točno meri mnenje direktorja, da v javnem zavodu čreda drži skupaj. Iz nadaljevanja sicer razberemo, da nekdo želi osamiti generalnega direktorja javnega zavoda in ga obrniti proti drugim, Možina pa nam zagotavlja, da krvoločnim levom ne bo uspelo. Morebiti kot »osamitev« komentira zahtevo nadzornikov, da bi moral odstopiti. Toda najzanimivejše vprašanje ostaja. Kdo natanko je del te črede in kdo se čuti ogroženega? Ter, navsezadnje, v kakšnem smislu je označba s čredo funkcionalno kaj primernejša kot označba z bando? Zakaj se imajo tisti, ki se čutijo napadene, raje za prvo kot za drugo?
Samosvoje gazele
»Zaporniška oblačila« pri zebrah torej igrajo maskirno vlogo. Nedavno je direktor Radia Slovenija na spletni strani Združenja novinarjev in publicistov z veseljem komentiral, kot pravi, kanonade in neposrečene ali neuspešne poskuse odstavitve vodstva javnega zavoda zaradi »političnega obračuna koalicije, da bi si povsem podredila še zadnji medij v tej državi«. RTV Slovenija je torej po njegovem še poslednji branik medijske neodvisnosti. Vse druge trdnjave so menda padle. Tudi če bi že držalo, da so se doslej vse garniture v zavodu pač prilagodile vladajoči politiki in se pretvarjale, da niso politične, je sedanja vendarle izjema. Prvič se je namreč zgodilo, da zavod po parlamentarnih volitvah 2008 politično ne podpira oblasti, ampak ji nasprotuje. To bi bilo dobro po sebi, glede na poslanstvo novinarstva, če ne bi poznali konteksta. Sam sem po letu 2005 zabeležil in dokumentiral okoli 65 primerov politično konotiranih pritiskov in cenzure, kar je v bistvenem nesorazmerju glede na najpogosteje citirane evidence o pritiskih na javni zavod pred tem letom. Branko Grims, Rajko Gerič in Jože Možina znajo skupaj našteti največ tri ali štiri. Zelo verjetno je, da med tamkajšnjimi vodstvi in uredniki ni politično nedolžnih. Ne prej ne zdaj. A ko primerjamo ene in druge, so razlike očitne.
Čreda, ki se menda drži skupaj in se kot premična tarča izmika izstradanim levom, tudi zato, ker so ti barvno slepi, pa ima težave z notranjo disciplino. Tu in tam se od nje loči kakšna osamljena gazela. Ne prepoznamo je po tem, da je zašla, ampak ker ji glavnina jasno signalizira, da je stopila na napačno pot. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je že takšna. Ko jo v omenjenem intervjuju Možina osebno ponižuje, bi to še lahko razumeli - a ne tudi tolerirali - kot del personalnih konfliktov. Neokusno pa je, ko njeno letno poročilo piše na novo in jo poučuje, katere profesionalne kikse je zagrešila, katere oddaje bi (gledalci, ne ona!) smeli omeniti in katere ne, ji podtika politična merila ali jo poučuje, kateri novinarji so pridni in si ne zaslužijo negativne omembe. Med drugim brani novinarko Rosvito Pesek, ki je po pripovedovanju ministra za visoko šolstvo pred dvema tednoma neposredno priznala njegovemu odvetniku, da so novinarji Odmevov sporni prispevek o aferi Ultra »dobili že praktično narejen ob peti uri«. Konkretnega očitka ministra o že izgotovljenem besedilu Rosvita Pesek kasneje v svojem demantiju ni zanikala, kar je resnično ne dela za verodostojno, ne glede na vsebino. Vpletanje v suverenost instituta varuha, sveže in hvalevredne pridobitve tega mandata, posegi v njegovo delo in vrednostne opredelitve že po sebi pričajo, da je Možina s svojo čredo mislil resno: kdor ne drži z njo, ima status črne ovce in bo temu ustrezno očrnjen. Tako uspeva sedanjemu vodstvu izmaličiti pomemben institut neodvisnosti in uveljavljanja pravic gledalcev in poslušalcev - navsezadnje je na zadnji seji programskega sveta varuhinja zaradi osebnih napadov protestno zapustila prostore. Upajmo, da bo nastalo škodo še mogoče popraviti. Tudi zaradi tega so pričakovanja ob nastajanju novega zakona o RTV iz dneva v dan večja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.