6. 8. 2009 | Mladina 31 | Svet
Dežela brez demokracije!
Italijani ne marajo Berlusconija, mnogim je nerodno zaradi njega, a v volilni kabini kljub temu obkrožijo njegovo ime
Italijanska javnost mora razumeti, da v državi že 20 let ni nobene opozicije. Opozicijski voditelji so samo Berlusconijeve bergle! Zapirajo se v svoje drage rezidence, ker vedo, da bi se morali takoj posloviti, če bi se odprli ljudstvu, pravi italijanski komik in oster kritik politike Beppe Grillo. Spiegel ugotavlja, da je Italija včasih imela najmočnejšo in najbolj priznano levico v Evropi, vodila jo je največja komunistična stranka na Zahodu. Komunistična partija Italije je imela 2,2 milijona članov, kar je enkrat več kot nemška socialdemokratska stranka (SPD) v najboljših časih. Nemški socialdemokrati so z občudovanjem gledali evrokomuniste, kot je bil Enrico Berlinguer. Nič od tega ni ostalo. Se je to zgodilo zaradi enega samega moža - Silvia Berlusconija?
V Italiji ni demokracije - le nelegitimen parlament, pravi Grillo. Njegova dva domova z več kot 950 poslanci in senatorji je imenovalo le sedem strankarskih sekretarjev. Grillo zahteva, da iz parlamenta vržejo vse, ki so bili kdaj kaznovani. »Ni sprejemljivo, da v parlamentu sedi skoraj sto obsojenih zločincev. Berlusconi je eden izmed njih, predstavlja pa se kot Gospod Čisti v politiki - popolnoma čist. Res, to je tragedija.«
Beppe Grillo je na blogu v prispevku Demokracija in antidemokracija napisal, da v Italiji politične stranke nimajo več jasnih programov, ampak samo nepomembne posameznike, ki se pojavljajo v časopisih in na televiziji, da bi opravičili svoj obstoj. Brez medijev bi ti ljudje nehali obstajati, dejansko pa tako ali tako ne obstajajo več. So plod naše domišljije, preprosto iluzija. Vse bolj postajajo izmeček družbe. Politične stranke so po Grillovih besedah mrtve. Tudi Giuliano Ferrara, bivši minister v Berlusconijevi vladi in izdajatelj časopisa za desničarsko inteligenco Foglio, ugotavlja, da so po letu 1994 v Italiji izginile vse politične stranke. Berlusconi se je takrat zbal za svoje podjetje, zato je šel v politiko in zapolnil prostor. Prvi v Evropi je ugotovil, kako je mogoče vladati s televizijo.
Carlo Petrini, iznajditelj slow fooda, je za Spiegel povedal, da krivec za to, kar se zdaj dogaja v Italiji, ni Berlusconi, ampak berlusconizem, »kvazigenetska mutacija ljudi po 20 letih neprestanega bombardiranja prek televizije«. Levica po njegovih besedah nima ničesar, kar bi lahko ponudila namesto nove kulture za množice, prav tako ne za preprečitev razbitja starih oblik dela. Desničarska Severna liga, ki jo vodi Umberto Bossi in je v severni Italiji razglasila samostojno državo Padanijo, je levici pokazala, kako si je mogoče na nekem območju prilastiti prostor in pridobiti ljudi. »Prej smo imeli strankarske zabave komunistov ali krščanskih demokratov. Danes imamo zabave Lige. Še vedno pečemo na žaru, še vedno gre za male ljudi,« pravi Sandra Cane, prva in edina temnopolta županja v Padaniji. Severna liga živi od strahov. Predstavlja se kot revolucionarna sila reda, bojevnica proti zapravljanju, korupciji, birokraciji, nepotizmu. Ljudem ponuja veliko simbolov in veliko zabav. To je edino revolucionarno sporočilo, ki pri volivcih v Italiji še pade na plodna tla. Severna liga podpira Berlusconija, je gonilna sila njegovih reform, kot je odprava nepotrebnih predpisov in birokracije. Na predlog Severne lige narodna straža v predmestjih skrbi za red, na njen predlog je Berlusconijeva vlada poostrila pogoje za priseljevanje.
Beppe Grillo pa piše, da se prepad med prebivalci Italije in njihovimi domnevnimi predstavniki vse bolj poglablja. Toda splet zdaj prinaša spremembe. »Na mojem blogu se srečujejo milijoni mladih ljudi, se dogovarjajo in organizirajo srečanja. Mi delamo pravo politiko, od spodaj! Skoraj sto tisoč mladih danes dela v mreži že štiri leta, in to v 500 mestih. Prek državljanskih list pridejo v občinske parlamente. Izvoljeni so bili v 30 občinskih svetov po vsej državi, v Modeni, Ferrari, Brindisiju, Anconi. Na to ni nihče računal.« Sam se ne namerava potegovati za sedež v parlamentu, ker tja sodijo mladi, ki se morajo ukvarjati s politiko, ne »stare vreče«, »navidezno mrtvi, ki že več kot 30 let zasedajo svoja mesta in nič ne naredijo«. Oni ne delajo! Država jim plačuje preživnino in pika. »Kar počnem jaz, ni tako odločilno. Pomembno je, kako bodo moji otroci in vnuki živeli čez 20 let in da se politično aktivirajo. Zavzemam se za politično gibanje, ki prihaja res od spodaj, prek interneta. Sem samo njihov predstavnik,« pojasnjuje Grillo.
Splet spreminja obliko informacij in vest občinstva. Naša politika se spreminja iz »praznega lista« v participativno demokracijo. Državljani želijo sodelovati, nadzirati in prispevati. Splet to omogoča. Zamisli, programi in cilji nadomeščajo ideologije, ki so postale figov list neobstoja in razlaščanja politike. Na bojišču sta dve strani: demokracija in antidemokracija. Grillo pravi, da je slednja vse očitneje nesmiselna; to velja za njen jezik in za pojav sam.
Italijani ne marajo Berlusconija, mnogim je nerodno zaradi njega, a v volilni kabini, ko nihče ne vidi, kljub temu obkrožijo njegovo ime - kot najmanjše zlo. Karikaturist Emilio Giannelli pravi, da je moč populistov tolikšna, kot dopušča ljudstvo. Berlusconi je po njegovih besedah iluzionist, ki vedno zagrabi problem, ki žuli ljudi, a to naredi izključno v svojo korist. Tako preusmeri pozornost ljudi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.