6. 8. 2009 | Mladina 31 | Družba
Nikjer tako kot v Rimu
Na nedavnem svetovnem plavalnem prvenstvu oblačilna zgodba ni razgalila temeljnih problemov vrhunskega športa. 47 svetovnih rekordov jih je celo pomagalo prikriti.
O plavalnem rekordu - tri minute, sedemintrideset sekund in štiriintrideset stotink sekunde - je v času svetovnega prvenstva v Rimu poročal le kanadski časnik Toronto Star. Navsezadnje ni šlo za enega izmed 47 svetovnih rekordov, ki so bili doseženi v bazenu Mussolinijevega športnega parka Foro Italico, pač pa za nekakšno poljudno šalo na drugem koncu sveta: 22-letni kanadski plavalec (italijanskega rodu) Mario Monaco - v prsnem slogu premalo hiter, da bi svojo domovino lahko predstavljal na svetovnem prvenstvu - je doma v Ontariu za spletno izdajo torontskega časopisa skušal kar najhitreje obleči poliuretanski plavalni kombinezon. Njegov dosežek je bil zares odličen. Udeleženci rimskega prvenstva, z vsemi šampioni in rekorderji vred, so za oblačenje porabili bistveno več - tudi do ene ure.
K situacijski komiki okrog čudežnih visokotehnoloških kombinezonov, ki so v Rimu pomagali k rekordni izboljšavi rekordov na enem tekmovanju (doslej so bile to olimpijske igre v Montréalu leta 1976 s komaj 29 svetovnimi rekordi), je svoje dodal še poročevalec britanske agencije Reuters z letošnjega prvenstva, Ian Simpson. Za novinarsko tekmovanje na 50 metrov si je vzel čas in po četrt ure uspel smukniti v, kot ga je poimenoval, »telesni kondom«, nekoliko »ohlapnejši« kombinezon italijanskega proizvajalca Jakeda. Izplen je bil odličen: Simpson je skoraj za tri sekunde izboljšal osebni rekord (28,7), pa čeprav se mu je tik pred startom zgodila majhna nerodnost - oblačilo je počilo po šivu prav nad zadnjico in ni bilo več optimalno hidrodinamično.
Zgodbi Monaca in Simpsona povzemata to, kar je večino plavalcev in strokovnjakov v tem športu na svetovnem prvenstvu najbolj jezilo: v središču medijske pozornosti so bila domnevno čudežna plavalna oblačila, ne pa živa bitja, ki so v njih dosegala rekorde. Čeprav se je že v času lanskih poletnih olimpijskih iger v Pekingu histerija okrog kombinezonov dodobra razplamtela, jo je z (rekordnimi) osmimi zlatimi medaljami še uspel zasenčiti ameriški plavalec Michael Phelps. V Rimu pa tudi 24-letni zvezdnik (»le« s petimi naslovi prvaka še vedno najboljši) ni mogel pomagati. Vse se je vrtelo le še okrog kombinezonov. V Rimu je vrhunec doseglo dogajanje, ki ga je v dobršni meri v začetku lanskega leta sprožil britanski proizvajalec plavalne opreme Speedo. Ta je v sodelovanju z Avstralskim inštitutom za šport ter po testiranjih v laboratorijih ameriške vesoljske agencije NASA razvil kombinezon LZR Racer iz najlonskih in elastanskih vlaken ter poliuretana. Enodelno oblačilo, ki ga izdelujejo na Portugalskem, zunanjo podobo pa so razvili pri japonski modni znamki »Comme des garçons«, pokriva telo od vratu do gležnjev, naj bi zaradi manjšega vodnega upora in drugih vzrokov omogočalo okrog za dva odstotka boljše čase kot v dotlej običajnih kombinezonih - v športu, v katerem odločajo stotinke sekunde in milimetri, je to lahko ključno. In res - 94 odstotkov vseh plavalnih zmagovalcev na poletnih olimpijskih igrah 2008 je do zlata prišlo v tem oblačilu. Eden izmed glavnih problemov, povezanih z LZR Racerjem, je bil v njegovi omejeni dostopnosti. Sprva so jih imeli le tekmovalci, ki so bili prek osebnih ali reprezentančnih pogodb povezani s Speedom. Pozneje, ko so se bile močne nacionalne zveze zaradi pritiska tekmovalcev v prid enakih tekmovalnih možnosti prisiljene odpovedati izključnim dobaviteljskim pogodbam z drugimi opremljevalci (na primer japonska in delno nemška), je za hudo kri poskrbela visoka cena LZR Racerja (okroglo 400 evrov za kos).
A LZR Racer je medtem že skoraj na smetišču plavalne zgodovine. Po pekinških igrah se je tehnološka bitka še dodatno razplamtela, novi visokotehnološki modeli tudi drugih proizvajalcev pa so že na začetku letošnjega leta plavalni šport pahnili v pravcato zmešnjavo. Problem ni bil le v materialih, ki omogočajo boljšo plovnost teles. Neznansko ozka oblačila namreč vplivajo tudi na (bolj hidrodinamično) držo telesa v vodi, še bolj pa na boljšo prekrvavljenost in s tem hitrejšo odzivnost mišic. S tega vidika je primerjava omenjenega Reutersovega novinarja Iana Simpsona s kondomom veliko manj primerna kot s kompresijskimi nogavicami proti krčnim žilam. Ob tem so si še v začetku tega leta plavalci pomagali z dodatnimi triki, na primer tako, da so nase navlekli celo dva kombinezona (dvojno odeta Italijanka Federica Pellegrini je v Pekingu zmagala na 200 metrov kravl - pred našo Saro Isaković, ki je na sebi imela le en kombinezon).
Mednarodno plavalno zvezo (FINA) je dramatična hitrost dogajanja presenetila, tako da se je učinkovitejše odzvala šele letos spomladi: najprej je prepovedala dvojne kombinezone, nato pa na hitro pregledala nekaj manj kot 350 oblačil skupno 21 proizvajalcev. Izhajajoč iz precej ohlapnih pravil, ki določajo tehnične in tehnološke omejitve kombinezonov, so jih pred SP v Rimu prepovedali komaj deset. Do preobrata je potem prišlo prav v glavnem mestu Italije, ko je FINA na kongresu z ogromno podporo večine delegatov (168 : 7) skupno 201 članice zveze izglasovala prepoved »netkaninskih« kombinezonov s 1. januarjem 2010. Poleg tega bodo odtlej pri moških dovoljene le hlače od pasu do kolen, pri ženskah pa kombinezoni do kolen, a z odkritimi vratovi, rameni in rokami.
Odločitev za večino strokovnjakov v plavalnem svetu ni sporna, tudi določitev njenega začetka šele v letu 2010 ne. Navsezadnje mora FINA dokončno podobo novih pravil še dodelati, čas za pripravo pa potrebujejo tudi plavalci. A težave in vprašanja so ostala. Na primer:
SE S TEM STRINJAJO TUDI AKTIVNI PLAVALCI?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.