Normativni “status quo”

Lansko jesen, na zadnji dan koalicijskih pogajanj, so se stranke sedanje vladajoče večine zavezale, da bodo »partnerji redefinirali odnos med državo in verskimi skupnostmi ter pri tem upoštevali načelo ločenosti države in verskih skupnosti ter načelo enakosti verskih skupnosti«. Dikcija je vznemirila vodstvo slovenske RKC, ki jo je najprej razumelo kot napoved oživljanja negativnega odnosa do RKC. Zato je dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo, pomiril strasti z izjavo, da »sporno določilo pomeni, da bomo odnos med verskimi skupnostmi in državo premislili v luči načel o ločenosti države in verskih skupnosti ter enakosti teh. Popravkov zakona o verski svobodi v koaliciji ne izključujemo, vendar pa jih bomo sprejeli v sodelovanju z vsemi verskimi skupnostmi«.
V osmih mesecih delovanja nove vlade je bilo to prvič in zadnjič, da se je kdo izmed vlade oglasil na temo »redefinicije odnosov« in sploh glede preurejanja razmerij med državo in verskimi skupnostmi. Si je vlada v času ukvarjanja predvsem z gospodarskimi in razvojnimi dilemami premislila ali pa jo je strah pred odprtjem te, ideološko in politično vroče teme?
»Kaže, da so se ustrašili lastne sence oziroma da je očitek, da gre za napad na cerkev, kot se ga zelo rad poslužuje Stres, imel svoje učinke,« pravi sociolog religije, dr. Marjan Smrke. Ob tem pa Smrke opozarja, da je vprašanje urejanja odnosov z verskimi skupnostmi sicer občutljivo vprašanje, ki prestopa meje ozke politike, toda »branjenje načela ločenosti države od cerkve oziroma korigirati zakonodajo, ki s tem ni v skladu, je branjenje ustave«.

Država kot ujetnica

Tišina o »redefiniranju odnosov med državo in verskimi skupnostmi« je nenavadna tudi zato, ker so imeli predstavniki sedanje vladajoče koalicije v prejšnjem parlamentarnem mandatu, kajpak v opoziciji, celo vrsto pripomb, kako Janševa vlada ureja razmerja z rimskokatoliško cerkvijo. Očitali so ji, da s svojimi odločitvami in s koncesijami globoko posega v duha in črko 7. člena ustave, ki narekuje ločenost države od cerkve, pa tudi, da se vtika praktično v vse sfere družbenega življenja. Zato je bila Janševa vlada deležna javne podpore in zahval RKC, ki si tako in tako sama priznava zasluge za osamosvojitev države, kajti po besedah ljubljanskega nadškofa Alojza Urana je »molitev vtkana v osamosvojitev«. Uran pa je v eni izmed brezjanskih pridig tudi nadvse pohvalil prizadevanja bivše vlade za pluraliziracijo medijskega prostora, ki v strokovni javnosti še zdaleč ni žela takšnih pohval, kot jih je dal Uran.
V času prejšnje vlade je največ vroče krvi v politični javnosti in v parlamentu sicer povzročil Zakon o verski svobodi, poimenovan po bivšem pravosodnem ministru dr. Lovru Šturmu, ki ga je državni zbor kljub ostremu nasprotovanju opozicije sprejel leta 2007. Opozicija je avtorjem zakona očitala, da so na glavo obrnili načelo enakopravnosti verskih skupnosti in postavili največjo in najbogatejšo cerkev, RKC, v privilegiran položaj. Opozicija, ki danes vodi vlado, je takrat trdila, da to ni zakon o verski svobodi, ampak o financiranju RKC na Slovenskem. Njihovih sto amandmajev tedanja vladna večina ni uslišala. Državni svet, ki je sprejel veto na zakon, je bil v drugem odločanju državnega zbora prav tako poražen. Podobno se je zgodilo tudi z Guličevim zakonom o verski svobodi, ki seveda ni imel nobenih možnosti, da dobi potrebno večino v parlamentu, pa četudi je dobil v strokovnih krogih in javnosti ugodne ocene.
Zagotovo od tod izvira tudi zaveza v koalicijski pogodbi sedanje vladne večine o redefiniciji odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Aleš Gulič, nekdanji poslanec LDS in avtor »alternativnega« predloga zakona o verski svobodi, pravi, da je Šturmov zakon bolj naklonjen verskim skupnostim, saj »v nekaterih odnosih zakonske določbe državo celo obvezujejo, medtem ko verskih skupnosti ne. Z zakonom se je uveljavila tudi različnost v odnosu do različnih verskih skupnosti. Vsa ta nova razmerja med državo in verskimi skupnostmi, ki so se uveljavila v zadnjih dveh letih, je treba preučiti in potem tudi kaj redefinirati ali natančneje definirati. Zdaj je država ujetnica tega odnosa. In če mora, ne nazadnje, vsak državljan, če želi karkoli pridobiti od države, predložiti kup dokumentacije, naj to velja tudi za tiste, ki nastopajo v imenu verskih skupnosti«.
Čeprav je sporni Zakon o verski svobodi trenutno v presoji ustavnih sodnikov, pa ni po Guličevem mnenju nikakršnega razloga, da se sedanja koalicija ne bi lotila njegovih sprememb, še posebej zato, ker je Šturmov zakon nastajal mimo stroke, ko pa se je oglasila, njenih pripomb ni nihče upošteval.
Dr. Smrke opozarja, da je prav »financiranje lakmusov papir odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Ne mislim, da cerkev nima vstopa v bolnišnice ali zapore. Naj ga ima. Toda če želi spoštovati načelo ločenosti, potem je finančno breme na ramenih cerkve. Država v tako imenovanih ustanovah zaprtega tipa opravlja svoje nujne, temeljne funkcije. Zato ne bi smela biti nikomur nič dolžna zaradi tega«.

Financiranje in premoženje

Novi zakon namreč uvaja nove načine financiranja, ki so pisani na kožo največji cerkvi, pa čeprav je vse od sprejema zakona o denacionalizaciji cerkev dobila v naravi vrnjeno celotno premoženje, vključno z lastnino fevdalnega izvora. Tudi zato, da bi se lahko sama vzdrževala. Največja upravičenka v denacionalizaciji je prav RKC, vrednost njenih zahtevkov je 233.222.136 evrov in od tega je že dobila vrnjeno premoženje v vrednosti okrog 150 milijonov evrov.
Drugi vir za financiranje je cerkveno podjetništvo, saj se cerkev lahko ukvarja z bančništvom, mediji, gostinskimi in drugimi storitvenimi dejavnostmi. Pri tem pa ni zanemarljiv vir financiranja tudi trženje verskih storitev, ki je pravzaprav oblika sive ekonomije, saj teče to poslovanje brez izdaje računov in zato ni obdavčeno. Seveda so se verske skupnosti, še zlasti RKC, še pred sprejemom zakona pridno odzivale na razpise države in občin za posamezne programe, država pa je izdatno financirala cerkveno »nepremično kulturno dediščino«, saj je bila v letu 2007 večina sredstev iz te postavke državnega ministrstva za kulturo namenjena RKC. Med vsemi odobrenimi vlogami je bilo 57,6 odstotka vlog katoliških vlagateljev, ki so prejeli 69,5 odstotka vseh razdeljenih sredstev.
Z novim zakonom pa so uvedeni še dodatni viri financiranja. Državno financiranje plač duhovščini, ki se bo odslej zaposlovala v vseh državnih ustanovah, ki opravljajo tako imenovano institucionalno varstvo, se pravi v zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele, mladinskih in drugih zavodih, v vojski in policiji. Korenito povečanje državnega plačevanja prispevkov duhovnikov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje ... Uveden je nov vir - generalno državno financiranje cerkva in verskih skupnosti, in to za izrazito nedorečene namene, ki omogoča povsem arbitrarno financiranje različnih verskih in tudi neverskih dejavnosti, ki jih izvajajo verske skupnosti. Verske skupnosti so po novi davčni zakonodaji oproščene plačevanja davkov, poleg tega pa je postal novi vir financiranja 0,5 odstotka dohodnine, ki jo je posameznik dolžan plačati državi (kot davek na svoj dohodek), lahko pa po svoji izbiri nameni ta denar za verske ustanove.
Koliko proračunskega denarja dobi danes RKC, nihče natančno ne ve. Zgovorni pa so nekateri dogodki, ki sami po sebi ponazarjajo, kako se je v prejšnjem mandatu tkalo »prijateljstvo« med državo in RKC in ob prihodkih iz gozdnega bogastva okrepilo njen gmotni položaj.

Vse za cerkev

Začelo se je februarja 2005, ko je vlada sprejela sklep, da ne nasprotuje vrnitvi Srednje kmetijske šole in Fakultete za kmetijstvo cerkvi in 27. decembra je mariborska škofija dobila to božično darilo, kajti država ji je dala še 8,1 milijona evrov kot odškodnino, ker škofija ni mogla uporabljati teh nepremičnin. Istega leta je vlada omogočila tudi zaposlitev policijskih kuratov in organiziranje duhovne verske oskrbe za pripadnike policije. Poznejši zakon o verski svobodi pa je še bolj na široko odprl vrata za zaposlovanje duhovnikov v zdravstvu, vojski in zaporih. Skladno s tem zakonom plačuje država verskim uslužbencem vse prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Kmalu smo dobili tudi jasno priporočilo, da morajo osnovne šole sestavo urnikov na zahtevo učencev in staršev prilagoditi verskemu pouku, ki ga organizirajo cerkve v šolskem okolišu, urbanisti pa so dolžni pri pripravi prostorskih aktov upoštevati »posebne potrebe, priporočila in interese cerkva«.
Tiste čase je Janševa vlada napovedala radikalne reforme v gospodarstvu in sociali, ki se jih ne bi sramovali najhujši neoliberalci. Sindikati so se spuntali, ljudje so bili v strahu, kaj bo nastalo iz tega, in Komisija Pravičnost in mir je podprla reforme z mnenjem, da se »zahteve in vrednote socialne države ter potrebe po uspešnem gospodarstvu nikakor ne izključujejo. Nasprotno, socialna država dosega svoje namene le, če je tudi gospodarsko uspešna«. Oblast in RKC sta se našla na isti valovni dolžini tudi na področju vladne »pluralizacije medijev« in pred referendumom o novem zakonu o RTV sta v imenu slovenske škofovske konference mariborska škofa Franc Kramberger in Anton Stres pozvala volivce, naj podprejo vladni zakon, kajti javna glasila po njunem mnenju »večinoma še niso dovolj sodobna, neodvisna in pluralna, da bi lahko služila kar najširšemu krogu državljanov vseh političnih prepričanj in svetovnih nazorov«.
A ni šlo za pluralnost, ampak za interes. V reformirani javni televiziji cerkve po novem ni predstavljal le en glas, ampak so v programski svet RTV po različnih poteh prišli kar štirje predstavniki cerkve in njenih združenj. K temu lahko dodamo, da je RKC po intervenciji tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja na začetku devetdesetih kot edina nejavna organizacija dobila radijske frekvence, s katerimi je pokrila vso državo. Toda finančno »podhranjeno« Ognjišče je že na prvem razpisu medijskega sklada, leta 2006, dobilo največji del pogače. Radio Ognjišče je prejel 100 tisoč evrov, založba Ognjišče 61 tisoč evrov, Družina 32 tisoč evrov, Društvo za pospeševanje človeku prijazne uporabe elektronskih omrežij Vrnet, ki skrbi za spletišče rkc.si, pa 10 tisoč evrov. Tudi naslednja leta smo bili priča isti zgodbi. Še letos je tako.
V prejšnjem mandatu so se katoliške župnije usmerile tudi v pridobivanje koncesij za ustanavljanje in gradnjo domov za ostarele, ki so lahko tudi dober vir zaslužka. Leta 2006 je minister Janez Drobnič tri od štirih koncesij podelil RKC oziroma njihovim lokalnim župnijam. Cerkveni zavodi so na razpisu zmagali, čeprav niti zgradb še niso imeli.
Leto 2007 je zaznamovala še ena simbolična zmaga. Ker je RKC v želji po rehabilitaciji svojega nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana v času samostojne Slovenije izčrpala že čisto vsa pravna sredstva, ji je na pomoč priskočila oblast. Parlament je namreč na hitro spremenil zakon tako, da je za določen čas omogočil vlaganje zahtevkov za varstvo zakonitosti v imenu duhovnikov, duhovnic, redovnikov in redovnic tudi »zakonitim zastopnikom njihovih registriranih verskih skupnosti«, ne pa le sorodnikom. Kot razlog za spremembo pa je vlada navedla »ocene nekaterih zgodovinarjev, da je bil po drugi svetovni vojni pritisk komunistične oblasti na Katoliško cerkev na Slovenskem zelo močan«. Vrhovno sodišče je sodbo škofu Rožmanu razveljavilo, vendar do obnove procesa ni prišlo. Pravno je bil škof Rožman rehabilitiran.
Sicer pa so se cerkveni gospodje hitro znašli tudi na finančnem parketu, saj so postale gospodarske družbe v posredni ali neposredni lasti RKC pomemben dejavnik v gospodarskem in finančnem prostoru. Tako kot drugi finančni centri je tudi cerkev ustvarila jedro finančne moči na podlagi certifikatske privatizacije in prišla do premoženja prek »menedžerskega odkupa« leta 2005. Leta 2002 je prodala Krekovo banko, prevzela holding Zvon Ena, ki je pred tem deloval v okviru Krekove banke, in bržkone prizadela manjše delničarje, večinoma vernike, od katerih je RKC zbirala certifikate. Gre za klasični konec certifikatne privatizacije, po katerem upravljavec s pomočjo notranjih informacij prevzame upravljano premoženje. Zgovoren je podatek iz leta 2007, da so verniki mariborski nadškofiji darovali 470 tisoč evrov, njen holding Zvon Ena pa je delničarjem, v večini so to družbe okrog RKC, v istem letu pridelal 15,3 milijona evrov čistega dobička. Poleg tega je mariborska škofija od države v tem letu dobila še 627 tisoč evrov.
In še ena čudna zgodba. Ne le, da blejska župnija pobira vstopnino (3 evre) za ogled cerkve in s tem poveča prihodke Družbe svetega Martina, d. o. o., ki upravlja z nepremičninami na otoku, za 380 tisoč evrov na leto, temveč je bivši minister za kulturo Simoniti dal cerkvi v najem za 45 let še vso preostalo zemljo na otoku. Sedanja ministrica Majda Širca poskuša veljavnost te pogodbe razveljaviti. Sicer pa so cerkveni gospodje nakupili zemljišča tudi na hrvaški obali in zato, da bi bilo manj vidno očem ter da bi se izognili plačevanju davka v Sloveniji, so v mariborski nadškofiji omogočili, da je cerkveni holding Zvon Ena ustanovil svojo podružnico na Nizozemskem. V stilu sodobnih slovenskih tajkunov ...

Pahor in božje delovanje

Dvomimo lahko, da bo sedanja vladna koalicija zavrgla sedanji zakon o verski svobodi in na novo opredelila odnose med državo in verskimi skupnostmi. Dva dni pred lanskim božičem sta se namreč sestala premier Borut Pahor in nadškof Alojz Uran, o vsebini njunega pogovora pa javnost ni zvedela ničesar. Je pa zgovorna misel ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojz Urana za POP TV, ko so ga vprašali, ali ga skrbi, ker je prevzela vlado levica. »Kot kristjani, ki gledamo na to dogajanje v družbi, vidimo, da je v ozadju gotovo tudi božje delovanje,« je odgovoril ter dodal, da se bodo vsa vprašanja urejala skladno z vatikanskim sporazumom. Sodelovanje je, po Uranovem mnenju, ob gospodarski krizi in odpuščanjih, ki se napovedujejo, še posebno pomembno. Na novinarsko vprašanje, ali v težkih časih, ki prihajajo, računa tudi na božjo pomoč, je Pahor odgovoril: »Ne škodi. Mislim sicer, da se bomo morali v prihodnjem letu zanesti sami nase. Se ji pa ne odrekamo.« Pahor se je sicer v pogovoru s cerkvenimi dostojanstveniki »počutil kot doma ne glede na različna stališča«.
Po osmih mesecih vladanja sedanje vladajoče koalicije torej nič novega na relaciji država-cerkev in morda drži sicer malce hudomušna izjava nadškofa Antona Stresa o »redefiniciji odnosov«, ki jo je dal marca: »Upam, da je to bila ena majhna nepremišljena in na hitro sprejeta odločitev oziroma nekdo je pač hotel v to pogodbo vriniti zadnji trenutek pred podpisom še tistih nekaj stavkov, ne da bi resnično presodili, kaj vse to pomeni. Zato ne bi pri tem preveč vztrajal. Dana so nam bila zagotovila z najvišjega mesta, da tega ni treba razumeti v tej najbolj slabi možnosti.«
Vlada se je danes zavila v molk. Molčala je celo ob junijski pridigi papeškega nuncija Santosa Abrila y Castella v Kočevskem rogu, ki je nediplomatsko posegel v travmatično obdobje slovenske zgodovine. Uspelo pa ji je, navkljub nasprotovanju RKC, spremeniti zakon o financiranju šolstva tako, da bodo učitelji imeli več glasov v svetih šol, in odločila se je tudi po sodni poti, če bo treba, razveljaviti sporno Simonitijevo pogodbo o Blejskem otoku. Sicer pa je »odnos med Cerkvijo in državo«, tako je za radio Ognjišče rekel minulo sredo nadškof pomočnik v mariborski nadškofiji Anton Stres, »stacionaren, a nekateri pokazatelji kažejo, da bi se utegnilo obrniti na slabše, konkretno na področju šolske zakonodaje«. Kaj pa na drugih področjih? Pri drugih ugodnostih? Bo vlada še vedno molčala?