Dr. Josef Feldner, pravnik in vodja koroškega Heimatdiensta

Ko je Feldner leta 1972 kot mlad pravnik prevzel vodstvo KHD iz rok prve generacije brambovcev, ki so se navdihovali nad »uspehom« koroškega plebiscita v letu 1920 in s strahovi pred »Titovo« Jugoslavijo, se je začelo še težavnejše obdobje za Slovence na Koroškem. Z njegovim prihodom na čelo Heimatdiensta se je začel »Ortstafel-Sturm«, nasilno odstranjevanje krajevnih tabel z dvojezičnimi napisi v nemškem in slovenskem jeziku na južnem Koroškem. Slovenci so se upirali in zahtevali, da se njihove pravice iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe udejanjijo, vendar je koroška deželna politika pod vplivom Feldnerjevega Heimatdiensta ta proces onemogočila.
Dr. Josef Feldner se je »spreobrnil«, danes zagovarja diametralno drugačna stališča do pravic slovenske narodne skupnosti od tistih, ki jih je javno razglašal še pred nekaj leti. Je za sožitje in spravo. Govori o premagovanju starih zamer v imenu prihodnosti. S predsednikoma dveh slovenskih organizacij na Koroškem, dr. Marjanom Šturmom iz Zveze slovenskih organizacij in Bernardom Sadovnikom iz Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk, se je usedel za mizo. Oblikovali so koroško konsenzno skupino, civilnodružbeno mesto za dialog. S Šturmom sta skupaj izdala knjigo pogovorov z naslovom Kärnten neu Denken (Kako Koroško misliti na novo). V njej sodeluje tudi, za nekatere sicer sporen, graški zgodovinar Stefan Karner. Delovanje koroške konsenzne skupine je bilo opaženo tudi zunaj meja dežele. In aprila letos je dobila Evropsko državljansko nagrado, ki jo podeljuje evropski parlament posameznikom ali organizacijam, ki se zavzemajo za »boljše medsebojno razumevanje in večjo integracijo prebivalcev članic EU«.
Dr. Josef Feldner je večino svojih delovnih dni preživel v vodstvu koroškega Telekoma, v pogovoru pa danes deluje umirjeno, nič kaj bučno v primerjavi s svojimi nastopi na različnih zborovanjih Heimatdiensta in drugih organizacij, ki so protislovensko usmerjene. Na policah v njegovi pisarni so knjige o Evropski uniji, o etnonacionalizmih, pa tudi zbirka del Mao Cetunga. Prepričuje, da misli z dialogom resno. Najin pogovor je tekel v angleščini, vendar jezika ni dovolj vešč, kot je sam dejal, »zato se ni mogel dovolj natančno izraziti ob nekaterih vprašanjih«. Če misli resno z dialogom in spravo na Koroškem, kjer ne uporabljajo angleščine, se nevšečnosti z natančnim poimenovanjem krivde in greha za preteklo dogajanje in hkrati ustvarjanju razmerij za dialog in spravo na Koroškem lahko v nemščini izogne.

Dr. Feldner, rojeni ste na Koroškem, ves čas živite tukaj in ves čas, če smo dobro seznanjeni, ste živeli ob Slovencih, morda celo mimo njih, ne pa z njimi, ki so bili nekoč številčno pomembna populacija, ki se je skozi zgodovino zdesetkala. Nam lahko zaupate, iz kakšne, mislimo na politično usmerjenost, družine izhajate?

Moj oče je bil socialist, delal je na železnici, vendar to nima nobene povezave s tem, kar sam počnem.

Pa vendarle ste globoko usidrani v koroški politiki, ki je vseskozi neprijazna do slovenske narodne skupnosti. Vas je zaznamoval kakšen dogodek iz 2. svetovne vojne ali po njej, da ste stopili na pot »brambovstva« nemštva in nasprotovanja udejanjanju zakonitih pravic iz slovenske narodne skupnosti in njenih interesov na Koroškem?

Rojen sem bil leta 1939 in pričakal konec vojne kot otrok. Ne spomnim se vojne. Svet sem začel spoznavati leta 1945, ko sem stopil v prvi razred osnovne šole. Nato sem študiral pravo v Gradcu in diplomiral leta 1968. V osemdesetih letih sem tudi doktoriral. Medvojni in povojni čas je bil za obe etnični skupini na Koroškem težak. Nad Slovenci so med vojno zganjali teror nacionalsocialisti, po vojni pa so nasilje nad nemško govorečo populacijo delali partizani. Tudi nad civilnim prebivalstvom.

Ves povojni čas, predvsem pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je Heimatdienst (KHD) po prepričanju mnogih, predvsem pa Slovencev, najbolj nasprotoval uveljavljanju zakonitih pravic slovenske narodne skupnosti in veljal za radikalno nemško organizacijo, ki zagovarja etnično čisto, torej nemško Koroško. Leta 1972 ste postali predsednik Koroškega Heimatdiensta. Kako ste se znašli v tej organizaciji?

To me sprašuje veliko novinarjev. Ampak vedno pravim, da se sam ne spomnim, kaj me je gnalo, da sem začel delati v Heimatdienstu. K delu me je povabil prejšnji predsednik KHD in odzval sem se.

Pri prebiranju vaše knjige iz leta 1982, Grenzland Kärnten, v kateri se lotevate odnosov med slovensko in nemško govorečimi Korošci, se ni mogoče znebiti občutka, da ste nestrpni do slovenske narodne skupnosti ...

Najprej moram povedati, da sem bil rojen v Beljaku, zunaj dvojezičnega območja, kjer s slovensko govorečimi ljudmi praktično nisem imel nobenega stika. Šele leta 1970 sem jih zaznal. Knjiga, o kateri govorite, je nekakšen pregled stanja, tudi s statističnimi podatki, v tistem obdobju. Napisana je bila v času konflikta med nemško in slovensko govorečimi ljudmi na Koroškem. Zagotovo je v njej razvidno takratno stanje duha.

Že, že. Vendar opisujete dogodke, povezane z »Ortstafel-Sturmom« (»viharjem« glede dvojezičnih napisov) v sedemdesetih letih. Takrat bi morali po Koroški postaviti dvojezične krajevne table, vendar do tega zaradi organiziranega odpora nasprotnikov ni prišlo. Tedanji konflikt je bil nevaren in leta 1972 bi lahko prišlo tudi do tragičnih posledic. Do nasilja nad Slovenci je prišlo, saj so o tem poročali tudi tuji mediji.

Opisujem tiste dogodke. Nanizal sem naša stališča do tega vprašanja in tudi jasno povedal, da Heimat-
dienst ni organiziral »viharja«. V tej knjigi lahko vidite, da smo sami poskušali zmanjšati napetosti.

Leta 1971 je tedanja zvezna vlada premiera Kreiskega odločila, da na podlagi ljudskega štetja iz leta 1961 postavi dvojezične krajevne table v vseh krajih, kjer so Slovenci predstavljali vsaj 20 odstotkov prebivalstva. Po tisti odločitvi bi dobilo dvojezične krajevne oznake 205 krajev v 36 občinah. Heimatdienst se je temu uprl!

Da, uprli smo se, vendar nismo trdili, da nočemo nič. Predlagali smo boljšo podlago za postavitev krajevnih napisov, in to s sistemom ugotavljanja števila Slovencev tako, da bi se ti na volitvah opredeljevali o svoji nacionalnosti. 10.000, 15.000, 20.000, 30.000. Kolikor bi jih pač bilo, in na podlagi teh podatkov bi postavljali dvojezične krajevne napise. Nismo vedeli, kako številčna je slovenska narodna skupnost na Koroškem, saj se je v času od ljudskega štetja marsikaj spremenilo. To smo zahtevali.

Zagotovo vam je znano, da se je z vsakim preštevanjem ljudi in s spraševanjem o nacionalni pripadnosti uradno število Slovencev na Koroškem krepko zmanjšalo. Morda veste, koliko jih danes živi na Koroškem?

Uradne številke iz leta 2002, ko se je izvajal popis prebivalstva, pravijo, da jih je 13.000. To so ljudje, ki govorijo slovensko v družini, gre torej za pogovorni jezik. To ni materni jezik, ampak gre za jezik, ki ga uporabljajo v družini, v komunikaciji s sosedi na vasi ...

V že omenjeni knjigi prepričujete bralce, da vaša organizacija Heimatdienst ni odgovorna za nasilje nad Slovenci v letu 1972 ...

... in trdim, da Heimatdienst ni protislovenska organizacija. V zadnjem poglavju sem zapisal, da bomo »vse moči namenili za mir, svobodo in sodelovanje« med skupnostma. V tistem letu nismo želeli konflikta, ampak smo trdili, da moramo rešiti nekatera odprta vprašanja. Želeli smo mir, želeli smo se pogovoriti s predsedniki slovenskih organizacij, vendar z njihove strani ni bilo odziva. Takrat dialog ni bil možen. Dialog ni bil možen med letoma 1971 in 1980. To je bil problem.

Vi bi se takrat »pogajali« o pravicah slovenske skupnosti, ki so ji bile zagotovljene s 7. členom Avstrijske državne pogodbe in uredbo zvezne vlade o dvojezičnih krajevnih napisih? Čudno, mar ne? In navsezadnje, od kod prepričanje, pa ne le med Slovenci, da stoji za nasiljem v Železni Kapli in v drugih južno koroških vaseh prav Heimatdienst, ki sta ga že vi vodili?

Zaradi topografije, dvojezičnih krajevnih napisov so se takrat ljudje uprli spontano, k temu jih ni spodbujal Heimatdienst.

Toda oktobra 1972 je vaša organizacija organizirala veliko zborovanje v Celovcu, množica pa je bila proti uvajanju dvojezičnih krajevnih napisov.

Zborovanje je bilo v centru Celovca. Zbralo se je okrog 20.000 ljudi, ki so protestirali proti prevelikemu številu dvojezičnih napisov. Demonstracije so bili mirne. O tem so pisali tudi časopisi. Ni bilo nasilja proti Slovencem. Šlo je za odziv na odločitev vlade na Dunaju. In ni bilo protislovensko zborovanje, ampak smo bili proti preštevilnim pravicam za slovensko narodno skupnost. Sodili smo, da pravice, ki so jih zahtevali Slovenci in jih je na neki način podprla tudi zvezna vlada, niso v skladu s 7. členom državne pogodbe. Po našem mnenju bi morali najprej Slovence prešteti, šele nato pa bi razpravljali o dodatnih pravicah.

Ko sem prebiral nekatere izjave iz sedemdesetih let, pa tudi pozneje, so koroški politiki desne provenience zmeraj govorili o nevarnosti z vzhoda, iz Titove Jugoslavije, vendar te nevarnosti ni bilo in koroški politiki so v bistvu manipulirali s strahom pred jugoslovanskim komunizmom. Se strinjate?

Da, to je bilo in zdi se, da je ta strah pred Titovo Jugoslavijo še vedno prisoten na južnem Koroškem. Vse do leta 1990 je bil ta strah bolj izrazit. Zato smo po tem obdobju v naših časopisih in v knjigah razčlenjevali probleme, in upam, v dobršni meri ta strah tudi odpravili.

Toda med Slovenci je še zmeraj strah pred Heimatdienstom?

Morda, vendar je ta čas mimo.

Strah jih je lahko tudi zato, ker denimo vsakoletno zborovanje na Ulrichsbergu, kjer se zbirajo tudi najbolj zadrti predstavniki nekdanje nacistične vojske in stranke, ne vliva zaupanja v boljše odnose. Človeka zmrazi, ko vidi tam toliko nacističnih simbolov.

To ni naša stvar. To dela druga organizacija Ulrichsberggemeinschaft. V zadnjih letih ne hodim na tista srečanja.

To društvo je oznanilo »spominsko mesto za povratnike ''Ulrichsberg''«, aktivno pa je začelo delovati takoj po koncu vojne. Vsakoletno srečanje na Ulrichsbergu pa organizirajo različna kameradovska združenja in združenja vojnih žrtev (Wermachtovih seveda). Med njimi, tako piše na spletni strani, so tudi »Avstrijska kameradovska zveza« (ÖKB), »Zveza brambovcev« (KAB), »Koroški Heimatdienst« (KHD), »Kameradstvo bivših alpincev«, »Zveza povratnikov Koroške«, »Red nosilcev viteškega križa« in »Volksdeutsche Landsmannschaft«. Tam je mogoče slišati grobe protislovenske besede.

V zadnjih letih je vse manj protislovenskega razpoloženja. Poleg tega pa se udeležujejo teh zborovanj samo stari ljudje, čez sedemdeset ali osemdeset let. V naslednjih petih letih ne bo od tega nič ostalo.

Toda še vedno so občasno incidenti, kar pač ne daje slutiti k spravi.

Mislim, da so takšni incidenti politično motivirani. Tu je svojo vlogo odigral tudi Jörg Haider, ki v zadnjem letu ni vodil prijateljske politike do Slovencev. Vemo, da je tudi sam v letu 2006 povzročal incidente. Spomnimo se samo tabel v Pliberku. Toda to je storil v svojem razumevanju predvolilne kampanje. Mi pa ostajamo na svoji poti. Ohranjamo sporazum s slovensko stranjo, s Šturmom in Sadovnikom. Radi bi vzpostavili stike tudi z drugimi slovenskimi organizacijami. Moramo pa seveda spoštovati naše različne pozicije glede vprašanja. Mislim, da bomo sčasoma lahko vzpostavili dobre odnose z vsemi.

Jörga Haiderja imajo mnogi za mučenika. Kako vi to razumete?

To sam težko razumem. Haider je bil zelo prijateljski do majhnega človeka. Rokoval se je z vsakomer. To je pojasnilo. Nič drugega ni bilo. Od tu izvira kult Jörga Haiderja. Mislim, da je Haider ustvaril probleme med Slovenci in Nemci v zadnjih letih. Predvsem z dvojezičnimi tablami. Toda to obdobje je za nami.

Če pogledamo na spletno stran Heimatdiensta, lahko vidimo, da korektno povzemate ideološka razmerja do konca 2. svetovne vojne, povojno obdobje pa je prekrito z nekakšno nejasnostjo.

Jasno smo opredelili, da je bil nacionalsocializem grozljivo obdobje. Nič nočemo iz tistega obdobja! Govorimo pa tudi, kaj se je dogajalo pozneje. Na drugih mestih. Pomembno je, da se učimo iz tistega obdobja in spoznamo, da se kaj takšnega ne sme več ponoviti. To je edino, kar lahko storimo danes.

Z dr. Marjanom Šturmom, predsednikom Zveze slovenskih organizacij, sta skupaj z drugimi sodelavci objavila zbornik razmišljanj »Misliti Koroško na novo«. Zanimivo je, da je v knjigi precej prostora namenjenega ideološkim vprašanjem, ki naj bi razdvajala obe nacionalni skupnosti, manj pa je mogoče v njej najti predlogov o izboljšanju položaja slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zdi se, da gre za nekakšen kompromis, vendar obstaja hkrati realna bojazen, da na račun slovenskega življa.

S Šturmom si želiva sprave med slovensko in nemško govorečimi ljudmi na Koroškem ter stabilne in dobre odnose med skupnostma. To je bil glavni razlog za nastanek zbornika. V knjigi so obdelane zgodovinske epizode, ki zadevajo odnose med večino in manjšino, in izpostavljamo kreativne rešitve za ta konflikt. Tudi za dvojezične napise. Knjiga dokazuje, da je možen dialog med glavnima igralcema dolgotrajnega konflikta na Koroškem, ki se zdi nerazumljen in anahronističen v Evropi novega tisočletja.

Hkrati so avtorji tega zbornika tudi člani koroške konsenzualne skupine, ki naj bi spodbujala spravo na Koroškem. Kaj hoče skupina?

Gre za mešano slovensko-nemško skupino, ki deluje zunaj političnih strank. Želimo ustvariti zaupanja vredno okolje za skupno življenje obeh narodnih skupnosti na Koroškem in izboljšati podobo naše dežele. Želimo si končati dolgotrajen konflikt med slovensko in nemško govorečimi ljudmi. Slovenija ni več sovražnik, nasprotnik, ampak sosed, in ne moremo je primerjati s komunistično Jugoslavijo. Čas je drugačen. Slovenija je čisto drugačna od Jugoslavije. Zato nima smisla podaljševati konflikta. To se mora končati. Ostajajo seveda tudi problemi, ki pa niso tako veliki, če jih primerjamo s problemi v drugih državah, da jim ne bi bili kos. Naši ljudje se sicer ne spreminjajo zlahka, kar velja tudi za politike na Koroškem. Zato mora naša skupina delati na tem, da pride do spremembe v miselnosti ljudi in v politiki na Koroškem.

V imenu slovenske narodne skupnosti nastopa samo gospod Šturm, ne pa tudi druga dva pomembna slovenska voditelja. Mislim na Karla Smolleta in Vladimirja Smrtnika?

Tudi z njima bi se želel pogovoriti. S Smrtnikom govorim brez težav, toda s Smolletom ne gre ... Nekako bomo morali preseči sedanje stanje, kajti prihodnost je le v sodelovanju.

Ne moreva pa mimo evropskega poslanca Andreasa Mölzerja (FPO), ki si vztrajno prizadeva za ustanovitev frakcije skrajno desničarskih poslancev v evropskem parlamentu. Isti Mölzer je tudi član predsedstva Koroškega Heimatdiensta (KHD). Tudi sami ste ga podprli na volitvah kot predsednik KHD, ki je »najboljši zastopnik hotenj KHD v Bruslju«. S svojo jasno podporo Mölzerju ste naredili korak vstran od tega, kar nam zatrjujete, kajti Mölzer velja za trdega nasprotnika uresničevanja 7. člena ADP. Zato je NSKS tudi protestirala ob nastanku koroške konsenzne skupine, ki jo predstavljate vi in predsednik ZSO Marjan Šturm, češ da gre za zlorabo, in to celo spomina na žrtve nacionalsocializma.

Andreas Mölzer se tudi zavzema za pogovor s slovenskimi ljudmi. Je eden mojih glavnih članov v organizaciji. Če bi bil proti temu, da govorim s Slovenci, sam ne bi mogel sodelovati s takšnim človekom. To je zame zelo pomembno.

Torej deli vaša stališče glede urejanja odnosov med skupnostma?

Da, misli tako kot jaz. Pa tudi drugi, večina v KHD, je naklonjena politiki sodelovanja.

Mnogi pravijo, da govorite o dialogu, spravi in sožitju, ne naredite pa ničesar za dosledno uresničitev vseh določil ADP in s tem za enakopravnost ter za uspešno prihodnost koroških Slovencev. Očitajo vam tudi, da licitirate s pravicami slovenske skupnosti navzdol - to je dejansko vidno tudi pri krajevnih napisih -, kar pa je glede na ustavno normo o številu krajevnih napisov problematično.

Mislim, da bi morala slovenska skupnost dobiti več, kot določa državna pogodba. To je možno doseči. Vsi se nadejamo, da bomo ustvarili ozračje, ki bo spodbujalo sodelovanje med nami. Optimist sem, kajti poti nazaj ni več. Je le pot naprej, in to v sodelovanju. Tudi kar zadeva dvojezične krajevne napise, jih bo več, ko se ljudje ne bodo več bali, ko bodo razumeli, da Slovenija ni sovražna Koroški.

Kaj bi torej morala dobiti slovenska manjšina?

Vsekakor več, kot ima zdaj. Dvojezične napise, tudi več denarja iz proračuna. In koroška deželna vlada bi morala ustvariti stalen dialog s predstavniki slovenske manjšine na Koroškem.

Pa tudi več šol, glasbenih šol, vrtcev ...

Vsekakor. Če si tega želijo starši otrok ... V prihodnosti to ne bi smel biti problem.

Toda že zdaj se marsikje hudo zapleta. V Djekšah skupina nemško govorečih staršev zahteva odpravo dvojezičnega pouka. Kako bi se morala odzvati politika?

Mislim, da bo takih primerov vse manj. Že zdaj 50 odstotkov staršev v dvojezičnih okoljih vpisuje svoje otroke v dvojezične šole. To je dobro za ustvarjanje pravih medsosedskih odnosov in tudi za dobre odnose s Slovenijo. Trendi v tej smeri so na Koroškem opazni in pohvalni.

Bi vi poslali svoje otroke v dvojezično šolo?

Zdaj seveda to ni več realno vprašanje.

Tudi v Sloveniji so mnogi sumničavi do vaših miroljubnih pobud, saj v javnosti niste zapisani kot prijatelj Slovencev. Nekateri celo pravijo, da je vaše početje danes donkihotsko, drugi pa opozarjajo, da stoji za vašimi prizadevanji druga agenda.

Ne, nisem Don Kihot. Sem realist in prepričan sem, da bomo s potrpežljivostjo čez nekaj let premagali vse predsodke in ustvarili zaupanja vredne odnose na Koroškem. Čez nekaj let ne bo več problemov z dvojezičnimi imeni vasi, ampak jih bo dobila ob zdaj predlaganih 158 še kakšna vas več.

Iz vaših ust v božja ušesa, pravijo pri nas. Bolj bi ustrezalo v ušesa politikov, ki se ne odzivajo tako, kot vi zdaj razmišljate. Pravijo, da ste v ozadju vseh političnih odločitev na Koroškem. Boste vplivali na vladajoče politike, da bodo storili prave korake na Koroškem?

Poskušamo, vendar se na mah stvari ne da spremeniti. Na podelitvi evropske nagrade v Podkloštru je bilo veliko politikov, iz vseh strank. Tudi iz BZÖ (Zavezništvo za prihodnost Avstrije). Proces sožitja se je šele začel, in čeprav si želim, da bi tekel hitreje, se vendarle zavedam, da nakopičenih predsodkov in tudi napačnih političnih potez ni mogoče odpraviti na mah.

Kaže, da ste ponosni, ker ste prejemnik nagrade Evropskega parlamenta - Evropske državljanske nagrade ...

Nagrada, ki smo jo prejeli, je priznanje za prizadevanja in delo posameznikov, skupin ali organizacij, ki so pokazali izjemne dosežke pri promoviranju medsebojnega razumevanja med ljudstvi. V našem primeru gre za priznanje za delo mešane slovensko-nemško konsenzne skupine, ki deluje nepolitično in izven avstrijske politične scene.

To visoko evropsko priznanje je podeljeno za sedanja prizadevanja ljudi v konsenzni skupini. Kaj pa za nazaj? Mislite, da bi se Heimatdienst moral opravičiti slovenski narodni skupnosti za početje v preteklosti? Ali ne bi ta gesta omogočila pozitivno vzdušje med pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki bi vaša sedanja prizadevanja za spravo razumeli kot verodostojno potezo?

Za nas ni zelo pomembno, kaj je bilo pred 20, 30 ali 40 leti. To je preteklost. Pomembno je, kaj si želimo v prihodnosti. Samo to šteje. Čas se ne ustavlja. Mislim, da opravičevanje ne bi bilo dobro za nobeno stran. Pomembno je, kaj bo leta 2015 ali 2020. To je za nas bistveno.

Ampak vsak odgovarja za svoja dejanja in besede tudi v preteklosti.

Pomembno je govoriti tudi o preteklosti, da se izognemo ponavljanju napak. Ampak o slabih, če hočete grdih straneh zgodovine moramo govoriti skupaj. Ne pa se obremenjevati z njo. Kam pa bi prišli, če bi mi govorili samo o letu 1920, o plebiscitu, ali pa če bi Slovenci govorili samo o nacionalsocializmu.

Naj vas vendarle spomnim na izjavo iz leta 2001, ki ste jo dali za ORF: »Kakršnakoli dodatna občina z dvojezičnimi napisi pomeni nadaljnji korak do slovenske Koroške in v tem ne smemo, niti ne bomo sodelovali na noben način.« Nekateri so to razumeli kot vzbujanje strahu pred Slovenci.

To je bilo leta 2001 ali 2002, zdaj pa živimo v letu 2009. Gre za povsem drugi čas. Vmes smo imeli več pogovorov. Zato ni mogoče tako zlahka primerjati tega, kar smo govorili v letu 2001 in kar govorimo v letu 2009. Šteje leto 2009. Sicer pa nisem ponosen na vse, kar sem dejal v preteklosti. Delal sem tudi napake. Tudi nasprotniki so jih delali. Se opravičujem, vendar zdaj hočemo izboljšati razmere.

Vseeno ne morem mimo spremembe v vas. Gre za osebno spremembo ali za novo strategijo Heimatdiensta?

Tudi za osebno spremembo gre. Začeli smo spoznavati drug drugega. Govoril sem z Marjanom Šturmom in Bernardom Sadovnikom. Ko smo se prvič srečali, smo bili zelo nezaupljivi drug do drugega. Imeli smo vrsto pomislekov. A čez nekaj mesecev smo ugotovili, da se znamo in zmoremo pogovarjati v dobrem vzdušju. Učili smo se drug od drugega. V tem tiči razlog, zakaj danes govorimo v drugem jeziku kot pa v letu 2001 ali 2002 ali pa na primer leta 1990.
Kako so sprejeli spremembo vašega razmišljanja v Heimatdienstu vaši člani? So tudi zapuščali Heimat-

dienst?

Ko sva začela pogovore z Marjanom Šturmom, je okrog 500 ljudi zapustilo Heimatdienst. Toda našo pobudo za dialog je podprlo okrog 4000 članov. Drugi člani se niso opredelili. Tako je v vsaki organizaciji, ko pride do pomembnih sprememb. Pred dvema letoma smo povprašali članstvo, kaj mislijo o novih odnosih do slovenske narodne skupnosti in sploh na kakšne težave naletavajo med Slovenci in nemškimi Korošci. Ljudje so morali zelo konkretno odgovoriti na vprašanja. Od 20.000 članov smo dobili samo 20 ali 30 pomislekov glede naše usmeritve.

Če je torej Heimatdienst zarisal novo politiko dialoga, ali ni morda to radikaliziralo drugih skupin, ki so protislovensko nastrojene? Jim je to dalo dodatnega goriva?

Ne vem sicer, kakšna je klima v sorodnih organizacijah, kot je denimo Zveza brambovcev (Kärntner Abwehrkämpferbund). Nismo veseli zaradi njihovih stališč, vendar moramo s tem živeti in se nadejati, da se bodo spremenili.

Toda Zveza brambovcev ima zdaj po novem sedež v isti hiši kot KHD.

Za to so lastniški razlogi, saj je obema organizacijama hišo podaril starejši človek. Zato sta sedeža obeh organizacij na istem naslovu. Trudimo se, da z njimi ne bi imeli konfliktov, vendar pa nimamo nikakršnega medsebojnega sporazuma o delu. Sicer pa se bodo menda kaj kmalu preselili drugam.

V Zvezi brambovcev jim ni do dialoga tako kot vam. Vodijo agresivno politiko do slovenske narodne skupnosti. Zaradi tega bo Koroška v očeh demokratične evropske javnosti še naprej ob ugled.

Pač niso hoteli po naši poti. Morda je prišlo zanje do sprememb prezgodaj in preveč na hitro. Mnogi izmed brambovcev pa se strinjajo z našo potjo dialoga.

Vi, dr. Feldner, ste se odločili za pot sožitja in sprave. Pot zagotovo ni lahka, saj se soočate z nerazumevanjem in nasprotovanjem tej politiki v delu nemške in slovenske narodne skupnosti. Pa vendarle ste krenili po njej.

Ja, ker je to edina pot, ki pelje naprej. Naši problemi na Koroškem niso tako veliki, da jim ne bi bili lahko kos. Če pogledate po svetu, vidite, da so naše težave v primerjavi s tistimi majhne. Na Koroškem moramo ustvariti vzdušje, kjer se bo vsak njen prebivalec počutil varno in svobodno, in to ne glede na nacionalno pripadnost. Vsi smo šli skozi neko šolo, skozi dolg učni proces, da smo spoznali, da je takšno življenje možno. To velja za nas, nemške sogovornike, in za slovenske. Upam, da bodo Slovenci v Sloveniji spoznali, da je za pot sožitja in sprave pomembna in potrebna, in verjeli, da z njo mislimo resno.