Turkizna roža

Lubi

S tabo je dobr
ko mi lezeš pod majco
S tabo je dobr
ko me ližeš po vratu
Res je dobr in nič ne blefiram
Paše mi
če te lahko stimuliram
Če me sam gledaš
s tabo je dobr
ker ti res veš kaj in ti res veš kako
In všeč mi je
ker si mi dovolu
da poleg tebe lohk tud slečem tvoje srce
Jaz bi te mela sam zase lubi
Jaz bi te mela skoz tuki
Jaz bi te mela sam zase lubi
Jaz bi te mela skoz tuki
Tako je tistega lepega poletnega dne v atriju Vegove ulice vehementno donel inženir spolnosti in njegova svetost Peter Mlakar, da so šklepetale šipe v bližnjih oknih. V rokah je stiskal pesem iz tanke sivobele oziroma belosive knjižice z naslovom Prej Potem. Naslednja pesem, obdelana po njegovem izboru, je bila Sorgazem. V publiki, ki je zbrano sledila njegovim gromoglasnim interpretacijam, se je trlo znanih ljudi in obrazov. Med njimi je bil legendarni in interpretacijsko razpoloženi Milan Kleč, izza velikih sončnih očal je mežikala Miša Molk, Tina Gorenjak je plenila poglede s fukiš dekoltejem in visoko zavihanim krilom, Tomaž Mihelič, za prijatelje Marlenc, se je profesionalno sukal med prihajajočimi gosti, in tu je bil seveda Magnifico, ki je, potem ko je Aleš Šteger povedal svoje, za uvod v ležernem slogu nagovoril prisotne ter razložil, zakaj so se pravzaprav zbrali v tako simpatičnem številu. Povod za sproščeno druženje v obliki popoldanskega literarnega večera je bila prva knjižna izdaja, ki je v sodelovanju s Študentsko založbo izšla pod okriljem za glasbeno ustvarjanje specializiranega Doma svobode. Toda to je zgolj faktografska podstat. Pravi razlog za praznovanje tiči nekje drugje. Prej Potem je namreč prvenec. Prvenec v obliki pesniške zbirke. Okej, na prvi pogled nič nenavadnega. Dekleta običajno začnejo s pesniškimi eksperimenti pod pezo postpubertetnih turbulenc v rosnih dvajsetih, podobno kot fantje, ki v poznih najstniških letih postanejo viharjev notranjih igrače. Tisti najvztrajnejši in najvztrajnejše se dokopljejo do svoje lastne pesniške zbirke, ki se nato za bodoče generacije praši po knjižnih antikvariatih in bolšjakih, pa čeprav je bila natisnjena zgolj v skromnih dvestotih izvodih. No, tale knjižica ne spada med klasične otroške bolezni in ni posledica sezonskega svetobolja, ki pride in gre kot seneni nahod.
Punca, ki jo je napisala, je že dolgo izven pubertete, z nepredvidljivostjo najstniških let pa se zdaj ukvarja njen sin. Barbara Pešut je že petnajst let mati in petindvajset let žena. »Ko imaš doma petnajstletnika, se ne počutiš več mama. Velik uspeh je, če pusti, da mu dam poljubček. Hm, žena ... Vedno sem rada kuhala in uživala v dobri hrani. Ampak ne kot žena, bolj kot prijateljica ali ljubimka, ki zapeljuje.« Izkoristim priložnost in navržem, da smo tisti, rojeni leta 1964, nekaj posebnega in da takih ne delajo več. »Si ne upajo,« se zvito nasmehne. Če prav premislim, je malo tudi tistih, ki si upajo v letih, ko so zapovedani resno obnašanje, obleka s kravato, služba, družina in po možnosti nedeljska maša, razmišljati o poeziji in pesniških zbirkah. »Kaj vem, vedno se mi je zdelo malce kmečko, če je kdo pisal pesmi in zraven brenkal na kitaro. Verjemi mi, da o svoji pesniški zbirki nisem nikoli razmišljala. Res nikoli. Poezijo sem rada prebirala na faksu. Resno poezijo, kot na primer Lorco, ki je bil itak del mojega študija na hispanistiki. Zraven sem študirala še geografijo in žal mi je, ker zdaj ne s španščino ne z geografijo ne počnem nič. Še posebej mi je žal španščine, v kateri sem uživala.« Pravi, da se ji je kar zgodilo. Spontano in nenačrtovano. »Med pisanjem tekstov sem tu pa tam zapisala kako pesem, potem pa me je lani prav resno zagrabilo. Poklicala sem Igorja Brleka na Študentsko založbo in mu povedala, da sem zdaj v tej fazi in da me malce vleče v Medano. Ja, veš, to pa ne gre tako, me je podučil, za Medano moraš imeti kako pesniško zbirko, pa tudi kako mednarodno priznanje ni odveč. Aja, sem rekla, nisem vedela, potem pa oprosti. Pozabi. Nič, si že rekla, me je prekinil, in tako sem prišla v Medano, kjer sem prebrala nekaj pesmi. Aleš Šteger mi je takoj položil na dušo, naj razmislim o zbirki. In zdaj je zbirka tukaj.«

SMS duet

A: Ko pade mrak in se slečeva
mi med nogami zafrfota
Juhej, vsi vi angelci
že pesem slišim
Ste to vi?
B:Da, to angelci pojo
ki radi flodrajo
Bela, minimalistično oblikovana naslovka z modrim imenom avtorice in z zgovornim, ležečim sivim napisom. Bil je Prej in je Potem. Prej je bila svetloba, sivine pa le toliko, kolikor je na belini izrisujejo črke. Na hrbtni strani, tam, kjer bralci časopisov in revij začnemo listati po knjigah, je Potem natisnjen pred besedo Prej. Oboje v beli barvi, na sivi podlagi. Kontrast, ki Barbaro spremlja zadnjih petnajst let. Tisto, kar je bilo Prej, je zbrano v prvem delu knjige. Tudi besedila, ki so zaživela v interpretaciji in nastopih radoživih Sester. Sledi sklepni del Potem, ki odslikava tisto, kar je zdaj. Prej se je pisal kakih dvajset let, pove Barbara, Potem je nastal v zadnjih šestih mesecih.
S poezijo, slovensko še posebej, nikoli nisem bil na ti. Verzi, ki se jih dandanes še spomnim, povečini pripadajo Charlesu Bukowskemu, pa tudi kakšen stih, iztrgan iz konteksta opusa Boba Dylana, bi še znal odrecitirati. Skratka, težko bi rekel, da sem v tej smeri razvil kak hudo pretanjen občutek za verzificirano sporočilnost. Še huje, prepričan sem, da poezija med zvrstmi, v katerih najdemo 99 odstotkov smetja, neumnosti in pocastega patosa, ni nobena izjema. Prej nasprotno. Ampak tale knjižica, še posebej njen sklepni del pod naslovom Potem, uščipne na pravih mestih. In to tako, da včasih prav malce zaboli. »Iz obdobja Prej razumljivo najbolj pogrešam sproščenost, ki izhaja iz zavedanja, da s stabo ni nič narobe. Radoživost, uživanje in probleme, ki jih imajo tudi vsi ostali. Vsakdanje probleme,« pripoveduje Barbara.
Na stenah njenega ateljeja visijo uokvirjeni originali risb in ilustracij, katerih reprodukcije se na straneh njenega literarnega prvenca prepletajo s poezijo. Želela si je, da bi bila zbirka nekaj posebnega tudi glede likovne opreme, ki je ni naročila pri profesionalnih likovnih ustvarjalcih, marveč jo je zaupala svojim prijateljem in znancem, ki so na tem področju popolni amaterji. Denimo Peter Mlakar, ki je idejo Sorgazma strnil v mistično alkimistični krožni simbol v dnu strani, Milan Kleč, ki se je zatekel k čisti liniji hermetične sporočilnosti, in Dušan Šarotar, ki je z ogljem upodobil prelivanje sivine v njeno črno in belo skrajnost. Vsak si je izbral svojo pesem. Risala so posebej za to priložnost prijeli še Miša Molk, Peter Lovšin, Tina Gorenjak, Zoran Predin, Zora Stančič, Jelka Tratnik in Barbara Lapajne Predin. »Da ne znajo risati, so mi zatrjevali, ko sem jih poklicala in izrazila svoje želje. To je natanko tisto, kar sem hotela. Da ne znajo risat, da niso neki profi umetniki. Pojma nimam, zakaj tak izbor, stvar trenutnega navdiha in intuicije. Rezultati se mi zdijo izjemni, pri čemer so se ženske najbolj izkazale. Barbara Lapajne Predin mi je rekla, da zna narisat samo avto za otroka, pa še to bolj na približno. Nobene pesmi si ni izbrala, kar narisala je. Jaz sem to dodala k Turkizni roži, zadnji pesmi v knjigi.«
Tisto, kar je Potem, je zbrano v drugem delu knjige. Tisto, kar je zdaj. »Tu ni več prostora za sprenevedanje. V obdobju Potem me je najbolj strah prihodnosti. O njej sploh ne razmišljam. Alergična sem na prihodnost,« pove z nasmeškom, ki pa je tokrat za odtenek manj brezskrben. »Čeprav je drugi del zbirke resnejši, me vseeno veseli, da imam še jajca, da sem neumna in naivna. To tako paše, pomirja. Proti temu se ne borim več. Zdaj imam po mojem pravo opremo za raziskovanje vesolja - to je ena od redkih avantur v življenju, ki me še zanimajo. Če bo Slovenija kdaj izstrelila svoje vesoljsko plovilo, si želim, da bo v glasbenem sporočilu, namenjenem nezemeljskim bitjem, moj tekst: Lahko ti podarim samo ljubezen ...«
Moje telo na počitnicah

Vsako jutro pridem dol v bikinkah

postavim se pred ogledalo
Čudovita si
Lepo telo
Zakaj me izdajaš
Zakaj nisi več z mano
Kdo s kom?
Telo buhti v pozni zrelosti
Oklepa me kot betonski cokli
vitko je
prsi lepo zaobljene
mazilim ga v oljih
diši
Zanaša ga
Pade kot posekana smreka
Zadnja leta jo navdušuje nešteto stvari. Nešteto majhnih stvari, pravi. »Navdušuje me vse, kar je povezano s premagovanjem ovir. Premagovanje ovir, ki jih je zmeraj več, je moje novo poslanstvo. Navdušuje me plezanje v naravi, brez katerega me ne bi bilo več. Navdušuje me, ko se bosa sprehodim po stopnicah. Navdušujejo me novi izzivi. Mednje spada tudi pesniška zbirka, ki jo sedaj obdelujeva. Ali pa predavanje na SAZU-ju, kjer sem govorila o multipli sklerozi, športnem plezanju in kvaliteti življenja. Navdušujejo me lepi moški. To imam pač rada. Tudi za lepo žensko mi paše pogledat. Še posebej, če je mojih let, pa lepo napravljena.« In kakšen je lep moški, me je zanimalo. »Ne zanimajo me metroseksualci. Lep moški mora biti skuliran. In natančen. Zdaj jih sicer bolj malo srečujem, ker premalo hodim okoli.« No, ker sva že pri moških, se ne morem izogniti vprašanju, v čem je po njenem skrivnost dolge in čvrste zveze, ki jo Barbara ter njen medijsko in umetniško znatno bolj izpostavljeni mož Magnifico zgledno vzdržujeta že dobrega četrt stoletja. Ali obstaja kakšen poseben recept, ki bi se ga dalo dobro vnovčiti? »Recept? Ne vem, partner ti mora kratkomalo odgovarjati in buriti tvojo domišljijo do te mere, da si ga želiš vedno znova, da si želiš odkrivati njegove neznane plati. Mora biti privlačen. In moj mož je privlačen. Že petindvajset let. Pa dopuščati ti mora svobodo, da jo lahko nato deliš z njim.« Trapasto se ji zdi, ko sliši in bere rumeno obarvana psevdoznanstvena dognanja o tem, da z leti v dolgem partnerskem odnosu strast ugaša. »Očitno oni delajo nekaj narobe. Ali pa sploh ne delajo, kar je še bolj verjetno. Pa ne gre zdaj za idilo, midva z Robertom se lahko skregava na polno, pa sva še zmeraj najboljša prijatelja.« Ker moževa popularnost vztrajno narašča in ker si ga skladno s tem želijo videti v živo tudi na vse številnejših svetovnih odrih in festivalih, vse težje usklajujeta skupne načrte. Kaj pa dopust? »Dopust? Nikoli ne greva skupaj na dopust. Ne rata. Jaz sem pač romantik in to pogrešam. No, pa saj je tudi on romantik, vendar tega noče priznati.« Pošpekuliram, da se mi Magnifico tako na oko zdi bolj kafanski človek, ki za pravi dopust potrebuje domače okolje, pir, prijatelje ... »Pa kaj me sprašuješ, če vse to veš?« me prekine. »Meni pa bolj odgovarja ležanje na sončni eksotični plaži, s sapico okoli ušes.« Tudi porniče še zmeraj rada gleda. »Imamo T-2, kakih šest porno programov za vse barve in okuse. Lepo, da je tudi to na izbiro. Saj bi preživela tudi brez porničev, ampak z njimi je lepše.«
Barbarina strast so erotične zgodbe. Pravi, da jih je brala - in še raje pisala - Prej in Potem. »To je zvrst, ki mi najbolj ustreza. Erotična proza. Od gimnazije dalje uživam v branju erotično obarvanih zgodb, od Erice Jong do markiza De Sada, kar je v meni zanetilo željo, da se preizkusim tudi kot avtorica.« Zakaj je potem luč založniškega sveta najprej ugledala zbirka poezije, ne pa zbirka erotičnih zgodb, ki smo jo bralci njenih zapisov potihem pričakovali? »Obljubim, da je v prvem planu. Naj povem, da bodo vse zgodbe geografsko obarvane.« Kaj pa likovna oprema? Hočem reči, šikalo bi se, da se pri tem projektu preizkusi tudi kot ilustratorka. »Ne, ne, to pa ne. Ne morem. Ne znam risat.« Morda pa bi bilo prav to najbolj seksi in spontano ... »Hm, kaj pa če bi raje priložila kak goblen, ha ha.«
Optimizma, izzivov in načrtov za prihodnost Barbari zlepa ne zmanjka. V preteklosti je bila kostumografka za Kozoletov Porno film ter izdelala stajling in lastnoročno sešila obleko, v kateri se je nato Magnifico pojavil na ovitku albuma Zeleni Jure. Kot posledica njenega sodelovanja z Akademsko folklorno skupino France Marolt so nastale Katice, sprva Magnificova spremljevalna skupina na omenjenem albumu, s katerimi je oplemenitila svojo ljubezen do ljudskega izročila vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Piše tekste za popevke in tudi za narodno zabavne ansamble. Resda ne več toliko kot včasih, ker si zdaj ob tekstu zamišlja tudi, kako naj bi se ga pelo in kakšen naj bi bil tisti, ki bi ga izvajal, kar pa ni vedno v skladu z likom in delom določenega benda. Pričakuje, da se bo skupaj z Domom svobode znova angažirala pri reaktiviranju Sester in ustvarjanju njihove nove plošče, kar pa bo neprimerno težje kot pred leti, saj so vsi, zaslužni za ta projekt, zdaj s časom zelo na kratko, Magnifico pa je tako ali tako stalno zaseden. No, pa tudi zase bi težko rekla, da ji je dolgčas.
Roža je vse, kar imam
Vedno bolj preprosta je
vedno bolj temna
in res lepo vzgojena
Nič več je ne zalivam
ker ne pije več vode
žar v njej žije
sploh se več ne kaže
Jaz pa vem
da se njen globoki turkizni blisk
zgodi enkrat, v zelo redkem trenutku
kadar ujame sončni žarek
pod točno določenim
kotom stvarjenja
S to kitico se zaključi Turkizna roža, zadnja pesem v Barbarini zbirki Prej Potem. V eni od epi-zod stripovskega seriala Martin Mystere se naslovni junak, vitalen, atletsko grajen in akademsko izobražen detektiv nemogočega, prebudi v neki luknji, vse ga boli, slabo se počuti in ko se pogleda v ogledalo, z grozo uzre obraz izmučenega klošarja, ki so mu zaradi ciroze jeter šteti dnevi. Izkaže se, da je nori znanstvenik, doktor Jinx, ki mu je Martin že večkrat prekrižal načrte, iznašel stroj, s katerim lahko zapis človekovih možganov, se pravi kompletno človekovo osebnost, v celoti prekopira in shrani na neke vrste trdi disk ter nato prenese v poljubno izbrane možgane, katerih zapis je treba predhodno izbrisati. S pomočjo Martinovih prijateljev, ki se maksimalno angažirajo, čeprav sprva ne verjamejo svojim očem, se Martinova ''vsebina'' še pravočasno znajde v originalnem, zdravem telesu.
To sem si želel, ko sem prebral Prej Potem.
Da bi stroj doktorja Jinxa v resnici obstajal ...