Ko gre znanost s kanglico odkrivat toplo vodo

Zaradi pojavitve ptičje in prašičje gripe so številni znanstveniki usmerili pozornost na matematične modele v biologiji, s katerimi preučujejo možnosti nagle širitve smrtonosnih okužb in neznanih bolezni med ljudmi. Nekatera njihova prizadevanja so že obrodila prve, prav neverjetne sadove. Britanski BBC je sredi avgusta na svoji spletni strani v rubriki Znanost in okolje poročal: »Če bi zombiji obstajali, bi njihov napad povzročil propad civilizacije, če se z njimi ne bi spopadli hitro in nasilno.« To je sklep na podlagi matematične raziskave, ki so jo opravili razi-skovalci z dveh kanadskih univerz, University of Ottawa in Carleton University, opisana pa je v knjigi Infectious Diseases Modelling Research Progress. Z njo so raziskovalci skušali odgovoriti na vprašanje, kdo bi zmagal, če bi se spopadli ljudje in zombiji. Eden od sodelujočih, profesor Robert Smith? (priimku je dodal vprašaj, da bi se razlikoval od pevca Roberta Smitha iz skupine The Cure), je pojasnil: »Model napada zombijev smo izdelali z upoštevanjem bioloških domnev, ki temeljijo na popularnih, klasičnih filmih o zombijih.« Znanstveniki so pri omenjeni raziskavi upoštevali še ključno dejstvo, da »zombiji lahko ponovno oživijo«. Kar res ni nepomembno. Tako je skupina teoretskih futurističnih supergeneralov ugotovila, da je edino upanje človeštva v spopadu z zombiji odločen protinapad, ki bi ga morali ponavljati v pogostih valovih: »Nujno bi bilo, da z zombiji opravimo hitro, sicer bomo vsi v velikih težavah.« Kanadska raziskava je bila seveda že deležna prvih znanstvenih kritik iz drugih držav. Profesor matematične biologije z univerze Imperial College v Londonu Neil Ferguson se je odzval: »Po mojem razumevanju zombijevske biologije je zombi, ko mu enkrat odrežeš glavo, mrtev za vedno. Najbrž so kanadski raziskovalci nekoliko preveč pesimistični, ko sklepajo, da bi zombiji lahko zavzeli mesto v treh do štirih dneh.«
Je to znanost? Najbrž je in spet najbrž ni. Priznani ameriški biokemik in avtor številnih znanstvenofantastičnih knjig Isaac Asimov je nekoč dejal: »Najbolj razburljiva izjava v znanosti, ki napoveduje nova odkritja, ni ''Eureka!'', temveč ''To je pa smešno ...''« Toda kaj če vse skupaj ostane na tej točki, točki smešnega, celo absurdnega, ki izhaja iz same irelevantnosti tako imenovanega znanstvenega dognanja? Šolski je primer britanskega radiologa Briana Whitcomba, ki je leta 2005 preučeval nevarnost požiranja mečev in v sklopu raziskave intervjuval 46 profesionalcev, ki se s tem ukvarjajo. V študiji, objavljeni leta 2006, je dokazal, da poškodbe grla in želodca nastanejo, če človek požre več mečev hkrati, če so ti meči nenavadnih oblik in če požiralca pri njegovem nastopu kdo zmoti. Je bila za to dognanje res potrebna znanstvena raziskava? Ne moremo trditi, da znanosti zmanjkuje tem za raziskovanje, kvečjemu nasprotno, vendar se hkrati zdi, da v imenu vsepričujočnosti sodobna znanost vedno bolj zahaja na področja ljudske logike in hiti z dokazovanjem stvari, ki jih po zdravi pameti sploh ni treba dokazovati. Nekateri primeri so namreč resnično smešni.

Biologija

Stara fraza, s katero Angleži opisujejo deževno vreme, se glasi: »Lep dan za mlade race« (A fine day for young ducks). V tem stavku je zajeto preprosto človeško znanje o tem, da imajo race rade vodo. Od maja letos pa imamo na voljo še znanstveno raziskavo, ki je to tudi uradno dokazala. Znanstvenika s priznane univerze University of Oxford sta tri leta preučevala vedenje rac v umetnem ribniku, pri čemer sta jih občasno škropila z vodo. Ugotovila sta, da race preživijo ogromno časa pod prho; včasih zgolj stojijo pod njo ali pa pri tem pijejo. Ko je nazadnje prišlo na dan, da je raziskavo financirala vlada in da je stala neverjetnih 300.000 funtov, je marsi-kdo, milo rečeno, dvignil obrvi. Časopis The Guardian je navajal: »Razkritje, da je racam všeč, če jih škropite z vodo, ni naredilo vtisa na nikogar, kar je bilo najbrž neizbežno. Susie Squire, predstavnica nevladne organizacije Taxpayers'' Alliance, je raziskavo označila za ''trapasto zapravljanje denarja''. Dejala je: ''Splošno znano je, da imajo race rade vodo. Zadnja stvar, ki bi jo vlada ta trenutek morala početi, je, da namenja redka sredstva za takšne neumnosti.''« Raziskovalka Marian Stamp Dawkins, ki na Oxfordu poučuje živalsko vedenje, je na svojem blogu zavrnila medijske očitke o nesmiselni potratnosti in jih označila za »nezmožnost razumevanja, kako pomembna je blaginja za kmečke živali. Najina raziskava je temeljila na tem, da potrebujemo trden dokaz in ne le špekuliranje o tem, kaj prava blaginja je.« Predstavnik nacionalne zveze kmetov Anthony Rew iz grofije Devon je vseeno pripomnil: »Ko bi vsaj vprašala kakšnega kmeta, vsak bi jima povedal, da imajo race rade vodo.«
Obstajajo še druge, ravno tako »nesmiselne« raziskave, ki pa vendarle tu in tam navržejo kakšno zanimivo naključno odkritje. Biolog Peter Fong z univerze Gettysberg College v Pensilvaniji se je leta 1998 spraševal o duševnosti školjk; znano namreč je, da školjke ne kažejo čustev ali temperamenta. Ob tem je Fonga še najbolj mučilo vprašanje, ali so ta bitja depresivna. Zato jih je nekega dne začel hraniti s priljubljenim ameriškim pomirjevalom prozac in ugotovil, da se školjke, ki dobivajo prozac, hiperaktivno razmnožujejo. Svoje spoznanje je še isto leto sporočil znanstveni skupnosti prek združenja Society for Integrative and Comparative Biology v Bostonu. Vprašanje, ali so školjke depresivne, pa vendarle ostaja brez odgovora.
Socialna psihologija
Preučevanje človeške psihe in medčloveških odnosov je precej zapletena veda s pogosto nepredvidljivimi rezultati in številna dognanja iz socialne psihologije so v preteklosti pošteno zamajala človekovo dojemanje samega sebe. Druga spet ne. Skupina ameriških znanstvenikov pod nadzorom radiologinje s Harvarda Ksenije Marinkovič je preučevala, ali čezmerno pitje alkohola negativno vpliva na možgane in ali se to kaže tudi v družbenih odnosih. Raziskovalci so skupini 15 alkoholikov in 15 nealkoholikov pokazali fotografije obrazov z različnimi čustvenimi izrazi (veselje, žalost, jeza, brezbrižnost itd.) ter preverjali njihove odzive nanje. Zavoljo doslednosti so s posebnimi napravami merili še aktivnost možganov udeležencev. Avgusta letos so v zborniku Alcoholism: Clinical and Experimental Research objavili ugotovitve, da imajo dolgoletni alkoholiki težave s prepoznavanjem čustvenih izrazov, kar lahko privede do tega, da so užaljeni tudi takrat, ko jim pravzaprav nihče nič noče.
Kar zadeva žaljivke, so znanstveniki z ameriške univerze Texas A & M University pred štirinajstimi dnevi prišli do razkritja, da jih laže prenašamo, ko ležimo na tleh. Študente, ki so sodelovali v raziskavi, so razvrstili v dve skupini; prvi so ležali na hrbtu, drugi pa sedeli vzravnano na stolu. Potem so jih žalili. S spremljanjem njihovih možganskih aktivnosti so prišli do ugotovitve, da se je pri študentih, ki so bili v sedečem položaju, pojavila želja, ki jo znanstveniki imenujejo »motivacija za ukrepanje«, pri ležečih študentih pa je niso zaznali, čeprav je bila jeza prisotna tudi pri njih. Ergo, verjetnost, da bo človek udaril nekoga, ki ga žali, je obratnosorazmerna s trudom, ki ga mora v to vložiti.
Spolnost je še ena zanimiva tema, vredna znanstvenega poizvedovanja. Profesor Achim Schützwohl z univerze Brunel University v Londonu je s svojimi kolegi opravil intervjuje z okoli 900 študenti iz ZDA, Nemčije in Italije in prišel do ugotovitve, da so moški v nasprotju z ženskami precej manj izbirčni, ko se pojavi možnost priložnostnega seksa, s čimer je mišljeno, da so »veliko bolj pripravljeni znižati svoja merila«. Udeleženci raziskave so morali na lestvici od 0 do 100 označiti, kakšna je verjetnost, da bi šli v posteljo z osebo nasprotnega spola, če bi bila ta oseba »rahlo neprivlačna«, »povprečno privlačna« ali »izjemno privlačna«. Kot je na začetku avgusta navajal ameriški spletni medij Live Science, »so bili moški ne glede na privlačnost hipotetične ženske pripravljeni sprejeti njeno ponudbo za seks«, ženske pa so se za takšno izbiro praviloma odločile zgolj pri »izjemno privlačnem« moškem. Raziskovalci so na podlagi tega ugotovili: »Takšno izbirčnost pri kratkoročnem spolnem razmerju je mogoče razložiti s tako imenovano hipotezo dobrih genov, po kateri ženske raje izberejo moške z izrazitimi obraznimi potezami, saj te nakazujejo močne gene, ki se potem prenesejo na potomstvo.« Mimogrede, v zvezi z moškimi je bilo še ugotovljeno, da so Italijani bolj zavzeti za priložnostni seks kot Nemci.
Raziskava profesorice Anne Campbell z britanske univerze Durcham University je junija 2006 pokazala, da se ženske po priložnostnem seksu praviloma počutijo negativno oziroma, natančneje, da se počutijo »izkoriščene«. Tu ne gre zgolj za sindrom »Saj te bom poklical«, temveč, kot je navedla Campbellova, so intervjuvane ženske v skoraj polovici primerov navedle, da je »moški po spolnem odnosu izgubil zanimanje zanjo«. Drugače od žensk je 80 odstotkov moških menilo, da se po priložnostnem seksu počutijo dobro, njihova samozavest pa je večja. Prav tako je raziskava ugotovila, da je pri moških večja tudi verjetnost, da bodo o izkušnji pripovedovali prijateljem.

Velike družbene skrivnosti

Očitno je eno izmed bolj žgočih družbenih vprašanj, ki jim je po znanstveni poti treba priti do dna, večno izginjanje čajnih žličk iz delovnih prostorov. Skupina raziskovalcev z inštituta Burnet Institute v Melbournu se je pred petimi leti lotila naloge izračunavanja »povprečne življenjske dobe čajne žličke«. V inštitutu je zaposlenih 140 ljudi, na voljo pa imajo osem čajnih sob, od tega so štiri namenjene posameznim raziskovalnim skupinam (čajnice zaprtega tipa), druge pa so namenjene skupni uporabi (čajnice odprtega tipa). Raziskovalci so po petmesečnem preučevanju razmer (od februarja do junija 2004) kupili 70 žličk in jih razporedili po vseh osmih čajnih sobah, pri čemer so največ žličk pustili v tistih sobah, kjer so prej ugotavljali največje izginotje tega kosa pribora. Nato so naslednjih pet mesecev vsak teden skrbno popisovali razmere na terenu. Nazadnje so svoje ugotovitve objavili v študiji z dokaj impresivnim naslovom The case of disappearing teaspoons: longitudinal cohort study of the displacement of teaspoons in an Australian research institute: »V času raziskave je izginilo 80 odstotkov žličk. V čajnicah odprtega tipa je že po 42 dneh izginila polovica žličk, v čajnicah zaprtega tipa pa po 77 dneh.« Sodelavcem so razdelili anonimne vprašalnike, ali vejo, kam so žličke izginile. Ugotovili so, da se jim to niti približno ne sanja, in sklenili: »Ljudje imajo zelo malo ali nič nadzora nad migracijo čajnih žličk.«
''Izjemno'' razkritje se je posrečilo tudi profesorju psihologije Joshui Smythu z newyorške univerze Syracuse University. Pred dvema letoma je z znanstvenim eksperimentom dokazal, da so računalniške igre svojevrstna potrata časa in da negativno vplivajo na družbeno življenje posameznika. Smyth je sto študentov razdelil v štiri skupine glede na štiri različne računalniške igre. Po mesecu dni je prišel do ugotovitve, da je pri udeležencih raziskave na splošno opaziti upad družbenih in študijskih aktivnosti in da je njihovo zdravje slabše kot prej, predvsem zaradi pomanjkanja spanja.

Nagrade Ig Nobel

Inštitut Improbable Research s sedežem na Harvardu že slabi dve desetletji podeljuje znanstvenikom nagrade za takšna »neverjetna odkritja« z različnih področij. Nagrade se imenujejo Ig Nobel Prizes (tu gre za besedno igro; v angleščini beseda ignoble pomeni ''nizkega rodu, sramotno''). Improbable Research je leta 1991 ustanovil Marc Abrahams, ki je na Harvardu doštudiral praktično matematiko. Še vedno vodi inštitut in ureja humoristični znanstveni zbornik Annals of Improbable Research. Abrahams je namreč menil, da bi morali biti tudi ti marljivi znanstveniki, ki nimajo možnosti za osvojitev Nobelove nagrade, nekako nagrajeni za svoje dosežke, in tako so nastale Ig Nobelove nagrade, ki jih vsako leto oktobra slovesno podelijo v gledališču Sanders Theatre v Harvardu pred 1200 gledalci in pa na festivalu Genoa Science Festival v Genovi v Italiji. Prejemniki nagrad so hkrati vabljeni, da še isti mesec predstavijo svoje odkritje na predavanju na ugledni univerzi MIT v Massachusettsu in kasneje marca na britanski turneji, ki jo v sklopu tedna National Science Week pripravlja British Association for the Advancement of Science.
Kees Moeliker, zaposlen v nizozemskem muzeju Natuurhistorisch Museum Rotterdam, je vodja evropskega urada pri inštitutu Improbable Research in tudi sam prejemnik Ig Nobelove nagrade za biologijo leta 2003 (prejel jo je, ker je prvi znanstvenik, ki mu je uspelo dokumentirati primer homoseksualne nekrofilije pri divjih racah vrste Anas platyrhynchos). Za Mladino je pojasnil, kako poteka izbira nagrajencev: »Dobitnike nagrad izbere tako imenovani ''Odbor guvernerjev za Ig Nobelove nagrade'', ki je sestavljen iz 50 znanstvenikov, novinarjev, nekdanjih nagrajencev in enega naključno izbranega posameznika z ulice. Odbor vsako leto izbere deset zmagovalcev izmed 6000 do 7000 nominiranih kandidatov. Za nominacijo je treba izpolnjevati samo dve merili, in sicer da te znanstveno odkritje najprej spravi v smeh, a ti da potem misliti, in pa seveda, dokazano mora biti, da gre za verodostojno opravljeno znanstveno raziskavo. Vse, ki smo vpleteni v ta projekt, povezuje en ključni cilj: da pri drugih ljudeh zbudimo radovednost in zanimanje za znanost ter da postavimo vprašanje, kako lahko odločimo, kaj je pomembno in kaj ni, kaj je resnično in kaj ne - v znanosti in drugod.«
Moeliker ni hotel razkriti, kdo bi utegnili biti letošnji nagrajenci, »ker so njihova imena do uradne slovesnosti 1. oktobra na Harvardu skrivnost«, je pa potrdil, da je raziskavo, ali imajo race rade vodo, nominiralo kar nekaj ljudi in bi utegnila biti med zmagovalci.
Nazadnje je še dodal: »Zadnja leta opažamo porast tega, da ljudje nominirajo sami sebe. Prejetje Ig Nobelove nagrade očitno postaja neke vrste prestiž.«