Karel Smolle, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev

Karel Smolle se je rodil leta 1944 v Celovcu na avstrijskem Koroškem. Med letoma 1960 in 1965 je obiskoval Zvezno slovensko gimnazijo v Celovcu in skupaj s Florjanom Lipušem in Erikom Prunčem izdajal literarno revijo »Mladje«. Že od mladih nog je dejavno sodeloval v gibanju za pravice koroških Slovencev v Avstriji, od leta 1986 do leta 1990 je bil poslanec v avstrijskem parlamentu na listi Zelenih in nato še dve leti, leta 1998 in 1999, poslanec Enotne liste, ki je bila v koaliciji z Liberalnim forumom. V letih od 1990 do 1992 je bil zastopnik slovenske vlade v Avstriji in po priznanju častni konzul v Celovcu in s tem tesni sodelavec gospodov Peterleta in Rupla. Letos je postal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ene izmed treh krovnih slovenskih organizacij na Koroškem. Karel Smolle je bil v času osamosvajanja Slovenije tudi častni konzul Republike Slovenije na Dunaju.

Opazovalcu se zdi, da le redko kje zgodovinske izkušnje neke skupnosti tako močno določajo sedanja razmerja kot v deželi Koroški. Mislim na plebiscit - v spomin nanj nemška večina bučno praznuje vsako leto oktobra. Potem je tukaj nacistična genocidna politika in nekateri vključujejo v ta nabor še povojno delovanje slovenskih partizanskih enot in Jugoslovanske armade.

Zgodovina se je kruto poigrala s Slovenci na avstrijskem Koroškem. Če jo kdo politično instrumentalizira za današnjo rabo, je to nevarno, vendar pa brez poznavanja zgodovine ne zmoremo pojasniti sedanjih razmerij v deželi in ne položaja Slovencev, ki so ostali po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 zunaj matične domovine. Povsod je asimilacija zahtevala visok davek. Predvsem velja to za Slovence v Italiji in Avstriji, kjer sta jih fašizem in nacionalsocializem skorajda izbrisala s površja zemlje. Poleg tega jugoslovanska socialistična država in nato tudi slovenska država nista imeli izoblikovane in jasne strategije odnosov do narodnih skupnosti zunaj svojih meja.

Je pomembno tudi, da so bili v drugi svetovni vojni partizani na Koroškem večinoma Slovenci?

Tudi. Vedeti pa morate, da so se nacisti sistematično pripravljali na prevzem oblasti na Koroškem. Že pred priključitvijo Avstrije k nemškemu tretjemu rajhu so z nemškim denarjem kupovali slovenske kmetije na Koroškem, jih odvzemali prezadolženim slovenskim lastnikom in tako uničevali gospodarske temelje slovenstva. Denar za to početje ni prihajal z Dunaja, ampak iz Berlina. Začelo se je takoj po plebiscitu po 1. svetovni vojni. Že takrat so nastale tudi politične sile, ki so, razen krščanskih socialcev/socialistov, zagovarjale priključitev k Nemčiji, da bomo združeni močnejši in bogatejši. Deutsch Österreich, nemška Avstrija. Plebiscit po 1. vojni je sicer potekal pod geslom enotne, nerazdeljene Koroške, vendar so oblasti in največje politične sile imele v mislih nemško Koroško. Takratni deželni glavar Koroške je dejal, da sta potrebni le dve generaciji, da napravijo iz slovenskega življa prave Korošce. Nemce kajpada. Vseskozi, predvsem pa med 2. svetovno vojno, je nemški nacionalizem deloval v duhu Hitlerjeve zahteve, ki jo je izrekel v Mariboru: »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch« oziroma »Napravite mi to deželo zopet nemško«. Zgodba o partizanstvu pa je podobna slovenski, saj so naši ljudje šli v partizane zato, ker so hoteli sodelovati v odporu proti Hitlerju. Ideološko naši partizani niso imeli nobenega opravka s komunizmom, niti vedeli niso za kakšen stalinizem, socializem itd. Eden izmed največjih partizanskih herojev, ki ga častijo tudi v Sloveniji, je bil gospod Franc Pasterk - Lenart, mežnar v Železni Kapli. Bil je desna roka tamkajšnjega župnika, kar zgovorno potrjuje, da je naše partizanstvo bilo čista vrlina. Šlo je za odločitev, ali služiti Hitlerju ali se temu upreti. Mnogi so se uprli.

Partizanski odpor v nemškem delu koroške javnosti doslej ni bil pravilno ovrednoten. Še več. Na velikih nacionalističnih zborovanjih, takšno je vsakoletno srečanje kameradov na Ulrichsbergu, je slišati grde besede o partizanih in Slovencih. Zdi pa se, da se zdaj vendarle nekaj premika v glavah ljudi, saj pripadniki avstrijske vojske ne bodo več sodelovali tam in celo vodja Zavezništva za Avstrijo (BZÖ), ki ima oblast v deželi, je dejal, da jih ne bo zraven.

Problem so koordinate. Tudi če jih sukam tako ali drugače, bo vsebina še vedno enaka. Vedeti moram, kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj levo in kaj desno. Če pa nekomu začnem razlagati, da je levo levo, pa tudi malo desno, se bo zmedel. Pred nekaj leti sem šel na ta čudaški Ulrichsberg. Tam je poleg naše zvezne vojske visel venec Waffen SS. Pokličem državno tožilstvo, policijo, vojake. Nič. Niti zahvalili se mi niso zaradi opozorila, ampak so se začeli izmikati, da v Waffen SS niso bili prav vsi slabi, da niso vedno zadeli žrtve, da so se te kar same spotikale ... V tem tiči tudi problem, ki ga imamo z gospodom Josefom Feldnerjem, predsednikom Heimatdiensta, ki se menda, sodeč po odgovorih v intervjuju z njim v Mladini, polagoma vrača na pravo pot, ker se družbene razmere spreminjajo. Seveda se družba spreminja. Tu je Evropska unija, Slovenija ni več komunistična, meja med državami skorajda ni. To vse drži. Ampak, bodimo si na jasnem, meje so v nekaterih glavah ostale. Teh »neobstoječih« meja pa nismo ustvarili koroški Slovenci. In ne morem mimo njegovega »spoznanja«, da se razmere spreminjajo na bolje zato, ker sem dobil včeraj deset klofut, danes pa le dve, kar je po Feldnerju napredek. Ne, še vedno so klofute.

Vendar se zunanjemu opazovalcu zdi, da so vendarle intelektualci nemškega rodu, pa tudi navadni ljudje začeli dojemati slovensko narodno skupnost na Koroškem kot samoumevno in brez prastrahu, ki so ga ustvarili nemški šovinisti v preteklosti?

Drži. Tukaj je univerza, kjer piha svež veter. So posamezniki, umetniki, novinarji in zdaj celo minister reče, da je mera polna, in imamo končno tisti kavelj, ki bo omogočal drugačno politiko sožitja na Koroškem. O teh kavljih sem govoril v dveh svojih mandatih v avstrijskem parlamentu in dokazoval, da je pri nas shajališče nacistov. Toda treba je povedati, da v naših krajih še vedno ni možnosti za postavitev dvojezičnih napisov. Stara in dolga zgodba. Še vedno ni dovolj sodnikov, ki bi znali slovensko; še vedno je le peščica intelektualcev, ljudi s fakultetno izobrazbo, v deželni vladi. Še vedno lahko deželni glavar zmerja predsednika ustavnega sodišča s Pavliho, pa se mu nič ne zgodi. Še vedno je tukaj oblast, ki je bila mila do nas takrat, ko je na referendumu leta 1920 potrebovala naše glasove za priključitev Koroške k Avstriji, kasneje pa pozabila na vse in se kruto vedla do nas. Po letu 1920 so iz dežele izgnali vse slovenske izobražence, med letoma 1938 in 1945 pa nas zapisali izginotju. Po 2. svetovni vojni so se zbali velesil in bili vse do leta 1955 strašansko uvidevni in nežni. Ko pa so zavezniki po podpisu Avstrijske državne pogodbe odšli, so se v javnosti takoj pojavile druščine, kot sta Heimatdienst in Kärntner Abwehrkämpferbund. In leta 1958 je bil Heimatdienst glavni zagovornik šolskih stavk, organiziral jih je, da bi preprečil ureditev šolstva skladno z zavezami v ADP.
Da, danes zaznamo nekatere spremembe na Koroškem, a so predvsem posledica vpliva Evrope na dogajanje. Toda schengensko mejo še vedno varujejo naši abwehrkämpferbundovci. O izboljšanju bomo lahko govorili, ko bo slovenska narodna skupnost ugotovila, da so zahteve iz 7. člena ADP izpolnjene, in bo lahko polnokrvno zaživela. O odnosu do manjšine dovolj pove že podatek, da imajo njene organizacije že 28 let isti obseg državnih sredstev za delovanje, kar je za 40 odstotkov manj, kot so imele.

Torej se, vsaj kar zadeva politiko in cilje Heimatdiensta, ni nič spremenilo? Eden izmed njegovih prvakov Mölzer je celo dejal, da bi morala tudi slovenska mesta nositi nemška imena.

Heimatdienst hoče vkorakati v Slovenijo. In zelo žalostno je, da mu pri tem pomaga ena izmed osrednjih organizacij Slovencev na Koroškem s predsednikom Šturmom na čelu. Mi smo že asimilirani do takšne stopnje, da na Koroškem nimajo več česa početi. Imajo pa veliko denarja, želijo si oprati srajco ... In kako naj si jo operejo? Tako, da se v javnosti kažejo z enim izmed slovenskih predstavnikov, da bi ljudem povedali, kako vendar ni tako hudo, kot pravimo mi. In zdaj gospod Josef Feldner, več desetletij njihov vodja, govori o tem, da se moramo lepo razumeti. Je napredek, če je nekdo še včeraj uporabljal militaristični jezik, danes pa kar naenkrat govori lepo o slovenski narodni skupnosti in je poln razumevanja zanjo? In če ni napredka, kar ga seveda ni, moramo na izhodišče, tja, kjer se je zgodba začela.

Začela se je daleč nazaj v zgodovini, v prejšnjem stoletju pa je raznarodovalna politika na Koroškem dosegla vrhunec. Kateri so bistveni razlogi za »izumiranje« Slovencev in kako so tekli ti procesi?

Po letu 1920 in po letu 1930 smo ostali brez izobražencev, ki jih tako ali tako nismo imeli na pretek. Joško Tischler, ustanovitelj Narodnega sveta koroških Slovencev, mi je nekoč dejal, da so lahko ostali, razen duhovnikov, le trije izobraženci slovenskega rodu. Vsi drugi so bili v bistvu izgnani v Slovenijo. O tem, kako so kupovali slovenska kmečka posestva ob meji, sem nekaj že povedal. To so bili predvsem ljudje iz nemških državnovarnostnih služb, ki so razprostrle na tem obmejnem območju široko mrežo za vohunjenje proti Jugoslaviji. Najbolj kruti časi za našo skupnost pa so nastopili z letom 1938, ko se je nacizem odločil iztrebiti Slovence, da bi na to območje preselil pripadnike nemškega naroda iz Južne Tirolske in Kanalske doline, ki so bili pod Mussolinijevo oblastjo. Marsikateri Slovenec se je odločil ubežati pred smrtjo tudi tako, da je prenehal biti Slovenec.

Toda po vojni je vendarle nastala nekakšna odjuga?

... ki je trajala le do podpisa ADP leta 1955. Do takrat smo imeli obvezno dvojezično šolstvo na našem območju. Slovenščine so se učili tudi otroci nemškega rodu. Žal je to trajalo le kratek čas. Nekaj upanja nam je prinesel v sedemdesetih letih kancler Bruno Kreisky, vendar so temu upanju naredili konec pogromi proti dvojezičnim krajevnim napisom leta 1972. Takrat je imela Avstrija odprto vprašanje z Italijo glede nacionalnih pravic pripadnikov nemške skupnosti na Južnem Tirolskem v Italiji, Jugoslavija pa tega ni znala ali hotela izkoristiti v prid koroškim Slovencem. Mislim na to, da bi od Avstrije zahtevala isto, kar je ona zahtevala od Italije - to pa je bila visoka avtonomija na vseh področjih, tudi v gospodarskem, ne le v kulturnem smislu. Namesto tega pa smo iz Slovenije dobivali priporočila, če že ne navodila, naj si z vključevanjem v avstrijske politične stranke prizadevamo, da bi Avstrija uredila razmerja do naše skupnosti skladno z ADP. To velja še danes in tu se razhajamo z Zvezo slovenskih organizacij, ki se na podlagi 7. člena ADP zavzema za nekakšno jezikovno enoto, mi pa pravimo, da je slovenska narodna skupnost politična enota.

Preden preideva na aktualna politična razmerja v narodni skupnosti in na Koroškem sploh, bi bilo dobro, če na kratko strnete bilanco uresničevanja 7. člena ADP!

Pravzaprav ni področja, za katerega bi lahko rekli, da je urejeno skladno z ADP. Morda lahko izvzamem Slovensko gimnazijo in Trgovsko akademijo. Povsod drugod so težave. Tudi tam, kjer velja slovenščina za uradni jezik, ne pridete nikamor, če jo uporabite. V bistvu je prevajalski jezik, to pa postopke zelo zaplete. Če želim, da mi pošljejo odločbo za odvoz smeti tudi v slovenščini, se bom načakal. Pred mnogimi leti sem se v Bistrici v slovenščini pritožil zaradi vrtca. Pritožbo so reševali toliko časa, da je bila moja hčerka že maturantka. Potem pa so mi rekli: »Ja, gospod Smolle, vi pa nimate pravice do pritožbe, saj nimate otrok v našem vrtcu.«
Ohranjanje narodne identitete se začne doma, nato pa v vrtcih in šolah. Povsod še zmeraj niso zagotovljeni dvojezični vrtci. Šolstvo se mora prav tako v celoti izboljšati in omogočati učencem tudi obšolske vsebine v slovenščini. Čeprav imamo s šestimi leti še kar ugodno število prijav za dvojezični pouk, so veliki problemi z obšolskimi dejavnostmi v slovenščini in še poseben problem nastane kasneje, saj se od desetega leta število prijav zmanjša na le osem odstotkov učencev.
Potem so tu vajenci, ki nimajo urejenega pouka v slovenščini. Vsi ti problemi pestijo Koroško, kjer že tako in tako primanjkuje gospodarskih pobud. Če namreč ne bomo odpirali novih delovnih mest na Koroškem, nam ne bodo nič pomagale intelektualne zmogljivosti, kajti ljudje se bodo odselili in ustvarjali drugje, ne na domačih tleh. In s kom naj se povežemo na tem področju, če ne s Slovenijo? Za to sodelovanje pa je dobro znati oba jezika. Sicer pa bi morali na Koroškem v prihodnje razvijati tudi projekte, ki so namenjeni jezikovno ogroženim območjem, tako da bi oblikovali skupine ljudi, ki bi skrbeli za slovensko kulturo, za jezikovni razvoj in krepili pripadnost narodu. In še dvojezični krajevni napisi: teh 394 jih nikakor ne uspe postaviti nobeni oblasti. Vsaka doslej je pokleknila pri spoštovanju zakonsko zagotovljenih pravic Slovencev.

Dvojezični krajevni napisi niso le simbolnega pomena, ampak tudi ....

... so pravica do svojega teritorija. Sedmi člen ADP govori o teritoriju, ne o ljudeh. Potemtakem gre za pravice, ki jih ima nekdo na določenem območju. In table označujejo ozemlje, kjer živijo Slovenci. Razumljivo je, da šolstvo ne more biti v pristojnosti kraja ali občine, vrhovnega sodišča ne moremo imeti v vsaki vasi, saj je na Dunaju. Seveda pa 7. člen določa pravice ljudi, ki živijo na dvojezičnem območju. Zato so avtorji ADP zakoličili teritorij, kjer te pravice veljajo. To pa je za uresničevanje 7. člena ADP ključnega pomena. Ker je tako, se ne moremo pogajati o dvojezičnih krajevnih napisih, saj je jasno določeno, da tam, kjer živi 10 odstotkov Slovencev, mora ob vhodu v kraj stati ime kraja v obeh jezikih. O tem se ni mogoče pogajati in nobeden izmed predstavnikov slovenske skupnosti se ne bi smel. Za kaj takšnega nima nihče demokratičnega pooblastila. Isto velja za toponimska imena in kažipote.

Po skoraj treh desetletjih bojev za dvojezične krajevne napise je avstrijsko ustavno sodišče določilo merila za postavitev. Povsod tam, kjer živi najmanj 10 odstotkov Slovencev. Od sprejetja te odločitve pa praktično ni bilo nič narejenega. Haider je onemogočil vsakršno rešitev. Nekaj časa je kazalo, da je celo Slovenija, mislim na bivšega zunanjega ministra dr. Rupla, sprejela »ponudbo« za manjše število dvojezičnih krajevnih napisov in za tako imenovano odprto klavzulo. Vi ste takrat ostro nastopili proti takšni politiki.

Najprej, drugi del vašega vprašanja ni pravilen. »Odprtostne klavzule« kasneje v vladnem predlogu ni bilo več. Izgubila se je v drobnem tisku obrazložitve zakona. In drugič: odklanjamo ustavni zakon o dvojezičnih napisih, ker po njem nato ni več mogoče preverjati izvajanja na ustavnem sodišču. Namen te pobude je bil dejansko zapečatiti minimalno število dvojezičnih napisov zato, da ne bi mogli več uporabljati različnih pravnih postopkov, kot je denimo prehitra vožnja, za uresničitev svojih pravic na sodišču. Rudiju Vovku je uspelo s prehitro vožnjo skozi dvojezično naselje prepričati sodne oblasti, da je sicer storil prekršek, vendar pa napis pred naseljem ni bil dvojezičen, torej je nepravilen. Sodišče je upoštevalo njegov zagovor in Vovku je uspelo prek uveljavitve individualne pravice do dvojezičnega napisa v kraju uveljaviti kolektivno. Mar bomo zato, da dosežemo svoje skupinske pravice, zapisane v ADP, zdaj morali vsi posamezniki voziti prehitro skozi kraje, ki bi morali biti vidno označeni dvojezično?

Zakaj nastajajo zagate pri uresničevanju kolektivnih pravic?

Problem ADP je v določitvi kupa skupinskih pravic, ki manjšini pripadajo, vendar ni jasno, kdo jih lahko v njenem imenu zahteva. To je problem. Manjšina je sicer pravni subjekt, vendar če ji ne uspe izterjati svojih pravic, nima od te subjektivitete nič. Zato si prizadevamo za skupno zastopstvo slovenske narodne skupnosti. Se pravi, da bi bili subjekt, ki bi se skliceval na odločitev avstrijskega ustavnega sodišča, če našim zahtevam o dvojezičnih krajevnih napisih ne bi bilo ugodeno, in imeli bi možnost za sprožitev sodnega postopka na vseh ravneh oblasti. Zato bi morali oblikovati skupno zastopstvo narodne skupnosti Slovencev v Avstriji. Zdaj pa, čeprav se lahko pritožimo, nimamo legitimnega pooblastila za nastopanje v sodnem sporu.

Zdi se, da sta Zveza slovenskih organizacij (ZSO) Marjana Šturma in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk Bernarda Sadovnika bolj kooperativni. Kje se razhajate in zakaj ni mogoče poenotiti slovenskih vrst za skupen nastop v odnosu do koroškega deželnega vodstva in avstrijske države?

Z vprašanjem o kooperativnosti imam problem. Nihče mi ne more očitati, da nisem bil kooperativen pri oblikovanju šolskega zakona, ki še zdaleč ni popoln, vendar je bil v danih razmerah največ, kar smo lahko dosegli. Soglasje zanj je bilo treba dobiti v političnih strankah in v slovenski skupnosti. Znam biti kooperativen, ne pustim pa se korumpirati. Tudi v razmišljanju ne.
Verjetno vam je jasno, da je v naši skupnosti kriza. Toda kriza je v glavah nekaterih ljudi. Ne more biti nekdo hkrati predsednik slovenske organizacije in pogodbeno prvi svetovalec gospoda Gerharda Dörflerja, koroškega deželnega glavarja. To sem povedal tudi gospodu Bernardu Sadovniku. Opusti eno ali drugo, kajti gre za nezdružljivi funkciji. Kako naj grem na pogovor v Ljubljano o odnosu Slovenije do slovenske narodne skupnosti na Koroškem, če poleg mene sedi nekdo, ki je službeno lojalen politikom, s katerimi se jaz najbolj bodem na Koroškem, ker preprečujejo uveljavitev naših pravic? In kako lahko gospod Marjan Šturm večkrat spregovori na tiskovnih konferencah skupaj z vodjem Heimatdiensta Josefom Feldnerjem kot z menoj, predsednikom NSKS? Morda se je Feldner osebno res spreobrnil in zdaj poje nebeške himne, vendar bi moral Šturm le malce ustaviti konje in nameniti več časa sodelovanju tudi z našo organizacijo.

Toda Marjan Šturm je za svoje delovanje v koroški konsenzni skupini dobil tudi evropsko priznanje.

Lahko uporabite moje besede. Mislim, da je Šturm zmeden. Če pričakuje, da bo bolje zato, ker se je eden iz Heimatdiensta poboljšal, ker danes govori drugače kot pa desetletja prej, je v zmoti. Če preberete Feldnerjev časopis, boste videli, da od tam ni mogoče pričakovati rešitve za slovensko narodno skupnost. Še zmeraj so tam zadrta protislovenska razmišljanja. Zaradi Šturmovega sodelovanja s Feldnerjem so tudi ljudje zmedeni, saj ne morejo razumeti, kaj se dogaja. Druženje s Feldnerjem in njegovo organizacijo ni potrebno, saj Heimatdienst na Koroškem nima več resnega vpliva, kaj šele, da bi lahko vplival na dunajsko politiko, danes je to vlogo prevzel BZÖ. Heimatdienst je organizacija preteklosti, vendar bo, če bo treba, lahko iz nje kdo spet hitro naredil težko lopato za udrihanje po Slovencih in tudi po Sloveniji. Malce pa si tega celo želim, da bi se v Sloveniji streznili, kajti takrat, ko boste imeli Heimatdienst že znotraj svojih meja, bo prepozno.
Če pa se je Feldner zares spreobrnil in spoznal, da je njegov Heimatdienst vzel trem generacijam Slovencev na Koroškem možnost, da bi se izobraževali v maternem jeziku, naj svoje premoženje prepusti Mohorjevi družbi in kulturnim ustanovam koroških Slovencev ter ustanovi sklad slovenske kulture. To bi bil ta korak. Tudi seznami za izganjanje Slovencev iz Koroške so bili sad dela v tem laboratoriju.

Očitno se po vašem mnenju na Koroškem nič ne spreminja. Ostaja nevaren status quo, v njem pa izgublja slovenska manjšina. Zvezni kancler Faymann nedavno na uradnem obisku v Sloveniji ni dal zagotovil, da bodo vsaj dvojezični krajevni napisi vendarle zagledali luč sveta. Kaj storiti in kdo naj ukrepa?

Bistveno razliko sem opazil. Vsi prejšnji obiski slovenskih predstavnikov na Dunaju in avstrijskih v Ljubljani so se končali z medlimi sporočili. Tako je tudi tokrat nastopil kancler Faymann. Ne pa slovenski predsednik vlade Pahor. Zelo jasno je opozoril na obveznosti Republike Avstrije do slovenske narodne skupnosti po ADP. Gre za bistveno razliko v ravnanju Boruta Pahorja glede na prejšnje predsednike vlad. To mi daje upanje, da se lahko vendarle kaj spremeni, saj si Slovenci na Koroškem sami ne moremo več pomagati, tako močno so nas asimilirali. In še na eno vzporednico naj opozorim: tudi Južni Tirolci v Italiji si niso ustvarili pred desetletji svoje avtonomije sami, ampak je Avstrija uporabila vse vzvode, da so prišli do nje. Zdaj je čas, da se uskladimo znotraj slovenske narodne skupnosti in pridemo pred pristojne organe v Avstriji in Sloveniji z jasnim konceptom uresničevanja naših pravic. Slovenija pa ne bi smela več enako obravnavati delovanja gospoda Sadovnika ali Šturma in dela Narodnega sveta koroških Slovencev. Morajo se opredeliti do vsebinskih rešitev, ki jih predlagamo mi in drugi dve krovni organizaciji. Naš postopek je jasen: svoje zahteve utemeljujemo na načelih pravne države, na mednarodnih standardih varstva manjšin in na zavezah Evropske unije. Z izjavo predsednika vlade ob obisku avstrijskega kanclerja je Slovenija izrekla jasno politično stališče do izvajanja 7. člena ADP, zdaj pa je na vrsti verjetno tudi pravna ureditev tako, da Slovenija skladno z mednarodnimi zavezami v okviru Evropske unije, OVSE in tudi Združenih narodov zahteva od avstrijske vlade, da zagotovi uveljavitev interesov slovenske narodne skupnosti, da bi se izognila internacionalizaciji vprašanja.

Na katere politične sile v Avstriji lahko računate, da vas bodo podprle? Tesno ste sodelovali z Zelenimi in bili celo na njihovi listi izvoljeni za zveznega poslanca. Kakšne so vaše izkušnje v parlamentu?

Drugi mandat sem bil v skupini liberalcev. Vse bolj se širi demokratični krog ljudi, ki so naklonjeni zahtevam slovenske narodne skupnosti. Uspelo mi je vzpostaviti stike z mnogimi ljudmi, ki bi nam lahko pomagali, zdaj pa tega ne morem izkoristiti, ker v narodni skupnosti nimamo ustrezne infrastrukture za to, da bi lahko povsod jasno predstavili, kaj hočemo in zahtevamo. Če bi združili moči v enotni krovni organizaciji koroških Slovencev, bi lahko denar smotrneje porabili za potrebe skupnosti. Lahko bi si celo privoščili raziskavo o otroških vrtcih, s katero bi analizirali, kako uspešni so, koliko jih potrebujemo in kje se zatika z uveljavljanjem dvojezičnosti.

Gospod Smolle, ste realni optimist, da se bodo razmere na Koroškem izboljšale, dežela pa se izvila iz zadrtega nasprotovanja drugim in drugačnim? Kako lahko pri odpravljanju vseh teh zagat pomaga slovenska država?

Pripravljeni moramo biti na to, da če po bilateralni poti ne bomo dočakali urejanja pravic slovenske skupnosti, bo treba problem internacionalizirati. Sam menim, da bi morala Slovenija ubrati pot, po kateri je hodila Avstrija pri uveljavljanju pravic svoje narodne skupnosti na Južnem Tirolskem v Italiji. Ti dokumenti so večinoma že dostopni javnosti in imamo torej nekakšno šablono za potek delovanja, čeprav povsem po isti poti ne moremo, kajti problemi so le specifični. V tem procesu ima Avstrija zmeraj možnost, da se izogne internacionalizaciji in se pogaja z nami o uresničevanju narodnostnih in človekovih pravic ter drugih obveznosti, ki jih ima iz ADP. Sprašujete, ali sem optimist? Lotil sem se dela, ki se ga lahko le človek z dokajšnjo dozo optimizma in zaveze delu. Ko si mlad, te zanima le uspeh, ko pa prideš v leta, moraš imeti pokončno in moralno držo, in to ne glede na to, kako uspešen si in ali boš pohvaljen za svoj trud. Svoje delo jemljem zelo odgovorno in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi se lotil posameznih projektov na način, kar bo pa bo. Kaj takšnega ni niti v moji naravi.