Kako so se ekonomisti lahko tako zmotili?

Lepota namesto resnice

Danes se nam sicer zdi skoraj neverjetno, a še nedavno so si ekonomisti čestitali, ker so bili tako uspešni na svojem področju. Ta uspeh - oziroma tako so bili prepričani - ni bil le teoretičen, temveč tudi praktičen, in je pripomogel k zlatim časom njihovega poklica.
Kar se tiče teoretične plati, so bili prepričani, da so razrešili notranje spore. Tako je Olivier Blanchard, zdaj vodilni ekonomist pri Mednarodnem denarnem skladu, do lanskega leta pa je delal na massachusetskem tehnološkem institutu (MIT), v svoji razpravi iz leta 2008 z naslovom Stanje makra (to je makroekonomije, preučevanja širših okoliščin, kot so na primer recesije) oznanil, da imajo ekonomisti skupno vizijo.
V resničnem svetu so bili prepričani, da imajo vse pod nadzorom: osrednja težava pri preprečevanju krize je premagana, je v predsedniškem nagovoru pred ameriško ekonomsko zvezo leta 2003 razodel Robert Lucas s chicaške univerze. Leta 2004 je Ben Bernanke, nekdanji predavatelj na Princetonu, danes pa predsednik zveznih rezerv, slavil veliko zmernost pri gospodarski uspešnosti v zadnjih dveh desetletjih, ki naj bi bila po njegovem deloma posledica boljše gospodarske politike.
Nato pa se je lani vse sesulo.
Zaradi krize so razpoke tega poklica postale očitnejše kot kadarkoli doslej. Lucas pravi, da so načrti za spodbujanje gospodarstva Obamove administracije nikakršni, njegov chicaški kolega John Cochrane pa, da temeljijo na razkrinkanih »pravljicah«. Brad DeLong s kalifornijske univerze v Berkleyju se je odzval s pisanjem o »intelektualnem zlomu« chicaške šole, sam pa sem napisal, da so komentarji chicaških ekonomistov produkt srednjeveške makroekonomije in da v njih ni sledu o težko pridobljenem znanju.
Kaj se je zgodilo s poklicem ekonomista? In kaj ga čaka?

Od Smitha do Keynesa in nazaj

Rojstvo ekonomije kot strokovnega področja običajno pripisujejo Adamu Smithu, ki je leta 1776 objavil delo The Wealth of Nations (Bogastvo narodov). V naslednjih 160 letih so razvili obsežno jedro ekonomske teorije z osrednjim sporočilom, da je treba zaupati trgu. To je bila temeljna predpostavka »neoklasične« ekonomije (poimenovane po teoretikih s konca 19. stoletja, ki so razširili koncepte svojih »klasičnih« predhodnikov).
A vera se je zamajala zaradi velike krize. Sčasoma se je večina ekonomistov pri iskanju razlage, kaj se je zgodilo, in rešitev za naslednje krize zatekla k razmišljanjem Johna Maynarda Keynesa.
Kljub vsemu, kar ste morda slišali o Keynesu, ta ni zahteval, da bi bilo gospodarstvo v domeni države. Svojo analizo je v mojstrovini iz leta 1936 Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja opisal kot »zmerno konservativno, kar se tiče njenih implikacij«. Kapitalizem je hotel popraviti, ne odpraviti. Je pa spodbijal prepričanje, da svobodni trg lahko uspešno deluje brez skrbnika. Pozival je tudi k dejavnemu posredovanju države - k tiskanju več denarja in radodarni porabi za javna dela, če je to potrebno - v boju proti brezposelnosti med zaostritvijo gospodarskih razmer.
Zgodba ekonomije v preteklega pol stoletja je v veliki meri tudi zgodba o odmikanju od keynesianizma in vračanju k neoklasicizmu. Na čelu velike vrnitve neoklasicizma je bil sprva Milton Friedman s chicaške univerze, ki je že leta 1953 trdil, da je neoklasična ekonomija dokaj učinkovit opis za gospodarstvo, ki je hkrati »skrajno plodovito in vredno zaupanja«. A kako je s krizami?
Friedmanov protinapad na Keynesa se je začel z doktrino, znano kot monetarizem. Monetaristi načeloma niso oporekali predstavi, da tržno gospodarstvo potrebuje namensko stabilizacijo. Vendar so hkrati trdili, da je zelo omejena, natančno določena oblika državnega posredovanja - namreč navodilo centralni banki, naj ohranja enakomerno količino denarja v obtoku, skupno vsoto gotovine in bančnih vlog - vse, kar je potrebno za preprečitev krize.
Friedman je predstavil prepričljive argumente proti morebitnim namenom države, da bi brezposelnost spravila pod »naravno« raven (ta naj bi trenutno v ZDA znašala okoli 4,8 odstotka): po njegovih napovedih bi politika s prevelikim poudarjanjem širitve povzročila inflacijo in veliko brezposelnost. Pri tej napovedi je izhajal iz tako imenovane stagflacije v 70. letih, ki je precej pripomogla k večji verodostojnosti protikey-nesianskega gibanja. A sčasoma se je Friedmanovo stališče pokazalo za razmeroma zmerno v primerjavi z njegovimi nasledniki.
Hkrati so nekateri makroekonomisti na recesijo gledali kot na nekaj dobrega, kot na prilagajanje gospodarstva spremembam. In celo tisti, ki niso bili tega mnenja, so trdili, da bi z upiranjem gospodarskemu nazadovanju naredili več slabega kot dobrega.
Mnogi makroekonomisti so sami sebe začeli opisovati kot nove keynesiance, ki še naprej verjamejo v dejavno vlogo države. Vendar so se tudi oni večinoma strinjali, da vlagatelji in porabniki ravnajo razumno in da se trg največkrat ne moti.
Seveda je bilo tudi nekaj ekonomistov, ki so spodbijali domnevo o razumnem obnašanju in dvomili o prepričanju, da je finančnim trgom mogoče zaupati, pri čemer so opominjali na dolgo zgodovino finančnih kriz s katastrofalnimi gospodarskimi posledicami. A proti prodorni, in kot lahko ugotavljamo naknadno, neumni samozadovoljnosti niso imeli veliko možnosti.

Kazino finance

V 30. letih finančni trgi, logično, niso uživali pretiranega spoštovanja. Keynesu se je zdelo zelo slabo, da bi pomembne poslovne odločitve narekovali trgi, na katerih so špekulanti svoj čas zabili z vrtenjem v krogu: »Če kapitalski razvoj države postane stranski proizvod igralniške dejavnosti, je delo verjetno slabo opravljeno.«
Okoli leta 1970 v akademskih razpravah skoraj ni bilo več slišati o nerazumnosti vlagateljev, balonih in uničujočih špekulacijah. Na tem področju je najvidnejšo vlogo dobila hipoteza o učinkovitem trgu, ki jo je razglašal Eugene Fama s chicaške univerze. Trdi, da finančni trgi premoženje ocenijo točno po njegovi notranji vrednosti glede na javno dostopne podatke.
V 80. letih so finančni ekonomisti, zlasti Michael Jensen s harvardske poslovne fakultete, trdili, da bi šefi podjetij morali doseči čim višjo ceno svojih delnic, pa ne samo zaradi sebe, temveč tudi zaradi gospodarstva, saj je to največ, kar lahko storijo, glede na to, da se finančni trgi nikoli ne motijo glede cene. Povedano drugače, finančni ekonomisti so bili prepričani, da bi morali kapitalski razvoj države prepustiti »igralnicam«, kot je to poimenoval Keynes.
Teoretični model, ki so ga razvili finančni ekonomisti ob predpostavki, da vsi vlagatelji razumno uravnovesijo tveganje in zaslužek - tako imenovani model CAPM oziroma model ocenjevanja vrednosti dolgoročnih sredstev -, je neobičajno eleganten. Če se strinjate z njegovimi trditvami, je tudi izjemno uporaben. Model CAPM nam namreč ne pomaga le izbrati portfelja; z vidika finančne industrije je še pomembneje, da nam pove, kako ovrednotiti izvedene finančne instrumente. Elegantnost in očitna uporabnost nove teorije sta pripomogli k nizu Nobelovih nagrad za njene snovalce in mnogi predavatelji s poslovnih fakultet so postali jedrski fiziki Wall Streeta in služili wallstreetovske plače.
Kljub vsemu je treba priznati, da so finančni teoretiki prispevali precej statističnih podatkov, ki so na prvi pogled potrjevali novo teorijo. A hkrati so bili izjemno omejeni. Finančni ekonomisti so si redko postavili na videz očitno (a zato nič manj zahtevno) vprašanje, ali so vrednosti dolgoročnih sredstev smiselne glede na temeljna izhodišča v resničnem svetu, recimo glede na dobiček. Raje so se omejili na vprašanje, ali so vrednosti smiselne glede na vrednosti drugih dolgoročnih sredstev.
Finančni teoretiki so kljub temu še vedno menili, da so njihovi modeli ustrezni, in z njimi so se strinjali tudi mnogi, ki so sprejemali odločitve v resničnem svetu. Med njimi je bil navsezadnje tudi Alan Greenspan, ki je bil takrat predsednik ameriških zveznih rezerv in dolgoletni zagovornik sprostitve finančnih predpisov. Pozive, da bi posegel na trg s tveganimi posojili in v vse bolj napihnjeni nepremičninski balon, je v veliki meri zavračal prav zaradi prepričanja, da ima sodobna finančna ekonomija vse pod nadzorom.
A oktobra lani je Greenspan priznal, da je šokiran in ne more dojeti »zloma celotnega intelektualnega ustroja«.

Nihče ni bil mogel niti slutiti ...

V nedavnih skrušenih razpravah o ekonomiji se kot nekakšna rdeča nit pojavlja stavek, da tega nihče ni mogel niti slutiti. Vendar je bilo to katastrofo mogoče predvideti, morali bi jo predvideti in pravzaprav jo peščica ekonomistov tudi je predvidela, vendar so jih zaradi tega zasmehovali.
Vzemimo za primer strmo zviševanje in upadanje cen nepremičnin. Nekateri ekonomisti, zlasti Robert Shiller, so prepoznali balon in opozorili pred bolečimi posledicami, če bi ga razgnalo. Kljub temu je Alan Greenspan leta 2004 zavrnil domneve o nepremičninskem balonu, češ da je vsesplošno cenovno nesorazmerje skrajno neverjetno. Zvišanje cen, je leta 2005 zatrdil Ben Bernanke, zgolj odraža trdne gospodarske temelje.
Kako to, da so spregledali balon? Priznati je treba, da so bile obrestne mere neobičajno nizke, kar deloma pojasnjuje zvišanje cen. Greenspan in Bernanke sta poleg tega morda želela proslaviti uspeh zveznih rezerv pri reševanju gospodarstva iz recesije leta 2001; če bi priznala, da je uspeh izviral predvsem iz pošastnega balona, bi bilo slavje ob nastopu lepših časov bolj klavrno.
A šlo je še za nekaj drugega: vsesplošno prepričanje, da se baloni ne napihnejo kar tako. Ko vnovič beremo Greenspanova zagotovila, nam pade v oči, da niso temeljila na dokazih, temveč na predpostavki, da na nepremičninskem področju preprosto ne more biti balona.
Finančni teoretiki so bili glede tega še odločnejši. Eugene Fama, oče hipoteze o učinkovitem trgu, je v intervjuju leta 2007 izjavil, da ga izraz balon spravlja ob pamet, in pojasnil, zakaj lahko zaupamo v nepremičninski trg: »Nepremičninski trgi so manj likvidni, vendar so ljudje pri nakupu nepremičnine zelo previdni. To je običajno njihova največja naložba, zato skrbno izbirajo in primerjajo cene.«
Drži, da kupovalci nepremičnin običajno skrbno primerjajo cene zanimivih nepremičnin, vendar iz tega ne moremo sklepati, da so njihove cene upravičeno takšne, kot so.
Skratka, vera v učinkovite finančne trge je zaslepila marsikaterega ekonomista, če ne kar večine, da niso opazili napihovanja največjega balona v zgodovini. Pri samem napihovanju je veliko vlogo odigrala prav teorija o učinkovitem trgu.
Ko se je pokazala resnična tveganost domnevno varnega premoženja, je ameriškim gospodinjstvom izpuhtelo 13 bilijonov dolarjev bogastva. Ukinili so več kot šest milijonov delovnih mest, stopnja brezposelnosti pa se približuje rekordni ravni po letu 1940. Kakšne smernice lahko zdaj ponudi sodobna ekonomija? In ali jim lahko zaupamo?

Pričkanje o spodbudah

Na običajno recesijo se zvezne rezerve odzovejo s kupovanjem zakladnih menic - kratkoročnega državnega dolga - od bank. S tem se obresti za državni dolg znižujejo, vlagatelji, ki jih zanima višji donos, začnejo vlagati v druge oblike premoženja, s čimer se začnejo zniževati tudi druge obrestne mere. In običajno nižje obresti pripomorejo k postopnemu izboljševanju gospodarskih razmer. Zvezne rezerve so recesijo, ki se je začela v 90. letih, premagale tako, da so kratkoročne obrestne mere potisnile z devetih odstotkov na pičle tri. Z recesijo, ki se je začela leta 2001, so opravile tako, da so obresti znižale s 6,5 odstotka na odstotek. Tudi s trenutno recesijo so poskusile obračunati z znižanjem obresti s 5,25 odstotka na nič.
A pokazalo se je, da nič odstotkov ni dovolj nizko za boj proti trenutni recesiji. Zvezne rezerve obrestnih mer ne morejo znižati pod nič, saj že pri tistih tik nad ničlo vlagatelji raje kopičijo gotovino, kot da bi jo posojali. Konec leta 2008, ko so bile obresti tako rekoč na ničli in se je recesija še zaostrovala, je konvencionalna denarna politika izgubila vso moč.
Kaj zdaj? To je že drugič, da se ZDA soočajo z ničelnimi obrestnimi merami; prvič so se med veliko krizo. Keynes je začel večjo javno porabo zagovarjati prav zaradi ugotovitve, da obstaja spodnja meja pri obrestnih merah: ko denarna politika ni učinkovita in zasebnega sektorja ni mogoče pripraviti k večji porabi, mora njegovo mesto pri podpiranju gospodarstva zavzeti javni sektor. Fiskalne spodbude so keynesianski odgovor na krizne gospodarske razmere, v kakršnih smo zdaj.
Takšno keynesiansko razmišljanje je temelj gospodarske politike Obamove administracije. Cochrane, ogorčen nad predlogom, da bi z javno porabo omilili trenutno recesijo, je izjavil: »Tega študentom ne predavamo že od 60. let. Keynesianske zamisli so pravljice, ki so se izkazale za zgrešene. V težkih časih nam je lahko v veliko tolažbo, če se vrnemo k pravljicam, ki smo jih slišali kot otroci, a zaradi tega ne postanejo nič manj zgrešene.«
A kot je poudaril Brad DeLong s kalifornijske univerze v Berkeleyju, fakulteta s svojim sedanjim stališčem pravzaprav v celoti zavrača tudi zamisli Miltona Friedmana. Ta je bil prepričan, da bi gospodarstvo morala utrditi politika zveznih rezerv, ne pa spremembe v javni porabi, nikoli pa ni trdil, da povečana javna poraba ne more nikoli in nikdar pripomoči k odpiranju delovnih mest. Pravzaprav nam ob vnovičnem branju povzetka njegovih zamisli iz 70. let pade v oči, kako key-nesianske so v resnici.
Friedman prav tako nikoli ni zagovarjal teze, da množična brezposelnost pomeni prostovoljno zmanjšanje dela in da so recesije blagodejne za gospodarstvo. Vendar Casey Mulligan trdi prav to, da je brezposelnost tako visoka, ker se mnogi delavci odločijo, da ne bodo hodili v službo. Predvsem pa se mu zdi, da so delavci prostovoljno brezposelni, ker imajo tako več možnosti za delni odpis hipotekarnega dolga. Cochrane razlaga, da je visoka brezposelnost pravzaprav ugodna: »Morala bi se začeti recesija. Ljudje, ki vse življenje zabijajo žeblje, se morajo začeti ukvarjati s čim drugim.«
Osebno sem mnenja, da je to norost. Zakaj bi morala vso državo prizadeti množična brezposelnost, da bi se tesarji spravili delat kaj drugega? Lahko z vso resnostjo zatrdite, da je bilo treba zapreti 6,7 milijona delovnih mest, ker si manj Američanov želi delati? A če izhajate iz predpostavke, da so ljudje razumni in trgi učinkoviti, morate priti do sklepa, da je brezposelnost prostovoljna in recesija zaželena.

Pomanjkljivosti in nesoglasja

Ekonomija se je kot strokovno področje znašla v težavah, ker je ekonomiste zapeljala vizija popolnega, utečenega tržnega sistema. Če se bo hotela odkupiti, se bo morala sprijazniti z manj mamljivo vizijo - z vizijo tržnega gospodarstva, ki ima veliko prednosti, vendar je tudi polno pomanjkljivosti in nesoglasij.
Razmeroma dober primer ekonomije, kot jo imam v mislih, že obstaja: to je filozofska šola, znana pod imenom behavioristične finance. Zagovorniki takšnega pristopa poudarjajo dva dejavnika. Prvič, mnogo vlagateljev v resničnem svetu ni niti malo podobnih hladnim preračunljivcem iz teorije o učinkovitem trgu: podvrženi so črednemu nagonu, valom naključnega obilja in neutemeljeni paniki. Drugič, tisti, ki pri svojih odločitvah skušajo izhajati iz hladne preračunljivosti, tega pogosto preprosto ne morejo in se zaradi nezaupanja, pomanjkanja verodostojnosti ter omejenega jamstva pridružijo čredi.
Kaj pa makroekonomija? Nedavno dogajanje je kar verodostojno ovrglo prepričanje, da je recesija najboljši odziv na nihanje hitrosti tehnološkega napredka in da je okvirno keynesiansko stališče edini verodostojni izhod. Kakorkoli že, v standardnem novem keynesianskem modelu ni predvidene takšne krize, kot jo preživljamo zdaj, saj se v njih na splošno strinjajo s stališčem do učinkovitosti trga, značilnim za finančni sektor.
V eni od smeri, na čelu katere je nihče drug kot Ben Bernanke s svojo desno roko Markom Gertlerjem z newyorške univerze, poudarjajo, da nezadostna jamstva lahko ovirajo podjetja pri zbiranju sredstev in izkoriščanju priložnosti za naložbe. Sorodna smer, katere glavna utemeljitelja sta moj kolega s Princetona Nobuhiro Kiyotaki in John Moore z londonske ekonomske fakultete, trdi, da cene premoženja, kot so nepremičnine, lahko prizadenejo strmi padci, ki včasih postanejo verižni, za nameček pa zavrejo tudi gospodarstvo kot celoto. A doslej vpliv nefunkcionalnih financ ni pomenil bistva niti v keynesianski ekonomiji. To se seveda mora spremeniti.

Obujanje Keynesa

Po mojem mnenju bi ekonomisti morali narediti takole. Najprej naj se sprijaznijo z neprijetnim dejstvom, da finančni trgi niso popolni in da so dovzetni za čudne zablode ter norost množic. Drugič, priznati morajo, da je keynesianska ekonomija še vedno najboljši okvir, kar jih imamo, da lahko razumemo recesije in krize. Tretjič, dati morajo vse od sebe, da bi dejstva o financah vključili v makroekonomijo.
Vizija, ki se bo porodila, ko bodo na tem strokovnem področju vnovič razmislili o njegovih osnovah, morda ne bo tako čista in lepa, a upati je, da jo bo mogoče pohvaliti kot vsaj deloma pravilno.