Mag. Zoran Kus, državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor

Več kot očitno gre za »možgane« ministrstva za okolje in prostor. S področjem okolja se ukvarja že več kot 25 let. Dolga leta je bil dejaven v mariborski mestni politiki, takratnem mestnem izvršnem svetu. Leta 1995 je prišel na ministrstvo za okolje in prostor, kmalu zatem je bil poslan na dodatno izpopolnjevanje v Svetovno banko, leta 1998 pa v Bruselj, na slovensko misijo pri Evropski uniji, kjer je preživel 10 let. »Imel sem priložnost sodelovati pri vstopanju Slovenije v EU, od prvega dne pa vse do konca predsedovanja Slovenije Svetu EU. In za to bogato mednarodno izkušnjo bom večno hvaležen takratnemu ministru za okolje, dr. Pavlu Gantarju.« Domov se je vrnil lani avgusta. »In potem so me našli, kot nekoga izgubljenega, ki se je ukvarjal s politiko, nato pa dolga leta preživel kot nekarierni diplomat v tujini oz. kot strokovnjak za področje okolja.« Ni član nobene stranke, ko je odšel v Bruselj, je moral po njegovih besedah zaradi strokovne nevtralnosti nekako pozabiti na politiko. Minister Karl Erjavec ga je k sodelovanju povabil kot nestrankarskega strokovnjaka, z bogatimi mednarodnimi in pogajalskimi izkušnjami za področje okolja. O svojem delu govori z neverjetnim žarom in energijo, njegove zagnanosti, kar se tiče boja proti podnebnim spremembam, pa se ne bi branil niti Al Gore.

Začniva z verjetno najbolj aktualno tematiko ta čas, načrtovanim plinskim terminalom v Žavljah. Vlada je prejšnji teden sprejela sklep, da je terminal ob dokumentaciji, ki jo ima trenutno na voljo, za Slovenijo nesprejemljiv. Je to dokončno slovensko stališče ali se lahko še spremeni?

Zadevo je treba gledati po korakih. Pomemben korak je bil, da je vlada na podlagi dokumentov, ki jih je pripravila italijanska stran, prvič imela možnost sodelovati v rednem postopku presoje čezmejnih vplivov, ki ga narekujejo evropske direktive in mednarodne konvencije. Italijanska vlada do zdaj Slovenije še nikoli ni formalno povabila k taki presoji. Junija lani so izdali mnenje o plinskem terminalu, ki pa ni vključevalo Slovenije kot partnerice v čezmejni presoji vplivov na okolje. Na podlagi slovenskih pritožb so vendarle ugotovili, da nas bodo morali povabiti k sodelovanju. Poslali smo jim svoje pripombe in marca letos so pripravili novo mnenje, v katerem so navedli pripombe in zahteve Slovenije. Julija letos smo dobili dokumentacijo, v kateri pa naše pripombe niso bile zadovoljivo upoštevane. Bistveno premalo, da bi bil čezmejni vpliv za Slovenijo sprejemljiv. Dodatne dokumentacije, za katero smo takoj zaprosili, nam še vedno niso poslali. In zato je vlada sprejela sklep, da slovenske pripombe niso bile zadovoljivo upoštevane in je gradnja plinskega terminala v Žavljah v Tržaškem zalivu za nas še vedno nesprejemljiva. Pričakujemo, da bodo v največji možni meri upoštevali naše relevantne pripombe in predloge o resnih čezmejnih vplivih na okolje. Pogovori na bilateralni ravni se morajo nadaljevati, in če bodo naše zahteve upoštevane, se postopek lahko nadaljuje do smiselnega zaključka ob maksimalnem zmanjševanju negativnih okoljskih, zdravstvenih, varnostnih, prometnih in drugih vplivov. Če se to ne bo zgodilo, pa bo Slovenija resno razmislila o tožbi pred evropskim sodiščem.

V italijanski dokumentaciji za terminal v Žavljah je omenjan tudi drugi, morski (t. i. offshore) terminal v Tržaškem zalivu.

Prav nobene potrebe ni bilo, da bi v mnenje o žaveljskem terminalu italijanska vlada vključila tudi nekatere ugotovitve, vezane na offshore plinski terminal. Pravzaprav je to celo velika proceduralna napaka, zato Slovenija zahteva, da se vse omembe morskega terminala umaknejo iz dokumentacije za plinski terminal v Žavljah. Zaradi velikih negativnih in kumulativnih vplivov, ki bi jih imel ta terminal, Slovenija od italijanske vlade pričakuje, da postopek v zvezi z morskim terminalom konča z negativnim mnenjem.

Ali ima po vašem mnenju Slovenija kaj možnosti, da gradnjo tako morskega kot kopenskega terminala prepreči tudi brez uporabe pravne poti?

Menimo, da je z resnim skupnim razmislekom o čezmejnih vplivih in tudi vplivih na okolje v Italiji možen sklep, da bi imel morski terminal toliko negativnih vplivov, da bi v dvostranskih pogovorih lahko skupaj ugotovili, da je bilo njegovo načrtovanje s strani nekaterih investitorjev preveč optimistično. Kar se tiče kopenskega terminala, pa je tudi še prenagljeno sklepati. Investicijske namere in namere italijanske vlade so resne, vendar pa je z vso resnostjo treba jemati tudi določbe evropskih direktiv in mednarodnih konvencij glede čezmejne presoje vplivov na okolje. Če te pokažejo negativne elemente, bi od italijanske vlade pričakovali vsaj, da bo dvakrat premislila, preden bi tak objekt umestila v občutljivo okolje, ki je že danes izredno močno obremenjeno. Razlogi Italije za postavitev terminala na to konkretno lokacijo so vsekakor samo gospodarske narave, želi pomagati depresivnemu območju, a ne da bi resno razmislila o močno negativnih okoljskih in drugih problemih.

Predstavniki okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green (AAG) so nedavno razkrili dokumente, za katere trdijo, da dokazujejo ponarejanje podatkov v študiji o vplivu terminala na okolje. Ste že pridobili neodvisno mnenje o pristnosti in relevantnosti teh dokumentov?

Doslej še ne. To dokumentacijo smo prejeli pred kratkim. Smo pa italijansko ministrstvo za okolje zaprosili za uradno mnenje in interpretacijo teh dokumentov. Dokler te uradne informacije z italijanske strani ne dobimo, je seveda težko govoriti, ali je AAG pridobila tako pomembne podatke, da bi se lahko pogovarjali o ponarejanju pomembnih vsebin, ki bi lahko vplivale na postopke, ki potekajo.

Evropska unija je v začetku letošnjega leta sprejela energetsko-podnebni zakonodajni sveženj, s katerim se je do leta 2020 zavezala k 20-odstotnemu znižanju izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990, povečanju deleža obnovljivih virov energije na 20 odstotkov in zmanjšanju porabe energije za 20 odstotkov. Kako namerava Slovenija izvajati te zaveze?

Te zaveze so bile dogovorjene že na evropskem svetu predsednikov držav in vlad EU marca 2007 in na tej podlagi je Evropska komisija pripravila sveženj štirih predpisov. Kar zadeva zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zaveza za sektorje, ki so vključeni v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, velja na ravni EU. Od leta 2013 bo vsako leto na skupni evropski borzi emisijskih kuponov točno določena količina celotnih dovoljenih emisij. Iz leta v leto bodo sektorji morali kupiti večji delež teh kuponov, brezplačnih pa bo vedno manj. Pomembna sredstva od prodaje kuponov se bodo stekala v nacionalne proračune za namene zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in za prilaganje podnebnim spremembam. Del tega denarja pa se bo namenil za mednarodni sklad za prilagajanje podnebnim spremembam za države v razvoju. V slovenski proračun bo na leto prišlo več kot 200 milijonov EUR. Za vse tiste sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja, na primer promet, splošna poraba, kmetijstvo, pa so postavljeni nacionalni cilji, ki temeljijo na pravični delitvi bremena, zato so številčni cilji različni. Razpon je od zmanjšanja emisij za 20 odstotkov pa do povečanja za 20 odstotkov. Slovenija je med tistimi državami, ki ima možnost emisije v netrgovalnih sektorjih povečati za 4 odstotke do leta 2020.

Pa na področju povečanja deleža obnovljivih virov energije?

Tu pa so bili z direktivo EU opredeljeni nacionalni cilji. Slovenija mora do leta 2020 povečati delež na 25 odstotkov. Glede na to, da imamo precej visoko začetno osnovo, saj imamo že zdaj v celotni porabi energije približno 16 odstotkov obnovljivih virov, bo za Slovenijo ta cilj nekoliko težje doseči. Med državami EU smo članica, ki mora zaradi večjih potencialov na tem področju doseči ambicioznejši cilj. Predvsem imamo še vedno možnosti povečanja izrabe hidroenergije, velike možnosti izrabe lesne biomase, sploh še nismo začeli izrabljati vetrne energije. Za izrabo vetrne energije sicer nimamo idealnih možnosti, so pa nekatera območja, na katerih bi jo morali izrabljati. Gradnja vetrnih elektrarn v Sloveniji teče prepočasi. Te projekte je treba pospešiti.

Kako napredujemo v smeri povečevanja energetske učinkovitosti stavb?

Konec leta bo pripravljena novelirana evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb, na tej podlagi bomo v začetku leta 2010 dopolnili nacionalni pravilnik in te dopolnitve bodo morale zelo hitro polno zaživeti. Eko sklad sicer že daje subvencije, ki jih bo vedno več. Na vladni ravni pa je bil nedavno pripravljen program s proračunom 30 milijonov evrov, vključno s sredstvi kohezije, ki naj bi ga začeli izvajati še letos in ki predvideva izboljšanje energetske učinkovitosti bolnišnic. V drugem svežnju je predvideno izboljšanje energetske učinkovitosti šol in nato še preostalih javnih zgradb, na državni in lokalni ravni.

Kako je z gradnjo na poplavnih in plazovitih območjih? Se vam zdi, da so pravila dovolj stroga? Številni strokovnjaki opozarjajo, da so vedno višje škode v vremenskih ujmah tudi posledica neomejene gradnje na neprimernih zemljiščih.

Velik premik je naredila tako imenovana »poplavna« direktiva EU, ki zahteva zelo zelo resno upoštevanje poplavne ogroženosti. Njene določbe smo vnesli v našo zakonodajo in občine bi morale pri pripravi občinskih prostorskih načrtov to upoštevati. Če pa se občine odločijo, da bi želele posegati tudi v poplavno ogrožena območja, morajo za to pripraviti posebne študije upravičenosti in načrte za pripravo ustreznih zaščitnih ukrepov. Tukaj je treba biti dokaj strog. Poplav bo v Sloveniji vedno več, zato se je treba gradnji na ogroženih območjih kar najbolj izogibati. Občine pričakujejo, da bi bilo na voljo neko prehodno obdobje, vendar se je tukaj o prehodnih obdobjih težko pogovarjati. Treba je biti strikten. Na Švedskem imajo sistem, po katerem občina, ki se kljub vsemu odloči za gradnjo na poplavno ogroženem območju, sama nosi odgovornost za posledice morebitnih ujm vsaj za 20 let in ne more klicati na pomoč države. Tako bo občina resno razmislila o smiselnosti poseganja in gradnje na takšnih območjih.

V energetsko-podnebnem svežnju EU še vedno ostaja zaveza za 10-odstotni delež biogoriv v celotni porabi goriv do leta 2020. Kakšno je vaše mnenje o tem? Biogoriva so se izkazala za precej neučinkovito, neracionalno metodo zmanjševanja porabe fosilnih goriv.

Cilji za povečanje deleža biogoriv v skupni porabi pogonskih goriv za zdaj res še veljajo, so se pa pojavile razprave o tem, ali je bilo ta cilj modro postaviti tako trdno. Pričakuje se, da se bo ta razprava odprla in da bo temeljila na najnovejših znanstvenih izsledkih, predvsem ob prizadevanjih za večjo proizvodnjo biogoriv druge generacije in ob resnih premislekih za prenehanje proizvodnje biogoriv prve generacije, tj. iz proizvodov, ki so namenjeni prehrani.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je v intervjuju za Mladino govorila o potrebi po cenovnem vrednotenju tako imenovanih ekosistemskih storitev, stvari, ki se nam zdijo danes samoumevne, kot so čist zrak ipd., in ki so danes zastonj. Kako gledate na to možnost?

Dr. Lučko Kajfež Bogataj visoko cenim, saj je znala prenesti zavedanje o problemih podnebnih sprememb praktično do slehernega posameznika v Sloveniji in širše. Strinjam se, da je treba naravne danosti ustrezno ovrednotiti. Seveda to ni enostavno in se ne bo zgodilo čez noč. Bodo pa v nekaj letih na voljo strokovne podlage tudi za takšno vrednotenje.

Se vam ne zdi tak ukrep preveč drastičen? Če neki stvari postavimo ceno, potem omogočimo tudi lastništvo.

Po mojem mnenju gre tu bolj za usmeritev, ne za neko tržno ceno. Bolj v smislu, da se zavedamo, kakšne negativne posledice lahko povzročimo z neodgovornim ravnanjem, kakšne stroške lahko povzročimo.

Glede na to, da davčni prihodki v državno blagajno kopnijo, se Sloveniji v kratkem obeta kakšen nov »okoljski« davek?

Težko je govoriti o »okoljskem« davku, obstaja pa realna možnost celovitega uvajanja nekaterih dajatev na podlagi kriterija izpustov toplogrednih plinov v ozračje. V Sloveniji imamo takšno dajatev že 10 let, vendar ne zajema vseh sektorjev. Osebno sem prepričan, da je v to dajatev treba vključiti čisto vse onesnaževalce z ogljikovim dioksidom. Tudi promet, tako osebni kot tovorni. To možnost bi morali resno postaviti na mizo. Glavno načelo, ki je vgrajeno v zakon o varstvu okolja, je »onesnaževalec plača« in mu moramo slediti. In ta tej podlagi bi lahko pridobili pomembna dodatna sredstva za proračun, ki pa bi jih seveda morali namensko porabljati za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe.

Zaradi neizpolnjevanja zavez kjotskega protokola bo morala Slovenija do leta 2012 zagotoviti 80 milijonov evrov za nakup emisijskih kuponov. Je že znano, kje jih boste vzeli? Je prav dodatna obdavčitev prometa najbolj realna možnost?

Vnovič bi rad poudaril, da je nakup emisijskih kuponov, ki nam bo omogočil izpolnitev kjotskega protokola, povsem legitimen ukrep, da ne gre za 80-milijonsko kazen. O tem, kako zagotoviti ta denar, trenutno na vladi tečejo pogovori. Eden od sklepov na podlagi najnovejšega operativnega programa za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki ga je vlada sprejela poleti, je predvideval, da bi ta sredstva pridobili s pomočjo okoljske dajatve, tako da bi ceno pogonskih goriv povečali za 2 centa na liter, s čimer bi bil izpolnjen pogoj »onesnaževalec plača«. Obstajajo pa tudi druge ideje. Ker pa je prometni sektor eden od največjih onesnaževalcev zraka, je prav, da ta denar dobimo prek prodaje pogonskih goriv.

Nakup emisijskih kuponov bo potreben, ker se je prejšnji operativni program zmanjšanja toplogrednih plinov izvajal daleč od zadovoljive ravni. Nedavno ste za Mladino dejali, da pač operativni programi niso zavezujoči in je nanje laže pozabiti. Bo pri najnovejšem operativnem programu kaj drugače?

Ta program v nasprotju s prejšnjim vključuje konkretne sklepe vlade. Program je zgolj priloga sklepom, ki pa točno določajo, kaj mora kdo narediti. To je bistvena razlika, ki tudi pomembno povečuje možnost zadovoljivega izvajanja programa. Obstaja pa tudi možnost, da ta operativni program v prihodnjem letu nadgradimo in preoblikujemo v predpis. Tudi na splošno razmišljamo, da bi vse operativne programe preoblikovali v predpise, pri čemer bi bili sami programi priloge k predpisom. S tem bi bila seveda zanesljivost njihovega izvajanja večja, saj bi predpis predvideval tudi sankcije in nadzor.

Omenili ste službo vlade za podnebne spremembe. Od sprejetja odloka o njeni ustanovitvi je zadeva nekoliko potihnila. Kaj se dogaja na tem področju?

Poleti smo intenzivno evidentirali možne strokovnjake, ki bi lahko zasedli mesta v ekipi službe, vključno z direktorskim mestom. Imamo resno namero, da še ta mesec to nalogo končamo in da vlada imenuje direktorja ali direktorico. Celotna ekipa bi bila lahko sestavljena oktobra. Službo vlade za podnebne spremembe čakajo pomembne horizontalne naloge. Skupaj z ministrstvom za okolje in prostor bo najprej pripravila zakon o podnebnih spremembah ter nacionalno strategijo oziroma program za podnebne spremembe, tako za prilagajanje kot blaženje. Usmerjala bo politiko in predpise za področje podnebnih sprememb za vse relevantne vladne resorje.

Na ministrstvu za okolje imate službo za podnebno varnost. Bo ta po novem odveč?

Ne. Vsa implementacija, realizacija strategij, programov in podobno ter nadzor nad tem bo še vedno v pristojnosti posameznih ministrstev. Če bi želeli združiti implementacijo ukrepov pod eno streho, potem bi morali slediti že naslednjemu koraku, ki so ga storili Britanci in o katerem že razmišljamo tudi pri nas - ustanovitev samostojnega ministrstva za podnebne spremembe, v kombinaciji s trajnostnim razvojem in morda energetiko. Osebno menim, da bi ta politični razmislek koalicija morala narediti v roku enega leta. Izkušnje iz EU so pozitivne in razmišljanj v to smer je vedno več. Vedno bolj se zavedamo, da so podnebne spremembe močno prerasle sektor okolja, da to ni več samo okoljski problem, temveč horizontalni problem večine vladnih sektorjev.

V pripravi je zakon o podnebnih spremembah. Kateri bodo njegovi glavni poudarki?

To bo nekakšen »dežnik«, zakon, ki bo pomenil horizontalni razmislek v smeri, kaj je treba na področju podnebnih sprememb postoriti v vseh sektorjih, tako za blaženje kot za prilagajanje na podnebne spremembe. Takega zakona ni enostavno pripraviti, ker z njim posegaš v praktično vse resorje. Zakon naj bi sledil idejam, ki so v tujini že na mizi, podoben naj bi bil britanskemu ali pa švedskemu zakonu. V zakonu bi morali zaradi velikih problemov, ki jih podnebne spremembe prinašajo, razmisliti o slovenskem srednjeročnem in dolgoročnem številčnem cilju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. V zakon bi morali vnesti tudi vsa določila glede organizacije, torej kako se bo država organizirala, kako se bodo organizirali vsi relevantni resorji, da bodo kos nalogam. In ne samo državna uprava, temveč tudi lokalne skupnosti, pa tudi realni sektor. Pomembna je tudi določitev znanstvene metodologije spremljanja izvajanja vseh ukrepov in predpisov s področja podnebnih sprememb, zato bi bilo modro slediti britanskemu zgledu in ustanoviti nekakšen znanstveni svet uglednih znanstvenikov iz različnih strok, ki bi neodvisno od aktualne vlade usmerjal državo in sproti obveščal državni zbor, če država sledi svojim usmeritvam. Zakon pa bo moral določiti tudi usmeritve za namensko porabo proračunskih sredstev iz trgovanja z emisijami toplogrednih plinov in drugih sredstev za ta namen.

Kdaj naj bi zakon zaživel v praksi? Ker bo očitno zajemal zelo široko področje, bo verjetno potrebnih precej podzakonskih aktov.

Prvi osnutek zakona naj bi bil pripravljen do konca leta, tako da bi lahko vso potrebno razpravo opravili v prihodnjem letu. Realno gledano bi moral biti zakon sprejet v drugi polovici prihodnjega leta. S konkretizacijo določb pa je treba pohiteti tako, da ujamemo začetek veljavnosti novega energetsko-podnebnega svežnja EU in podnebnega sporazuma iz Koebenhavna. Oba bosta v popolnosti začela veljati leta 2013, tako da je treba konkretizacijo opraviti v letih 2011 in 2012. Če to naredimo, smo ujeli vlak. V tem času pa mora državni zbor sprejeti tudi nacionalno strategijo oziroma program za podnebne spremembe, da bi vsi relevantni sektorji nato pripravili svoje akcijske programe za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb. Treba bo resno pretehtati vso relevantno zakonodajo ter jo dopolniti z elementi podnebnih sprememb.

Decembrski podnebni vrh v Koebenhavnu, na katerem naj bi se države sveta dogovorile o novem podnebnem sporazumu, ki bi nasledil kjotski protokol, se nezadržno bliža. Ste optimistični glede dosege dogovora?

Sporazum v Koebenhavnu mora biti sprejet. Drugega scenarija ni, scenarija B ni. Če sprejeti sporazum ne bo celovit, dovolj ambiciozen, če ne bodo določeni številčni cilji za razvite države, programski cilji za države v razvoju in ustrezna finančna sredstva za globalno prilagajanje na podnebne spremembe, bomo zašli v slepo ulico. Na voljo so samo še trije meseci in samo še 15 pogajalskih dni do sprejema novega globalnega podnebnega sporazuma. Osebno sem prepričan, da bodo države razumele, da takšen sporazum potrebujemo kot planet, kot človeštvo. Če bo sporazum treba dopolniti s kakšnimi izpeljanimi podrobnostmi, dodatnimi izračuni, si je še vedno mogoče vzeti dodatnega pol leta, morda celo eno leto. Pomembno je, da bo novi podnebni sporazum v Koebenhavnu sprejet z vso politično kredibilnostjo vseh držav sveta in s trdno zavezo za njegovo izpolnitev.

Nevladne organizacije opozarjajo na po njihovem nesprejemljive odpustke, ki si jih želijo zagotoviti razvite države, in trike, s katerimi si želijo olajšati zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Kako podnebna pogajanja vidite vi?

Težko sodim, kje so nevladne organizacije začutile ta element. Znotraj Evropske unije potekajo ta pogajanja zelo zelo transparentno in zelo zelo resno. Evropska unija se že nekaj let vidi v vlogi vlečnega konja, usmerjevalca tega procesa, ker je ugotovila, da je edina, ki to lahko stori. EU ta pogajanja vodi resno in ne išče nekih odpustkov, ker se sama dovolj resno zaveda problemov in se je že sama, s svojimi sklepi na najvišji ravni in z zakonodajo, resno zavezala ciljem. Dovolj resno je tudi ponudila, da se je pripravljena zavezati višjemu cilju za zmanjšanje izpustov na 30 odstotkov do leta 2020 in tudi več, če bodo ostale razvite države pripravljene na sprejem primerljivih ciljev in zavez.

Že v primeru sprejemanja podnebno-energetskega paketa EU so si nekateri industrijski sektorji ob pomoči nekaterih držav izborili izjeme, s katerimi naj bi preprečili zapiranje delovnih mest in beg industrije v države z blažjimi zahtevami glede emisij. Ali menite, da bi lahko stroge zahteve dejansko ogrozile delovna mesta? Kje je ravnotežje med skrbjo za gospodarstvo in skrbjo za okolje?

To vprašanje je sicer zelo konkretno, vendar bi ga rad postavil v širši kontekst. Človeštvo se trenutno so-oča z dvema velikima krizama, prva je ekonomska in druga je kriza podnebnih sprememb. Pri ekonomski krizi že vidimo neko luč na koncu predora, podnebna kriza, ki jo neupravičeno in umetno ločujemo od gospodarske, pa z velikimi negativnimi koraki prihaja k nam. Če bi podnebno krizo obravnavali skupaj s problemi gospodarstva in reševali obe hkrati, bi lahko ugotovili, katere elemente lahko vgradimo, da bi tudi podnebno krizo izkoristili kot izziv in priložnost za trajnostni razvoj in za nova, »zelena« delovna mesta. Osebno sem prepričan, da podnebne krize ne smemo ločevati od ekonomske in bi morali obe krizi reševati skupaj in že danes. Če bomo čakali na konec ekonomske krize, se lahko zgodi, da nas bo kriza podnebnih sprememb zajela z vso svojo težo. Prišli bomo do točke, ko morda ne bo več možnosti vrnitve, ko se bo podnebna kriza kot težka kaplja enostavno prelila čez rob. Zgodili se bodo katastrofični scenariji, ko bomo morali namesto zdaj predvidenega enega odstotka svetovnega bruto domačega proizvoda letno za reševanje krize nameniti pet, deset ali celo več odstotkov svetovnega BDP-ja. Človeštvo se bo v naslednjih desetletjih soočalo s tremi globalnimi problemi, ki so hkrati izzivi in priložnosti: prvič - podnebne spremembe, drugič - podnebne spremembe, in tretjič - podnebne spremembe. In potem sledijo vsi ostali globalni problemi, ki so na koncu dneva vsi bolj ali manj povezani s problemi podnebnih sprememb. Nisem človek, ki bi podlegal nekim katastrofičnim scenarijem, vendar glede podnebnih sprememb verjamem strokovnjakom, ki pravijo, da bo podnebna kriza, ki prihaja, če ne bomo ustrezno ukrepali, hujša kot vse vojne v prejšnjem stoletju skupaj.

Sklepam, da niste med tistimi, ki kdaj pomislijo na možnost, da je problematika podnebnih sprememb politično prenapihnjena in namenjena predvsem dodatnemu nadzoru ter morebitnemu dodatnemu obdavčevanju prebivalstva?

Prepričan sem, da je skepticizem glede nevarnosti krize podnebnih sprememb odveč. S skepticizmom je sicer treba iti v korak z nekim kulturnim dialogom, z znanstvenimi argumenti. Skeptikov bo po mojem mnenju ob prihajajočih ujmah in ekstremnih vremenskih dogodkih, ki so iz leta v leto bolj intenzivni, vedno manj. Če ne prej, bodo ti skeptiki ugotovili, da so se zmotili, ko bodo sami v hiši poslušali, kako vedno močneje udarja toča ob njihovo streho.

Se vam ne zdi, da zadnje čase povsem nekritično vsak vremenski dogodek pripisujemo podnebnim spremembam, pa četudi smo bili podobnim naravnim nesrečam priča že prej, le da smo jih pač takrat pripisovali »božji roki«? Se vam ne zdi, da je ta povezava postala premočna?

Menim, da je prav, da je ta povezava vedno močnejša oz. da je bila prej prešibka, odsotna. Prej tega nismo znali povezati s širokim pojmom podnebnih sprememb, ki zahteva temeljite spremembe v političnih prioritetah, strateških dokumentih, resne dopolnitve zakonodaje, prostorskega planiranja itd.

Ob imenovanju Karla Erjavca za okoljskega ministra so mnogi dobili občutek, da je premier Pahor žrtvoval okoljski resor za uspešno sestavo vlade in mir v koaliciji. Kako se gospod Erjavec obnese kot okoljski minister?

Z ministrom Erjavcem zelo dobro sodelujeva. Minister je izkušen politik, zna sesti s svojo ekipo in z njo prediskutirati probleme, predloge in možne rešitve. Hitro ujame bistvo, ima »fotografski« spomin in si iz nekaj podatkov ustvari celovito sliko, ki jo zna v bistvenih točkah prenesti v politični prostor.