Deja Crnović

 |  Mladina 37  |  Politika

Miran Potrč

Podpredsednik državnega zbora

/media/www/slike.old/mladina/tintervjupotr_mf.jpg

© Miha Fras

Zakaj pri novem zakonu o vojnih žrtvah prihaja do nejasnosti?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Deja Crnović

 |  Mladina 37  |  Politika

/media/www/slike.old/mladina/tintervjupotr_mf.jpg

© Miha Fras

Zakaj pri novem zakonu o vojnih žrtvah prihaja do nejasnosti?

> Do nejasnosti prihaja zato, ker so si dostavek, ki je napisan v 2. a členu, da statusa žrtve vojnega nasilja nimajo pravice dobiti otroci, če so prostovoljno ali poklicno sodelovali z okupatorjem, nekateri interpretirali tako, kot da se ta dostavek nanaša na starše, ne pa na otroke. Razlagali so si ga tako, kot da otrok nima pravice pridobiti statusa žrtve vojnega nasilja, če so bili njegovi starši sodelavci okupatorja.

Vendar takšna interpretacija ni točna?

> Ne, dostavek se nanaša na otroka; tudi če je oče ali mati bil sodelavec okupatorja in so ga ubili partizani ali zavezniki, otrok pridobi status žrtve vojnega nasilja in pridobi pravico do enkratne odškodnine.

Kdo vse pa so otroci po tem zakonu?

> Po starem jugoslovanskem zakonu, ki je takrat še veljal, je otrok vsakdo do 21. leta starosti in tudi sodna praksa je to potrdila. Ne gre za mejo 18 let, ki danes velja pri nas, ampak gre za 21 let, kot je to veljalo v starem jugoslovanskem predpisu. Pogoji, da otrok dobi status žrtve vojnega nasilja, so torej: da so očeta ali mater ubili domobranci ali partizani, da se je smrt zgodila v času, ko otrok še ni bil star več kot 21 let, in da ni bil otrok sam sodelavec okupatorja.

Očitek opozicije je tudi, da se kolaborantstvo ne da dokazati ...

> V mnogih primerih se to zanesljivo da dokazati. Gotovo se mora reči, da je bil sodelavec poklicno ali prostovoljno tisti, ki je bil pripadnik domobranskih enot v času druge svetovne vojne, ker so bile te neposredno sodelavke okupatorjev, domobranske enote so tudi dvakrat prisegle Hitlerju oziroma nemškemu rajhu. Res pa je, da dokazovanje v drugih primerih ni zelo enostavno in ga ne bi bilo mogoče zlahka izvesti, a to niti ni potrebno. Po mojem vedenju v praksi veljavnega zakona ni bilo primerov, v katerih bi kdo prišel na upravno enoto ali na ministrstvo in želel uveljaviti status žrtve vojnega nasilja, pa bi mu tam rekli, da te pravice nima, ker je bil sodelavec okupatorja. Tega dejansko ni še nihče ugotavljal. Enako bo veljalo za nove primere, zato dvomimo, da bo kakšen primer, kjer bo treba dokazovati, da kdo kot otrok nima pravice dobiti odškodnine, ker je bil do 21. leta ali pozneje, do konca vojne, sodelavec okupatorja.

Kdo je najbolj glasno opozarjal na domnevno diskriminatornost zakona?

> Na to so opozorili predstavniki SDS, konkretno gospod Cukjati. Čim smo to opozorilo opazili, smo povedali, da je izrecna želja in cilj novega zakona izenačiti položaj vseh otrok, ne glede na status njihovih staršev. Dodali smo še, da bomo novi zakon, če se bo kakorkoli pokazalo, da ni dovolj jasen, popravili.

Pa boste zakon spreminjali?

> Ko smo analizirali besedilo zakona, smo se prepričali, da je ta jasen in da ga ni treba popravljati. Moramo pa se še dokončno uskladiti s predstavniki petih strank predlagateljic.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.