17. 9. 2009 | Mladina 37 | Politika
Obsojena novinarka Florence Hartmann
Razsodba haaškega sodišča za vojne zločine v primeru Florence Hartmann pritrjuje tistim, ki trdijo, da je Haag politično sodišče
Florence Hartmann med obiskom v Ljubljani maja letos
© Borut Krajnc
Francoska novinarka Florence Hartmann je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dopisnica francoskega časopisa Le Monde v nekdanji Jugoslaviji, med letoma 2001 in 2006 pa tiskovna predstavnica in svetovalka Carle del Ponte, glavne tožilke Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo. Leta 2006 je izdala knjigo Milošević: le diagonale du fou (Milošević: diagonala norca) in v njej opisala svoje videnje vojne na Hrvaškem in v BiH. Še bolj pa je odjeknila v javnosti njena leto dni mlajša knjiga Mir in kazen: poročilo o tajni vojni med politiko in haaškim pravosodjem, saj je v njej razkrila vso dvoličnost zahodne politike do Balkana in tudi politične pritiske na haaško sodišče in delo glavne tožilke del Pontejeve.
Analize tega dogajanja se je lotila pogumno in skladno z maksimo, da je »temeljna naloga vsakega novinarja priti čim bliže resnici. In pri tem se ne sme bati nikakršnih pritiskov«, je Hartmannova povedala na tiskovni konferenci v Ljubljani. V štiri obsežna poglavja je strnila zakulisje mednarodne politike in delo haaškega sodišča v luči moralne zahteve, da bi moralo postati mednarodno kazensko sodišče jamstvo za pravico, saj »nacionalna sprava ni mogoča, če žrtve ne dobijo zadoščenja v pravici«. Vse pa kaže, da tej pravici ne bo zadoščeno, kajti »sodišče, na katerem ohranjajo države prevladujočo vlogo in katerega moč prisile je znatno šibkejša od moči obeh mednarodnih kazenskih sodišč, bo med političnim realizmom in idealom pravice le težko našlo ravnovesje«, končuje Hartmannova svoje razmišljanje o haaškem sodišču.
In kaj je avtorica knjige Mir in kazen zagrešila, da se je znašla na prav tem sodišču? V enem izmed poglavij naj bi omenjala nekatere dokazne listine v obtožbi proti srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. Gre za tajne zapisnike s sej srbskega obrambnega sveta, ki ga je vodil Milošević, ki naj bi dokazovali vpletenost srbske države v zločine med vojno v Bosni in Hercegovini. Ko se je junija začel proces proti njej, jo je obtožnica bremenila namernega in zavestnega razkritja podatkov iz »dosjeja Milošević«, predvsem pa razkritja pogajanj haaškega sodišča s srbskimi oblastmi o izročitvi zapisnikov srbskega vrhovnega obrambnega sveta haaškemu sodišču. Iz teh zapisnikov naj bi bilo moč razbrati, da je vojno vodil Beograd, organizirano in režirano. Ker pa je Milošević umrl pred koncem sodnega postopka, ti dokumenti niso bili nikdar razkriti javnosti. Menda tudi zato ne, ker bi, povedano z jezikom politike, to lahko »destabiliziralo« regijo in negativno vplivalo na procese umirjanja razmer. Hartmannova je sicer trdila, da je do teh podatkov prišla po novinarski poti, vendar ji sodišče ni verjelo.
Še pred procesom pa je opozarjala - tudi v intervjuju za Delo -, da v primeru njene obsodbe »ne bo nihče več govoril o zaupnih dokumentih, saj bo s tem tvegal, da tudi sam sede na zatožno klop.« Toda pravica je v njenem primeru ubrala čudna pota. Sodišče jo je obsodilo na plačilo 7000 evrov kazni zaradi razkrivanja zaupnih informacij.
Odziv javnosti na razsodbo je bil oster, kajti odločitev sodišča je lahko precedenčna. Hartmannova nam s to knjigo po mnenju Jeana-Arnaulta Dérensa iz Le Monde Diplomatique »postreže z osupljivo izpovedjo o delovanju te pionirske institucije na področju modernega mednarodnega prava (Haaškega sodišča za vojne zločine, op. p.). Brez vsakršnih iluzij o razlogih za slabo vest zahodnega sveta glede vojne na Balkanu pokaže, v kolikšni meri je bilo neprestano politično vmešavanje in ogrožanje vpeto v samo delovanje institucije«. In ker naj bi Hartmannova s svojo knjigo razkrila to grdo podobo haaškega sodišča, je kaznovana. Milan Kučan, nekdanji predsednik republike, je ob razsodbi dejal, da bi »moralo biti sodišče gospe Hartmannovi predvsem hvaležno za njeno iskreno in angažirano podporo, pa tudi za njen kritični razmislek«, kajti brez razumevanja vseh okoliščin, v katerih deluje sodišče, »bi bilo zelo težko krepiti zaupanje v njegovo delo in pošteno oceniti, kako veliko vlogo ima pri utrjevanju zavesti, da vojni zločini in zločini zoper človeštvo ne bodo ostali nekaznovani«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.