17. 9. 2009 | Mladina 37 | Politika
Spet v zagovor UTD
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Spet dokaz, kako dobra stvar sta javna razprava in vsebinski dialog. Že kak mesec imam težave z vprašanjem, zakaj vsi ti pametni ljudje ne pridejo do enakega zaključka kot jaz - da je namreč uvedba temeljnega dohodka edina človeka vredna rešitev -, če pa ne delam drugega, kot sledim logiki dejstev. Eden od odgovorov je morda v različni opredelitvi relevantnih dejstev oziroma različnih miselnih izhodiščih.
Večina ljudi na idejo temeljnega dohodka naleti v zvezi z vprašanjem revščine. Revščino vidijo kot posledico brezposelnosti. Torej kot problem opredelijo brezposelnost.
Problem pa je mogoče zastaviti (vsaj deloma tudi) drugače: brezposelnost je prav tako samo posledica, in sicer posledica tehnološkega napredka. Torej je po svoje »izvirni« problem pravzaprav tehnološki napredek - ta nam reže delovna mesta.
Res pa je, da tehnološkega napredka ne moremo ustaviti. To je neke vrste ireverzibilni proces, proces, ki ga ni mogoče ne ustaviti ne obrniti nazaj, ampak se mu je treba prilagoditi.
Leta 1986 je sociolog Ulrich Beck (Družba tveganja) pisal, »da še skoraj v vseh političnih in gospodarskih tokovih vlada upanje, da bomo med doslednim oživljanjem gospodarstva v devetdesetih letih dočakali novi preboj v polno zaposlenost ... Strokovnjaki so si sicer edini, da tudi ob stopnjah gospodarske rasti od 2 do 4 odstotke brezposelnost ne bo upadla pred devetdesetimi leti, ko bo z manj številnimi generacijami povpraševanje po delovnih mestih korenito upadlo pod raven na začetku osemdesetih let. Na podlagi tega razmišljanja se sprejemajo 'prehodni ukrepi' ..., da bi se omilil položaj za prizadete vmesne generacije ...«
V devetdesetih letih, ko sem študirala magistrski program Analiza evropske socialne politike, se o »polni« zaposlenosti sploh ni več govorilo - operiralo se je samo še s splošno sprejeto predpostavko »brezposelne gospodarske rasti« (jobless growth). To pomeni, da družba zaradi tehnološkega napredka za gospodarsko rast in proizvodnjo potrebuje čedalje manj ljudi oziroma je na voljo čedalje manj »rednih« delovnih mest.
Jobless growth se je v devetdesetih letih skušal rešiti tako, da so povečevali obseg proizvodnje (pri zaposlenosti na isti ravni). Da bi to povečano proizvodnjo tudi prodali za ceno, ki zagotavlja obstoj podjetja, so se širili na tuje trge. Potem se je izkazalo, da izdelkov kljub temu ne morejo prodati za tako smiselno ceno, zato so preselili proizvodnjo tja, kjer so bili proizvodni stroški nižji, to pa je tam, kjer delajo ljudje isto za manjše plačilo. Do tu je vse logično. Kot je tudi logično ravnanje sindikatov, njihovo strinjanje z nižjimi in nižjimi »cenami dela«, tj. plačami delavcev.
S tega vidika so procesi globalizacije, prevlade kazinokapitalizma in prevlade tržne neliberalne ideologije elementi, ki so problem »jobless growth« samo okrepili, ne pa tudi povzročili. Gre vendar za veliko starejši »problem«, ki se je pojavil s prvim volom, ki je nadomestil človeka, ali s prvim strojem, ki je v proizvodnji zamenjal človeka.
Takrat, v devetdesetih letih, se je začelo govoriti o enotretjinski (Veljko Rus, 1990) ali dvepetinski družbi (Beck), ko naj bi samo tolikšen delež ljudi od vseh iskalcev dela dobil družbeno cenjeno in plačano produktivno delo. (In prav nič presenetljivo ni, da sta oba, Beck in Rus, predlagala tudi uvedbo temeljnega dohodka.) Ta splošno sprejeta predpostavka »brezposelne rasti« me zdaj spremlja že več kot deset let in je zame postala tako samoumevna, da sploh nisem pomislila, da za koga drugega ni.
A kdaj je tehnološki razvoj postal problem in ne več obljuba boljšega življenja? Takrat seveda, ko je začel ogrožati temelje našega življenja; naše okolje in »vsebino našega življenja, tj. potrebo po človeškem delu«. Problem se je stopnjeval, ker je tehnološki preboj zadnjih deset let zelo na hitro podrl še sprejemljivo ravnovesje med količino v družbi potrebnega in plačanega dela v primerjavi s številom prebivalcev. Družba in njene institucije pa še vedno vztrajajo pri istem načelu porazdeljevanja eksistencialnih sredstev ... In vendar nam tehnološki napredek sedaj v resnici omogoča, da z manj človeškega dela preživimo več ljudi.
Andre Gorz je v knjigi Reclaiming Work: Beyond the Wage-based Society leta 1999 zapisal: »... družbo dela puščamo za seboj in ne vemo, kaj je pred nami. Vsak od nas se zaveda, čustveno in intelektualno, da smo vsi potencialno brezposelni, potencialno negotovi ali začasni delavci, potencialni 'part-timers'. Toda to, kar ve vsak od nas individualno, mora šele postati - in to se preprečuje - splošno zavedanje našega skupnega položaja: to je zavedanje, javno formulirano in sprejeto, da 'normalnega' položaja znotraj družbe ne pomeni več (ali ga ne bo več pomenil) 'delavec' - pa najsi bo modri ali beli ovratnik;1 ... pač pa se bo ta delavec pojavljal v vseh mogočih oblikah ...« - še najmanj pa v obliki redno zaposlenega. »... Vzpostaviti je treba nov sistem, ki ne vključuje več pogoja 'imeti redno službo'. Delo mora spet postati to, kar delamo, in ne to, 'kar imamo' v smislu zaposlitve.«
Dr. Matjaž Hanžek pravi, da se noče »sprijazniti« z idejo UTD in »da bi ljudem z nekim UTD zaprli usta«. To me spominja na odnos skandinavskih feministk do uvedbe UTD.
Feministke povsod po svetu opozarjajo na slabši položaj žensk na trgu dela (večji delež brezposelnih, več začasnih, več delnih zaposlitev) ter na več revščine med ženskami, še posebej med upokojenkami in materami samohranilkami. Zato večina feministk vidi temeljni dohodek kot najboljšo možnost za zmanjševanje revščine med ženskami in otroki. Toda ne skandinavske feministke. Njim se zdi, da če bi »se strinjale« z UTD, bi opustile drugi velik cilj svojega gibanja, tj. izenačitev položaja žensk s položajem moških na trgu dela. Vendar postaja njihova pozicija vprašljiva, saj so ta trenutek tudi moški čedalje pogosteje začasno ali delno zaposleni oziroma doživljajo enako negotovost na trgu dela kot ženske. Pa ne gre samo za formo dela - gre tudi za spremembe v vsebini dela. Ime postindustrijska družba pomeni prav to, da glavnina družbeno koristnega in cenjenega dela ni več v industrijski proizvodnji dobrin in prehaja na področje storitev. Storitvene poklice na primer opredeljuje večja odvisnost od uporabnikov, pogosto 24-urna razpoložljivost, osebna zavzetost ipd. Tudi v tem smislu postaja trg dela čedalje bolj »tipično ženski« - tj. njegove glavne značilnosti postajajo negotovost, necenjenost in slaba plačanost ob stoodstotni osebni angažiranosti in motiviranosti.
Strinjam se s Hanžkovo mislijo, da »je dela dovolj za vse«. Še posebej, če pogledam ljudi, ki garajo cele dneve, ali če pogledam tiste, ki delajo na več delovnih mestih. Toda to ne pomeni, da je pri sedanjem »načinu« razdeljevanja služb tudi dovolj plačanega, družbeno koristnega in cenjenega dela za vse, ki so željni takšnega dela. Seveda pa je to s »prevrednotenjem« dela mogoče spremeniti.
Diplomirana vzgojiteljica je na primer dobro plačana, če osem ur pazi šest tujih otrok, a ni nič plačana, če doma 24 ur na dan pazi svoja otroka. Ampak - v čem točno je razlika med tema dvema vzgojiteljicama? Je velika razlika med negovalko, ki osem ur na dan skrbi za štiri dementne osebe, in hčerko, ki 24 ur na dan skrbi za svojo dementno mamo? Bistvene razlike v delu ni (oziroma se profesionalnost izravna s čustveno zavzetostjo). Je pa razlika v plači. In je velika razlika v »družbenem spoštovanju« in »družbenem ugledu«.
Ob vseh slabih straneh izginevanja »rednih« služb bi bila priložnost ponovnega družbenega vrednotenja dela žensk ena od boljših posledic bodočih sprememb; kajti delovni prispevki žensk so bili v industrijski družbi nesramno podcenjeni in spregledani. Seveda bi to prevrednotenje dela moralo veljati za vse »družbeno potrebno in koristno delo«. Toda če gremo v tej smeri, seveda zelo hitro pridemo do tega, da je vsak član naše družbe koristen, torej si zasluži plačo, in smo spet pri temeljnem dohodku.
Obstaja seveda še druga pot, po kateri bi prav tako lahko prišli do večjega, če že ne zadostnega števila delovnih mest. Delo, ki se plačuje iz davkoplačevalskega denarja, bi lahko opredelili kot »skupno dobro«, tako kot naravne vire. Nato bi morali sprejeti pravilo, da noben državljan iz te skupne vreče ne more vzeti več kot ene službe. S tem bi se sicer nekaj delovnih mest sprostilo, toda priča bi bili mesarskemu klanju in neverjetnemu odporu privilegirancev, ki prejemajo davkoplačevalski denar po več kot eni poti. Lahko poskusimo.
Kar se tiče prejemanja UTD, ki ga Hanžek, človek z zaposlitvijo in dohodki, ki mu omogočajo spodobno življenje, zavrača kot nepotrebnega ... To je vendar čisto tehnično vprašanje. Ali se UTD izplačuje vsem ali pa zaposleni posameznik v stiski telefonira na davčni urad in se mu začne UTD izplačevati naslednji dan. Primerjanje predloga uvedbe UTD s predlogom uvedbe enotne davčne stopnje pa sploh ni primerno. Udejanjenje predloga enotne davčne stopnje bi najbolj prizadelo najrevnejše, uvedba UTD pa bi prav njim najbolj koristila. In še, iz zgodovine znanosti vemo, da najboljše teorije in prakse počno točno to: kopico kompleksnih in navidezno nerešljivih problemov rešijo z enostavnim odgovorom; z enostavnostjo ni nič narobe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.