17. 9. 2009 | Mladina 37 | Svet
Išče se predsednik
Tokratne predsedniške volitve so tako pomembne, da se je kampanja začela že poleti. In zato je jasno, zakaj je Stipe Mesić vse otožnejši.
Pred petimi leti smo bili na Hrvaškem okoli božiča priča pravemu freak showu. Na dan, ko se je iztekel rok za prijavo kandidatov za predsedniške volitve - vsak kandidat mora za vložitev kandidature predložiti 10.000 podpisov -, se je pred volilno komisijo pojavila pisana zbirka zanimivih oseb. Ena od njih je prinesla papirje, na katerih so bili med podporniki njene kampanje po vrsti navedeni knez Branimir, kralja Tomislav in Zvonimir ter več kot deset milijonov Hrvatov, ki so umrli od 7. stoletja, torej od takrat, ko smo se priselili na obale Jadranskega morja. Pred televizijskimi kamerami je ta gospa uprizorila pravi šov, saj ni niti malo izbirala besed, ko so ji pojasnili, da njene prijave ne morejo sprejeti. Druga je bila še zanimivejša - prinesla je prazne liste papirja in načela zanimivo pravno vprašanje. Tisti, ki želi podpreti kandidata, se mora podpisati in zraven podpisa navesti svoj EMŠO (enotno matično številko občana, številko, na podlagi katere je mogoče priti do tako rekoč vseh podatkov o občanu - koliko otrok ima, ali odplačuje kako posojilo, je že bil kaznovan ...). No, sabor je pred nekaj leti sprejel zakon, s katerim je EMŠO razglasil za tajno številko (ko v banki najemate posojilo, morate podpisati dokument, da se strinjate z uporabo tega podatka, je pa glede na to njegova tajnost vprašljiva - če tega papirja ne podpišete, se za posojilo seveda lahko obrišete pod nosom), zato je kandidatka volilni komisiji lepo pojasnila, da ne more razkriti imen ljudi, ki jo podpirajo, saj bi s tem kršila zakon. Kljub vsemu so njeno kandidaturo zavrnili.
Letos se nam spet obeta podobna zabava, saj bo Hrvaška že petič po osamosvojitvi volila predsednika države. Na prvih volitvah leta 1990 smo volili predsedstvo, to pa je izvolilo Franja Tuđmana kot prvega izmed enakih ... čeprav se je on takoj začel vesti zelo predsedniško. Prve prave volitve so bile leta 1992, med vojno. Na njih je zmagal Tuđman, enako je bilo leta 1997, čeprav je bil takrat že hudo bolan. Zaradi njegove smrti so bile volitve spet leta 2000, vse protikandidate pa je takrat premagal Stijepan Mesić, nekdanji predsednik predsedstva SFRJ. Njegova zmaga je bila popolnoma nepričakovana, saj je dobesedno pometel s kandidati, na katere so stavili vsi, na primer z bivšim študentskim voditeljem in šefom liberalne stranke Draženom Budišo in ministrom za zunanje zadeve z najdaljšim stažem Matejem Granićem. Na naslednjih volitvah, leta 2005, Mesić pravzaprav sploh ni imel pravega nasprotnika, motilo ga je le, da je moral v drugi krog, ker so Hrvati namenili skoraj 20 odstotkov glasov domišljavcu iz Amerike Borisu Mikšiću, ki je obljubljal 20-odstotno letno stopnjo rasti BDP! Zanj so glasovali tisti, ki jim je Mesić zoprn, nikakor pa se niso mogli sprijazniti niti s takratno kandidatko HDZ Jadranko Kosor. Kljub temu je ta zadnji hip (po štetju glasovnic Hrvatov iz BiH) prehitela Mikšića, vendar jo je Mesić v drugem krogu častno porazil. Seveda s tem njene kariere ni bilo konec, saj je prav ona nasledila Iva Sanaderja na čelu vlade in HDZ. Potem smo z veliko nestrpnostjo pričakovali njen prvi sestanek z Mesićem. Med predsedniško kampanjo sta se namreč hudo sprla. Mesić ji je dal vzdevek Suzana, ker med javnimi nastopi pogosto joče (Kosorjeva je bila ministrica za družino, branitelje in medgeneracijsko solidarnost, res pa njen obraz kaže precejšnje sočutje), potem pa jo je obtožil, da bo za kampanjo zapravila gore denarja, saj so bili njeni plakati čisto povsod (»Čakam samo še, da bom odprl pašteto in bo iz nje skočila Suzana,« je takrat govoril Mesić v svojem ne ravno gentlemanskem slogu). Vendar so se po vseh treh njunih dosedanjih sestankih izognili navajanju izjav, o vsakem je bila javnost obveščena le s skopim poročilom. Celo dobro obveščeni viri ne razkrijejo, ali se med pogovori prepirata.
Mesić torej po desetih letih na čelu Hrvaške odhaja in nad tem ni ravno najbolj navdušen. Od časa do časa v javnost spravi katerega od scenarijev, po katerih naj bi bil prav on najboljši kandidat za novega premiera (!), sprva nestrankarskega, zatem na čelu opozicije, nazadnje pa že v osebi vodje nekakšnega tretjega bloka, v katerem bi bili Srbi, liberali in narodnjaki. Človek se ne želi odreči oblasti, čeprav mu po zakonu do smrti pripadajo voznik, pisarna in varovanje. Ne, Stipe bi še naprej vladal, pa ne iz sence, tako kot Kučan.
No, zdaj zares nestrpno pričakujemo, kateremu od kandidatov bo namignil in mu namenil podporo, saj bo to izbrancu gotovo prineslo nekaj odstotkov. Toda razmere so vse bolj razgrete. Med prvimi se je oglasil sin Franja Tuđmana Miroslav, fakultetni profesor informatike, ki ga je očka med vojno in po njej postavil na čelo tajne službe. Znana je anekdota iz leta 1996, ko je Bill Clinton na kratko obiskal Zagreb. Tedaj je Tuđmana pobaral, kdo je človek ob njem, ki mu je tako podoben, očka pa je ponosno odvrnil: »Moj sin.« »In kaj dela, zakaj je tukaj?« je vprašal Clinton. »Šef tajne službe je,« je odvrnil Franjo. »No, za kaj takega pa sem nazadnje slišal v neki afriški diktaturi,« je mirno dejal Clinton, Tuđman pa je od jeze postal čisto zaripel v obraz. Miroslav je danes maneken najskrajnejše desnice, ki v javnosti nima prav nobenega vpliva, vodilna misel njegovega političnega angažmaja pa je upravičevati očetovo zgodovinsko zapuščino. Seveda mu to na volitvah ne bo prineslo zmage.
Najmočnejša opozicijska stranka, socialdemokrati (SDP), je mirno preživela znotrajstrankarske volitve in je za kandidata predlagala Iva Josipovića, profesorja na pravni fakulteti in skladatelja resne glasbe, dobitnika več hrvaških glasbenih nagrad porin. Uglajeni in mirni zagrebški gospod, za katerim se ne vleče senca niti zasebnih niti poslovnih afer, bi vendarle lahko imel nekaj težav. Josipović ni politik množic, s svojim govorom bi težko razvnel poln trg ljudi, ne posluša Thompsona, je pisec zakona o sodelovanju s Haagom, na kratko povedano, ni »človek iz ljudstva«, katerega obisk v kaki hrvaški vasi bi bil razlog za splošno ljudsko rajanje (tako kot danes velja za Mesića). Lahko mu ni niti v stranki, saj ni po volji Milanu Bandiću, vplivnemu zagrebškemu županu. Eden od Bandićevih sodelavcev je pripomnil, da »Josipovića ne poznajo nikjer, razen v središču Zagreba«, vendar ta zbadljivka ni bila namenjena toliko samemu Josipoviću, kot je bil njen namen opozoriti na najboljšega kandidata, Bandića. Letos je že četrtič zmagal v Zagrebu in se še vedno ni odločil, ali bo ostal večni šef bogate metropole, podobno kakor Michael Haupl na Dunaju, ali se bo skušal povzpeti na predsedniški stolček - v stranki mu ne bodo nikoli dopustili, da bi postal predsednik in s tem morebitni premier. Letos poleti je obhodil vso Hrvaško, delil donacije, bil na vseh feštah, ljudje, ki so mu blizu, pa pravijo, da še vedno omahuje, saj ne ve, ali naj v volilni boj res vstopi kot neodvisni kandidat. No, iz SDP so mu nedvoumno sporočili: stranka ima enega kandidata, tvoja vključitev v volilno tekmo bi pomenila odhod iz stranke in s tem tudi s položaja predsednika zagrebške organizacije. Bandić torej še naprej tehta, ali naj tvega, saj bo, če se mu SDP odreče, izgubil predsedniško tekmo, lahko pa bi to pomenilo tudi konec njegove politične kariere.
Nekaj podobnega se je že zgodilo v vladajoči HDZ. Ivu Sanaderju je, ko je pred kratkim neslavno zapuščal vlado in stranko, tako je vsaj videti, uspelo maščevanje desničarjem, ki so ga k temu pripravili. Pred kamerami je javno razglasil, da bo kandidat HDZ na predsedniških volitvah Andrija Hebrang, in s tem zavrnil vsa namigovanja, da premierski položaj zapušča, da bi pozneje lahko kandidiral za predsednika države. Hebrang je seveda pokazal neprikrito navdušenje nad ponudbo. Gre za sina Andrije Hebranga, visokega komunističnega politika, ki je bil med drugo svetovno vojno zelo blizu Josipu Brozu Titu, pozneje pa prišel v nemilost (usmrčen je bil v Beogradu). Vse do danes še ni popolnoma pojasnjeno, kaj naj bi bil zagrešil (obstaja več teorij, jasno pa je, da je moral nalog za likvidacijo podpisati Tito osebno). Tako je sin Andrija najzgodnejšo mladost preživel skrit pod drugim priimkom, kljub temu pa mu je uspelo končati medicinsko fakulteto in postati ugleden zagrebški zdravnik. Pred prvimi volitvami se je takoj pridružil HDZ in kmalu postal znan po tem, da je pripravljen odgovoriti na vsako vprašanje, čeprav so njegovi odgovori pogosto, milo rečeno, kontroverzni. Tako je pred kratkim dejal - in to za beograjski Nin -, da se je Maks Luburić, ustaški zločinec, odgovoren za ustanovitev taborišča smrti Jasenovac, prav tako boril za »hrvaško stvar«! Mediji so ga napadli z vseh strani, Hebrang pa se je branil in branil, a se nikakor ni mogel ubraniti. Njegovo politično delovanje se kar šibi pod takimi »nepremišljenostmi«, nekaj pa mu je treba priznati: je zagrizen konservativec, celo radikalen glede tega vprašanja, in svojega stališča ni pripravljen spremeniti. Toda javnost ga ne mara, in kot kažejo zadnje ankete, bi dobil le kakih 15 odstotkov glasov.
Josipović torej še ne ve, ali se bo res moral spoprijeti tudi s kandidatom iz svojega tabora, Hebrangu pa je to že jasno. Nadan Vidošević, predsednik Hrvaške gospodarske zbornice in uprave Kraša (ne sprašujte, kako je to mogoče, saj gre za očitni konflikt interesov, a pri njem to kot da ni pomembno), je napovedal svojo kandidaturo, ker »bi rad Hrvaški postregel z resnico« o razmerah, v katerih živi. Je dolgoletni član HDZ, v stranki je že od vsega začetka in prav stranka je poskrbela, da je napredoval vse do ministrskega položaja. Ženske trdijo, da je čeden, o njem pa gre tudi glas, da je velik osvajalec, poleg tega je v teh 20 letih nagrabil takšno zbirko nepremičnin in umetnin, da bi mu jih lahko zavidal celo Donald Trump. No, sam pravi, da je vse pridobil z delom, dobro plačo in pametnim vlaganjem. Zlobni hrvaški komentatorji so se takoj vprašali, kako da je uspelo prav njemu, nekaterim drugim, ki so prav tako imeli solidne plače, pa ne. Mogoče vendarle zato, ker niso bili člani HDZ. Kosorjeva je Nadanu sicer prepovedala napovedati kandidaturo, a je ni poslušal, zato so ga nemudoma izključili iz stranke. Premetenec je seveda računal prav na to: HDZ je v javnosti osovražena, ljudje je ne marajo, zato bodo toliko bolj cenili nekoga, ki je vladajoči stranki zdaj, ko uvaja davek na plače in zvišuje DDV, obrnil hrbet in jo napada z vsemi topovi. Odkrito pa je povedal, da upa na podporo predsednika Mesića, in računa, da si bo s številnimi ženskimi glasovi, spopadom s HDZ in svojimi »uspehi« odprl vrata v Predsedniške dvore na Pantovčaku.
Tudi druge stranke bi rade pokazale, da imajo »na koga staviti«. Stranka HNS (narodnjaki) je kandidirala svojo podpredsednico Vesno Pusić, izobraženo in pametno žensko, ki pa ima resne komunikacijske težave, saj je večina hrvaškega volilnega telesa ne razume (sama pravzaprav niti ne kaže želje, da bi bila razumljena). Ivan Jakovčić iz Istre se je tokrat v boj za predsedniški stolček odločil poslati svojega mladinca Damirja Kajina. A tudi če bi nastopila oba skupaj, ne bi osvojila več kot 15 odstotkov glasov, zato bosta samo odvzela odstotke Ivu Josipoviću in razdelila volilno telo.
Na prizorišču bo torej vladala precejšnja gneča. Pojavilo se je veliko resnih imen, stranke so se angažirale, iščejo se sponzorji, sredstva. Po desetih letih vladavine Franja Tuđmana, za katerega so glasovali tako rekoč vsi, in Stjepana Mesića, za katerim ni stala nobena stranka, je čas, da sedanje stranke predstavijo nove ljudi in da ena od njih pokaže svojo moč ter vstopi v Predsedniške dvore. Tisti, ki mu bo v tej tekmi uspelo, ima veliko možnosti, da prevzame oblast v državi, neuspeh bi lahko pomenil propad politične kariere. Vloge so velike za vsakega od kandidatov, pa tudi za stranke: hrvaški predsednik ima še naprej precejšnja pooblastila, posebej, ko gre za vojsko, zunanjo politiko in obveščevalne službe. Račan in Sanader pa sta dobro vedela, da ni lahko vladati, če ti kdo »od zgoraj« spodkopava načrte na tako občutljivih področjih. Zato so tokratne predsedniške volitve tako pomembne, da se je kampanja začela že poleti. In zato je jasno, zakaj je Stipe Mesić vse otožnejši, bliže ko je konec leta, saj bo moral takrat pospraviti svoje stvari s pisalne mize v Predsedniških dvorih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.