17. 9. 2009 | Mladina 37 | Družba
Eko kriza
Zastoj ekološkega kmetovanja
Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj
© matej tančič
Inštitut za trajnostni razvoj (ITR) je opozoril, da stanje eko kmetijstva v Sloveniji štiri leta po sprejetju akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo zbuja skrb. Delež ekoloških kmetij naj bi se po njem v Sloveniji do leta 2015 povečal na 15 odstotkov, delež kmetijskih površin v uporabi, na katerih bi se izvajalo ekološko kmetovanje, pa na 20 odstotkov. Delež eko živil slovenskega izvora v celotni količini prodane hrane bi moral doseči 10 odstotkov. ITR opozarja, da se ob nadaljevanju dosedanjega (ne)izvajanja načrta tem ciljem ne bomo niti približali. Še posebej alarmantno je, opozarjajo, stanje v lanskem letu. »Kljub povečevanju prometa z eko živili v Sloveniji kmetije tega trenda ne zaznavajo in se nanj ne odzivajo; preusmerjanje v ekološko kmetijstvo se je upočasnilo, delež zemljišč pod eko zelenjavo pa se je v primerjavi z letom prej prvič celo zmanjšal.«
Po mnenju Anamarije Slabe razloga za zastoj ne gre iskati v splošni gospodarski krizi in s tem manjši kupni moči. »Kljub krizi povpraševanje še vedno raste, morda se je rast malo umirila. Toda to, kar lahko slovenska pridelava ponudi, je še vedno manj od tistega, kar bi si trgovci in potrošniki želeli. Torej lahko sklepamo, da trg ne deluje kot impulz na kmeta, kmet tega ne zazna.« Velik problem je po njenih besedah v prenosu znanja. »Na Kmetijski svetovalni službi je ekološko kmetijstvo izjemno zanemarjeno. Celoten sistem je še vedno tak, da zavira prehod v ekološko kmetijstvo. Večina kmetov se glede prehoda na ekološko kmetovanje ne more obrniti na svojega svetovalca - po eni strani je ljudi, ki bi dovolj vedeli o tem, veliko premalo, po drugi strani pa svetovalci velikokrat odsvetujejo prehod.« Čeprav so neposredna plačila za ekološko kmetijstvo najvišja, po njenem mnenju sploh niso stimulativna. »Konvencionalni kmet ali kmet, ki se ukvarja z integrirano pridelavo, lahko s kombinacijo nekaterih ukrepov doseže enako višino plačil kot ekološki kmet.«
Po drugi strani pa dr. Borut Bohanec meni, da imamo v Sloveniji sistem ekoloških subvencij, »ki stimulira pridelavo manj hrane enake kakovosti. Bil bi za, če bi to recimo bila pomembna tržna niša in bi se ta hrana zaradi recimo veliko bolje prodajala. Kot kaže, ni tako, ampak plačujemo subvencije predvsem za živinorejo, saj travniki obsegajo veliko večino ekoloških površin.« Veliko bolj smiselne bi se mu zdele subvencije kmetijam s težkimi pridelovalnimi razmerami s čimer bi zagotavljali ohranitev kulturne krajine. »Ker to torej ni nek velik biznis, oziroma je biznis, ki vzdrži le ob dvojni subvenciji, hkrati pa še povečuje našo odvisnost od uvoza hrane, se seveda zavzemam za zmanjšanje tovrstnih subvencij.« To pa je seveda politično občutljiva tema, dodaja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Boljša ali samo dražja?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.