17. 9. 2009 | Mladina 37
Razred zase
Serija nagrad za stripovske presežke Tomaža Lavriča se nadaljuje tudi v Sloveniji
© Miha Fras
»Sedim doma, rišem in čakam, kaj se bo zgodilo. Status slavnega anonimneža mi najbolj ustreza. Če se ne zgodi nič, nisem razočaran, če pa se, sem toliko bolj vesel,« mi je pred kakimi desetimi leti dejal Tomaž Lavrič, ko sem ga zasliševal v zvezi s prestižno nagrado, ki jo je za album Bosanske basni - eno izmed najboljših, če ne celo najboljše stripovsko delo o krvavih balkanskih vojnih igrah - osvojil na mednarodnem stripovskem festivalu v švicarskem Sierru. Bosanske basni so leta 1999 kot Fables de Bosnie izšle pri francoski založbi Glénat in so prvi prevod slovenskega stripa v tuj jezik in prvi slovenski strip album, ki mu je uspel prodor na zahtevni in izbirčni evropski stripovski trg. Tomaž je pač na svoj najboljši način potrkal na vest uspavane Evrope in Evropa je padla, stripovski svet pa je spoznal avtorja, ki mu glede na likovno naracijo polovica dotakratnih lavreatov ne seže niti do kolen.
Domači stripofili smo Tomaža Lavriča, ki se profesionalno ukvarja z ilustracijo in časopisno karikaturo, najprej spoznali kot risarja Diareje, družbenopolitične satire v stripovskih pasicah, ki jo je ob nastanku leta 1988 označil kot opombe k uradni zgodovini Jugoslavije. Njegova trditev, da za avtorja stripov risarske sposobnosti niso dovolj, marveč je treba biti pri tem tudi kos pisatelja in režiserja, je zaživela skozi njegov opus na zadnjih straneh Mladine, kjer je pod psevdonimi TBC, Ton-Ton in Josip Visarjonovič ter z različnimi slogi risanja ustvarjal najbolj dinamično poglavje slovenske stripovske zgodovine.
V sodelovanju s še enim vidnim ilustratorjem, Gorazdom Vahnom, je zrisal Megaran, nato pa so sledili še Magda, Operation Rampart in Sosed, reakcija na prebujanje nacionalizmov in šovinizmov v Sloveniji. Zgoraj podpisanega je fasciniral z duhovito kriminalko Azzardo d''Amore, v kateri mafijcem obraze posodijo najvidnejši predstavniki takratne slovenske politične scene - z Janezom Drnovškom na čelu, ter z vinjetami iz cikla Slovenski klasiki, parodičnimi revizijami del iz zakladnice slovenske kulturne dediščine. No, tisto, kar je šlo v žilo na prvi oblaček, je bil kajpada Rdeči alarm, avtobiografski generacijski hit, nostalgična pripoved o otrocih socializma in zlatih časih ljubljanske scene zgodnjih osemdesetih let, ko je uporna generacija mladost prekrokala ob hladnih ženskah, mlačnem pivu in politično nekorektnih ritmih panka. Povsem drugačne, a nič manj fenomenalne so bile Bosanske basni, ki so verodostojno poustvarile atmosfero terorja, a brez eksplicitnih prizorov ubijanja, ki bi strip lahko zavedli v ceneno estetiko smrti.
Kaj sploh še ostane velikim, smo se ljubitelji lika in dela Tomaža Lavriča vprašali, ko je leta 1997 izšel Ratman, v samozaložbi izdani strip album, prvorazredna superherojska parodija, v kateri nastopa specifičen slovenski superheroj, natančno tak, kakršnega si pač zaslužimo, ubada pa se s tipično slovenskimi nevšečnostmi. Ratmanove kratke, jedrnate epizode so bile v bistvu zrisane kot posvetilo velikanom stripovske umetnosti: od Huga Pratta, Moebiusa in Hermanna do Franka Millerja in Magnusa, če omenimo le najvplivnejše. Mimogrede, v Ratmanovem svetu večno mladi Corto Maltese in metuzalemski Broj jedan iz Alana Forda ne preživita, tako kot nekateri tankočutnejši bralci niso preživeli brutalnega črnega humorja Ekstremnih športov. Da, humorja, o kakršnem najnovejši slovenski almanah satire in humorja, ki so ga poimenovali Humornik, samo sanja - če bi si seveda upal. Ampak okej, ko sem prelistal Humornik, brati ga je itak nemogoče, se je izkristaliziral tudi pravi in po mojem edini smisel njegovega obstoja. Menim, da so Humornik naredili zato, da bi lahko Lavriču podelili nagrado Milka Bambiča, poimenovano po avtorju prvega slovenskega stripa Zamorček Bu-ci-bu iz leta 1927. Mimogrede, nagrada naj bi obeleževala umetniške dosežke na področju stripa in je konec koncev prva stripovska nagrada v slovenski zgodovini, podeljuje pa se v španoviji Humornika in Stripburgerja z namenom »skupnega spodbujanja kakovostnega delovanja stripovskih ustvarjalcev vseh generacij in vseh vsebinskih usmeritev«. Tomaž si jo je prislužil s stripom Sokol in golobica, ki je bil definiran kot »sveža, šokantna in zabavna revijalna nadaljevanka, v kateri je bila slovenska politična srenja prikazana v provokativni nadrealistični luči«. Za promocijo stripa sta poleg Lavričeve politične jasnovidnosti letos poleti poskrbela opozicijski prvak Janez Janša in njegova brhka izvoljenka Urška Bačovnik, ki ju je romantični zaključek omenjenega stripa navdahnil do te mere, da sta po njegovih motivih načrtovala tako potek kot scenografijo odmevne poroke pod tisočletnimi vršaci.
Prejšnji četrtek je v Strip-Art-Nici Buch svetovno premiero doživel po mojem Lavričev najboljši stripovski serial Evropa, surova akcijska trilogija o srbskem kriminalcu Žiletu, ki emigrira v Nemčijo, kjer začne počasi in na krut način odkrivati, da se v obljubljeni Evropi pod krinko blišča in demokracije skrivajo beda, korupcija in životarjenje, ki so sumljivo podobni razmeram v pokojni Jugoslaviji. Prestižni album v trdi vezavi je izšel pri hrvaški založbi Fibra in je po Bosanskih basnih ter Glisti na begu že tretje Tomaževo delo, ki so mu pri Fibri izkazali čast in spoštovanje z izjemnim dizajnom stripovske zbirateljske izdaje. Še več, Bosanske basni so bile prvi album v Fibrini zbirki Orka, kolekciji samostojnih, celovitih stripovskih dosežkov z izrazitim avtorskim pečatom tako v grafičnem kot narativnem smislu. Tomaž Lavrič se je naposled znašel v družbi sebi enakih. Njegovi sosedje v zbirki so namreč Moebius, Alexandro Jodorowsky, Ivo Milazzo, Giancarlo Berardi, Jordi Bernet, Carlos Trillo, Alan Moore, Hector German Oesterheld, Sergio Toppi in drugi prvoligaši stripovskega univerzuma. Sapienti sat, bi rekli v Asterixovih časih.
P. S.: Tomaž Lavrič je tudi avtor dokaj posebnega stripovskega albuma Slepo sonce. Povedal mi je, da gre za njegov album, ki mu je bržčas najbolj všeč, in jaz sem odvrnil, da gre za njegov album, ki mi je bržčas najmanj všeč ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.