1. 10. 2009 | Mladina 39
Strah pred uporništvom
Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi ni ravno odmeval
Udeleženci slovenske obeležitve dneva spomina na gradu Rajhenburg
© Blaž Šunta
Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in predlagal 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Slovenske opozicijske stranke so skupaj z nekaterimi institucijami na ta dan pripravile ogled filma o upornici in žrtvi fašizma, nacizma in komunizma Angeli Vode, v začetku septembra pa je v državnem zboru potekala večurna razprava o resoluciji evropskega parlamenta. Z njo so se zgolj seznanili. In kako je bilo drugod po Evropi? Resolucije ni sprejela nobena članica EU in samo v treh - Nemčiji, Estoniji in Bolgariji - so jo obravnavali v delovnih telesih parlamentov.
So pa ponekod zaznamovali dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na Češkem so na ta dan priredili znanstveni simpozij ob 70. obletnici začetka 2. svetovne vojne, v Bolgariji komemoracijo za žrtvami komunizma, v Nemčiji pa so sprejeli deklaracijo Praznovanje leta 1989 mora vključevati tudi spomin na leto 1939. Na Švedskem je Inštitut za informiranje o komunističnih zločinih skupaj z emigrantskimi organizacijami priredil zborovanje na trgu Norrmalmstorg v Stockholmu.
Nič posebnega in pretresljivega se torej na ta dan ni dogajalo na evropskih tleh. Kot da se Evropa ni pripravljena soočiti z zgodovino avtoritarizmov in totalitarizmov. Po besedah dr. Egona Pelikana, predstojnika Inštituta za zgodovinske študije Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, je ta status quo tisto, kar evropska politična desnica trenutno najbolj potrebuje. »Cilj (takšne) politične strategije je rušenje konceptov idejnih usmeritev, političnih strank, civilnodružbenih skupin in posameznikov, ki naj bi se domnevno 'preradikalno' zavzemali za razsvetljensko družbeno paradigmo,« pravi Pelikan. V slednjo sodijo vse človekove pravice, ki so bile izbojevane v stoletjih mučnih bojev »od spodaj navzgor« - avtonomija posameznika, koncept suverenosti, delitev oblasti, svoboda tiska in združevanja, svoboda sindikalnega združevanja, neodvisna civilna družba itd. - in so bile »vso prvo polovico 20. stoletja 'rdeče cunje' desnih konservativnih strank in skupin ter njihovih programov«. Skupni imenovalec takšne strategije je poleg negacije razsvetljenskih načel tudi antikomunizem, saj je po razpadu njihovega idejnega sveta »strah« pred komunizmom njihovo zadnje oporišče v prizadevanjih, da se ne bi nič spremenilo. S sklicevanjem na boj proti komunizmu hočejo po Pelikanovem mnenju ohraniti status quo in dušiti zahteve po spremembah ter uporništvo sploh. »V očeh konservativnih političnih skupin, posameznikov in institucij, ki naj bi predpostavljali družbeno 'stabilnost', naj bi omenjene skupine in posamezniki bili potencialno nevarni kot nosilci permanentnega sklicevanja na pravico do upora, na primer proti zgolj kapitalski družbenoekonomski logiki, krivičnim socialnim razmeram, družbeni segregaciji, nenadzorovanim globalno-kapitalističnim procesom, konservativni mentaliteti itn.,« pravi Pelikan.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.