1. 10. 2009 | Mladina 39 | Politika
Koliko patriotizma?
Družboslovna raziskovalka dr. Marta Gregorčič dokazuje, da je slovenskega patriotizma na pretek
© Tomaž Lavrič
Domoljubje in vse, kar sodi zraven, si je v zadnjem času na široko utrlo pot v slovenski politični in medijski diskurz. V njem se drug ob drugem znajdejo tudi nezdružljive vrednote: »primorsko« domoljubje kot nekakšen lokalni patriotizem, ki se navdihuje z narodnoosvobodilnim bojem in ga doživljamo kakor žlahtno plat slovenstva, ter »domoljubje« različnih skupin, ki poveličujejo slovenstvo z nevarnim izumljanjem zgodovine in sprožajo izključevalne mehanizme do drugega in drugačnega. Slednjemu je blizu »domoljubje« varovanja nacionalnih interesov, ki se kaže v obrambi domače podjetniške lastnine, kvadratnega metra zemlje in morske površine z bučnim napovedovanjem referendumov za »našo stvar«. In vseskozi nam »varuhi« domoljubne zavesti pripovedujejo, da smo premajhni domoljubi. Tudi s preredko izobešenimi državnimi zastavami ob praznikih nam hočejo dokazati, da smo prešibki patrioti. Junija letos je celo predsednik države sklical posvetovanje o našem domoljubju, vendar nam do zdaj nacionalnih krvničk ni še nihče meril. Sicer pa ni povsem preprosto izmeriti stopnje domoljubja, kajti znanstvenih orodij za takšno meritev je premalo, cilje pa lahko politika instrumentalizira za nepravo stvar.
Bistveno je prisluhniti, kako in kdo govori o domoljubju. Če so to pesniki, ki domujejo v jeziku, se »pečejo na jezikovnih idiomih«, kot je bil zapisal Josif Brodski, jim tega pač ne gre zameriti. Drugače pa je, če o njem spregovorijo politiki, ki imajo z analizo plasti človeških pripadnosti vedno težave. Vitez Jancourt je v Enciklopediji v duhu razsvetljenstva zatrjeval, da smo »najpopolnejši patriotizem dosegli takrat, ko smo tako dobro udejanjili pravice človeškega rodu, da jih priznavamo vsem ljudstvom sveta«, po dvesto letih nacionalizmov pa je v njem ostalo le še malo humanističnega in univerzalističnega naboja, saj je - zlepljen z idejo in prakso političnega ali kulturnega nacionalizma - pokazal svojo uničevalno plat. Tik pred 2. svetovno vojno je francoski politični teoretik Charles Maurass že moral zapisati, da je »patriotizem, dojet v svojem zgodovinskem jedru, v svojem dednem bistvu, blizu vsem tistim idejam, proti katerim se je vselej dvigovala demokracija«. Stvarem dela silo, vendar jih ne izda; njegovi dediči, današnja nacionalistična gibanja, nasprotujejo vsem demokratičnim strankam, je pozneje dodal bolgarski filozof Tzvetan Todorov.
Seveda je takrat patriotizem že uzurpirala država za svoje interese. V takšni obliki izgubi patriotizem človekoljubni naboj in se, vprežen v interese političnega ali kulturnega nacionalizma za ustvarjanje družbene kohezije in doseganje manj plemenitih ciljev politične oblasti, spremeni iz navezanosti na domovino v ločevanje. Nobena politika v razvoju nacionalizmov ni bila imuna proti zlorabam »patriotskih« čustev, četudi so v različnih državah razmere različne. V sociologiji naroda velja, da so zahodnoevropski narodi po svojem nastanku in notranjem ustroju politični narodi. Zato je v njih bolj okrepljena lojalnost, če ne že tudi čustvena nevezanost, do države. V vzhodnoevropskih državah pa so po zgledu nemškega kulturnega nacionalizma poudarjali kulturno komponento pri oblikovanju naroda kot izhodišče in vir za nastanek. V tej ločnici, ki je seveda zgolj provizorična, saj je narod/nacija v bistvu preplet obeh danosti, lahko iščemo tudi razloge za to, kako politiki uporabljajo domoljubna čustva in jih instrumentalizirajo pri doseganju plemenitih ali manj plemenitih ciljev. V najbolj sprevrženi obliki se končajo v grobem nacionalizmu in šovinizmu.
Meja med domoljubjem in nacionalizmom je predvsem v vzhodnoevropskih državah z nezrelimi demokracijami tanka. Obstaja stalna nevarnost, da populizmi, ki so značilni za politično prizorišče teh družb po padcu Berlinskega zidu, prevesijo domoljubna čustva v nacionalizme. Obstaja ta nevarnost tudi v Sloveniji? Po mnenju dr. Marte Gregorčič, sociologinje in raziskovalke, je aktualni diskurz domoljubja v Sloveniji po svoji formi in v praksi nacionalizem in ne patriotizem, saj je izključevalen, agresiven, »ne poudarja lokalnih, pokrajinskih idr. raznolikosti, edinstvenosti, heterogenosti, pač pa se napaja v homogenosti, enotnosti, istosti in kot tak nujno izključuje. Izključuje preteklost, sedanjost, marginalizira in nenehno preverja dominantno vlogo 'slovenstva'.« Gregorčičevo, ki že več kot desetletje spremlja in analizira trende v upadanju ali porastu nestrpnosti v družbi, skrbi, da se o domoljubju v Sloveniji, predvsem zadnje leto, govori zelo nonšalantno. In če tako razmišljajo v vrhu slovenske politike, je to lahko skrb zbujajoče. Na junijskem posvetu o domoljubju pri predsedniku republike so se po njenem »zelo nestrokovno, brez analitskih in drugih znanstvenih temeljev ukvarjali z vprašanji, ki so prejudicirala, da je patriotizma v Sloveniji premalo, da je problem v 'čustvih' mladine, da je treba patriotizem razumeti v kontekstu 'slovenskih nacionalnih interesov', to je kolonialnih interesov, ga razširiti v polje 'ekologije' itn.«
»Merjenje« domoljubnih čustev je v sociologiji naroda sila nevsakdanje, vendar se je Gregorčičeva odločila narediti raziskavo s kvantitativno analizo patriotizma v Evropi in v svetu. V bistvu je »sistematizirala« različna občutja, ki zadevajo nestrpnost in kakovost življenja in iskala stopnje patriotizma oziroma nacionalizma ter usmeritve, povezane s tem. Vzela je podatke Svetovne raziskave vrednot (World Values Survey) za obdobje 1990-1993 in 2005-2008 in raziskave Slovenskega javnega mnenja (SJM), ki jih izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja. Na podlagi izsledkov teh raziskav je izdelala tri indekse, ki merijo (ne)strpnost, in iskala korelacije s tremi indeksi (ne)ustvarjalnega življenja. Med prvo trojico je vključila indeks patriotizma, ki ga je izdelala na podlagi odstotka tistih anketirancev, ki so »'zelo ponosni' na svojo domovino«, ki »'bi se' borili za svojo domovino« in »'malo' ali 'sploh ne' zaupajo ljudem druge nacionalnosti«. Pri primerjanju stopnje etnocentrizma je uporabila Inglehartov indeks, ki ponazarja odnose do drugačnosti v odgovoru na vprašanje, ali bi imeli za sosede »homoseksualce«, »obolele za aidsom« in »imigrante ali tuje delavce«. Med indekse (ne)strpnosti je uvrstila še spolno diskriminacijo in vse tri primerjala z različnimi indeksi (ne)ustvarjalnega življenja. Vrednosti indeksov je izračunala za 48 držav, med njimi za 17 evropskih. V analizo pa ni mogla vključiti Hrvaške, Avstrije in Madžarske, čeprav bi bilo to za primerjavo s Slovenijo zanimivo.
In kaj je ugotovila? Po njenih izsledkih se Slovenija po vrednosti indeksa patriotizma umešča nad svetovno in evropsko povprečje - oziroma na drugo mesto med evropskimi državami, takoj za Turčijo. V Sloveniji je bilo leta 2005 zaupanje v pripadnike drugih nacionalnosti izjemno majhno (»malo« ali »sploh ne zaupa« 71,2 odstotka), na Švedskem pa recimo zgolj 9,4 odstotka. Kako krepak je patriotizem, dokazuje podatek, »da so se bili leta 1992 anketiranci v Sloveniji 'pripravljeni boriti za domovino' enako goreče kot anketiranci v Ruandi, Vietnamu in Turčiji«. Njena ra-ziskava kaže, da se v primerjanih državah vrednost indeksa patriotizma znižuje, to se dogaja tudi v Sloveniji, vendar zelo počasi. Avtorica opozarja na soodvisnost med patriotizmom in ustvarjalno vzgojo, kar daje slutiti, da je s spodbujanjem »samostojnosti in odgovornosti«, »domišljije« in »strpnosti ter spoštovanja drugih ljudi« mogoče zmanjšati nevarnost nacionalističnih občutij. Po njeni raziskavi je v minulih sedemnajstih letih tudi Slovenija napredovala in nekoliko znižala vrednost indeksa patriotizma. Vendar še vedno ni narejenega dovolj. Avtorica opozarja na raziskavo Nade Turnšek s pedagoške fakultete s konca devetdesetih let, v kateri je ugotovljeno, »da so se v Sloveniji v vzgojnem procesu poudarki iz materialističnih vrednot, kjer so bili poudarjeni zlasti 'trdo delo', 'vera' in 'varčnost', konec devetdesetih let spremenili v smeri 'liberalnega koncepta individualistične vzgoje', kjer sta sicer poudarjena 'samostojnost' in 'odgovornost', ne pa tudi 'strpnost' in 'domišljija'. Moja raziskava dokazuje, da se tudi po letu 2000 ni veliko spremenilo. Izrazito je poudarjena otrokova 'samostojnost', po odstotku vprašanih, ki postavljajo v ospredje samostojnost, smo prvi na svetu, vendar otroku samostojnost brez ustvarjalnosti in domišljije kaj malo pomaga. Po odstotku pomembnosti domišljije smo daleč pod svetovnim povprečjem,« pravi Gregorčičeva. Sicer pa veliko pove tudi podatek o korelaciji med indeksoma patriotizma in ustvarjalne vzgoje, kajti »s strpnostjo in z domišljijsko vzgojo lahko prispevamo k zmanjšanju patriotizma oziroma nacionalizma,« kot pravi avtorica. Nato dodaja, da »bi se politika morala spoprijeti s tem vprašanjem«.
Slovenija se je sorazmerno slabše »odrezala« tudi pri drugih indeksih (ne)strpnosti. Po indeksu etnocentrizma je še naprej nad evropskim povprečjem. »Če pogledamo samo spremenljivko, ki meri homofobijo, je ta v Sloveniji 10-krat močneje izražena kot na Švedskem.« Močna soodvisnost je vidna pri primerjavi indeksa etnocentrizma in indeksa (percepcije) kakovosti življenja, saj graf prikaže, da je večina vprašanih prebivalk in prebivalcev pri vprašanjih, ali bi imeli za soseda »imigranta ali tujega delavca«, »homoseksualca« ali »obolelega za aidsom«, ter glede na svojo percepcijo kakovosti življenja leta 1992 odgovarjala podobno kot v Ruandi, Bolgariji, Romuniji, Rusiji in Srbiji. Po letu 2005 se je Slovenija uvrstila nekoliko bolje, pristala je v družbi držav, kot so Indija, Zambija in Čile, toda še vedno je ostala pod evropskim povprečjem. Seveda tudi daleč za Švedsko, Švico, Veliko Britanijo, Kanado, Mehiko itn., ki so v samem vrhu po percepciji ljudi glede kakovosti življenja in se ponašajo z zelo nizko vrednostjo etnocentrizma. Podobne rezultate je avtorica dobila tudi ob primerjavi indeksa spolne diskriminacije z indeksom zaupanja. Po indeksu spolne diskriminacije se Slovenci uvrščamo nad evropsko povprečje. V grobem prebivalke in prebivalci Slovenije razumejo odnos med moškim in žensko, glede egalitarnosti na univerzi in pri zaposlitvi, v politiki, poslovnem svetu, družini, tako kot državljani Cipra, Mehike ali Srbije. Se pravi slabo. V primerjavi s Španijo, Francijo, z Nizozemsko, Andoro ali s Švedsko, kjer se v percepciji vprašanih kaže najnižja vrednost indeksa spolne diskriminacije, smo daleč zadaj.
Avtorica primerjalne študije s primerjanjem ocene (ne)strpnosti in (ne)ustvarjalnega življenja, ko združi vrednosti vseh šestih indeksov v analiziranih državah, dokazuje, da se je v Sloveniji »v zadnjih sedemnajstih letih zares malo spremenilo v smeri bolj strpnega, ustvarjalnega in kakovostnega življenja. Da so številne države z bistveno slabšimi izhodišči kot Slovenija koreniteje znižale patriotizem (na primer Srbija), popravile ocene sreče, zadovoljstva, znižale etnocentrizem itn. To je tudi sicer prevladujoča svetovna usmeritev.« Če našim politikom tako rade uidejo primerjave s skandinavskimi državami, ki naj bi se jim približevali, ni dovolj le rast BDP, temveč je treba veliko postoriti tudi pri kakovosti življenja. Švedska se denimo ponaša z visoko ravnijo ustvarjalnega življenja in nizko stopnjo nestrpnosti. Gregorčičeva pa za Slovenijo pravi, da »izrazito nadpovprečno izraženo domoljubje, visoki stopnji etnocentrizma in spolne diskriminacije še naprej vplivajo na neustvarjalno in nekakovostno življenje prebivalk in prebivalcev Slovenije«.
Krizne razmere v družbi so godne za porajanje nacionalističnih in drugih ksenofobnih občutij, ki lahko nevarno natrgajo družbene vezi in še bolj marginalizirajo drugačne po rodu, narodnosti, spolu ... V Sloveniji je po mnenju Gregorčičeve razpravljanje o domoljubju v času velike stiske ljudi, ko vsak dan izgubljajo delo in vir preživetja, velika nevarnost, saj lahko stopnjuje že tako izrazito poudarjene stopnje etnocentrizma, nestrpnosti do tujcev in drugačnih, patriotizma in spolne diskriminacije. Neartikulirane in strokovno problematične razprave o domoljubju in pozivi k njemu so lahko nevarni, kajti zelo hitro se v takšnih razmerah ljudje začnejo spraševati, »kdo komu odjeda kruh«.
Zgodovinske izkušnje nas učijo, da se v odnosu do najbolj marginaliziranih skupin kaže (ne)strpnost v družbi. Za Jude, tako kot za vsako drugo skupnost z zgodovinsko izkušnjo besa razočarane večine, ki so ga zanetili inženirji človeških duš, velja, da se bes usmeri proti drugim in drugačnim, vendar konča pri izviru. Kot piše v Talmudu, sveti knjigi judovske skupnosti: »Je čas za metanje kamenja in čas za pobiranje tega kamenja.«
Graf Vzgoja in domoljubje
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.