1. 10. 2009 | Mladina 39 | Svet
Merklova »nagrajena« z liberalci
Levica in Zeleni so napredovali, SPD pa je doživela najhujši poraz
Zmagovalka nemških parlamentarnih volitev, ki so bile minulo nedeljo, je Angela Merkel - političarka, voditeljica nemških konservativcev (CDU/CSU) in prva ženska na kanclerskem položaju, ki je v začetku devetdesetih let iz mlade tiskovne predstavnice stranke v vzhodni Nemčiji ob podpori Helmuta Kohla bliskovito napredovala na vodilne položaje v stranki ter po Kohlovem odhodu postala predsednica CDU in premierka. Tokrat je za njeno stranko glasovalo 34 odstotkov volivcev, to je za nekaj odstotkov manj kot na parlamentarnih volitvah leta 2005.
Nemški volivci so ji izrekli zaupnico zaradi vodenja države v turbulentnih kriznih časih in zato, ker se ni, tudi zaradi nasprotovanja dosedanje koalicijske partnerice SPD, zatekla h krčenju socialne države. Nagradili so njeno politiko pragmatičnega iskanja soglasja.
Zdaj bo Merklova namesto s socialnimi demokrati (SPD) Frank-Walterja Steinmeierja, ki so največji poraženci volitev, saj so v primerjavi z letom 2005 izgubili skoraj 11 odstotkov glasov in pristali pri 23 odstotkih, krmarila državo z okrepljenimi liberalci (FDP), ki so v primerjavi z letom 2005 pridobili 5 odstotkov glasov. Dosedanja vladavina Angele Merkel je bila torej socialno dokaj občutljiva, od nove vlade pa lahko pričakujemo trše in delavstvu manj naklonjene ukrepe, saj bo morala Merklova v marsičem popustiti liberalcem, ki veljajo za stranko velikega kapitala. Na mizi se bodo zagotovo znašla vprašanja, povezana s plačnim sistemom, ki temelji na predpisani minimalni plači, kar vseskozi moti liberalce. Ti zahtevajo tudi davčno razbremenitev. Guido Westerwelle, voditelj liberalcev in verjetni podkancler in zunanji minister, zagovarja »pravičen in enostaven« davčni sistem, kajti po njegovem so »pošteni davki pogoj za gospodarsko rast in s tem odpiranje delovnih mest«. Kako in kdaj se bodo lotili zniževanja davkov v prezadolženi državi in v kriznih časih, je vprašanje, glede katerega bo v novi vladni koaliciji zagotovo največ nesoglasij.
Sicer pa številni opazovalci pravijo, da so bile minule nemške volitve dolgočasne, saj ostrih spopadov med največjima strankama (CDU/CSU in SPD) ni bilo. Toda volitve so po mnenju analitikov pokazale zanimive premike v nemškem volilnem telesu. Izgubili sta obe vodilni stranki, ki sta vse od druge svetovne vojne vladali Nemcem. Skupaj sta zbrali zgolj 57 odstotkov glasov volilnih upravičencev, manjše stranke pa so občutno povečale odstotke. Zanimivo je še, da so se vse manjše stranke izkazale z najmanj desetimi odstotki glasov. Med njimi so Zeleni, ki so po mnenju analitikov premalo artikulirani, vendar bodo imeli 68 poslancev. Največ pozornosti pa zbuja porast števila glasov za stranko Levica, ki je v primerjavi z letom 2005 pridobila dva odstotka in bo imela v parlamentu 76 poslancev. Ta stranka - vodi jo odpadnik SPD Oscar Lafontaine - je ob dveh milijonih volivcev SPD, ki so ostali doma, zagotovo odvzela nekaj glasov socialnim demokratom. Tudi zato, ker ti niso zmogli ustrezno odgovoriti na izzive krize in globalizacije, v koaliciji z Merklovo pa so bili manj slišen partner. Nemška Levica, Die Linke, je trenutno edina socialistična stranka v kaki večji evropski državi, ki zagovarja socialistične ideje.
V resnici tudi ta stranka nima konsistentnega programa. Njeno članstvo sestavljajo odpadniki iz SPD in pripadniki nekdanje Enotne nemške delavske stranke (komunisti) iz vhodnega dela Nemčije. Že spojitev članstva iz dveh različnih političnih kultur - ostankov stranke državnega socializma v vzhodni Nemčiji in radikalnega dela SPD - ji ne omogoča oblikovanja konsistentnega programa, vendar pa podpora tej stranki zaradi vse večjega nezadovoljstva volivcev z uveljavljenimi strankami raste. Doslej je na zvezni ravni dobivala le nekaj odstotkov glasov. Leta 1990 in 1994 so se zaradi posebnosti nemške volilne zakonodaje njeni poslanci za las prebili v Bundestag. Zdaj ima 11,9 odstotka glasov na celotnem ozemlju Nemčije.
Njen glasnik je Oskar Lafontaine, ki je s karizmatičnostjo in z nadarjenostjo za oblikovanje strategije premostil idejne razlike v stranki in jo po moči popeljal na četrto mesto v parlamentu. Toda za kaj se zavzema Die Linke? V njej so različni intelektualni tokovi - vse od zmernega »demokratičnega socializma«, libertarne »emancipatorne levice« do trdega komunističnega jedra. Zavzemajo se za solidarnost in večje soodločanje delavcev, za pravično delitev bogastva z zvišanjem davkov podjetjem in bogatim posameznikom. Podpirajo procese evropskega združevanja in zahtevajo demokratizacijo institucij EU in večjo vlogo Združenih narodov v mednarodni politiki. Nasprotujejo udeležbi Nemčije v vojni v Afganistanu in tudi v lizbonski pogodbi ne vidijo nič dobrega. Stranka je v svojih ideoloških načelih sicer sila prožna, saj se je ob prevzemu oblasti v Berlinu odpovedala radikalnim stališčem. Je pa v osmih letih vladanja v glavnem mestu Nemčije skrčila birokracijo in se pri finančnem upravljanju izkazala za skrajno konservativno.
Številni analitiki predvidevajo, da se bosta SPD in Levica zbližali, vendar ta proces ne bo lahek, saj se razlikujeta v nekaterih temeljnih pogledih na Nemčijo in svet. Navkljub politični nadarjenosti Oskarja Lafontaina, zaradi katerega se je Levica uvrstila med največje stranke v Nemčiji, ni mogoče pričakovati, da bo ta stranka brez realnega programa družbenega razvoja v prihodnje - to pa velja tudi za SPD - še ostala pomemben dejavnik na nemškem političnem prizorišču. Gre za težavo evropskih levih političnih strank, ki so izgubile identiteto in se s svojimi idejnimi premisleki zatekajo v sredinskost, ki pa ne omogoča realnih izhodov iz pasti sedanje svetovne družbene krize. Če ne bodo našle odgovorov na temeljna vprašanja razvoja, bodo takšne, kot so, izgubljene.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.