Kapitalizem: Ljubezenska zgodba

V filmu brez slabe vesti pozivate k uporu proti kapitalistični norosti. A v tednu premiernega predvajanja smo v novicah brali o drugačnem uporu: tako imenovanih čajankah, na prvi pogled strastnem pozivu h kapitalizmu in proti socialnim programom.

> Ne vem, ali gre res za upore v korist kapitalizma, saj so se jih ljudje udeležili iz različnih razlogov. Veliko Američanov se še vedno ne more sprijazniti, da jih vodi Američan afriškega rodu. Mislim, da jim to ni všeč. Potem imamo zavarovalnice in druge družbe, zaradi katerih se, kot kaže, spontano sproža jeza državljanov.
Za nameček je tu še nekaj, kar od nekdaj občudujem pri desničarjih: so organizirani, zagnani in vsako prosto minuto izkoristijo za boj. Na naši strani ne opažam takšne vneme. Avgusta so se zbirali na srečanjih v mestnih hišah - srečanja so bila odprta za vse, a kje je bila levica? Nato sem pomislil: »Uf, avgust je. Ste avgusta že kdaj skušali pripraviti karkoli za levico?«

Levica je zmedena zaradi Obamove administracije. Večina ljudi podpira enotno zdravstveno zavarovanje, vendar ga ne morejo javno podpreti, saj ni uradnega predloga.

> Zato se Obama še vedno ozira in išče milijone ljudi, ki bi ga podprli. A za njim ni nikogar, ker se je odločil za polovičarstvo, namesto za celovito ukrepanje. Če bi izbral drugo - resnično enotno blagajno in enoten zdravstveni sistem -, bi ga po mojem podprli milijoni. Obama se zdaj zaveda, da kakršne koli načrte že je imel s pridobivanjem podpore obeh strank, druge strani ne zanima nič drugega kot to, kako poteptati, za kar se zavzema.

V filmu prikazujete gnev zaradi pomoči ob finančni krizi. So ljudje, ki so bili besni na Wall Street, svojo jezo zdaj usmerili proti Obami in zdravstveni reformi?

> Nisem prepričan, da gre za iste ljudi. Temu, da jeza prej ali slej skipi, se ni mogoče izogniti, če pri vsakem osmem hipotekarnem posojilu prihaja do zamud pri plačevanju ali celo zasega nepremičnine, če vsake 7,5 sekunde banke sprožijo nov postopek za zasego premoženja in če brezposelnost, ki ima prav tako svojo kritično točko, narašča. Smo v letu po zlomu. Ljudje so mislili, da so ga pustili za seboj, ko so volili Obamo - da bo prijahal v mesto in naredil, kar je treba. On pa tudi ne ve čisto točno, kaj bi - obljublja, da bo ukrepal, pokazati pa ne more veliko. Ne pravim, da nisem zadovoljen s tem, kar je dosegel. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel priznanje ameriškega predsednika, da smo v Iranu leta 1953 strmoglavili demokratično izvoljeno vlado premierja Mosadeka. Morda sem prevelik optimist, vendar je Obama odraščal z mamo samohranilko in s starimi starši, družina ni bila premožna. Imel je srečo, da je lahko študiral na Harvardu, vendar se ni odločil za služenje denarja, temveč za delo v središču Chicaga.
Pa še to, vnovič je prevzel ime, kot je bilo napisano v rojstnem listu: Barack. To ni ravno značilno za nekoga, čigar cilj je prebiti se v politiko. Pokazal nam je, iz kakšnega testa je, a med kampanjo mu je ušlo in je navadnim delavcem razložil, da je treba bogastvo enakomerneje razporediti. To, v kar verjame, še vedno obstaja. Zdaj je odvisno od njega. Če bo poslušal Rubine (Roberta) in Geithnerje (Timothyja) in Summerse (Larryja), bova na slabšem. Veliko ljudi, ki so se vpletli, številni od njih prvič, se ne bo pustilo več vplesti. Obama bi tako naredil več slabega kot dobrega, če govorimo o ljudeh in sodelovanju v demokratični ureditvi.

Razširjeno je prepričanje, da sta pohlep in korupcija odmik od logike kapitalizma, ne njegov motor in osrednji značilnosti. V mislih imam čudovit odsek iz filma o podkupljenih pensilvanskih sodnikih, ki so otroke pošiljali v zasebne zapore in za to prejemali podkupnino. Ljudje pravijo, da to ni kapitalizem, temveč korupcija.

> Ljudje hočejo verjeti, da za to ni kriva gospodarska ureditev in da gre samo za nekaj gnilih jajc. A v resnici je kapitalizem legalizacija takšnega pohlepa. Za našo vrsto je značilnih kar nekaj lastnosti, ki bi jim lahko rekli naša temna plat, in med njimi je tudi pohlep. Če teh lastnosti ne omejimo, nam uidejo izpod nadzora. Kapitalizem ne omejuje pohlepa, temveč ga celo spodbuja in nagrajuje. Ljudje so ob koncu filma precej začudeni, ko me slišijo reči, da bi kapitalizem morali odpraviti. Mislijo si, le kaj je narobe s služenjem denarja? Le zakaj ne bi smel odpreti trgovine? Kapitalizem spodbuja iskanje načinov za povečanje zaslužka. Sodniki ne bi bili mogli dobiti podkupnine, če država ne bi bila privatizirala zaporov za mladoletnike. Izrazit pritisk za privatizacijo javnih storitev, ki ga je čutiti zadnjih 20 ali 30 let, da bi jih izpustili iz rok in prepustili tistim, ki jih skrbijo le lastni žepi in delničarji, je stvari postavil na glavo.

V filmu zelo prepričljivo hvalite demokratično upravljanje podjetij kot alternativo kapitalizmu, v katerem je pomemben le izplen.

> Zamisel je pri občinstvu naletela na dober odziv. Seveda sem demokratično upravljanje označil tudi za domoljubno. Če verjamete v demokracijo, to ne pomeni le volitev vsaki dve ali štiri leta. Postati mora del vsakdanjika. Spremenili smo odnose in institucije, ker smo se odločili, da je demokracija boljši način vodenja. Pred 200 leti ste morali očeta izvoljenke prositi za njeno roko in po poroki je o vsem odločal mož. Ženske sploh niso mogle imeti svoje lastnine. Po zaslugi ženskega gibanja v 60. in 70. letih sta spola enakopravna in imata enake pravice glede odločanja. Ker smo v zakon vnesli demokracijo, nam gre vsem bolje. A pri delu, kjer preživimo osem, deset ali celo 12 ur, nimamo pravice odločanja. Ko bodo antropologi čez 400 let odkopavali naše ostanke - če nam bo uspelo preživeti tako dolgo -, si bodo mislili: »Poglejte jih. Mislili so, da so svobodni. Sami sebe so imeli za demokratične, pa so deset ur na dan preživljali v totalitarnih razmerah. Dovolili so, da je odstotek prebivalstva na vsem planetu imel večje finančno bogastvo kot vseh 95 odstotkov najrevnejših ljudi skupaj.« Smejali se nam bodo.

Ovira za delavske zadruge niso le vlada in družbe, temveč tudi sindikati. Obstajajo izjeme, kot je sindikat v vašem filmu, ki združuje električarje, saj se ta strinja z zamislijo, da tovarna Republic Window & Doors postane zadruga, če tako želijo delavci. Ameriška premiera je bila na konvenciji največje ameriške zveze sindikatov AFL-CIO. So najvišji predstavniki delavcev naklonjeni takšnim zamislim? Ali se jim nemara zdijo neuresničljive?

> V dvorani sem sedel s približno 1500 delegati na konvenciji zveze in malo me je bilo strah, ko se je približeval ta del filma. Skrbelo me je, da bo dvorana kar obmolknila. A zgodilo se je ravno nasprotno. Vzklikali so in nekaj ljudi je zavpilo: »Bravo, tako se dela!« Sindikate so tako zatolkli, da so naklonjeni novemu načinu razmišljanja. Naslednji dan so na konvenciji sprejeli resolucijo, s katero podpirajo enotno zdravstveno zavarovalnico. Pomislil sem: »Uf. Stvari se spreminjajo.«

V filmu je veličasten prizor, ko ne najdete nikogar, naj bo še tako izobražen, ki bi razložil, kaj so izvedeni finančni instrumenti. Zapletenost je uporabljena kot orožje proti demokratičnemu nadzoru nad gospodarstvom.

> Morali bi se začeti boriti za preprostost v ekonomiji in financah. Elizabeth Warren, ki v imenu kongresa nadzoruje odobreno pomoč, govori o preglednejših odnosih med ljudmi in posojilodajalci. Je pravo nasprotje Larryja Summersa. Zbuja nam upanje. Lahko predlagam predsedniška kandidata za volitve leta 2016 in 2012, če nas bo Obama razočaral? Kongresnica iz Ohia Marcy Kaptur in Elizabeth Warren.

Obe sta junakinji vašega filma. Za to bi glasovala tudi jaz. Predlagam, da to delo poimenujemo Ameriški učitelj, saj je narejeno v starem slogu razsvetljevanja ljudi.

> Počaščen sem, da bi uporabili takšen izraz. Učitelji so mi všeč.

© (2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate