15. 10. 2009 | Mladina 41 | Politika
Dolga pot do sprave
Genocid nad Armenci in Gorski Karabah ovirata normalizacijo odnosov med Turčijo in Armenijo
Armenija in Turčija sta minulo soboto v Zürichu podpisali protokola, ki predvidevata vzpostavitev diplomatskih odnosov in odprtje meje med državama. Listini morata v prihodnjih šestih mesecih ratificirati tudi oba parlamenta. Na spremembe v odnosih med državama je pokazala tudi lanska nogometna tekma državnih reprezentanc v armenskem glavnem mestu Erevan, ki sta si jo skupaj ogledala turški in armenski predsednik, Abdullah Gül in Serž Sarkisjan. Storjen je šele prvi korak na poti k normalizaciji odnosov med državama, ki so polni nevarnih čeri in tudi nerazčiščenih zgodovinskih vprašanj. Odnose obremenjuje predvsem genocid turške vojske nad armenskim narodom v obdobju 1. svetovne vojne, ko je bilo načrtno pobito okoli poldrugi milijon armenskega naroda. Takrat je nacionalistični turški notranji minister Mehmed Talaat oznanil svetu, da v Turčiji ni prostora za kristjane. Začel se je drugi veliki lov na Armence po letu 1894, ko so turške paravojaške sile pobile 50.000 Armencev.
V času 1. svetovne vojne (1914-1918) je bila Turčija na strani Nemčije, Armenci pa so postali zavezniki Rusije in za Turke ruska peta kolona, ki nevarna ogroža Turčijo. Februarja 1915 so vseh 60.000 mobiliziranih armenskih vojakov zaprli v delovna taborišča in jih pozneje pobili. Armencem z bližine fronte (podobna usoda pa je doletela tudi tiste, ki so živeli daleč od frontne črte) so ukazali, naj pešačijo proti negostoljubnim puščavskim predelom Sirije in Mezopotamije. 24. aprila istega leta so v vseh večjih mestih pobili armensko inteligenco. Skupno je tako umrlo približno milijon in pol ljudi, preživeli pa se po vojni niso mogli vrniti domov in so se izselili v ruski del Armenije in drugam po svetu. O zverstvih nad Armenci so poročali nemški misijonarji, vendar je bil njihov glas utišan, kajti uradne nemške oblasti so zatrjevale, da gre za izmišljotine in hudo pretiravanje. Celo tedanji britanski zunanji minister Edward Grey, ki je imel pred sabo slike množičnih pokolov, je dejal, da britanska vlada nima »direktnega vpogleda« v zadeve in da se »pokoli dogajajo na obeh straneh«. Grey je celo opozarjal, da bi lahko pritiski na Turčijo Turke le dodatno razkačili in bi se še bolj znašali nad Armenci. Nekdanji britanski premier Winston Churchill pa je opisal masakre v Armeniji kot »administrativni holokavst« in ocenil, da je »bila odstranitev rase iz srednje Azije tako učinkovita, kot je dejanje takšnega obsega lahko ... Brez dvoma lahko ugotovimo, da je bil zločin načrtovan in izvršen zaradi političnih razlogov«. Turčija seveda vseskozi zanika genocid in trdi, da je bilo ubitih le med 300.000 do 500.000 Armencev, najmanj toliko pa tudi Turkov zaradi sodelovanja Armencev z ruskimi silami v Anatoliji, ki so vdrle na to območje.
Sicer pa o dobrih namenih Turčije dvomijo predvsem v mnogih armenskih diaspornih skupnostih po svetu - večina je nastala po pregonu Armencev iz Turčije in jih je več kot prebivalstva v Armeniji -, še zlasti pa v Azerbajdžanu, kjer je v Gorskem Karabahu armensko prebivalstvo večinsko. Ko je leta 1991 Gorski Karabah s pomočjo Rusije razglasil neodvisnost, so azerbajdžanske sile poskušale to preprečiti, vendar jim ni uspelo. Turčija vseskozi podpira Azerbajdžan, kar seveda dodatno obremenjuje njene odnose z Armenijo. Tudi na slovesnosti v Zürichu se je zapletlo, saj je armenski zunanji minister Eduard Nalbandijan po poročanju tv-mreže CNN hotel opozoriti, da »proces normalizacije ni vezan na Gorski Karabah«, njegov turški kolega pa, da »mirovni proces zadeva celotno Kavkazje«. Po večurnem posredovanju ameriške zunanje sekretarke Hillary Clinton je bil dosežen dogovor, da se oba izogneta omenjanju spornih tem. Rusi imajo drugačno pojasnilo glede razrešitve zapleta. Po tej različici naj bi ruski zunanji minister Sergej Lavrov svojemu armenskemu kolegu poslal priporočilo: »Eduard! Daj soglasje brez komentarjev!«
Sicer pa je Gorski Karabah izredno zanimiv za Zahod zaradi naftnih in plinskih poti do Evrope. Prek njega se lahko namreč izognejo Rusiji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.