15. 10. 2009 | Mladina 41 | Svet
Barack Obama in enopolno obdobje
Zaradi ene od sestavin je sedanja svetovna ureditev še vedno enopolna: zaradi vojske. ZDA za svojo vojsko porabijo skoraj toliko kot ves preostali svet skupaj za svoje.
Vse vplivne države se opirajo na strokovnjake, katerih naloga je dokazati, da je to, kar počnejo vplivneži, plemenito in pravično in da so si šibki sami krivi, če pri tem trpijo.
Na Zahodu tem strokovnjakom pravijo intelektualci in svojo nalogo z redkimi izjemami opravljajo spretno in pravičniško, naj bodo njihove trditve še tako nenavadne, in njihova dejavnost je znana že od začetka dokumentirane zgodovine.
Po tako skopem uvodu si oglejmo tako imenovano enopolno obdobje, ki ga simbolizira padec Berlinskega zidu pred 20 leti, končalo pa se je s terorističnimi napadi 11. septembra 2001. Po zlomu Sovjetske zveze smo se menda znašli v enopolnem svetu in Združene države Amerike so postale edina svetovna velesila, prej pa so bile le ena od največjih velesil.
V nekaj mesecih je administracija predsednika Georgea Busha Washingtonu začrtala novo smer: vse bo ostalo bolj ali manj enako, spremenili se bodo le izgovori.
Še vedno potrebujemo obsežen vojaški sistem, le iz drugačnih razlogov: zaradi tehnološke rafiniranosti sil tretjega sveta. Ohraniti moramo ob-rambno industrijsko bazo, kar je le milejši izraz za visokotehnološko industrijo, ki jo podpira država.
Ohraniti moramo sile za posredovanje, ki so osredotočene na energetsko bogati Bližnji vzhod - kjer hudih groženj našim interesom v nasprotju z desetletji prevar ne moremo več pripisati Kremlju.
Vse to se je zgodilo potihoma in o tem se skoraj ni poročalo. A za tiste, ki si želijo razumeti svet, je bilo to zelo poučno.
Administracija Georgea Busha je zašla v skrajnosti agresivnega militarizma in vzvišenega prezira. Zaradi tega so jo ostro kritizirali, to so počele celo glavne politične struje.
Bushev drugi mandat je bil zmernejši. Nekatere največje skrajneže so odgnali: Donalda Rumsfelda, Paula Wolfowitza, Douglasa Feitha in druge. Podpredsednika Richarda Che-
neyja niso mogli odstraniti, ker je poosebljal administracijo. Politika se je začela vračati k standardom.
Ko je na oblast prišel Barack Obama, je nekdanja zunanja ministrica Condoleezza Rice napovedala, da bo posnemal Bushevo politiko v drugem mandatu, in to se je bolj ali manj uresničilo, če odštejemo drugačno retoriko, ki je očitno očarala večino sveta.
Temeljna razlika med Bushem in Obamo se je lepo izrazila v drugem obdobju, za kar je poskrbel višji svetovalec Kennedyjeve administracije na vrhuncu kubanske raketne krize.
Zaradi odločitev Kennedyjevih svetovalcev je Veliki Britaniji grozilo, da bo izbrisana z zemljevida, vendar je o tem niso obvestili.
Svetovalec je »posebne odnose« z Veliko Britanijo takrat opisal takole: »Naša glavna sodelavka - oziroma modni izraz je partnerica.«
Bush in njegova četa sta svet nagovarjala kot svojega sodelavca. Ko je napovedal napad na Irak, je OZN obvestil, da se lahko podredi ameriškim ukazom ali pa ne igra nobene vloge. Takšna predrznost je seveda zbudila nenaklonjenost.
Obama gre po drugi poti. Vljudno pozdravlja voditelje in narode sveta kot partnerje, zasebno pa z njimi še vedno dela kot s pomočniki.
Tujim voditeljem je takšen odnos veliko ljubši in tudi javnost marsikdaj očara z njim. A pametno je biti pozoren na dejanja, ne na besede in všečno vedenje.
Zaradi ene od sestavin je sedanja svetovna ureditev še vedno enopolna: zaradi vojske. ZDA za svojo vojsko porabijo skoraj toliko kot ves preostali svet skupaj za svoje, poleg tega so daleč naprednejše pri uničevalni tehnologiji.
ZDA so izjema tudi zato, ker imajo na stotine vojaških oporišč po vsem svetu in ker so na ključnih, energetsko bogatih območjih zasedle dve državi.
Organizacija Nato je del aparata hladne vojne, ki ga lahko uporabi Obama.
Z enopolnim obdobjem se je v ospredje prebil Nato. Tradicionalna utemeljitev zveze je bila obramba proti sovjetski agresiji. Ko je Sovjetska zveza izginila, tega opravičila ni bilo več, Nato pa so preoblikovali v svetovno silo za posredovanje pod vodstvom ZDA in njegova posebna naloga je nadzor nad energijo.
Nato se je po hladni vojni nezadržno razširil proti vzhodu in jugu; Obama očitno namerava nadaljevati širitev.
Julija, tik pred Obamovim prvim obiskom v Rusiji, je njegov posebni svetovalec za državno varnost ter ruske in evrazijske zadeve Michael McFaul medije obvestil: »Kar se tiče Natove širitve in protiraketne obrambe, ne nameravamo Rusom dati nobenih zagotovil, jim popuščati ali se karkoli dogovoriti z njimi.«
McFaul je namigoval na ameriški obrambni program v vzhodni Evropi in članstvo ruskih sosed Ukrajine in Gruzije v Natu. Oba koraka so zahodni analitiki označili za resno grožnjo ruski varnosti, ki bi utegnila sprožiti mednarodne napetosti.
Pred nekaj tedni je Obamova administracija napovedala prilagoditev ameriških protiraketnih sistemov v vzhodni Evropi, kar je zbudilo številne pripombe in razpravo, ki je tako kot v preteklosti premeteno zameglila osrednje vprašanje.
Te sisteme razglašajo za obrambo pred iranskim napadom, a to ne more biti razlog. Možnosti, da bi Iran začel raketni napad, naj bo jedrski ali ne, so približno enake tistim, da bo na Zemljo padel asteroid - če seveda vladajoči kleriki nimajo nezadržne želje po prerani smrti in bi radi, da bi bil Iran v trenutku zravnan z zemljo.
Namen ameriških sistemov za prestrezanje, če bodo kdaj delovali, je preprečiti povračilni udarec po ameriškem oziroma izraelskem napadu na Iran - torej preprečiti iransko protiobrambo. V tem pogledu so protiraketni sistemi orožje za preventivni napad, in to razumejo vse strani. A očitno je bolje, da se o tem ne govori.
Obamov načrt je morda za Ruse manj sporen, a če pustimo pompozne govore ob strani, za obrambo Evrope nima posebnega pomena, razen kot odziv na ameriški oziroma izraelski napad na Iran.
Trenutni jedrski neodločeni izid, kar zadeva Iran, je povzetek grozot in dvoličnosti hladne vojne.
Ob ogorčenju zaradi Irana je javnost prezrla zagotovila Obamove administracije, da je indijsko-ameriški jedrski sporazum izjema pri ravnokar sprejeti resoluciji OZN v zvezi s pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, na kar se je Indija odzvala z napovedjo, da zdaj sme sestaviti jedrsko orožje z enako uničevalno silo, kot ga imajo v arzenalih največje jedrske sile na svetu, z do 200 kilotonami moči.
Mednarodna agencija za jedrsko energijo je kljub ugovorom ZDA in Evrope pozvala Izrael, naj podpiše pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in inšpekciji omogoči ogled svojih jedrskih obratov. Izrael je povedal, da ne bo sodeloval.
Čeprav je svet vojaško enopolen, je od 70. let gospodarsko tripolen s tremi skoraj enakovrednimi središči v Severni Ameriki, Evropi in severovzhodni Aziji. Svetovno gospodarstvo je vse bolj raznoliko, zlasti zaradi rasti azijskega gospodarstva.
Svet, ki bo kljub upiranju edine velesile resnično večpolen, in sicer politično in gospodarsko, bo pomenil korak naprej v zgodovini.
©(2009) The New York Times (The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.