22. 10. 2009 | Mladina 42
Slovenska nafta
Pod prekmursko ravnico bi kljub dolgoletnemu izkoriščanju utegnilo biti nahajališče še nekaj milijonov sodov tekočega zlata
\"Vibratorji\" na delu v madžarskem gozdu tik ob meji s Slovenijo
© Borut Krajnc
Dajanje prednosti obnovljivim virom energije in stigmatiziranje fosilnih goriv sta pripeljala do tega, da se le redkokdo pri nas sploh še spomni, da je bila Slovenija nekoč naftna država oziroma da je to pravzaprav še vedno. Sicer dandanes govorimo o količinah, ki dejansko niso vredne omembe, a pod zemljo bi se lahko skrivalo še marsikaj. In ker bodo vsem prizadevanjem navkljub fosilna goriva še precej časa naš glavni vir energije, ne bi bilo slabo, če bi svojo energetsko odvisnost, ki je (po zadnjih podatkih za leto 2008) 55-odstotna, pri tekočih in plinastih gorivih pa 100-odstotna, vsaj nekoliko zmanjšali.
Naftna zgodovina na območju današnje Slovenije sega natanko 150 let v preteklost. Takrat, leta 1859, so v Dravogradu postavili prvo rafinerijo - Erste kärntnerische Mineralölraffinerie v lasti Korošca Gustava Golla. V njej so izdelovali kolomaz, torej sredstvo za mazanje osi koles, in prva leta delovanja so za surovino uporabljali oljno repico. Nato pa je Goll od trgovskega potnika izvedel, da njegov kolomaz v Čakovcu in Varaždinu sploh ne gre v promet, saj na območju Peklenice v Međimurju iz nekega kamnoloma priteka gosto olje, ki ga ljudje s pridom uporabljajo kot zamenjavo za kolomaz. Goll se je odpravil v Peklenico in nazaj prinesel nekaj posod nafte, nato pa jo je v svojem dravograjskem obratu destiliral. Na koncu procesa je dobil petrolej, mazivno in cilindrsko olje, iz ostanka pa kolomaz, ki je bil neprimerljivo boljši od tistega iz oljne repice. Uporabo oljne repice je seveda takoj opustil in si v Peklenici kupil nekaj zemlje. Krajši čas je brez težav kopal jaške in pridobival nafto, za katero pač takrat ni bilo treba kopati ravno globoko. Vendar je naredil napako, ker svojih izkopavanj ni prijavil po takrat veljavnem rudarskem zakonu, zato so njegove delavce nekega dne pregnali žandarji. Ker Goll ni imel dovoljenja, je opustil izkoriščanje međimurske nafte in začel to surovino po železnici uvažati iz Galicije. Proizvodnja v njegovi rafineriji naj bi bila nekaj časa dosegala po 6600 ton na leto, rafinerija pa je delovala vse do prve svetovne vojne. Po dveh letih vojne je morala zaradi pomanjkanja surovin zapreti vrata.
Prvo vrtino na slovenskih tleh so leta 1942, med drugo svetovno vojno, izvrtali Nemci. Na globini približno 1500 metrov so v Dolini odkrili zemeljski plin. Takrat s to najdbo niso bili najbolj zadovoljni, saj je bila nafta veliko pomembnejša. Naslednje leto so na območju izvrtali še tri vrtine in iz njih je vendarle pritekla nafta. Sočasno so jo odkrili tudi v Petišovcih in ti še do danes veljajo za največje doslej odkrito naftno polje v Sloveniji in Međimurju. Zaradi partizanskega napada na naftne naprave na hrvaški strani so nemška podjetja leta 1944 iz previdnosti opustila tudi vrtanje na slovenskem ozemlju in seveda s seboj odpeljala vse stroje. Tako so prekmurska naftna polja ostala brez vrtalnih naprav. A že leta 1946 je novim oblastem iz Bosne, čeprav ni bilo nobenega mostu čez Muro, uspelo pripeljati vrtalno garnituro, ki so jo Nemci pustili za seboj. Jugoslovanska vlada je leta 1947 izdala odločbo o ustanovitvi državnega gospodarskega podjetja Proizvodnja nafte Dolnja Lendava. Z izpeljavo decentralizacije je podjetje leta 1951 prešlo v pristojnost Slovenije. Ko je leta 1955 v uradnem listu izšla še uredba, s katero so odpravili prevod madžarskega imena Dolnja Lendava in uveljavili slovensko krajevno ime Lendava, smo dobili podjetje, katerega ime nam je bolj znano: Proizvodnja nafte Lendava ali skrajšano - Nafta Lendava.
Prva leta po vojni se je proizvodnja nafte iz leta v leto povečevala, leta 1951 je dosegla rekordnih 72 tisoč ton. V tistem obdobju je bilo lendavsko naftno podjetje največji proizvajalec surove nafte v takratni Jugoslaviji. A intenzivno izkoriščanje je zahtevalo svoj davek in od leta 1951 je začela proizvodnja upadati, čeprav so odkrili novo nahajališče v Filovcih. Ker prizadevanja za povečanje proizvodnje niso bila uspešna, se je v 60. letih podjetje prestrukturiralo in se bolj usmerilo v rafinerijsko ter petrokemično dejavnost, hkrati pa krčilo naftno-rudarsko. Raziskave novih nahajališč so opustili leta 1963. Tri leta za tem se je Nafta Lendava skupaj z Industrijo nafte (INA) Zagreb združila v SOZD in raziskovanje se je spet začelo, a do leta 1981 ni prineslo uspehov. Nato pa so do leta 1991 v Petišovcih vendarle še uspešno izvrtali nekaj plinskih vrtin. Po pripovedovanju Jožefa Zaga, staroste vrtanja v Prekmurju, danes vodje rudarskih del v podjetju Nafta-Geoterm, so leta 1988 izvrtali vrtino, v kateri je bil tlak okoli 280 barov, iz nje pa so na uro načrpali kar približno 4000 do 5000 kubičnih metrov plina. A takrat so plin predelovali v metanol. Podjetje Nafta-Geoterm je sicer hčerinska družba Nafte Lendava, ki je nastala po zadnji reorganizaciji podjetja med letoma 2002 in 2003, in je znotraj skupine med drugim odgovorna za vrtalna dela. Kot pove že ime, se dandanes ukvarja predvsem z vrtinami za črpanje geotermalne vode. Po zaslugi tega podjetja je Lendava prvo mesto v Sloveniji, ki uporablja geotermalno vodo za daljinsko ogrevanje stavb. Projekt je za zdaj še v poskusni fazi, ko bo končan, pa naj bi geotermalna energija nadomestila za okoli 8 milijonov litrov kurilnega olja na leto.
Če se vrnemo k nafti - še danes je iz zemlje v Prekmurju dobijo nekaj, približno 40 do 50 tisoč litrov na mesec, a gre v glavnem ves zaslužek od prodaje za plače delavcev in vzdrževanje vrtin, tako da je ta dejavnost namenjena bolj ohranjanju delovnih mest kot resnemu ustvarjanju dobička. »Konec 80. let smo načrpali približno desetkrat več. V najboljših časih pa smo imeli opraviti z milijoni litrov,« se spominja Jožef Zag. Tudi nekatere plinske vrtine še obratujejo. »Plin uporabljamo predvsem za izčrpavanje nafte. Slojni tlaki so se namreč po letih pridobivanja zelo zmanjšali, zato nafte ne moremo izčrpati drugače, kot da plin pod tlakom okoli 50 barov stisnemo v vrtino in ven dobimo nafto in vodo,« pravi Zag. Nafto na predelavo vozijo v Budimpešto, saj rafinerije v Lendavi že nekaj let ni več. Ostala so samo še velika Petrolova skladišča.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.