Slovenska nafta

Dajanje prednosti obnovljivim virom energije in stigmatiziranje fosilnih goriv sta pripeljala do tega, da se le redkokdo pri nas sploh še spomni, da je bila Slovenija nekoč naftna država oziroma da je to pravzaprav še vedno. Sicer dandanes govorimo o količinah, ki dejansko niso vredne omembe, a pod zemljo bi se lahko skrivalo še marsikaj. In ker bodo vsem prizadevanjem navkljub fosilna goriva še precej časa naš glavni vir energije, ne bi bilo slabo, če bi svojo energetsko odvisnost, ki je (po zadnjih podatkih za leto 2008) 55-odstotna, pri tekočih in plinastih gorivih pa 100-odstotna, vsaj nekoliko zmanjšali.
Naftna zgodovina na območju današnje Slovenije sega natanko 150 let v preteklost. Takrat, leta 1859, so v Dravogradu postavili prvo rafinerijo - Erste kärntnerische Mineralölraffinerie v lasti Korošca Gustava Golla. V njej so izdelovali kolomaz, torej sredstvo za mazanje osi koles, in prva leta delovanja so za surovino uporabljali oljno repico. Nato pa je Goll od trgovskega potnika izvedel, da njegov kolomaz v Čakovcu in Varaždinu sploh ne gre v promet, saj na območju Peklenice v Međimurju iz nekega kamnoloma priteka gosto olje, ki ga ljudje s pridom uporabljajo kot zamenjavo za kolomaz. Goll se je odpravil v Peklenico in nazaj prinesel nekaj posod nafte, nato pa jo je v svojem dravograjskem obratu destiliral. Na koncu procesa je dobil petrolej, mazivno in cilindrsko olje, iz ostanka pa kolomaz, ki je bil neprimerljivo boljši od tistega iz oljne repice. Uporabo oljne repice je seveda takoj opustil in si v Peklenici kupil nekaj zemlje. Krajši čas je brez težav kopal jaške in pridobival nafto, za katero pač takrat ni bilo treba kopati ravno globoko. Vendar je naredil napako, ker svojih izkopavanj ni prijavil po takrat veljavnem rudarskem zakonu, zato so njegove delavce nekega dne pregnali žandarji. Ker Goll ni imel dovoljenja, je opustil izkoriščanje međimurske nafte in začel to surovino po železnici uvažati iz Galicije. Proizvodnja v njegovi rafineriji naj bi bila nekaj časa dosegala po 6600 ton na leto, rafinerija pa je delovala vse do prve svetovne vojne. Po dveh letih vojne je morala zaradi pomanjkanja surovin zapreti vrata.
Prvo vrtino na slovenskih tleh so leta 1942, med drugo svetovno vojno, izvrtali Nemci. Na globini približno 1500 metrov so v Dolini odkrili zemeljski plin. Takrat s to najdbo niso bili najbolj zadovoljni, saj je bila nafta veliko pomembnejša. Naslednje leto so na območju izvrtali še tri vrtine in iz njih je vendarle pritekla nafta. Sočasno so jo odkrili tudi v Petišovcih in ti še do danes veljajo za največje doslej odkrito naftno polje v Sloveniji in Međimurju. Zaradi partizanskega napada na naftne naprave na hrvaški strani so nemška podjetja leta 1944 iz previdnosti opustila tudi vrtanje na slovenskem ozemlju in seveda s seboj odpeljala vse stroje. Tako so prekmurska naftna polja ostala brez vrtalnih naprav. A že leta 1946 je novim oblastem iz Bosne, čeprav ni bilo nobenega mostu čez Muro, uspelo pripeljati vrtalno garnituro, ki so jo Nemci pustili za seboj. Jugoslovanska vlada je leta 1947 izdala odločbo o ustanovitvi državnega gospodarskega podjetja Proizvodnja nafte Dolnja Lendava. Z izpeljavo decentralizacije je podjetje leta 1951 prešlo v pristojnost Slovenije. Ko je leta 1955 v uradnem listu izšla še uredba, s katero so odpravili prevod madžarskega imena Dolnja Lendava in uveljavili slovensko krajevno ime Lendava, smo dobili podjetje, katerega ime nam je bolj znano: Proizvodnja nafte Lendava ali skrajšano - Nafta Lendava.
Prva leta po vojni se je proizvodnja nafte iz leta v leto povečevala, leta 1951 je dosegla rekordnih 72 tisoč ton. V tistem obdobju je bilo lendavsko naftno podjetje največji proizvajalec surove nafte v takratni Jugoslaviji. A intenzivno izkoriščanje je zahtevalo svoj davek in od leta 1951 je začela proizvodnja upadati, čeprav so odkrili novo nahajališče v Filovcih. Ker prizadevanja za povečanje proizvodnje niso bila uspešna, se je v 60. letih podjetje prestrukturiralo in se bolj usmerilo v rafinerijsko ter petrokemično dejavnost, hkrati pa krčilo naftno-rudarsko. Raziskave novih nahajališč so opustili leta 1963. Tri leta za tem se je Nafta Lendava skupaj z Industrijo nafte (INA) Zagreb združila v SOZD in raziskovanje se je spet začelo, a do leta 1981 ni prineslo uspehov. Nato pa so do leta 1991 v Petišovcih vendarle še uspešno izvrtali nekaj plinskih vrtin. Po pripovedovanju Jožefa Zaga, staroste vrtanja v Prekmurju, danes vodje rudarskih del v podjetju Nafta-Geoterm, so leta 1988 izvrtali vrtino, v kateri je bil tlak okoli 280 barov, iz nje pa so na uro načrpali kar približno 4000 do 5000 kubičnih metrov plina. A takrat so plin predelovali v metanol. Podjetje Nafta-Geoterm je sicer hčerinska družba Nafte Lendava, ki je nastala po zadnji reorganizaciji podjetja med letoma 2002 in 2003, in je znotraj skupine med drugim odgovorna za vrtalna dela. Kot pove že ime, se dandanes ukvarja predvsem z vrtinami za črpanje geotermalne vode. Po zaslugi tega podjetja je Lendava prvo mesto v Sloveniji, ki uporablja geotermalno vodo za daljinsko ogrevanje stavb. Projekt je za zdaj še v poskusni fazi, ko bo končan, pa naj bi geotermalna energija nadomestila za okoli 8 milijonov litrov kurilnega olja na leto.
Če se vrnemo k nafti - še danes je iz zemlje v Prekmurju dobijo nekaj, približno 40 do 50 tisoč litrov na mesec, a gre v glavnem ves zaslužek od prodaje za plače delavcev in vzdrževanje vrtin, tako da je ta dejavnost namenjena bolj ohranjanju delovnih mest kot resnemu ustvarjanju dobička. »Konec 80. let smo načrpali približno desetkrat več. V najboljših časih pa smo imeli opraviti z milijoni litrov,« se spominja Jožef Zag. Tudi nekatere plinske vrtine še obratujejo. »Plin uporabljamo predvsem za izčrpavanje nafte. Slojni tlaki so se namreč po letih pridobivanja zelo zmanjšali, zato nafte ne moremo izčrpati drugače, kot da plin pod tlakom okoli 50 barov stisnemo v vrtino in ven dobimo nafto in vodo,« pravi Zag. Nafto na predelavo vozijo v Budimpešto, saj rafinerije v Lendavi že nekaj let ni več. Ostala so samo še velika Petrolova skladišča.

Nove raziskave

Čeprav so državna podjetja opustila iskanje nahajališč nafte in zemeljskega plina, to ne pomeni, da so vsa izčrpana. Dve neodvisni svetovalni družbi, kanadska APA Petroleum Engineering in britanska Troy-Ikoda, sta pred leti predvideli, da bi prekmurska tla utegnila hraniti še več kot 10 milijonov sodov nafte, pa tudi do skoraj 1,7 milijarde kubičnih metrov zemeljskega plina. Ta predvidevanja so seveda precej optimistična. Z iskanjem neodkritih virov se že več let ukvarja slovenska podružnica dubajske družbe Nemmoco. Leta 2004 so celo izvrtali dve vrtini. V Petišovcih so naleteli na plin, a so vrtino izpraznili že po letu in pol. Pri drugi vrtini, na območju Doline, iz katere naj bi pritekla nafta, pa proizvodnje še niso začeli. Ker so bili dubajski lastniki očitno nezadovoljni z uspešnostjo raziskovanj v Sloveniji, so slovensko podružnico pred dvema letoma za 150 tisoč evrov prodali družbi Ascent Resources, ki ima sedež na britanskih Deviških otokih. Z novim lastnikom se je Nemmoco Slovenia lotil ambicioznega projekta. Prejšnji mesec so na območju Filovskega polja začeli izvajati seizmične meritve, katerih končni rezultat naj bi bila prva tridimenzionalna slika tal na tem območju, ki bi utegnila pokazati še neodkrite zaloge.
V Nemmocu so se seizmičnih meritev, ki naj bi zajele območje približno 200 kvadratnih kilometrov, lotili zelo zagrizeno in resno, projekt naj bi bil vreden več milijonov evrov. Meritve opravlja madžarsko podjetje GES v lasti naftne družbe MOL. Pred začetkom del so morali pridobiti dovoljenja lastnikov parcel in večinoma naj bi jim bilo to tudi uspelo. Na dan našega obiska v Prekmurju so meritve opravljali na gozdnatem območju tik ob meji na madžarski strani, saj manjši del preiskovanega območja sega tudi onstran meje. Na teren nas je odpeljal nadzornik del Laszlo Molnar. Dostop do območja je mogoč zgolj z madžarske strani, zato smo se sestali v kraju Lenti ob meji in se odpeljali nekaj kilometrov naprej, do tipične vasi z nizkimi hišami, razpotegnjenimi ob cesti. Kot je povedal Molnar, je bila ta vas pred nekaj desetletji ena najbolj razvitih na območju, prav zaradi naftne industrije. Imela je svoje kopališče, svojega zdravnika, plinsko napeljavo. Danes je podobna vsem drugim vasem na madžarskem podeželju. Od tam je pot zavila v gozd, po cesti, ki je bila pred desetletji lično asfaltirana, danes pa je asfalt na njej odgovoren le še za neudobno vožnjo. Celotno območje gozda je prepredeno z gozdnimi potmi, odkar na njem izvajajo seizmične meritve, pa tudi s kabli. Tu in tam je videti kakšno opuščeno naftno vrtino.
Seizmične meritve opravljajo na dva načina. Prva izbira so velika in težka terenska vozila, tako imenovani »vibratorji«, ki, kot smo se prepričali na svoje oči, premagajo teren, kakršnega se ustraši večina današnjih športnih terencev. Vibratorji delujejo v skupinah po trije. Pripeljejo se do vnaprej določene točke, ki so jo označili geologi. Na tla spustijo betonski blok, pritrjen na hidravlično dvigalko. Nato pa iz centrale z radijskim signalom sprožijo potres. Vsi trije betonski bloki začnejo z visoko frekvenco udarjati ob tla, zaradi česar se zemlja strese v polmeru kakih sto metrov. Na naseljenih območjih, kjer tresenje tal ni najbolj zaželeno, delo opravlja en sam vibrator. Tresljaji, ki nastanejo pri tem, se odbijajo od različnih struktur v tleh, odboje pa zaznava mreža senzorjev, tako imenovanih geofonov, razporejenih po terenu, ki tresljaje spreminjajo v električne signale, ti pa po prej omenjenih kablih potujejo v centralo, v kateri se zbirajo vsi podatki. Če je teren nedostopen za vibratorje, uporabijo eksploziv, ki ga detonirajo nekaj metrov globoko v zemlji. Učinek je podoben.
Po pričakovanjih direktorja družbe Nemmoco Slovenia Jožeta Hozjana naj bi do konca leta že imeli precej jasno predstavo o sestavi tal in morebitnih neodkritih nahajališčih ogljikovodikov. »Polje je že razmeroma izkoriščeno, izkorišča se že od leta 1942. A podatki obstajajo. In na podlagi teh podatkov geologi sklepajo, da je vendarle še nekaj v zemlji,« razlaga Hozjan. Za tako drage meritve se, pravi, zagotovo ne bi odločili, če v obstoj nenačrpanih zalog ne bi verjeli. Tudi Jožef Zag meni, da je nafte še nekaj. »Vendar bo potrebna napredna tehnologija za črpanje, ker so slojni tlaki že zelo znižani.« Če bodo kaj našli, naj bi si Nemmoco načrpane surovine razdelil s Petrolom, ki je prek podjetja Geoenergo polovični lastnik koncesije za iskanje nafte v Prekmurju (druga polovica Geoenerga je v lasti države), in sicer v razmerju tri proti ena.
Na vprašanje, zakaj je moralo preteči toliko časa, da se je nekdo spet spomnil na morebitna nahajališča ogljikovodikov v Sloveniji in se jih odločil temeljito raziskati, je Hozjan povedal, da je bila nafta v 90. letih prejšnjega stoletja pač veliko prepoceni, da bi se raziskovanje na tem območju izplačalo. »Ponudba je bila tako velika, da se je cena dramatično znižala in za raziskave ni bilo nobenega denarja. Zdaj pa, ko je cena lani poskočila na 150 dolarjev, je denar za raziskave spet tu.« Dodaten razlog je po njegovem, da se naša država tega nikoli ni zares lotila. »Slovenija se nikoli ni odločila za pomembne raziskave na tem področju. Včasih sem delal v Nafti in smo državi predlagali, naj se jih loti, vendar ni bilo posluha. Saj smo naredili nekaj vrtin, a raziskovanje ni bilo nikoli dovolj organizirano.«