22. 10. 2009 | Mladina 42 | Svet
Obamov slabi vpliv
Odbor za Nobelovo nagrado, ki je Obami podelil nagrado zaradi večstranske diplomacije, je očitno mnenja, da je ameriško sodelovanje na svetovnem prizorišču zmagoslavje miru in pravičnosti. Nisem tako prepričana.
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka.
© Debra Friedman
Med vsemi razlagami, zakaj je Barack Obama dobil Nobelovo nagrado za mir, najbolj drži tista iz ust francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja: »To je pečat na ameriško vrnitev v srca vseh narodov na svetu.«
Povedano drugače, Evropa je tako Združenim državam Amerike sporočila, da jih spet ljubi - podobno tistim čudnim obnovitvam poročne zaobljube pri parih, ki jim uspe prebroditi težke čase.
Zdaj ko so Evropa in ZDA uradno spet povezane, se je treba vprašati, ali je to tudi dobro.
Odbor za Nobelovo nagrado, ki je Obami nagrado podelil zaradi večstranske diplomacije, je očitno mnenja, da je ameriško sodelovanje na svetovnem prizorišču zmagoslavje miru in pravičnosti. Nisem tako prepričana.
Obama je v devetih mesecih mandata dokazal, da je mednarodni igralec. Ameriški pogajalci so si vedno znova prizadevali, da bi oslabili mednarodne zakone in pogodbe, namesto da bi krepili njihovo veljavo, in s seboj navzdol povlekli še druge bogate države.
Začnimo z najpomembnejšo težavo: podnebnimi spremembami. V Bushevih letih so se evropski politiki odmaknili od ZDA in izrazili svojo neizpodbitno privrženost kjotskemu sporazumu.
Medtem ko so ZDA za petino povečale izpust ogljika v primerjavi z letom 1990, so ga članice Evropske unije za dva odstotka zmanjšale. Ni ravno junaštvo brez primere, vseeno pa dober zgled, da je ločitev EU od ZDA pripomogla k oprijemljivim prednostim za naš planet.
Pojdimo na pomembna podnebna pogajanja, ki so se ravnokar končala v Bangkoku. Pogovori naj bi decembra letos v Koebenhavnu pripeljali k podpisu sporazuma, s katerim bi bistveno okrepili učinek kjotskega sporazuma.
A namesto tega so ZDA, EU in preostale razvite države sklenile zavezništvo in pozvale, naj se kjotski sporazum prekliče ter nadomesti z novim.
Američani namesto jasnih in zavezujočih ciljev pri zmanjševanju izpusta, kot jih opredeljuje kjotski sporazum, predlagajo, da bi se vsaka država sama odločila, za koliko bo omejila izpust, nato pa bo mednarodnim opazovalcem omogočila, da spremljajo njen napredek pri tem (ob pobožni želji, da bo to zadostovalo za ohranjanje temperature na planetu pod usodno ravnijo).
V kjotskem sporazumu je jasno napisano, da so za krizo krive bogate države, po novem sistemu pa bi vse države obravnavali enako.
Takšni šibki predlogi niti niso presenetljivi, saj prihajajo iz ZDA. Hujši pretres je bila nenadna enotnost bogatega sveta glede tega načrta - z njim se namreč strinjajo tudi mnoge države, ki so prej pele hvalnice kjotskemu sporazumu.
S tem še ni konec izdajstev: EU, ki je namignila, da bo na leto namenila od 19 do 35 milijard dolarjev za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju podnebnim spremembam, je v Bangkok prišla s precej nižjo ponudbo, skladno z ameriško obljubo o ... ničemer.
Antonio Hill iz konfederacije Oxfam je takole strnil pogajanja: »Ko se je sprožila startna pištola, se je začela tekma proti dnu. Bogate države so zmanjšale svoj obljubljeni prispevek pri mednarodnem sodelovanju.«
Ni prvič, da je opevana vrnitev k pogajalski mizi pripomogla k prevrnjenim mizam, da so se po tleh razleteli težko priborjeni mednarodni zakoni in konvencije.
ZDA so podobno vlogo igrale aprila letos v Ženevi na konferenci OZN o rasnem razlikovanju. Ko so iz pogajalskega besedila izločile nekatere dele besedila - Izrael in Palestinci v njem niso smeli biti omenjeni, prav tako ne odškodnine zaradi suženjstva in tako dalje -, se je Obamova administracija odločila, da ga bodo vse-eno bojkotirali, in sicer zato, ker naj bi novo besedilo zgolj potrjevalo dokument, ki so ga leta 2001 sprejeli v Durbanu v Južnoafriški republiki.
Ničevo opravičilo, vendar nekako tudi logično, saj ZDA prvotnega dokumenta niso podpisale.
Nelogičen pa je val posnemovalcev povsod po bogatem svetu, ki se je prav tako odrekel podpisu. V 48 urah po oznanilu ZDA so se tako odločile še Italija, Avstralija, Nemčija, Nizozemska, Nova Zelandija in Poljska.
V nasprotju z ZDA so vse naštete države podpisale deklaracijo iz leta 2001, zato nimajo razloga, da bi ugovarjale dokumentu, ki jo zgolj potrjuje. A to ni bilo pomembno.
Tako kot pri pogajanjih o podnebnih spremembah je bilo tudi v tem primeru postavljanje na stran Obame, katerega sloves je brezmadežen, lahek izhod iz zahtevnih mednarodnih obvez, s katerim pa države še vedno zbujajo videz naprednosti - takšne usluge jim ZDA v času Bushevega predsedovanja niso bile sposobne narediti.
ZDA imajo podoben kvaren vpliv tudi kot nova članica sveta za človekove pravice pri OZN. Njen prvi veliki preskus je bilo smelo poročilo sodnika Richarda Goldstona o silovitem izraelskem napadu na Gazo, v katerem je prišel do sklepa, da so vojne zločine zagrešili tako Izraelci kot Hamas.
ZDA so svojo moč izrabile zato, da so poročilo ožigosale kot »skrajno napačno«, namesto da bi dokazale, kako spoštujejo mednarodne zakone, palestinsko oblast pa prisilile, da je umaknila podporno resolucijo. (Palestinska oblast, po kateri so doma neusmiljeno udrihali, ker se je uklonila ameriškemu pritisku, utegne predstaviti novo različico.)
Tu so še vrhunska srečanja G20, najvidnejša Obamova večstranska obveza. Na srečanju aprila letos v Londonu se nam je za hip zazdelo, da bo prišlo do takšnega ali drugačnega usklajenega mednarodnega poskusa, da bi ukrotili čezmejne finančne špekulante in davčne zmuznete.
Sarkozy je celo zagrozil, da bo zapustil srečanje, če na njem ne bodo potrdili odločnih zakonskih sklepov. A Obamovi administraciji ni bilo za pristno večstransko sodelovanje, temveč je namesto tega pozivala države, naj predstavijo lastne načrte (ali pa tudi ne) in upajo na najboljše - podobno, kot se je zgodilo z načrtom o podnebnih spremembah. Najbrž ni treba poudarjati, da Sarkozy ni odšel nikamor, razen na skupinsko fotografiranje, kjer so ga posneli skupaj z Obamo.
Obama je na svetovnem prizorišču seveda naredil tudi nekaj dobrih potez - ni se recimo postavil na stran prevratniške vlade v Hondurasu, podprl je tudi agencijo za ženske pri OZN.
A izluščil se je jasen vzorec: na področjih, na katerih so druge bogate države kolebale med načelnim ukrepanjem in brezbrižnostjo, jih je ameriško posredovanje potisnilo proti brezbrižnosti. Če to napoveduje novo obdobje večstranskega sodelovanja, ni razloga za navdušenje.
© (2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.