Ali nas Google res poneumlja?

Slovenski brat velikega Googla Najdi.si pridno vodi statistiko pojmov, iskanih na svoji strani. V prvi polovici letošnjega leta so ljudje največkrat iskali horoskop in vremensko napoved. Iskali so prevode za besedi avto in sreča ter brskali po zakonski krizi zakoncev Čepin. Zelo usodne stvari.
A Najdi.si spremlja tudi drugačne stvari. Shrani recimo nenavadno iskanje. Tako je nekdo svoj računalnik vprašal, »kako narediti otroka dvojčka«, spet drugi je iskal »lesena vrata iz lesa«, tretjega, pravzaprav tretjo, je zanimalo, »kam vstavimo tampon«. Bizarnosti je še veliko več: zakaj me je punca pustila, kako zadeti na lotu, zakaj imam možgane, Jezus, reši me alkohola, čustva pri visokem krvnem tlaku s psihološkega vidika ...
Najdi.si ni edini prijatelj, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvete. Google ima zapisanih še več bizarnosti. Če v iskalnik v angleščini napišete i am extremely, vam bo Google ponudil, ali naj poišče geslo i am extremely terrified of chinese, ki ima 18 milijonov zadetkov. Če napišete is beer good for, vam Google med drugim priporoča besedo dog. In če napišete is Obama really, lahko izbirate med muslimanom, socialistom, črncem, pa tudi antikristom. Google te nasvete prijazno ponudi na podlagi najbolj iskanih besednih zvez, veliko ljudi resnično zanima, koliko je antikrista v ameriškem predsedniku in kam za vraga, naj vstavimo tampon.
Pred letom je harvardski diplomiranec Nicholas Carr, ameriški publicist, ki objavlja v ugledni bostonski literarno-kulturni reviji Atlantic, objavil članek Ali nas Google res poneumlja. Njegova teza v objavljenem eseju je preprosta, ker je sam vedno več na spletu, ker vedno več e-bere, ima vedno več težav z zbranostjo in s pomnjenjem tistega, kar je prebral. Na spletu in tudi z besedili iz klasičnih knjig. Uporaba spleta in Googla naj bi negativno vplivala na način dojemanja in sprejemanja podatkov. Ni več poglobljenega razmišljanja, ni več natančnega branja, samo skakanje sem in tja, od ene spletne strani do druge ter redko nazaj. Carr je o tem pojavu govoril s prijatelji in tudi oni naj bi imeli težave z zbranostjo pri branju. Tehnologija ne spreminja samo sveta, pač pa tudi naš način dojemanja tega sveta, nismo le to, kar beremo, pač pa tudi to, kako beremo. In na spletu ne beremo, stavke, odstavke, besede samo preletimo. Zato se Carr boji. »S tem, ko se pri razumevanju sveta vedno bolj zanašamo na računalnike, se naša inteligentnost spreminja v umetno inteligenco,« končuje svoj esej. Svet drsi v temno prerokbo Kubrickove Odiseje 2001.
Pa je res tako? Nas Google poneumlja, Facebook uničuje medosebne odnose, Twitter jezik? Postajamo stroji, ki smo jih naredili sami? Manj človeški? Bolj tehnični?
Branje z miško
Najprej o jeziku in branju, ki naj bi ju splet uničeval. Ne gre za uničevanje, pač pa za spremembo. »Nove tehnologije in novi mediji (tudi programska oprema) spreminjajo posameznikovo razmišljanje in še posebej zaznavanje. To postaja vedno bolj posredovano z vmesniki, pa tudi s softverskimi napravami, ki so v vlogi mind-shifterjev,« trdi dr. Janez Strehovec, slovenski filozof, ki se ukvarja z estetiko in novimi mediji. V knjigi Besedila in mediji je skoval besedno zvezo »branje z računalniško miško«, ki poimenuje čim bolj kompleksno, živčno, motorično, taktilno in vizualno aktivnost, ki se bistveno loči od zatopljenega branja. Jezik novih medijev je drugačen od jezika starih. Podobno kot je knjižni jezik drugačen od pogovornega. A to seveda ne pomeni, da je slabši ali boljši. Prilagojen je le svojemu namenu - komuniciranju v nekem okolju.
Komuniciranje prek računalnika implicira drugačne mentalne vzorce, drugačen način razmišljanja, vrednotenja, zaznavanja. Ko je recimo Friedrich Nietzsche s pisanja z roko prešel na pisalni stroj, je potreboval nekaj časa, da se je privadil tipkanju. Orodje, s katerim pišemo, vpliva tudi na način oblikovanja misli. Carr opozarja, da so se tudi zaradi pisalnega stroja pozni Nietzschejevi teksti spremenili, v njih naj bi bilo več telegrafskega sloga, manj retorike. Enako je z novimi mediji. Morda je novi bralec radovednejši, hitreje skače sem in tja in se redkeje poglablja v prebrano.
Sprememba načina branja in dojemanja ni edini učinek novega medija. Internetna generacija naj bi brala vedno manj. Bere vedno manj knjig (in vedno manj gleda televizijo - saj raje gleda Youtube). Dijaki recimo prebirajo povzetke literarnih del, ki jih imajo za obvezno branje. Manj pa izvirnike. Slovenist dr. Miran Hladnik s Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da to ni nič posebnega. »Lenuhi tudi pred internetom nis(m)o brali debelih knjig, ampak njihove povzetke v Janeževih Vsebinah slovenskih literarnih del in podobnih priročnikih.« Na spletu je danes že večina starejše slovenske klasike, to pomeni, da je bolj dosegljiva, kot je bila nekoč, in jo zato lahko prebere več ljudi. »Kdor ne bere, je bil butelj v času pred internetom in je butelj danes. Med bralci pa je pametnejši tisti, ki zna brati tudi na zaslonu, saj pride tako do informacij veliko hitreje kot tisti, ki zna samo listati po knjigah.«
Strah pred manj branja naj bi bil celo pretiran. Dr. Miha Kovač, ki je doktoriral iz bibliotekarstva, opozarja, da raziskave bralnih navad v ZDA ne kažejo, da bi v tridesetih letih prejšnjega stoletja ljudje v ZDA brali veliko več kot danes, je pa hkrati tudi res, da kažejo upad bralnih navad predvsem pri najstnikih in mlajših odraslih. »Sam sem precej previden pri izrekanju mnenj, da mladi zaradi digitalne tehnologije berejo manj in da jih ta poneumlja. Pri tem, da ne bo nesporazumov, tudi sam pri študentih v Sloveniji opažam vedno slabše pisne sposobnosti in zelo slabo splošno izobrazbo, vendar tega ne bi pripisal zgolj informacijski tehnologiji.« Razlog naj bi bil drugje - izobraževalni sistem od študentov zahteva vedno manj klasične humanistične izobrazbe in vedno več pragmatičnih, uporabnih spretnosti. Bolonjska reforma je to usmeritev še spodbudila. Knjige torej ne izginjajo samo iz osebnih knjižnic, ampak tudi z univerz. A četudi je vse res, branje knjig ne pomeni kar samodejno več pameti. »Steven Johnson, poenostavljeno rečeno, v svoji knjigi Everything Good is Bad for You trdi, da ljudje, ki so do vratu potopljeni v množično kulturo in svetovni splet, razvijejo boljše intelektualne sposobnosti kot tisti, ki so živeli zgolj v Gutenbergovi galaksiji,« dodaja Kovač.
Ideologija uporabnosti in učinkovitosti je vidna tudi v Googlu. Okvir Googlovega delovanja uporabnika sili, da pobrska po prvih zadetkih, tistih, ki razlagajo samo, kako, četudi bolj poglobljene informacije, odgovori na vprašanje, zakaj, navadno niso na prvih mestih. Google je iskalnik, ki prikazuje znane podatke na načine, ki predvsem prinašajo dobiček. Dr. Gregor Petrič s Fakultete za družbene vede, opozarja, da je v družbi vse opaznejši »upad določenega, predvsem teoretičnega znanja. To ni posledica novih tehnologij, ampak nečesa, kar nekateri imenujejo antiintelektualizem.« Googlovo delovanje je rezultat drugih družbenih razmerij. »Ni težava v tehnologiji, temveč je tehnologija kvečjemu simptom širših družbenih sprememb. Sprememb, ki zanemarjajo potrebo po poglobljeni kontemplaciji, po teoretičnem znanju, ki je potrebno za 'zdrav' družbeni razvoj, in poudarjajo praktično znanje za delovanje - znanje, ki ne omogoča kreativnosti, temveč je zgolj uporabno za izvajanje sistemskih nalog. Skratka, idealno za produkcijo konformističnih, vodljivih posameznikov, ki omogočajo ohranjanje družbenega statusa quo.«

Moralna panika

Četudi je torej Google, kljub množici inovacij in revolucionarnih prebojev, le otrok družbenih razmerij, pa se ga ljudje bojijo. Podobno kot so se nekoč bali avtomobilov, kina, televizije, še nedavno računalnikov. Strah pred Googlom in informacijsko tehnologijo izvira iz nezaupanja in predsodkov. Spletni umetnik Vuk Čosić recimo pravi, »da je po stoletju genocidov in vzpostavitvi pohlepa kot ekonomskega sistema zelo pogumno zavzemati superioren položaj in učiti mlade, kako morajo razmišljati in na podlagi katerih kulturnih meril bomo ocenjevali njihovo sposobnost za življenje v prihajajočem stoletju. Mladi našega časa imajo (kolikor je to sploh mogoče generalizirati) zaradi interneta bistveno drugačne socialne spretnosti in preveva me čuden občutek, da bodo čez generacijo ali dve gledali na te naše dileme s precej smeha.«
Tudi grški filozofi so imeli nekoč pridržke do pisane besede. Sokrat je z mladim Fajdrosom razpravljal o besedah in med drugim kritiziral pisanje. Saj (naj bi) ta iznajdba »v dušah tistih, ki se (je) naučijo, zaradi zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zaupanja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe«. Sokrat pravi, da zaradi branja ljudje ne postanejo modri, ampak samo navidezno modri. Enako naj bi bilo z Wikipedijo in Googlom, ljudje ne poznajo podatka, ampak ga znajo samo poiskati. A v čem je pravzaprav težava? Morda je imel grški filozof prav, ko je govoril o pisani in govorjeni filozofiji, a če ne bi bilo knjig, tudi ne bi bilo zapisov njegovih misli. Tehnološki razvoj od antike do danes ni povzročil, da so ljudje postali neumnejši, kot so bili nekoč, pa čeprav so znanje črpali iz knjig, ne pa na sprehodih po antičnih gajih.
Dr. Jure Leskovec je asistent na univerzi Stanford na oddelku za računalniško znanost. Raziskuje evolucijo socialnih in informativnih omrežij in je kljub svoji mladosti eden najuspešnejših Slovencev, ki se ukvarjajo z informacijskimi tehnologijami. »Vsaka tehnološka inovacija ima svoje svetle in temne plati, tako je tudi s spletom. Seveda se ob prihodu inovacije in začetkih njene splošne rabe porajajo vprašanja o njenem vplivu na družbo ter spremembah v družbi.« A Leskovec, pričakovano, v spletu vidi pozitivne stvari. »Ko se začetno navdušenje in dvom poležeta, se izkaže, da Facebook ne nadomešča osebnega stika, ampak je le pripomoček, ki nam pomaga stik ohranjati.« Podobno je s spletom. »Včasih so znanstveniki komunicirali prek pisem, ki so potovala več tednov, danes z elektronsko pošto to opravimo v manj kot sekundi.« Na Wikipediji v sekundi najdeš več podatkov, kot si jih po dolgotrajnem brskanju v veliki Britannici. Knjižnica na Stanfordu, kjer je Leskovec asistent, sodeluje z Googlom; njegovi zaposleni vsak dan s tovornjaki odvažajo knjige, jih potem skenirajo in digitalizirajo. Ko bo to delo nekoč končano, bodo možnosti raziskovanja preskeniranega bogastva ogromne.
Podobno razmišlja dr. Peter Purg, ki je doktoriral iz novih medijev, danes pa dela na Primorski univerzi. »Nove komunikacijske tehnologije zmeraj prinesejo nove načine in standarde komunikacije, kot taki pa se širše uveljavijo šele razmeroma dolgo po tem, ko se prvič pojavijo - to velja za Gutenbergov tiskarski in enako za Turingov računski stroj.« Pri strahu pred poneumljajočimi novimi mediji naj bi šlo predvsem za predsodek, ki zamegljuje nedvoumna znamenja kulturnega preobrata, radikalno prevetritev dosedanjih komunikacijskih vzorcev in, kar ni nepomembno, družbenih razmerij moči.
Vprašanje, ali nas Google poneumlja, temelji na ideji tehnološkega determinizma, domnevi, da je tehnologija neodvisna sila, ki enosmerno vpliva na družbene procese. Takšno predvidevanje je preveč preprosto. Odnos med družbo in tehnologijo ni črno-bel. Gre za »poenostavljene razlage obojih, tehnoutopistov in tehnofobov, ki v izhodišče postavijo tesno in vzajemno prepletenost tehnologije in družbe. Tehnologija ni nevtralna sila, temveč nastaja v specifičnem družbenem kontekstu. Nastaja s specifičnimi interesi, ni pa nujno, da tehnologija v družbi dejansko omogoča realizacijo teh interesov. Tu gre za razmerje med načrtovanimi manifestnimi učinki neke tehnologije in latentnimi posledicami, ki so odvisne od tega, v kakšnem kontekstu se tehnologija uporablja, pod katerimi pogoji itd.,« pravi Petrič.

Dobičkonosni stroji

Središčni problem Googla in njegove prevlade ni poneumljanje, pač pa monopol. Google je vsepovsod. Na računalnikih, v telefonih, skoraj v vseh elektronskih napravah. »Povprečen uporabnik pri Googlu ne uporablja samo iskalnika, pač pa imajo mnogi pri njem odprt tudi GMail račun,« pravi dr. Matej Kovačič, ki se med drugim ukvarja z vprašanji zasebnosti v informacijski družbi. »Google s storitvijo Google Analytics zbira podatke o brskalnih navadah uporabnikov, ponuja gostovanje domen za podjetja, njihove spletne aplikacije (npr. Docs, Calendar, albumi Picassa itd.) nam omogočajo, da na Googlove strežnike prenesemo tako rekoč svoje celotno poslovanje.« Ljudje recimo na Googlovih strežnikih shranjujejo svoje fotografije in jih kažejo prijateljem, a večina jih ne ve, da lahko te fotografije Google uporablja, kakor želi. Jih reproducira, distribuira, natisne.
Še več. Google ponekod uvaja cenzuro. Če neke strani ni med zadetki, v virtualnem in posredno realnem svetu ne obstaja. »Google je svojo kitajsko različico iskalnika prilagodil tako, da so iskalni zadetki cenzurirani. Za uporabnike iz Kitajske zato nekatere vsebine ne obstajajo oz. jim iskalnik ponudi izkrivljeno sliko sveta,« dodaja Kovačič. Takšno, kjer na Kitajskem nimajo težav s spoštovanjem človekovih pravic. In če smo realni, v Evropi prav tako vidimo izkrivljeno podobo sveta, saj tudi mi svet dojemamo na način, kot nam ga slika Google.
Prijazni Google - katerega poslovna filozofija je, da je mogoče ustvarjati dobiček, ne da bi bil hkrati hudoben - ima v lasti hčerinsko podjetje Double Click. Ta razpolaga z oglaševalskim prostorom na večjem delu spletnih strani. »Oglaševalska metoda Ad Words je skoraj orwelovska, saj na podlagi iskalnih nizov v Googlu ali pa besed v Googlovi elektronski pošti poudari oglase, ki so prikrojeni uporabniku,« pravi dr. Oliver Vodeb, ki med drugim predava tudi o družbeni odgovornosti komuniciranja. »Vse to so izredno močna orodja, ki delujejo sinergijsko. Google bo v svojih rezultatih vedno poudaril tiste strani, ki so njegove.«
Podobno deluje brezplačni Facebook. Vodebovo podjetje Studio Poper je nedavno s Filozofsko fakulteto naredilo oglaševalsko kampanjo za Noč raziskovalcev. Med gesli akcije za popularizacijo humanističnih znanosti je bilo tudi Facebook je opij ljudstva. »Facebook ima več članov kot ZDA prebivalcev. Več ko imaš prijateljev, več ljudi ve za vse, kar objaviš. Prijatelji pridejo in gredo z enim samim klikom na miško. Facebook ustvarja skupnosti, kjer so izmenjave praviloma kratke, površinske. Skupnosti brez trdnosti, odgovornosti in identifikacije.« Prakse delovanja ljudi na Facebooku so predvidljive, večina komunikacije se dogaja na steni, kjer večina prijateljev vidi, kaj tisti trenutek počneš. »McLuhanova teza o mediju kot podaljšanem telesu, človekovem živčevju tukaj drži v točki, da je Facebookova popularnost tako enormna v času, ko so skupnosti v realnem svetu izredno šibke, socialna varnost je vedno manjša, podpornost socialnih mrež prav tako. Facebook v tem smislu rešuje osamljenost, ki pa je eksistenčna.« Sleherna dejavnost v tej virtualni skupnosti prinaša unovčljive informacije. Podatke za oglaševanje. »Ključen namen Facebooka kot podjetja je generirati okolje, ki prinaša dobiček,« pravi Vodeb. »V tem smislu je Facebook opij ljudstva, saj nas s tehnološko strukturo interpelira, s kulturo delovanja članov Facebooka pa kontrolira.«
Razprava o tem, ali nas Google poneumlja, je seveda utemeljena, a Google ni edini krivec za to, porast neumnosti je posledica sedanjih družbenih razmerij. Google ni samarijanska knjižnica, pač pa podjetje. Morda res prinaša možnost izbire tudi tistim, ki je nekoč niso imeli, a, kakor pravi Petrič, »bolj nas je lahko strah tega, kdo odloča o tej tehnologiji in jo upravlja«. Tim Berners - Lee, »izumitelj« interneta, že nekaj let opozarja na poskuse, da se spletna svoboda omeji. V svojem govoru pred komisijo ameriškega kongresa je pred dvema letoma dejal, da mora splet ostati univerzalna platforma, »neodvisna od katere koli strojne opreme, programov, jezika, kulture ali dostopnosti. Interneta ne sme nadzorovati eno podjetje ali ena država.«
Kako se bo splet razvijal, je težko napovedati. Carr je skeptik. V enem izmed svojih intervjujev je dejal, da pred 500 leti ljudje niso vedeli, kako bo civilizacijo spremenila izajdba tiskarskega stroja. Spremenila jo je na bolje. In splet? Klikanje med podatki sem in tja »je radikalno drugačen način dojemanja sveta od tistega iz naše preteklosti. Kaj to pomeni za naš spomin, za naše mišljenje, za zavedanje samega sebe? Tega še ne vemo. Ampak nisem prepričan, da so prvi znaki ravno spodbudni.« Morda res niso in tudi ne bodo, če bodo o prihodnosti odločala samo podjetja s svojimi stroji, ne pa njihovi uporabniki. Hm, kako je že bilo s tiskom? Pravi razvoj se je začel šele v trenutku, ko se je tisk vsaj deloma izvil izpod kontrole države in cerkve. Šele v tistem trenutku se je zgodil pravi preboj.