22. 10. 2009 | Mladina 42 | Družba
Narava potrebuje pomoč ...
... ali invazivnost izključevalnega diskurza?
© Tomaž Lavrič
Uničevalna in izključevalna retorika postaja vse bolj prevladujoča oblika razprave. Kadar gre za konkretne osebe ali družbene skupine, se ji sicer iz politične korektnosti skrbno izogibamo, zato pa jo toliko ognjeviteje usmerjamo na (vsaj dozdevno) abstraktnejše pojave. Naše bojevito razpoloženje je tako poleg teroristov, pandemske gripe, gospodarske krize in podnebnih sprememb našlo še enega sovražnika: invazivne tujerodne vrste. V novodobni govorici je invazivna tujerodna vrsta (ali invazivka) vrsta, ki je namerno ali nenamerno naseljena na območje zunaj območja pretekle ali sedanje naravne razširjenosti in katere ustalitev in širjenje ogrožata ekosisteme, habitate ali domorodne vrste. Evropska komisija je to nevarnost zaznala kot eno od hudih groženj, saj nas v svojem letaku (maja 2009) poziva nič manj kot v vojno proti invazivnim vrstam, ki jo je treba za vsako ceno dobiti. Kakor navadno smo Slovenci, ki smo zvesti podložniki, to invazivno tujerodno zamisel povzeli in se ognjevito pridružili prvim bojnim vrstam.
Vendar pa je boj proti invazivkam utemeljen na napačni definiciji problema: to ni niti tujerodnost vrst niti njihova invazivnost sama po sebi. Invazivnost oziroma širitev zunaj osnovnega območja, kolikor to dopušča okolje, je povsem naravna lastnost vseh vrst. Prav tako ni problem tujerodnost: krompir, koruza, tobak in druge ekonomsko zanimive kulturne rastline, uvožene iz daljnih krajev, seveda niso na črni listi; škodljivci, ki so prišli skupaj z njimi ali za njimi, kot denimo koloradski hrošč, pač. Težav, ki jih invazivke povzročajo človeku, seveda ne moremo zanikati. Tigrasti komar prenaša bolezni, nekatere rastline, kot na primer ambrozija, povzročajo alergijo, pleveli in škodljivci zmanjšujejo pridelek, nekatere rastline in živali pa izpodrivajo druge, za nas koristnejše vrste. Težava se torej pojavi šele, ko volja nekaterih od teh vrst, da se razširijo, trči ob naše interese. Ti pa so različno pomembni: od temeljnih, kot je zdravje, do bolj banalnih, kot je dobiček, ali čisto subjektivnih, kot je lepo okolje. Človek je seveda upravičen braniti svoje interese, vendar bi bilo pošteno priznati, za katere interese gre. In če jemljemo spoštovanje narave resno, je naša dolžnost, da pred vsakim ukrepanjem poiščemo različne možne rešitve in premislimo, ali je uničevanje te naravne zalege res edina in najboljša možna pot. Retorika, ki temelji na žigosanju krivcev, je zelo uporabna tudi za zamegljevanje dejstva, da smo za večino teh pojavov, od terorizma do podnebnih sprememb, v resnici krivi kar sami. Tako je tudi pri invazivkah: spremembe v sestavi vrst so del naravne dinamike zdravih ekosistemov in ne ogrožajo njihove stabilnosti. V ekosistemih, ki so zaradi človekovega preobremenjevanja daleč od svojega naravnega ravnovesja, pa imajo invazivke lahko delo pri izpodrivanju »domačih« vrst. K negativnemu vplivu invazivk na naravo tako največ pripomoremo ravno sami s svojim ravnanjem. Gesla, kot je »narava potrebuje pomoč«, so torej le sprenevedanje in v resnici le prikrito negodovanje nad tem, da nam invazivke povzročajo nevšečnosti in stroške, ki jih imamo z zatiranjem. Problema se namreč lotevamo natanko na isti način kot pred sto leti, le da smo se takrat borili proti plevelom in drugim naravnim nevšečnostim: z agrotehničnimi ukrepi, ki temeljijo na uničevanju in zatiranju.
Militantna uničevalna ihta, ki veje iz brošur in letakov borcev proti invazivkam, je sporna vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ker s posploševanjem in poenostavljanjem problema otežuje iskanje učinkovitih in manj agresivnih rešitev. Če zamenjamo besedno zvezo 'invazivna vrsta' z besedo 'oseba', pa se razkrije drug sporni vidik vojnega diskurza - komaj prikrito ideološko ozadje in vsiljevanje izključevalnega, ksenofobnega pogleda na svet. To pa bi moralo skrbeti tudi tiste, ki se sicer ne spuščajo v ekološke razprave in se jim zdi zavzemanje za njihove pravice stvar naivne romantike. Takšna retorika kaj hitro preskoči z rastlin in živali na ljudi, še zlasti, če jo politične stranke posvojijo za svoje namene. Nekateri odzivi v slovenskem političnem prostoru kažejo, da opozarjanje na to ni odveč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.