Dr. Janez Prašnikar, ekonomist

Zakaj je svetovna kriza bolj prizadela Švedsko in Finsko kot pa Dansko in Norveško, zakaj je dotolkla baltske države, kako hudo je udarila slovenske izvoznike, katere napake pri reševanju iz krize je zagrešila vlada Boruta Pahorja in kakšni so obeti za prihajajoča leta, nam je pojasnil dr. Janez Prašnikar, redni profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Pred kratkim je s sodelavci opravil dve pomembni analizi, in sicer o tem, kako se različni kapitalistični sistemi spoprijemajo s sedanjo krizo in kako je kriza prizadela slovenska izvozna podjetja, tudi nekatere paradne konje našega gospodarstva.

S primerjalno analizo ste skušali odgovoriti na vprašanje, ali se različni konci sveta različno odzivajo na pojav krize. Kateri od devetih modelov kapitalizma, ki jih v analizi obravnavate, se je izkazal za najmanj ranljivega oziroma bo najlažje in najhitreje izšel iz sedanje krize?

Temeljna ugotovitev je, da je ta kriza globalna in je kot taka prizadela vse kapitalistične sisteme. Zato ni mogoče reči, da je en sistem boljši, ker se je krizi izognil. Od zadnje krize je minilo dobro desetletje in v tem času smo že skoraj pozabili, da je kapitalistično gospodarstvo ciklično. Trenutno so v najboljšem položaju hitro rastoča gospodarstva, pri čemer mislim na azijski bazen, zlasti na Kitajsko in Indijo. Tam je opaziti vrnitev k stopnjam rasti, ki sicer niso tako spektakularne, kot so bile nekoč, pa vendar dosegajo od pet do osem odstotkov BDP. Ta model iz krize vleče vse druge. Zavedati se moramo, da je razcvet kapitalizma v zadnjih petnajstih letih temeljil na poceni uvozu blaga in storitev iz Kitajske in Indije. Pojav globalne krize je tudi ti dve državi prizadel, a sta se nanj izjemno hitro in učinkovito odzvali. Na Kitajskem sveženj pomoči znaša skoraj 15 odstotkov BDP, poleg tega so se pragmatično odzvali tudi na neposredne tuje naložbe. Za seboj so potegnili krog azijskih držav, od Koreje do Japonske. Lahko torej rečemo, da je ta tip kapitalizma zelo fleksibilen. Prednost Kitajske je seveda poceni delovna sila v proizvodnji tradicionalnih proizvodov. Čeprav je kriza nastala v anglosaškem svetu, se zdi, da se bo ta zaradi liberalnih elementov ekonomije na noge postavil prej kot pa evropski modeli. Naša primerjava kaže, da je nordijski model kapitalizma precej trdoživ, pri čemer mislim predvsem na Dansko in Norveško, manj na Švedsko in Finsko. Primer Švedske je še posebej zanimiv, saj gre za državo, ki je v preteklosti ogromno sredstev namenila spodbujanju razvoja svetovnih centrov odličnosti, zdaj pa vidimo, da jo je kriza hudo prizadela. Za Slovenijo je najbolj zanimivo, kako se s krizo spoprijema kontinentalni model, v katerega štejemo Nemčijo in Francijo. Znano je, da ima Nemčija, ki je vodilna izvozna država, zaradi globalnega pojava krize večje težave kot Francija, saj ima slednja precej močan notranji trg. Za Španijo in Italijo, ki ju štejemo v mediteranski model, pa je značilno, da v odzivih na krizo zaostajata.

Glede na dosedanji potek krize je gospodarski padec največji v državah evroobmočja, baltskih državah, pa tudi v Islandiji. Zakaj je bil v Evropi zdrs navzdol bistveno občutnejši kot v ZDA?

Gledano primerjalno je kriza manj prizadela države z manjšim deležem industrijske proizvodnje. ZDA in Anglija sta državi z največjim storitvenim deležem. To potrjujejo tudi razlike med državami znotraj nordijskega modela, saj je kriza bolj prizadela Finsko in Švedsko kot pa Dansko in Norveško. Na Finskem se že drugo leto zapored rast BDP zelo zmanjšuje. Nordijski model kot celota je precej odvisen od zunanjetrgovinske menjave z Nemčijo. Ker je Nemčija ena od držav, kjer se je stopnja rasti najbolj zmanjšala, so nordijske države to močno občutile.

Države nekdanje Sovjetske zveze in nekdanje Jugoslavije so v recesijo zašle dokaj pozno, precej za ZDA, Veliko Britanijo, Francijo in Nemčijo. Zakaj?

Zaradi navezanosti na svetovne finančne tokove. Eden od pomembnih generatorjev rasti v državah nekdanje Sovjetske zveze, pri čemer mislim zlasti na Rusijo in Kazahstan, je bil prenos poceni finančnih sredstev iz držav z nizkimi obrestnimi merami. Ko so se finančni tokovi prekinili, tega prenosa ni bilo več, to pa je posebej močno prizadelo Rusijo in Kazahstan. Poleg tega je obe državi prizadelo še zmanjšanje izvoza nafte in naftnih proizvodov. Ukrajina pa je tu že druga zgodba.

Kaj pa države nekdanje Jugoslavije? Imajo te danes sploh še kaj skupnega?

Seveda imajo. Skupno nam je, da je celoten razvojni cikel v začetku 21. stoletja vezan na uvoz finančnih sredstev. Vse države nekdanje Jugoslavije so v zadnjem desetletju rasle po razmeroma visoki stopnji, precej pa so bile vezane na uvoz kapitala, predvsem prek bančnega sektorja. Nekaj časa je veljalo prepričanje, da kriza tega območja ne bo prizadela, a ga je, čeprav resda z zamudo, namreč šele takrat, ko sta sledila zastoj pri uvozu finančnih sredstev in padec rasti v Nemčiji, ključnem izvoznem partnerju. Vse kaže, da bo tudi izhod iz krize poznejši in nekoliko težavnejši.

Slovenija je med državami nekdanje Jugoslavije doživela največji padec rasti, Makedonija pa najmanjšega. Zakaj?

Padec v Makedoniji je najmanjši, ker ni bila preveč zanimiva za mednarodne tokove kapitala. Makedonija ni zelo zadolžena in nima velikih neposrednih tujih naložb. Razvoj je utemeljila pretežno na svojih virih, kolikor je bilo to mogoče, saj gre za državo z eno najvišjih stopenj brezposelnosti. Zaradi tega jo je kriza najmanj prizadela. Drugi vidik je, da ima Slovenija precejšen delež BDP vezan na industrijo, zato nas je zelo prizadelo zmanjšanje industrijske proizvodnje v naših glavnih zunanjetrgovinskih partnericah. Vprašanje pa je tudi, ali se je Slovenija na krizo pravilno in pravočasno odzvala.

Je mogoče reči, da je kriza manj prizadela manj razvite države?

Zagotovo je manj prizadela države s slabše razvitim finančnim sistemom.

Iz vaše analize izhaja, da je največji poraženec krize baltski tranzicijski sistem kapitalizma, saj se Latvija, Litva in Estonija spoprijemajo z visoko stopnjo brezposelnosti, veliko zadolženostjo in občutnim padcem gospodarske rasti. Kakšne lekcije se lahko naučimo iz njihovega primera?

Da smo med tranzicijskimi državami kot poseben model preučevali prav baltske države, je bila intuitivna odločitev. Naša prvotna ambicija je bila, da bi šli širše. A smo že kmalu po začetku analize, ki smo jo delali vse leto, ugotovili, da je baltske države težko primerjati s Poljsko ali Češko. Baltske države so veljale za vzorčen model poteka tranzicije. V praksi so uveljavile tisto, kar je bilo zapisano v t. i. washingtonskem sporazumu. Model je deloval, dokler je temeljil na tem, da se z nizkimi stroški dela umestijo v svetovno trgovino. To je pri baltskih državah pomenilo zlasti umestitev v odnosu do nordijskih držav, pa tudi do Nemčije. Zvesto so sledile liberalnemu modelu, pri čemer mislim na hitro privatizacijo, odprt tekoči in kapitalni račun ter na devizni tečaj, ki je bil pretežno vezan na evro. Če so želele biti zanimive kot nov trg, je bilo nujno domače povpraševanje. To se je zgodilo na račun rasti plač. Zalomilo se je v trenutku, ko so se plače agregatno tako zelo zvišale, da zaradi višjih stroškov dela te države niso bile več sposobne tekmovati in se jim je izvoz podrl. Z vsakim letom so postajale manj konkurenčne. Baltske države so bile že pred krizo zelo odvisne od kratkoročnega pritoka tujih sredstev prek bank. Ko so se umaknile neposredne tuje naložbe, baltske države niso imele težav le z likvidnostjo, pač pa, na primer Latvija, tudi z nesolventnostjo. Latvija je morala po pomoč k IMF. Težava je, da se je uvoz povečal, izvoz zmanjšal, situacija na tekočem računu pa je postajala čedalje bolj nevzdržna. Dokler je bilo to pokrito s presežki na kapitalnem računu, se pravi s tujimi investicijami in krediti tujih, zlasti švedskih bank, je še šlo. Ko pa je izbruhnila kriza, se je zalomilo.

Ali vaša analiza pritrjuje tezi Jožeta Mencingerja, da so prva v recesijo zašla gospodarstva, v katerih je realni sektor pretežno v tuji lasti, torej Irska, baltske države, Madžarska?

Ne gre za to, ali je realni sektor v domači ali tuji lasti. V Singapurju je tudi precej tujega lastništva. Gre za vprašanje relativne produktivnosti. Realni sektor enostavno ni bil dovolj produktiven, da bi se lahko spoprijel z mednarodno konkurenco. Jasno je, da je bil tuji kapital usmerjen v bolj produktivne dele gospodarstva, drugi deli pa ga niso zanimali. Da gre za načrtno zaroto, ne bi rekel. Igro vodi interes. Dokler so luknjo na tekočem računu, ki je izhajala iz tega, da je bil uvoz večji od izvoza, zakrivale neposredne tuje naložbe in kratkoročno financiranje prek bančnega kapitala, je še šlo. Nato pa je naenkrat sledilo zmanjšanje tujih naložb, države so postale zelo odvisne od kratkoročnega financiranja, to pa je pomenilo, da so zaradi zmanjšanih ratingov čedalje težje prišle do poceni virov, ki so jih bile do tedaj navajene. Tekmovale so za iste vire, pri tem, da je kriza premoženje krepko zmanjšala in ustvarila luknje v finančnem in fiskalnem sistemu, zaradi katerih se države čedalje bolj zadolžujejo. V bodočnosti vse, tudi Slovenijo, čaka isto vprašanje: iz katerih virov in po kakšni ceni se bomo lahko zadolževali.

Kako močno je kriza prizadela slovenske izvoznike? Katera podjetja so po vaši analizi najbolj znižala svoja izvozna pričakovanja?

Naj se najprej zahvalim slovenskim podjetjem. Vprašalnike smo poslali konec avgusta, konec septembra pa smo jih dobili vrnjene iz segmenta gospodarstva, ki sestavlja več kot 50 odstotkov BDP Slovenije in kar polovico celotnega slovenskega izvoza. Pri tako močnem vzorcu so rezultati brez dvoma reprezentativni. Poudariti moram, da gre za nadaljevanje raziskave, ki smo jo opravili v začetku leta in pri kateri smo uporabili podatke Dela FT o izvozu 143 največjih slovenskih izvoznih podjetij leta 2007 in 2008 ter o njihovih izvoznih pričakovanjih za leto 2009. Izkazalo se je, da večje ko je podjetje, bolj ko je usmerjeno v izvoz in zadolženo, bolj je zmanjšalo svoja pričakovanja. Pri tem smo ločili med finančnim in poslovnim dolgom. Večji ko je bil poslovni dolg v prihodku, manj je podjetje zmanjšalo svoja pričakovanja. To pomeni, da podjetja z močno pogajalsko pozicijo del svojih težav lahko prenesejo na dobavitelje in imajo zato manjše težave pri izvoznih pričakovanjih. Toda to je bilo takrat. Ker so se razmere v Sloveniji od prvega četrtletja letošnjega leta še spreminjale, smo analizo ponovili, hkrati pa skušali ugotoviti, kako podjetja gledajo na zmanjšanje svojih izvoznih pričakovanj, kaj so zanje obetavni trgi in kakšne bodo njihove bodoče strategije. Ugotovili smo, da so se izvozna pričakovanja aprila in nato septembra glede na pričakovanja, razvidna iz prve analize, samo še znižala. Tako je skupina zelo močno prizadetih podjetij letos sprva pričakovala 14-odstotno znižanje prihodkov glede na lani, nato so marca svoja izvozna pričakovanja znižala za dodatnih šest odstotnih točk, septembra pa še za dodatnih deset odstotnih točk. Trenutno pričakujejo, da bodo dosegla 70 odstotkov lanskih prihodkov iz izvoza in 72 odstotkov lanskih celotnih prihodkov. Nekoliko boljša so pričakovanja druge skupine podjetij, ki jih je kriza močno prizadela, saj ta pričakujejo 90 odstotkov lanskih prihodkov iz izvoza in 85 odstotkov lanskih celotnih prihodkov. Zanimivo je, da s poglabljanjem krize pričakovanj niso znižala le večja in bolj izvozno usmerjena podjetja, pač pa tudi manjša in manj izvozno usmerjena. To pomeni, da velikost podjetij ni več statistično značilna, prav tako ni več statistično značilen niti večji delež izvoza v prihodku. Še vedno pa ima težo velikost poslovnega dolga.

Podjetja ste razdelili v tri skupine glede na stopnjo prizadetosti. Kako velika je skupina izvoznikov, ki jih je kriza zelo prizadela?

Z anketo smo ugotovili, da je kriza prizadela 93 odstotkov vprašanih izvoznikov, od tega jih je 36,3 odstotka prizadela zelo močno, 35,5 odstotka močno, 28,4 odstotka pa je podjetij, ki so se odrezala kar dobro. Podjetja, ki jih je kriza najbolj prizadela, se po finančnem in poslovnem dolgu bistveno ne razlikujejo od podjetij v drugih dveh skupinah. Je pa zanje značilno, da so vezana samo na nekaj kupcev in imajo slabo razpršen izvoz. Večinoma se zanašajo na trg EU in deloma na trg nekdanje Jugoslavije, na bolj oddaljene trge ne sežejo. Ta skupina tudi dokaj dobro kaže, kako je kriza prizadela posamezne panoge. V njej je kar nekaj dobaviteljev za avtomobilsko industrijo, pa tudi precej podjetij iz lesne in elektroindustrije, gradbeništva in kovinskopredelovalne industrije. Seveda je v vsaki od treh skupin nekaj podjetij, ki se razlikujejo od povprečja.

Kdo pa je v skupini najmanj ogroženih?

Farmacevtska in trgovska podjetja, pa tudi kar nekaj proizvajalcev hrane in pijač. V tej skupini so tudi podjetja, v katerih menijo, da jih kriza ni prizadela, in celo podjetja, v katerih pravijo, da jim je kriza koristila.

Ste lahko konkretnejši?

O konkretnih podjetjih ne morem govoriti, ker gre za poslovno skrivnost. Lahko pa rečem, da so v skupini najmanj ogroženih tudi podjetja, ki jih tam ne bi pričakovali. Na primer podjetje, ki proizvaja izolacijski material. Hočem reči, da tudi znotraj ogroženih panog najdemo podjetja, ki jih je kriza prizadela malo ali skoraj nič. Nedavno smo v društvu Manager razpravljali o tem, ali smo v Sloveniji povprečni ali nadpovprečni. Poslušalce sem razočaral s trditvijo, da smo povprečni, ker ne vemo, kaj bi delali z nadpovprečnimi. Pri podjetjih, ki so v svoji panogi najboljša, ne gre za vprašanje standardnih ekonomskih dejavnikov, kot sta kapital in delo, pač pa je bistven neopredmeteni kapital. Eden od pomembnih elementov tega kapitala je uporaba informacijske tehnologije pri odločanju. Tu ne gre za število računalnikov, pa tudi ne za programsko opremo, pač pa za hitrost uporabe informacij. Na tem področju so bila ameriška podjetja pred krizo v bistveno boljšem položaju kot vsa druga podjetja po svetu, celo v boljšem od japonskih. Drug pomemben element so naložbe v inovacije. Tu ne gre za procesne inovacije, pri teh je Slovenija dokaj uspešna. Gre za nove produkte in za iskanje tržnih deležev na podlagi novih produktov. Tretji element so ekonomske kompetence, kamor spadajo blagovne znamke, pa tudi usposabljanje zaposlenih in fleksibilnost organizacije. To so razlogi, zaradi katerih tudi v ogroženi panogi najdemo podjetja, ki jih kriza ni tako močno prizadela.

Je mogoče reči, da je evropski kontinentalni model kapitalizma, ki ga zastopata Francija in Nemčija, že rešil probleme sedanje krize ali je za takšno mnenje še prezgodaj?

Potekajo dolge razprave o tem, ali bo imela kriza obliko črke U, V, L ali W. Pa sploh ne gre za vprašanje črk, ampak za vprašanje dejstev. Če bo svetovna trgovina stagnirala, tudi v Nemčiji ne bo bistvenih premikov. Finančna kriza ima svojo logiko. Najprej se začnejo težave na finančnih trgih in se znižajo tečaji vrednostnih papirjev, temu sledi upadanje povpraševanja in zmanjševanje BDP. Naslednji korak, ko podjetja iščejo možnosti za rast, je zmanjšanje zaposlenosti in odpuščanje. Poleg tega ne gre pozabiti, da so gospodinjstva v tej krizi izgubila 20 do 30 odstotkov premoženja in skušala ga bodo nadomestiti z varčevanjem. Povpraševanje gospodinjstev v Franciji in Nemčiji enostavno ne bo generator rasti. Tudi če rast bo, ne bo na enaki ravni BDP kot leta 2008, ampak na takšni, kot je bila leta 2005. Izhodiščna točka bo torej precej nižja od lanske, ko je bilo mogoče prodati vse. Sprašujem se, ali slovenska podjetja po vsem tem, s čimer se ukvarjajo zadnje desetletje, zmorejo tekmovati s tistimi, ki tega desetletja niso namenili enakim stvarem kot mi, proizvajajo pa enake proizvode kot mi. Stvari se dogajajo na azijskem trgu. In kje na azijskem trgu je Slovenija? Dejstvo je, da se bo Evropa iz krize pobirala počasi.

V analizi ugotavljate, da so ukrepi za rešitev iz krize v večini držav podobni. Obstajajo pa razlike v količini denarja, ki so ga posamezne vlade namenile za spoprijemanje s krizo v prihajajočih letih. Je uspešnost reševanja iz krize premosorazmerna s količina vloženega denarja?

To, kar sedanjo krizo loči od krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja in japonske krize, so hiter odziv in instrumenti, ki so jih uporabile države. Naša analiza je pokazala, da so ukrepi držav podobni, gre torej bolj za vprašanje intenzivnosti teh ukrepov. Tiste države, ki imajo več diskrecijske svobode, so sistemu lahko namenile več denarja, a to še ne pomeni nujno, da bodo zaradi tega iz krize izšle hitreje in z manj žrtvami. Izhod bo odvisen tudi od tega, ali so denar pravilno usmerile. Prav tako lahko reševanju iz krize nameniš veliko denarja, a če to storiš prepozno, ne bo imelo pravega učinka. Poleg tega se je treba zavedati, da države nimajo neomejenih finančnih sredstev in da bo treba prihodnje leto izstopiti iz reševalnih ukrepov. Ukrepi so potrebni zato, da se gospodarski sistem potegne z dna, ni pa mogoče pri njih vztrajati v nedogled. Nekatere evropske države so že zdaj tako zadolžene, da je zaradi tega vprašljiva dolgoročna vzdržnost njihovih javnih financ. Vse to pritrjuje tezi, da izhodi držav iz krize ne bodo spektakularni. V Sloveniji se govori, češ kaj vse bi morala narediti vlada. Pozablja pa se, da ukrepi niso zastonj, in vprašanje je, ali ima naša generacija pravico na naslednjo generacijo prenesti dolgove v tolikšnem obsegu. Pa še ena dilema je: če se vse države zadolžujejo, bo povpraševanje po kapitalu, ki je danes manjši kot leta 2008, tako veliko, da se bo težko zadolžiti, predvsem pa bodo stroški zadolžitve zaradi slabih ratingov bistveno višji. Lahko smo srečni, da smo v EU, ker imamo s tem več možnosti, toda hkrati moramo računati na močan evro, zaradi katerega je še toliko bolj na preizkušnji naša sposobnost tekmovanja. Države, ki niso v EU, lahko gospodarstvu pomagajo tudi s tečajno politiko.

Kaj pa baltske države?

Te bodo lahko zadovoljne, če bodo njihovo željo po prevzemu evra vzeli resno. Njihovi dolgovi so se tako povečali, da je veliko vprašanje, kako bodo dosegle maastrichtska merila.

Katere države so reševalnim ukrepom namenile največji delež BDP?

Američani, Angleži, Norvežani, kar je razumljivo, in seveda Kitajci, Indijci in Japonci. Japonci so za ukrepe namenili pet odstotkov BDP, pa imajo precejšnje težave s tem, kako pokriti luknjo v javnih financah. Korejci predvidevajo, da imajo tako zanimive produkte, da se stopnja rasti pri njih navkljub krizi ne bo znižala za več kot odstotek. Če bi bila Slovenija v takšnem položaju, bi bil zelo zadovoljen.

Kakšen nabor ukrepov se je do zdaj izkazal za najučinkovitejšega?

Načeloma imajo zdaj boljši rezultat države, ki so reševanju krize namenile več denarja, ker so s tem povečale agregatno povpraševanje. Temeljna zamisel je, da ekonomijo z močno denarno injekcijo potegneš iz vrzeli depresije in jo vrneš na stare tirnice. Pri tem še enkrat poudarjam, da stare tirnice ne bodo tiste iz leta 2008.

Zakaj je IMF nekaterim državam, na primer ZDA, Kitajski in nekaterim zahodnoevropskim državam, priporočil proračunske primanjkljaje za zagon ekonomij, v državah vzhodne Evrope pa je še naprej zastopal stare, že dolgo kritizirane ukrepe za spodbujanje izvozne industrije in radikalno zmanjšanje domače porabe?

Zato, ker so imele vzhodnoevropske države že pred krizo velik proračunski primanjkljaj in velike težave na tekočem računu. Gre za vprašanje dolgoročne vzdržnosti. Če nekomu priporočaš, naj bo vzdržen, to verjetno ne pomeni, da mu želiš škodovati.

Kakšni so obeti za prihajajoča leta? Ali obstajajo dokazi, ki pritrjujejo tezi, da se kriza približuje koncu in da bo okrevanje dokaj hitro?

Ni razlogov, da bi verjeli v čudeže. Čaka nas počasno okrevanje. Zelo me skrbijo visoke evropske stopnje brezposelnosti.

Je mogoče napovedati, kako dolgo bo kriza trajala in kdaj si bo opomogel trg dela?

Takšne napovedi so tvegane. Trg dela si praviloma opomore z zamudo, pri čemer velja, da rigidnejši ko je, slabše je. Ekonomista Carmen Reinhard in Kenneth Rogoff sta z analizo preteklih finančnih kriz ugotovila, da imajo nekatere skupne značilnosti. Pri tem sta se osredotočila na ameriške krize, v ZDA pa je trg dela fleksibilen, zato vzporednice z Evropo niso mogoče. V ZDA je izhodišče vseh obravnav v času krize, da so ljudje, da bi preživeli, pripravljeni sprejeti delo tudi pri nižji ceni kot pred krizo. Srednja Evropa neguje drugačen filozofski pogled: če ostanem brez dela, naj mi ga najde država. Rigidnejši ko bo trg dela, bolj bomo na pomoč klicali državo. Ne vem, kam to pelje.

Se strinjate z Mencingerjem, ki pravi, da bo dolžina recesije za EU nevarnejša od njene globine, ker prinaša ''jugoslovanski'' sindrom: razpravo o tem, kdo je kriv, kdo koga izkorišča, koga reševati in koga ne.

Tudi to je možno. Da se pri nas krize lotevamo bolj čustveno kot Američani, je seveda jasno.

Ekonomisti opozarjajo na nevarnost drugega vala. Pravijo, da je kriza sicer upočasnjena, ni pa ustavljena, saj patogen, ki jo je povzročil, še naprej ostaja v sistemu. Da nevarnost ni mimo, opozarja tudi IMF. Njegova simulacija kaže, da Irska, veliko vzhodnoevropskih držav in celo Britanija drugega vala ne bi preživele brez mednarodne pomoči. Kako resna je torej nevarnost drugega vala?

Tveganje za drugi val zagotovo obstaja. Pomemben je odgovor na vprašanje, kaj spodbuja rast, ki se v zadnjem času plašno kaže. Če je ta rast, ki je zelo malenkostna in nestabilna, vezana samo na to, da podjetja na novo vzpostavljajo zaloge, ki jih ne bodo sposobna prodati, to zagotovo ne bo prineslo rešitve. Odgovora na vprašanje, kaj spodbuja sedanjo rast, še nimamo, ga bomo pa verjetno dobili konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta.

Leto po bankrotu ameriške investicijske banke Lehman Brothers se zdi, da se iz krize nismo veliko naučili. Bolje ko gre gospodarstvu, manjša je želja po uvedbi radikalnih reform. V ZDA so čedalje glasnejši nasprotniki državnega poseganja v gospodarstvo, banke, ki so bile prevelike, da bi propadle, so danes še nekoliko večje, ljudje z Wall Streeta, ki so finančno krizo sprožili, pa spet plavajo v bonusih. Se je kapitalizem sploh sposoben učiti iz svojih napak?

Iz te krize smo se naučili predvsem, da je kapitalistični sistem ranljiv in izpostavljen krizam. Zadnje desetletje so ljudje postali arogantni, misleč, da gre gospodarstvo lahko samo še višje. Ni bilo razprave o tem, da je možen tudi padec. Naj spomnim, koliko ostrih kritik sva bila deležna z Veljkom Boletom, ko sva leta 2003 naredila stresni test o tem, kaj bi se zgodilo, če bi povpraševanje upadlo za več kot deset odstotkov. Ugotovila sva, da bi bilo dodatno ogroženih 25.000 delovnih mest. Žal velikih alternativ ni na razpolago. Rešitev ni v centralnoplanskem gospodarstvu, saj to ne dopušča iniciative. V Sloveniji v zadnjem času čedalje bolj prevladuje miselnost, naj država pomaga vsem - kaj pa je to drugega kot planski sistem? Kar se tiče bonusov - ameriški bančniki jih zagovarjajo z argumentom, da jim bodo sicer ušli najboljši talenti.

Kako gledate na ukrepe za rešitev iz krize, ki jih je sprejela Pahorjeva vlada, in nasploh na makroekonomsko politiko te vlade?

To, kar me skrbi in hkrati žalosti, je lahkotnost vladanja. Pahorjeva ekipa me spominja na pevski zbor, kjer se člani ne trudijo, da bi lepo in ubrano peli, ampak tekmujejo, kdo bo pel glasneje. V vladi pogosto ni dovolj ljudi, ki bi imeli enako zamisel, kaj storiti. Ministri oglašujejo eno, njihovi partijski kolegi pa drugo, in to sočasno. Tako enostavno ne gre. Treba se je resno, sporazumno lotiti stvari, to sem premieru odkrito povedal že junija na strateškem svetu.

In kaj vam je odgovoril?

Mislim, da nasveta ni vzel resno. Problem vladnih ukrepov za rešitev iz krize ni v tem, da bi bili slabši od ukrepov drugih držav, ampak da niso bili pravočasno izvedeni. Američani so bili ob izbruhu krize pred dilemo, ali naj nemudoma identificirajo krivce za krizo ali pa naj najprej sistemu namenijo toliko denarja, da bo spet začel delovati, in šele nato iščejo krivce. Odločili so se za drugo pot. Pahorjeva vlada pa je najprej iskala krivce, zaradi česar je zamudila ključni trenutek, ko bi imeli ukrepi največji učinek.

Ste zaskrbljeni za vzdržnost slovenskih javnih financ?

Seveda. Če bo šlo tako naprej, je vprašanje, kje in po kakšni ceni se bomo zadolževali ter kako bomo odplačevali dolgove.

Zakaj bi nas skrbelo, če pa smo še vedno zadolženi precej manj kot številne druge evropske države?

To ni noben argument. Slovenija se je zelo zadolžila v zadnjih petih letih.

Slovenska podjetja so si veliko obetala od jamstvene sheme. Toda po prvih dveh avkcijah se je izkazalo, da je shema polom. Kje vidite razloge za neuspeh? Je vlada shemo obsodila na neuspeh z omejevanjem refinanciranja kreditov?

Težava je v tem, da je vlada zaradi večmesečnih brezplodnih razprav o tajkunih zamudila ključni trenutek za uvedbo jamstvene sheme, zaradi česar je bil glavni učinek tega ukrepa izgubljen. Shema bi se morala v praksi začeti izvajati že januarja, ne pa pol leta pozneje. V naši analizi ugotavljamo, da so danes v največjih težavah podjetja, ki so še do nedavnega veljala za paradne konje slovenskega gospodarstva. Pa še nekaj želim poudariti. Dobro je, da se vlada pogovarja z menedžerji. Vendar jih ne sme vedno poslušati. Makroekonomska politika ni enostaven seštevek mikroekonomskih politik. Normalno je, da menedžerji skrbijo za interese svojih podjetij. Za makroekonomske odločitve pa je odgovorna vlada. Pri tem je treba reči, da ni ene same vseobsežne rešitve, ki bi jo kdorkoli lahko ponudil vladi, zlasti ne v času krize. Vlada mora tudi eksperimentirati z različnimi odločitvami in izstopiti, če in ko ugotovi, da se podjetja in gospodinjstva ne odzivajo na način, ki celotno gospodarstvo vodi naprej.

Je neuspeh jamstvene sheme res mogoče razumeti kot nekaj slabega? Ali ne bi bilo vztrajanje pri shemi, ki podjetja sili v čezmerno novo kreditiranje, še škodljivejše?

Ni nujno. Jamstvena shema za podjetja je bila v osnovi zamišljena tako, da pomoči ne bi bila deležna kar vsa podjetja po vrsti, pač pa samo najboljša. A je vlada shemo spremenila tako, da je vanjo vključila tudi podjetja z boniteto C.

Podatki ameriške in evropske centralne banke kažejo, da so banke na začetku finančne krize zelo zaostrile pogoje financiranja, danes pa so te omejitve že precej razrahljane. Lahko sklepamo, da je kreditni krč začel popuščati?

Če pogledamo podatke, vidimo, da je Slovenija še vedno v kreditnem krču. Podjetja še vedno težko pridejo do kreditov in ti so dragi. Znano je, da se v času finančnih kriz najprej pojavijo težave na trgu izvoznih kreditov. Razlogov za to je več. Od tega, da ni informacij, kaj se v podjetjih dogaja, do tega, da imajo banke druge prioritete, kot recimo vračanje lastnih dolgov. Namen jamstvene sheme je bil pomoč podjetjem, ki imajo možnosti, ne pa kar vsem po vrsti. Gre za selekcijski mehanizem. Tudi SID banka, ki ji je bila namenjena vloga posrednika, bi se morala pri delitvi tveganja odzvati pogumnejše. Podjetja se ta trenutek ukvarjajo predvsem z zagotavljanjem likvidnosti, da lahko krijejo stroške in izplačujejo plače, denarja za vstop na nove trge nimajo. Pobudo bi morala prevzeti država, to pa bi bilo mogoče le, če bi imela izoblikovano jasno politiko in ustrezne vire. Žal je bil s tega vidika najboljši trenutek zamujen v času prejšnje vlade. S proračunoma za prihodnji dve leti se vrata za takšno eksperimentiranje zapirajo.

Kako gledate na vladni eksperiment za reševanje Pomurja? Lahko prinese pozitivne učinke ali je že vnaprej obsojen na propad?

Po mojem je to bolj ''second best'' ukrep. Nisem pa seznanjen s podrobnostmi, zato težko presodim, ali je operativen. Sporno se mi zdi, da vlada glede Mure ni imela rezervnega scenarija. Ne vem sicer, ali bi bilo Muro mogoče reševati tako, da bi jo razdelili na zdravi in nezdravi del in ali bi sindikati v to privolili. Dejstvo pa je, da je to tisto, kar bi morali narediti. Toda vlada se je očitno odločila za drugačno taktiko, namreč da bo šele na pogorišču Mure vzpostavila nekaj novega. Krizni menedžment tega ne priporoča. Sprašujem se, kako se bodo na vse to odzvali kupci. Upam, da pozitivno.

Nazadnje se bo še izkazalo, da Janševa vlada sploh ni bila tako slaba ...

Čisto tako pa ni. Janševa vlada je pozabila, da takrat, ko ti gre dobro, ne smeš biti predrzen. Zadolžila nas je v tujini. Vedno moraš s ponižnostjo gledati na uspeh in odpreti vsa varovala, da ne strmoglaviš. Če primerjam Drnovška, Janšo in Pahorja v vlogi predsednikov vlad, lahko rečem, je bila po moji presoji učinkovita Drnovškova taktika izčrpavanja, pri kateri se je odločil šele, ko je bil o posameznem vprašanju dosežen neke vrste konsenz. Osebno nisem privrženec liberalnega kapitalizma, ampak sporazumnega vladanja, pri čemer je takšno vladanje mogoče le, če je dovolj volje, inteligence, odločnosti in elementarne poštenosti.