5. 11. 2009 | Mladina 44 | Politika
Zakaj mi smemo, Kitajci in drugi pa ne?
Oziroma kdo je upravičen do plenjenja Afrike?
Telesi Združenih narodov, Organizacija za prehrano in kmetijstvo ter Konferenca ZN za trgovino in razvoj, se skupaj s Svetovno banko dogovarjata o sprejetju »etičnega kodeksa« oziroma celo »mednarodnega protokola«, ki naj bi začrtal nova pravila o kupovanju zemlje v Afriki. Kodeks je menda nujen zaradi »agresivnih potez« Kitajske, Južne Koreje in pa bogatih arabskih držav Perzijskega zaliva, ki množično kupujejo obdelovalne površine na črni celini. Južna Koreja je kupila ogromna zemljišča na Madagaskarju, kitajska državna podjetja pa v Senegalu zavoljo oskrbe s sezamom in tako naprej. Vse to v prej omenjenih ustanovah povečuje skrbi glede ogroženosti lokalne populacije, ki dobesedno izgublja tla pod nogami ter s tem nadzor nad svojimi lastnimi viri prehrane. Skrb je popolnoma umestna, ampak vseeno - čakajte malo! Kaj je tu dejanski problem? To, da se plenijo afriška naravna bogastva, kar zahodne korporacije z večnim blagoslovom Svetovne banke počnejo že leta in leta, ali to, da zdaj pri tem sodelujejo nove sile, prvenstveno Kitajska, ki počasi, a uspešno spodjeda za zdaj še dominantni ekonomski vpliv ZDA ter EU na afriški celini? Prej se namreč o nekih etičnih kodeksih ni na veliko razpravljalo. Pa bi se lahko. Primerov je enostavno preveč, poglejmo jih le nekaj, ki se tičejo EU.
Evropska unija se že vrsto let sooča s problemom oskrbe z ribami, v glavnem zato, ker smo svoja morja že dodobra izčrpali. A problema ni, če ga lahko preneseš drugam. Z državami zahodne Afrike so bili sklenjeni sporazumi o vstopu evropskih flot v njihova morja in očitno se tamkajšnjim vladam ni sanjalo, v kaj so privolile. Znani britanski novinar George Monbiot je za ameriški spletni časopis AlterNet lani navedel: »Med letoma 1994 in 2005 je letni ulov rib padel s 95.000 ton na 45.000 ton. Ker ne morejo tekmovati z Evropejci, domorodni ribiči propadajo; število njihovih čolnov je od leta 1997 padlo za 48 odstotkov. V zameno za bedne zneske v tuji valuti je bil njihov primarni vir beljakovin izropan.« Senegalska vlada je leta 2006 zavrnila obnovitev ribolovnega sporazuma z EU. A evropski ribiči so našli rešitev, svoje ladje so registrirali v Senegalu, pri čemer jih nič ne obvezuje, da ribe, ki jih nalovijo, dejansko prodajo v tej državi. »Profit je shranjen v ledu, dokler ne doseže Evrope,« je povzel Monbiot.
V Keniji, kjer se ljudje redno spopadajo s sušo, evropske korporacije kradejo rečno vodo, ker jo potrebujejo za namakanje ogromnih nasadov rož, ki jih potem izvažajo v Veliko Britanijo. Kupiti se jih da v supermarketih, kot so Tesco, Sainsbury's, M&S itd. Problem je toliko hujši, ker vodo kradejo ob samih rečnih izvirih, denimo pri izviru reke Ngiro, iz katere je v zadnjih letih izginilo že okoli 25 odstotkov vode, zaradi česar je ogroženih okoli 100.000 kmetovalcev. Severino Maitima, predsednik vladnega Odbora za reko Ngiro, je leta 2006 za britanski časopis The Guardian komentiral: »Cvetličarska podjetja dobesedno izvažajo našo vodo. Devetdeset odstotkov rože je voda. Mi smo ena najbolj sušnih držav na svetu in izvažamo vodo v eno najbolj mokrih.« O tem ne beremo. Beremo pa novice, kot je ta iz letošnjega septembra s spletne strani britanskega BBC-ja: »Zaradi ene najhujših suš je v spopadih za vodo in zemljo prejšnji teden umrlo 32 Kenijcev.«
V Tanzaniji ima manj kot 70 odstotkov urbane in manj kot 40 odstotkov ruralne populacije dostop do vode iz pipe, kar je deloma posledica privatizacije, ki jo je v zameno za dano posojilo leta 2003 zahtevala Svetovna banka v sklopu tako imenovanih programov za strukturno prilagajanje (SAPs). Eno od podjetij, ki je bilo vpleteno v privatizacijo, British Biwater, je občutno dvignilo ceno dobave vode navkljub zanemarjanju pogodbenih obveznosti, ki so nalagale podjetju vzdrževanje in razvijanje vodovodne infrastrukture. Ko je vlada leta 2005 prekinila pogodbo z Biwaterjem, je slednji tožil Tanzanijo. Ta zgodba ima vsaj 'srečen' konec, podjetje je tožbo lani izgubilo. A vendarle, zgodba v svoji celoti je zgolj vnovičen dokaz, kako potekajo stvari v Afriki.
Trenutno usmerjanje žarometov na Kitajsko in ostale sile z vzhoda je zgolj še eden od poskusov zatemnitve tega, kar na črni celini počne Zahod. Kajti odgovor na vprašanje iz podnaslova, kdo je upravičen do plenjenja Afrike, se glasi: Nihče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.