5. 11. 2009 | Mladina 44 | Politika
Sanje o nebesih
V političnem življenju Evropske unije je padec Berlinskega zidu pomenil tudi dolgotrajni zasuk v konservativizem, v socialnem in ekonomskem pa v glorificiranje neoliberalistične filozofije.
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Petega marca 1946 je ameriški predsednik Truman polnemu avditoriju v Westminster Collegeu v Fultonu v Missouriju predstavil »zasebnega obiskovalca« Winstona Churchilla, medvojnega premiera Velike Britanije, ki je nekaj mesecev pred tem izgubil na volitvah. Zasebnik Churchill je nato imel govor, ki je postal zgodovinski zaradi stavka, da od Szczecina do Trsta Evropo deli železna zavesa in da to ni tista osvobojena Evropa, za katero so se zavezniki borili, da bi jo po vojni zgradili. Na koncu predavanja sta oba, Truman in Churchill, postala častna doktorja Westminster Collegea, Truman pa vsebine Churchillovega govora ni komentiral, le na začetku je dejal, da oba verjameta v svobodo govora in da je prepričan, da ima gospod Churchill povedati kaj konstruktivnega.
Churchill je znal večkrat ob pravem času najti prave populistične besede in seznam njegovih citatov je eden najdaljših na svetu. Slaba stran tega je, da so bistveni deli njegovih nastopov utonili v pozabo. Časopisni poročevalci so sicer takrat v ospredje postavljali Churchillov predlog za, kot jo je označil, »bratsko povezavo« med Veliko Britanijo in ZDA, ki bi zajemala izmenjavo častnikov in kadetov vojaških šol, enakost oziroma podobnost orožja in opreme, skupne vojaške načrte, skupno uporabo pomorskih in zračnih oporišč in zaupne odnose med visokimi vojaškimi svetovalci.
Churchill je bil v svoji dolgi politični karieri daleč od demokracije, čeprav je o njej pogosto govoril. Tudi v Fultonu. Boj za demokracijo je bil (ne zgolj pri njem) nadomestna beseda za interese in nadvlado. Dokler je šlo, seveda za britansko, tedaj pa, ko so ZDA od Velike Britanije v svetu prevzemale pobudo, za »English-speaking peoples«, kot je bil njegov priljubljeni izraz (simbolično je Churchill med obiskom pri pokru s Trumanom in njegovimi izgubil veliko denarja). ZDA sedaj stojijo na vrhuncu svetovne moči, je menil Churchill, in delijo z drugimi »English-speaking peoples« vsesplošen strateški koncept »varnosti in blaginje, svobode in napredka vseh domov in družin, vseh mož in žena v vseh deželah«. Kljub tem »posebnim odnosom« z ZDA naj bi bila Velika Britanija lojalna tudi komaj dobro rojeni OZN.
Hkrati je Churchill izrazil še občudovanje Stalinu in razumevanje, da želi Rusija zavarovati svoje zahodne meje proti morebitni obnovljeni nemški agresiji. Pozdravil je Rusijo na njenem upravičenem (»rightful«) položaju med vodilnimi državami sveta. Iz svojih izkušenj pa ve, je dodal, da Rusi ničesar ne obožujejo bolj kot moč in nimajo razumevanja za vojaško šibkost. Skrivnost atomske bombe naj bo zato v rokah ZDA, Velike Britanije in Kanade, nihče zaradi tega ne spi slabše, zagotovo pa ljudje v svetu ne bodo spali bolje, če se bo skrivnost razkrila kakšni neofašistični ali komunistični državi.
Iz njegovega govora je razbrati priznanje, da dogovor o delitvi interesnih sfer (»Percentages Agreement«), ki sta ga na koščku papirja 9. oktobra 1944 sklenila s Stalinom, ni več držal, ker sta z Rooseveltom takrat pač napačno predvidevala, da bo vojna v Evropi trajala do jeseni 1945, z Japonsko pa še kakšnih 18 mesecev več, zaradi česar sta bila do Stalina prevelikodušna.
S tako bratsko povezavo in potencialno močjo, ki stoji za njo, bi »English-speaking peoples« lahko tedaj (1946) dosegli dobro razumevanje v vseh točkah z Rusijo in dvajsetletna pogodba med veliko Britanijo in Rusijo bi lahko postala (skupna) petdesetletna.
In je postala. No, v resnici ni bila nikoli podpisana in trajala je malo manj, dobrih triinštirideset let. Rekli so ji hladna vojna, temeljila pa je na ravnotežju moči (pred tem so v Veliki Britaniji opustili Churchillovo operacijo Unthinkable, s katero naj bi 1. julija 1945 napadli Sovjetsko zvezo in začeli tretjo svetovno vojno). Atomske skrivnosti »English-speaking peoples« ni uspelo obdržati zase, Rusija (Sovjetska zveza) pa tudi ni privolila v tezo, da ima pravico zavarovati zgolj svojo zahodno, evropsko mejo. A je v Evropi po vojni doseženi status zdržal: zahodne države »v imenu demokracije«, drugače kot v drugih delih sveta, nikoli niso posegle v sovjetsko interesno sfero, tudi pri zatrtju madžarske revolucije leta 1956 in praške pomladi leta 1968 ne. Poseben vmesni status si je izborila le Jugoslavija. Drugod po svetu pa kakor kje: lokalne vojne, za katerimi je stala ena ali druga velesila, lahko štejemo v desetinah.
Če ne štejemo nekaj kriz, ki bi lahko pripeljale do atomske vojne (najbliže temu je bila kubanska), je bipolarni svet za diplomate na obeh straneh postal predvidljiv in udoben. Vedelo se je, kakšni so scenariji, za utečene in rutinirane stavke ni bil potreben noben miselni napor, še vohuni so imeli svoja pravila igre in zdelo se je, da bo trajalo večno. Ameriška strategija je bila preprosta: naša gospodarska ureditev je učinkovitejša in prej ali slej jih bomo izčrpali. Treba jih je le čim bolj omejevati in ne biti z njimi preveč domač, pa bo. Zlasti Reagan je v osemdesetih letih okrepil to strategijo. Reagana sodobni publicisti prikazujejo kot človeka, ki je bil še iz štiridesetih let izrazit antikomunist, kar je v bistvu izviralo iz anntiintelektualizma v igralskih krogih. Hkrati naj bi bil v resnici naklonjen razoroževanju in imel predsodke do jedrskega orožja. Prepričanje, da bo z »vojno zvezd« izčrpal Sovjetsko zvezo in tako dosegel razorožitev, je bilo naivno. Sovjetski sistem je bil res rigiden, a po mnenju ekonomskih zgodovinarjev ga je oslabilo paradoksalno dejstvo, da se je v desetletju 1970-1980 gospodarstvo odprlo, saj je Sovjetski izvoz na Zahod z osemnajstih odstotkov zrasel na dvaintrideset. Poceni kredite so najemale tudi druge socialistične države in si z njimi zviševale življenjsko raven. Zlasti Poljska in Madžarska sta zaradi tega zašli v hudo dolžniško krizo. Pri ocenjevanju Reagana gredo najbolj kritični do (poenostavljene) teze, da je bil pač ob pravem času na pravem mestu, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Mihail Gorbačov. No, padca Berlinskega zidu kljub temu ni dočakal na predsedniški funkciji, ta čast je pripadla Georgeu Bushu starejšemu.
Glasnost in perestrojka sta bili v resnici tisti, ki sta vzhodnoevropski socializem pripeljali do konca. Zgodovinarji smo vedno v dvomu, koliko posamične zgodovinske osebnosti spreminjajo zgodovino, a pri Gorbačovu se tudi z distance izkazuje, da je dal odločilno spodbudo. Sistem bi kljub krizi lahko trajal še dolgo in Sovjetska zveza je imela dovolj naravnih virov, da bi preživela, pa tudi dovolj vojske, da bi še naprej nadzorovala svoje satelitske države. Glasnost je, kot je zapisal Hobsbawm, »pripeljala do razkroja oblasti«, perestrojka pa »do uničenja starih mehanizmov, ki so poganjali gospodarstvo«. Gorbačov je bil odločilen tudi pri tem, da je NDR odprla mejo, da so podrli Berlinski zid in da sta se Nemčiji združili, čeprav niti sam ni bil zelo zagret za to. Na neki točki se je pač moral odločiti. In se je. Za to je plačal z nepriljubljenostjo v javnosti in z izgubo funkcije po tistem, ko je bil izpeljan neuspešen poskus državnega udara. Decembra 1991 je odstopil s položaja predsednika Sovjetske zveze, ta je nehala obstajati, nadomestila jo je Skupnost neodvisnih držav. Skromna slovesnost z zadnjim snemanjem sovjetske zastave pred Kremljem in kratek, čustven nagovor Gorbačova po televiziji sta bila zadnji dejanji hladne vojne. V govoru je izrazil zaskrbljenost, a hkrati upanje, da bodo pogum in modrost ljudi ter velika ruska kultura pomagali premagati občutek izgubljenosti velike sile in pripomogli, da bodo ljudje zaživeli normalno življenje v blaginji.
Čeprav je ameriške politike in stratege razpad Sovjetske zveze razveselil, pa jih je vendarle - takrat veliko bolj kot v časih trde hladne vojne - skrbelo jedrsko orožje, saj je Gorbačov gumb za sprožitev jedrskih raket prepustil nezanesljivemu Jelcinu, ki naj bi ga sicer sprožil le s soglasjem predsednikov Ukrajine, Belorusije in Kazahstana.
Prebiranje desetin časopisnih člankov, pa tudi dostopnih, a za javnost oskubljenih in olepšanih varnostnih ocen kaže, da še proti koncu osemdesetih let nihče ni prav resno verjel, da revolucija v vzhodnoevropskih državah lahko nastane od spodaj, in to celo »s pomočjo in spodbudo Sovjetske zveze«, kot je jeseni 1989 zapisal komentator New York Timesa. Zato je evforična mnenja o »koncu zgodovine«, »zmagi liberalizma« in podobne postulate treba jemati z rezervo. Prav tako kot pripisovanje zaslug Vatikanu in konservativnemu poljskemu papežu Wojtyłi, katerega cilj je sicer bil, da zruši komunizem, da bi potem v Srednji in Vzhodni Evropi znova nastale pretežno katoliške države pod vatikanskim vplivom (to se je večidel sicer uresničilo). Združitvi Nemčije nista nasprotovala samo Rdeča armada in voditelj NDR Erich Honecker, upirala se ji je Margaret Thatcher (po vojni sta bili za Veliko Britanijo še dve Nemčiji premalo, hotela je izločiti vsaj še Bavarsko), navdušen ni bil niti François Mitterrand. Po dvajsetih letih se sicer, kot navadno, daljša seznam tistih, ki so kaj prispevali k padcu: poleg tedanjega sovjetskega zunanjega ministra Edvarda Ševardnadzeja, ki je bil vsaj v prvi ligi, naj bi bil tudi Vladimir Putin že tedaj vedel, da je združitev »neizbežna«, in naj bi bil v Leipzigu, kjer je deloval kot agent KGB, miril razburjene vzhodnonemške državljane.
Takoj za »velikim pokom« je nastalo vprašanje, kako preprečiti zlom vzhodnoevropskih gospodarstev in izpeljati tranzicijo, od katere bi Zahod imel čim več. Več deset ameriških in drugih izvedencev je v vzhodnoevropskih državah iskalo priložnost za dober zaslužek in slavo. Recept je bil sicer povsod enako »sachsovski«: privatizacija in prodaja dobrega ali vsaj takega, kjer ima vrednost nepremičnina, propad slabega, delavce na cesto, sindikati so odveč, kvečjemu naj delujejo razdrobljeno, panožno in po tovarnah, trg bo reguliral vse, nacionalni interesi v svobodni ekonomiji nimajo kaj početi. Različni »cach the cash« bančni in zavarovalniški sistemi so ob skromne prihranke spravili množice naivnih, neoliberalizma nevajenih ljudi, večina vzhodnoevropskih držav pa je razprodala, kar je imela. Šele nedavna kriza je pokazala, kakšen pohlep po zaslužku so kazale zahodnoevropske banke (predvsem avstrijske in nemške), ki so dve desetletji svojo strategijo gradile na prodoru na vzhodne trge in se z njo oglaševale, danes pa jih morajo posamične države in Evropska komisija reševati z milijardami davkoplačevalskih evrov. Deset let po padcu Berlinskega zidu je glavni protagonist vzhodnonemškega upora, pastor Joachim Gauck, ob rob slavnostnemu govoru kanclerja Gerharda Schröderja (podobno kot letos so bili na ceremoniji v tedaj na novo opremljenem rajhstagu navzoči George Bush, Helmut Kohl in Mihail Gorbačov) dejal: »Po združitvi se mnogi počutimo kot tujci v svoji deželi. Sanjali smo o nebesih, zbudili smo se v Severnem Porenju - Vestfaliji.« Tudi po dvajsetih letih občutki številnih prebivalcev in mnenja novinarjev niso bistveno drugačni. Philip Sherwell, dolgoletni dopisnik britanskega Telegrapha, je v nedavnem članku »Berlinski zid: 20 let po padcu, delitev ostaja« med drugim zapisal mnenje enega od »Ossijev«: »To ni bila združitev, to je bila kolonizacija.«
Ljudje v vzhodnoevropskih državah so bili svojih režimov brez dvoma naveličani, vanje so na koncu verjeli le redki. Slaba vest zaradi oportunizma, prilagodljivosti in kasneje konvertitstva se je sprevrgla v ihtavo brisanje vsega, kar je bilo povezano s starim režimom, in v lustracije različnih oblik. Komunizem kot sekularna religija se v drugi ali tretji generaciji ni izkazal za globoko ideologijo, čeprav se še danes pogosto govori in piše o »opranih možganih« generacij, ki so zrasle v njem. Nastal pa je prepad med starejšo generacijo, vajeno skromnosti, a socialne stabilnosti prejšnjih režimov, ki s svojimi v socializmu zasluženimi pokojninami živi na robu preživetja, in mladimi, ki so v kapitalizmu videli predvsem izložbe in se mu prilagodili s filozofijo življenja iz rok v usta, še bolj pa v zunanjem posnemanju zahodnega načina življenja, zlasti v oblačenju, uporabi elektronskih igračk in preživljanju prostega časa. Kulturni prepad med Vzhodom in Zahodom (ki ima sicer veliko globlje zgodovinske korenine) se zmanjšuje le počasi, če sploh, celo v že dvajset let združeni Nemčiji. Pričakovano nekdanja zaničevana socialistična kultura vsakdanjega življenja postaja trendovska v arhitekturi, oblikovanju, opremi stanovanj in lokalov ter avtomobilov v retro stilu.
Tudi v Evropski uniji, ki je iz političnih in ekonomskih razlogov v varstvo vzela vzhodnoevropske države, je enakopravnost le formalna, pogosto še ritualna ne, odnos »stare Evrope« do Vzhoda pa najmanj paternalističen.
V zgodovinarski sodbi je treba biti pošten: konec vzhodnoevropskih socialističnih sistemov in sovjetske dominacije, pa tudi nemška združitev so bili velikanski pozitivni premiki v povojni evropski zgodovini. Navsezadnje niti samostojne Slovenije brez združene Nemčije ne bi bilo. Ni pa bil to »konec zgodovine«. Niti približno ni bil načrtno izpeljan politični projekt, kot ga skušajo mnogi idealizirano prikazati danes. Tako kot večina zgodovinskih procesov je imel številne negativne stranske učinke in je povzročil globoke posledice v vsakdanjem življenju ljudi in v novonastalih družbah. Bil je mešanica številnih stvari: poštenih reformističnih prizadevanj posameznih voditeljev, spontanih in organiziranih množičnih gibanj, ki so jih vodili pogumni »mali ljudje«, geostrateških, ekonomskih (»business as usual«) in verskih interesov različnih držav, ki so se tudi križali, naključij ter še marsičesa, kar morda danes niti ne zaznavamo in se bo pokazalo čez desetletja. Nastajajoča Evropska unija na spremenjeni položaj ni bila pripravljena in ni bila kos izzivu, to se je še najbolj pokazalo pri krvavem razpadu Jugoslavije, pa tudi stihijskem in lobističnem sprejemanju posameznih držav. Ni bila zmožna definirati odnosov niti do Rusije niti do Združenih držav Amerike. Tu so se za potrebe ZDA »posebni odnosi« z Velike Britanije razširili tudi na »mlade evropske demokracije«. V političnem življenju Evropske unije je padec Berlinskega zidu pomenil dolgotrajni zasuk v konservativizem, v socialnem in ekonomskem pa v glorificiranje neoliberalistične filozofije. Strahu pred socialističnim družbenim modelom, zaradi katerega so bile tudi desničarske vlade prisiljene uvajati državo blaginje, upoštevati sindikate in izboljševati socialno zakonodajo, ni več. Še več, trend se je obrnil: socialistične in socialdemokratske stranke so prevzele retoriko in prakso konservativnih vlad, kar jim še dodatno jemlje vpliv in moč, saj v tem preprosto ne morejo biti boljše od svojih tekmecev.
Le OZN, ki naj bi skrbela za mednarodno ureditev sveta in preprečevanje sporov, je anahronistično ohranila ureditev iz povojnih časov, čeprav so se po koncu hladne vojne pojavili močni in manj močni igralci, ki se na nekdanje »deale« požvižgajo.
Iz Churchillovega govora o železni zavesi in »posebnih odnosih« je še ena prezrta misel: »Vojna in tiranija sta hudičeva dvojčka.« Sam ne glede enega in ne glede drugega ni imel pomislekov, če je šlo za britanske interese. Žal niti padec Berlinskega zidu ni vplival na to, da bi bili kasnejši in današnji politiki kaj bistveno drugačni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.