5. 11. 2009 | Mladina 44 | Družba
Kdo je idiot?
Intelektualcem je prirojeno, da nasprotujejo, a tudi tistim, ki podpirajo desnico, se ni treba strinjati z vsem
Umberto Eco, pisatelj in filozof
Nedavno se je v Italiji razvnela razprava o slabšalnih izrazih, povezanih z intelektualci in misleci, ki so po desetletjih spet v uporabi. Politiki iz mnogih držav z njimi omalovažujejo zlasti opozicijske intelektualce.
Če me spomin ne vara, si je italijanski izraz culturame - intelektualni škart - kot skupno ime za intelektualce izmislil Mario Scelba, italijanski notranji minister konec 40. let, ki je verjel le v logiko pendreka.
Spiro Agnew, podpredsednik v času Richarda Nixona, je omenjal »jalove snobe«, ob katerih se človek spomni starih fašističnih tednikov, v katerih so se norčevali iz piscev in intelektualcev, ki so žgoleli o poženščenih romantičnih pesnikih.
Podoben angleški izraz je pogovorni egghead, intelektualec. Med političnimi soočenji v povojnem obdobju so desničarski misleci oživili poimenovanje »koristni idioti«, kot je levičarsko usmerjenim intelektualcem pravil Vladimir Lenin.
Vsi ti izrazi še podkrepijo prepričanje, da je zaničevanje intelektualcev značilno za desnico. Sklepa se namreč, da desničarskih intelektualcev ni, saj so vsi intelektualci na drugi strani, na strani opozicije.
Intelektualcem je prirojeno, da nasprotujejo, a tudi tistim, ki podpirajo desnico, se ni treba strinjati z vsem. Poznamo mnogo velikih konservativnih intelektualcev, celo reakcionarjev. Reakcionaren nima slabšalnega prizvoka; mnogi misleci in umetniki sanjajo o vrnitvi ene ali druge tradicije oziroma pradavne ureditve.
Reakcionar ni nujno nekdo, ki hoče izkoriščati delavce in ni že sam po sebi fašist. V tem oziru je bil Dante - ki je bil daleč od povprečnega intelektualca - velik reakcionar, in tudi v sodobnem času je veliko piscev, ki ne počnejo drugega, kot grajajo sodobnost, tehnologijo in revolucionarne utopije.
Pred kratkim je italijanska desnica za svoje intelektualne »junake« označila ljudi, ki so po definiciji levičarji - to velja na primer za italijanskega intelektualca Piera Paola Pasolinija, ker je zagovarjal predindustrijsko naravno stanje.
Le redki ljudje, ki ne živijo v Italiji (pa tudi tisti, ki živijo tam), se spomnijo, da se je v 60. letih veliko govorilo o vnovičnem rojstvu desničarske kulture. Izhajala je celo revija z naslovom La Destra (Desnica). Založniki, kot je Borghese, so iz naftalina potegnili neko neznano delo Adolfa Hitlerja in se omejili na izdajanje Spira Agnewa (ki so ga nekdaj imenovali »najbolj reakcionarni podpredsednik Združenih držav Amerike in človek, ki pove naglas, kar Richard Nixon zamrmra v brado«).
Založba Rusconi Books je objavila veliko predstavnikov desničarske misli - od japonskega pisatelja Jukia Mišima do romunskega Vintila Horia, od italijanskega pisatelja Giuseppeja Prezzolinija do njegovega kolega in politika Panfila Gentila - in tako na novo odkrila pravo »veliko« reakcionarno filozofijo, kot je filozofija Josepha de Maistra, francoskega diplomata v porevolucionarnem obdobju, ki velja za znanilca fašizma.
Če se ozremo naokrog, ni težko najti odličnih piscev, ki so bili oziroma so desničarji, konservativci in reakcionarji. Med njimi so fašistični in protisemitski avtorji, kot sta Louis-Ferdinand Celine in Ezra Pound, ter sovražniki sodobnosti, kot so avstrijski umetnostni zgodovinar Hans Sedlmayr, nemški filozof Martin Heidegger in francoski intelektualec Rene Guenon.
Če prelistamo katalog »demokratičnih« založnikov, odkrijemo levičarske poskuse, da bi si prilastili desničarske avtorje. To velja za denimo Ernsta Jungerja in Oswalda Spenglerja. Niso ti desničarski avtorji prav tako culturame?
Na desnico gledamo kot na homogeno skupino. A celo v teh krogih so intelektualci, ki prepoznavajo »svoje«, in ravno zato, ker so intelektualci, svojih nasprotnikov ne etiketirajo tako zlahka za intelektualni škart in jalove snobe.
Drugi - stvori priskledniškega sistema, lakaji politike, ki jih zanima le oblast (ali denar) - niso nikoli toliko brali, da bi vedeli za obstoj desničarskih intelektualcev. Vidijo le levičarje v opoziciji.
V njihovem enodomnem umu je intelektualec sopomenka za nasprotnik. Tako kot poveljnik Luftwaffeja Hermann Göring izvlečejo pištole, ko kdo omeni kulturo.
Ni potrjeno, da znani izrek lahko pripišemo Göringu, vsekakor pa je zapisan v nacistični drami Schlageter Hannsa Johsta: »Wenn ich Kultur hoere, entsichere ich meinen Browning«. A tistim, ki izvlečejo pištolo, se tako ali tako ne sanja o izvoru citata. Saj ne berejo. Preprosto ne berejo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.