Novi jezikovni Babilon na Balkanu

Se bodo nove generacije na ozemlju nekdanje Jugoslavije še znale sporazumevati v »srbohrvaščini«?

Ob razpadanju Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so oblast nad »dušami« ljudstev iz republik nekdanje Jugoslavije prevzeli nasilni in ločevalni nacionalizmi, ki so v imenu naroda rušili vse »jugoslovansko«. To so počeli, da bi poudarili edinstvenost svoje narodne kulture in bivanja. Vsak narod se je (ponovno) vpisoval na zemljevid sveta kot enkraten subjekt zgodovine. Toda čeprav so nacionalne elite razbijanje zlahka opravile v imenu volje naroda, se je pri iskanju resničnih ločevalnih jezikovnih prvin vendarle zapletalo.
Proces ločevanja in standardizacije posameznih jezikov, ki jih govorijo v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Črni gori, še zmeraj poteka. Vsi znanstveniki, ki se lotevajo mučnega iskanja ločevalnih prvin prej dokaj poenotenega »srbohrvaškega« jezika, imajo veliko dela, saj je z jezikoslovnega vidika po besedah dr. Vesne Požgaj Hadži s Filozofske fakultete v Ljubljani »to en sam jezik, četudi sociolingvistično nikoli ni bil en sam jezik. Vsak je imel svojo zgodovino.« Po letu 1991 se je začelo tudi nasilno iskanje ločevalnih prvin v jeziku, »izumljanje« novih besed, vračanje k staremu izrazju, da bi lahko vsak narod oblikoval poseben jezik. Vse bolj je tonil v pozabo tako imenovani »srbohrvaški« oziroma »hrvaškosrbski« jezik, ki je veljal, ker je bil v nekdanji Jugoslaviji jezik medijev in znanstvene skupnosti, za ugleden jezik in je bil hkrati tudi lingua franca vseh narodnih skupnosti, ki so živele na območju nekdanje Jugoslavije.
O vlogi jezikov na ozemlju Jugoslavije so veliko pisali številni intelektualci iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Skorajda vsi opozarjajo, da ideja o skupnem jeziku korenini v ilirskem gibanju iz sredine 18. stoletja. Tudi na Slovenskem se je denimo Stanko Vraz zavzemal za pisanje v »ilirščini« in ne v »materinščini«, njegov sodobnik France Prešeren pa se je z vsemi močmi postavil v bran slovenščini. Posebna ljubezen je takrat cvetela med Hrvati in Srbi, saj je znameniti Hrvat Ljudevit Gaj zapisal: »Ponosni smo in hvaležni velikemu Bogu, mi Hrvatje, da imamo z brati Srbi en knjižni jezik.« V dogovarjanje o skupnem jeziku Hrvatov in Srbov se je leta 1850 na Dunaju vključil tudi veliki slovenski jezikoslovec Fran Miklošič in pozval predstavnike Hrvatov in Srbov, naj za izhodišče »skupnega jezika« vzamejo novoštokavščino oziroma dubrovniški govor. Sporazum o skupnem jeziku pa sta podpisala tedanja najbolj znana intelektualca Srb Vuk Karadžić in Hrvat Ivan Mažuranić.
Danes spremljajo razprave o nekdaj skupnem srbohrvaškem oziroma hrvaškosrbskem jeziku in nastajajočih samostojnih jezikih južnoslovanskih narodov številne mitologizacije, strasti in nacionalistične presoje. Zato je tudi na Slovenskem dobrodošla monografija Med politiko in stvarnostjo: jezikovna situacija v novonastalih državah bivše Jugoslavije. Prvo takšno delo na ozemlju nekdanje Jugoslavije po krvavih devetdesetih letih je izšlo pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem znanstveniki jezikoslovci iz vseh republik nekdanje SFRJ celostno predstavljajo jezikovne spremembe pred letom 1991 in po njem. Njihove razčlembe se iztekajo v spoznanje, da je »nekoč domnevno skupni jezik, temelj narodne enotnosti, postal jezikovni izraz različnih interesov, jezik nestrpnosti in razdora. Jezikovni razvoj in oblikovanje na njem temelječe skupinske identitete, ki sta ju poganjala volja do moči na eni strani in odpor zoper hegemonijo na drugi strani, sta ustvarila edinstveno situacijo v evropskem jezikovnem in političnem prostoru. Situacijo, v kateri je bilo pomembno predvsem izpostavljanje razlik, in to tudi za ceno podiranja komunikacijskih mostov.« Tako je v spremni besedi zapisal prof. dr. Božidar Jezernik s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Kakšni so ti mostovi danes? Avtorji ugotavljajo, da se novi jeziki oddaljujejo od nekdaj srbohrvaškega ali hrvaškosrbskega jezika, ki so ga leta 1954 v Novem Sadu s posebnim dogovorom inavgurirali jezikoslovci, književniki in funkcionarji iz Srbije, Hrvaške, Črne gore in Bosne in Hercegovine. V posebni deklaraciji so takrat zapisali: »Ljudski jezik Srbov, Hrvatov in Črnogorcev je en sam jezik z dvema izgovoroma, ijekavskim in ekavskim.« Tako je srbohrvaščina v nekdanji SFRJ postala sporazumevalni kod tako rekoč na celotnem ozemlju nekdanje države, predvsem pa v nekaterih sferah javnega življenja - v vojski, zveznem parlamentu, poslovni komunikaciji med podjetji itd. Kar precej časa so bila osrednja TV-poročila v srbohrvaščini in poljudnoznanstvena ter znanstvena literatura je bila večinoma dostopna v srbohrvaščini.
Po letu 1991 se je vse postavilo na glavo. V nekdanjih republikah, kjer je bil srbohrvaški ali hrvaškosrbski jezik uraden, so v minulih petnajstih letih vzniknili razni državni odbori za standardizacijo posebnega jezika. Enostavno in lahko pa to delo ni bilo, saj sta »srbohrvaščina« in življenje v skupni državi vendarle zbližala tudi sociolingvistične kode. Proces jezikovnega ločevanja je bil zelo intenziven in je obsegal včasih presenetljive poskuse iskanja novih besed, da bi se čim nazorneje pokazale razlike med srbščino in hrvaščino. Zlasti na Hrvaškem so se tega lotili s kovanjem novih besed in z obujanjem izrazja iz časov nekdanje fašistične Nezavisne države Hrvatske, v kateri so tedanji »lingvisti« uvedli ostro ločevanje med srbščino in hrvaščino. V Srbiji pa se tudi po letu 1991 »v primerjavi s spremembami, ki so zajele (točneje, ki jim je bil podvržen) nekdaj skupni jezik na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, in s spremembami, ki se napovedujejo v Črni gori, srbski jezik, glede na predvojno stanje, ni bistveno spreminjal,« piše Ranko Bugarski s Filološke fakultete v Beogradu, kajti »v srbski javnosti je prevladalo prepričanje, da je srbski jezik 'svoj na svome'«, in ga kot osnovo nekdanjega srbohrvaškega jezika ni treba spreminjati, da bi utrjevali kolektivno identiteto. Poleg tega je v Srbiji dodaten prepoznaven znak kolektivne identitete raba cirilične pisave. Se pa je zaostril odnos do latinične pisave, ki ima sicer ustavnopravno enak položaj kot cirilica. Zgovorno je, da je Goranu Davidoviću, vodji fašistične organizacije Nacionalni stroj, uspelo na višjem sodišču razveljaviti obtožnico proti njemu, ker jo je sodišče izdalo v latinici. In razvoj v Srbiji, opozarja Bugarski, gre v smer poudarjanja rabe cirilice, to dokazuje tudi nedavni predlog zakona o nacionalnem uradnem jeziku in njegovi matični pisavi. Zakaj, sprašuje avtor, in odgovarja: »Odgovor je jasen. Zato ker sedanja latinica ni naša, ampak hrvaška, tu pa je država Srbija!«
Po mnenju strokovnjakov pa je vendarle največ jezikovnih inovacij doživela hrvaščina, kar je po besedah Požgaj Hadžijeve tudi zgodovinsko pogojeno, saj so prizadevanja za hrvaški jezik v socialistični Jugoslaviji navkljub prepovedi med intelektualci vedno tlela. Leta 1971, ko so na Hrvaškem doživljali tako imenovano »hrvaško pomlad«, je nastal celo nov pravopis, a ga je tedanja oblast prepovedala. Tiskano naklado so nato pretihotapili v London, da je oblasti ne bi uničile. In tisto, kar je prepovedano, je najprivlačnejše. »Tudi sama sem to izkusila, ko sem v sedemdesetih letih delala kot lektorica pri časniku Vjesnik. Morali smo se držati seznama besed, ki smo jih lahko uporabljali, in seznama tistih, ki jih nismo smeli - se pravi tistih, ki so bile preveč hrvaške,« pravi Požgaj Hadžijeva. Toda jezikovni purizem, če lahko tako rečemo hrvaškim prizadevanjem za hrvaščino, je po letu 1991 dobil nov zagon. »Nastajali so slovarji razlik med hrvaščino in srbščino. Obudila se je tudi arhaična vojaška terminologija iz časov NDH, hkrati pa so v novem kontekstu zaživele besede, ki so bile prej poetične in so se uporabljale v literarnem jeziku,« pojasnjuje Požgaj Hadžijeva.
Številne nove skovanke in arhaizmi pa se med ljudmi niso prijeli. Sestavni del slovarja knjižnega jezika bodo postali le in šele, če se bodo potrdili v jezikovni praksi. Pa ne gre zlahka. »Ljudje ne morejo govoriti sproščeno, se v komunikaciji v lastnem jeziku ne počutijo kot riba v vodi. V času najhujše nacionalistične hajke ni bilo vseeno, ali nagovoriš občinstvo s 'poštovani' ali 'štovani',« pripoveduje Požgaj Hadžijeva. Politični in administrativni pritiski so intenzivni. Javni delavci so zaradi napak pri rabi besed doživljali in še doživljajo politični pritisk in nevšečnosti. »Če bo iz šolskega ministrstva prišel v šolo dopis, ki namesto besede datum uporablja novo skovanko 'nadnevak', jim bodo iz šole odgovorili z isto besedo, če želijo biti uslišani ... Toda razmere se počasi urejajo. Danes že v TV-poročilih slišite za poročilo 'izviješće' in 'izvještaj' in za napako, poleg besede 'pogreška', kot je veljalo do sedaj, tudi 'pogriješka',« pojasnjuje Požgaj Hadžijeva.
Najhuje je bilo za ljudi, ki »delajo« z besedami. Predrag Lucić, znameniti novinar nekdanjega Ferala, pravi, da je to, kar so v devetdesetih letih »delali Franjo Tuđman in brigade njegovih jezikoslovcev in lektorjev, doživljal kot nasilje nad hrvaškim jezikom, kakršnega ni izvajal noben okupator v zgodovini. Okupatorji so v najslabšem primeru prepovedovali rabo hrvaškega jezika, nikoli pa niso uničevali samega jezika, njegove leksike in sintakse. To so počeli le hrvaški jezikovni puristi s Tuđmanom na čelu. Rezultat njihovega nasilja je nekakšen lesen, administrativen, ideologiziran hrvaški jezik, v katerem ni mogoče normalno govoriti in pisati. Hrvaškemu jeziku je, četudi precej ranjenemu zaradi teh intervencij birokratov, uspelo nekako preživeti in zato nam danes le ni treba prevajati hrvaških piscev iz sedemdesetih in osemdesetih let v tuđmanovsko hrvaščino.«
Še bolj zapleten je položaj v Črni gori. Ivan Lakić z Inštituta za tuje jezike v Črni gori opisuje pot od negacije samostojnega jezika do standardizacije, ki jo je prehodil črnogorski jezik. Črnogorci so svoj uradni jezik - črnogorščino - dobili šele leta 2007. Ker se o njem sprva črnogorski strokovnjaki niso mogli dogovoriti, je ministrstvo za šolstvo in znanost naročilo skupini domačih in tujih strokovnjakov izdelavo Pravopisa črnogorskega jezika s pravopisnim slovarjem. Nosilci dela so bili prof. dr. Ljudmila Vasiljeva iz Ukrajine, dr. Josip Silić iz Zagreba in podgoriški profesor filozofije dr. Milenko Perović. Ko so delo opravili, se je nanje usul plaz kritik in mnenj, da njihovo skrpucalo ne bo preživelo ognjenega krsta v javnosti.
V Bosni in Hercegovini so se od leta 1970 trudili zajeti bogastvo jezika s sintagmo bosansko-hercegovski standardnojezikovni izraz. Cirilica in latinica sta bili enakopravni, dnevnik Oslobođenje pa je objavljal članke v obeh pisavah. Po letu 1991 so Bošnjaki začeli imenovati svoj jezik bosanski jezik in si prizadevajo za standardizacijo. Hrvati v BiH uporabljajo jezik svojega matičnega naroda, Srbi prav tako. Marina Katnić - Bakaršić, profesorica ruskega jezika v Sarajevu, v monografiji opozarja, da je jezikovni položaj v BiH zapleten tudi zato, ker se morajo uporabniki vseh treh standardnih jezikov (bosanščine, hrvaščine in srbščine) naknadno učiti pravil »svojega« jezika. Ta proces pa še danes ni končan in ni enosmeren, saj »nekateri v vseh treh nacionalnih korpusih občutijo pravila svojega lastnega jezika kot tuja, manj izobraženi pa jih tako in tako niso osvojili«.
V BiH so na začetku jezikovne vojne. Ni še jasno, kam bodo vodili procesi standardizacije jezika, ki so ga Muslimani - Bošnjaki leta 1991 poimenovali bosanski. Bosansko-hrvaški pisatelj, novinar in urednik Ivan Lovrenović meni, da so poskusi standardizacije bosanskega jezika v politično-znanstveni praksi ujeti v dve različni razumevanji jezikovnega vprašanja: »Nekateri zagovarjajo tezo, da bi se moral bosanski jezik razlikovati od srbskega in hrvaškega, in to poskušajo uresničiti včasih tudi z groteskno reafirmacijo orientalizmov in arhaizmov in z nekaterimi leksikalnimi in fonološkimi posebnostmi. To naj bi bil nacionalni jezik Bošnjakov - muslimanov.« Toda Lovrenović opozarja, da nekateri bošnjaški lingvisti in intelektualci menijo, da je mogoče standarde bosanskega jezika oblikovati tudi z vključitvijo vseh značilnosti skupne bosansko-hercegovske jezikovne prakse in dediščine. »S tem postopkom bi veliko ustrezneje rešili razmerje med organskim idiomom, torej jezikom, ki se govori, in standardom, kar pa bi na politični in nacionalni ravni lahko prineslo jezikovno prevlado nad Srbi in Hrvati.«
Če se vprašamo, zakaj se dogaja takšno nasilje nad jezikom, zaznavno predvsem v hrvaškem, bošnjaškem in črnogorskem nacionalnem korpusu, bi bil seveda najlažji odgovor, da jezik pač določa narod. Zapoznelo iskanje vseh narodovih atributov narode na Balkanu sicer v tem smislu vrača v pretekli čas prebujanja in ozaveščanja, vendar obstaja tudi možnost, da se bo življenje samo uprlo temu »nasilju«. Lovrenović pravi, da bodo »razlike v govorno-jezikovni praksi na tem območju odvisne od tega, ali se bodo v političnem in ekonomskem smislu narodi oddaljevali drug od drugega, se kulturno izolirali, ali pa bo nastala nekakšna simbioza, ki zagotovo ne bo politična, saj je veliko razlogov, ki govorijo v prid ekonomskemu in kulturnemu sobivanju«. Predrag Lucić pa je v dvomih, saj pravi, da je eden izmed glavnih ciljev standardizacije novih jezikov, da dosedanje samostojne in suverene variante srbohrvaškega ali hrvaškosrbskega jezika postanejo nerazumljive ne le tistim, ki uporabljajo drugo različico istega jezika, ampak tudi izvirnim govorcem vsake restandardizirane inačice. Hrvatje so šli po tej poti najdlje in po Luciću »so danes težko razumljivi drugim in sebi. Toda zgodba še ni končana. Potrudili se bomo, da bo enaka usoda, kot je doletela srbohrvaščino, doletela tudi novo linguo franco - angleščino. Hrvatom in Slovencem je že uspelo Angležem zjebati pomen besede 'junction', kar nas opogumlja, da naredimo tako tudi z drugimi angleškimi besedami. There's no junction in the function anymore! And there's no sea called 'more' anymore!«
Slovenci v desetletjih skupnega življenja z drugimi v nekdanji Jugoslaviji nismo šli skozi procese oblikovanja novega jezika, ker smo začeli standarde knjižnega jezika dobivati pred 500 leti s Primožem Trubarjem. So se pa starejše generacije učile srbohrvaščine in še danes zmorejo komunicirati z nekdanjimi »brati« z juga, mlajšim generacijam pa je spoznavanje sosedskih slovanskih jezikov tako rekoč onemogočeno. »Se pa očitno vse več Slovencev zaveda, da dobro znanje teh jezikov izboljšuje možnosti tudi za gospodarsko sodelovanje z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami,« pravi Požgaj Hadžijeva. Poznavanje nekoč bratskih, danes tujih jezikov ne škoduje, čeravno je poosamosvojitvena politična in kulturna slovenska elita omalovažujoče gledala na vse, kar je južno od Kolpe.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči