5. 11. 2009 | Mladina 44
Zid dvajset let pozneje
Razočaranja nad kapitalizmom v postkomunističnih državah nemara ne bi smeli odpraviti kot preprostega znamenja “nezrelih” pričakovanj ljudi, ki niso imeli realistične predstave o kapitalizmu. Ko je prebivalstvo vzhodne Evrope protestiralo zoper komunistične režime, velika večina teh ljudi ni zahtevala kapitalizma.
Dr. Slavoj Žižek, filozof
© Borut Peterlin
Dvajseta obletnica padca berlinskega zidu 9. novembra mora biti čas za premislek.
Navadno se poudarja neverjetna narava dogodkov izpred dveh desetletij: videti je bilo, da se uresničujejo sanje, nekaj, kar se je komaj nekaj mesecev prej zdelo nemogoče - svobodne volitve, razpad komunističnih režimov, ki so se sesuli kot hišica iz kart. Kateri Poljak bi si drznil pomisliti na svobodne volitve in Lecha Walenso kot predsednika? Toda nekaj let zatem se je zgodilo nekaj še bolj nenavadnega: bivši komunisti so se na demokratičnih volitvah ponovno povzpeli na oblast, Walenso je doletela popolna marginalizacija, deležen je bil precej manjše popularnosti od tiste, ki jo je užival Wojciech Jaruzelski, ki je poldrugo desetletje pred tem z državnim udarom strl Solidarnost. Kako smo prišli do takšnega stanja?
Dan zatem, ko je demokratično-kapitalistična realnost razkadila sublimno meglo »žametne revolucije«, so se ljudje na neizbežno razočaranje odzvali na tri poglavitne načine: 1) z nostalgijo po »dobrih starih« časih komunizma; 2) z desničarskim nacionalističnim populizmom; 3) z zakasnelim obujanjem antikomunistične paranoje. Prvi dve reakciji sta razumljivi in se pogosto prekrivata (kot denimo v današnji Rusiji). Iste desničarje, ki so pred desetletji vzklikali »Raje mrtvi kot rdeči!«, danes pogosto slišimo momljati »Raje rdeči kot pa jedci hamburgerjev!« ... Komunistične nostalgije ne gre jemati povsem resno: daleč od tega, da bi izražala dejansko željo po vrnitvi v sivo socialistično realnost, je prej oblika žalovanja, blagega so-očanja s preteklostjo. Kar pa zadeva vzpon desničarskega populizma, ta nikakor ni evropska posebnost, pač pa skupna poteza vseh držav, ujetih v vrtinec globalizacije.
Precej zanimivejše je obujanje antikomunizma od Madžarske pa do Slovenije, skoraj dve desetletji po padcu zidu. Oktobra 2006 so Madžarsko več tednov hromili veliki protesti zoper vladajočo socialistično stranko. Protestniki so gospodarsko krizo, ki je zajela državo, povezovali z dejstvom, da državi vladajo nasledniki Komunistične partije. Vladi so odrekali vso legitimnost, pa čeprav je prišla na oblast z zmago na demokratičnih volitvah. Potem ko je bila za zagotovitev minimalnega javnega reda poslana policija, so se zvrstile primerjave z antikomunističnim odporom, ki ga je leta 1956 zadušila sovjetska vojska - skratka, pojavili so se pozivi k ponovitvi »žametne revolucije« iz leta 1989, češ da se pod lažnim videzom demokracije v resnici ni nič spremenilo in da niti vlečejo iste temne sile oblasti. Podobne težnje je opaziti tudi v drugih postkomunističnih državah - Poljska je leta 2006 denimo zaostrila »lustracijski« zakon in s tem sodelavcem komunistične tajne policije ter osebam, povezanim z bivšim režimom, prepovedala opravljanje javnih funkcij.
Drug vidik tega procesa je redefiniranje sodelavcev okupatorja iz druge svetovne vojne kot »antikomunističnih borcev«, ki smo mu priča v baltskih državah in na Slovaškem: njihova kolaboracija, vključno s participacijo v antisemitskih pogromih, se upravičuje kot kočljivo, toda nujno domoljubno dejanje v boju zoper komunizem, tj. kot izbira manjšega zla. Zato so v ukrajinski »žametni revoluciji«, ki je na oblast privedla Viktorja Juščenka, protestniki pogosto prepevali pesmi ukrajinskih nacionalistov, ki so kolaborirali z nemškim okupatorjem. Ni čudno, da je Evropski parlament na pobudo nekaterih postkomunističnih držav sprejel resolucijo, ki izenačuje nacizem in komunizem. In zato ne preseneča, da slovenska desnica levico očitajoče naziva s »silo kontinuitete«. Novi problemi in izzivi so v tem zadušljivem ozračju zreducirani na ponavljanje starih bojev, vključno z absurdno trditvijo (ki jo vsake toliko slišimo na Poljskem ali v Sloveniji), da je zagovarjanje pravic homoseksualcev in pravice do splava del mračne komunistične spletke, ki si prizadeva za demoralizacijo naroda.
Od kod to ponovno vstajenje črpa svojo moč? Zakaj se stari duhovi obujajo prav pri tistih narodih, kjer večina mladine komunističnih časov sploh ne pomni? Novi antikomunizem na to vprašanje ponuja preprost odgovor: »Če je kapitalizem res toliko boljši od socializma, zakaj potem še vedno živimo v mizeriji?« Zato ker v resnici sploh ne živimo v kapitalizmu: v resnici še nimamo prave demokracije, temveč le njeno varljivo masko, še vedno nam vlada maloštevilna sekta bivših komunistov, preoblečenih v nove lastnike in menedžerje - potrebujemo torej nove čistke, revolucijo je treba ponoviti ... Tu ne moremo mimo podobnosti z načinom, kako je stari komunistični režim za lastne neuspehe krivil vpliv »sil preteklosti«.
Tem zakasnelim antikomunistom ne uspe uvideti, da se podoba družbe, ki jo sami slikajo, nenavadno približa kar najbolj zguljeni tradicionalni levičarski podobi kapitalizma kot družbe, v kateri je formalna demokracija zgolj maska, ki prikriva vladavino premožne manjšine. Drugače rečeno, novorojeni antikomunisti ne dojamejo, da tisto, kar sami zavračajo kot perverzni psevdokapitalizem, JE kapitalizem.
Mogoče je celo reči, da so bili po sesutju komunističnih režimov razočarani bivši komunisti bolj primerni za vodenje nove kapitalistične ekonomije kot pa populistični disidenti. Medtem ko so se junaki antikomunističnih protestov še naprej oklepali svojih sanj o novi družbi pravičnosti, iskrenosti in solidarnosti, so se bili bivši komunisti zmožni brezobzirno prilagoditi novim kapitalističnim pravilom igre. Antikomunistični junaki so v novih postkomunističnih razmerah, paradoksno, zastopali utopične sanje o avtentični demokraciji, bivši komunisti pa so reprezentirali novi okrutni svet tržne učinkovitosti, z vsemi umazanimi prijemi in korupcijo vred.
Na naslednji ironični zasuk naletimo v tistih državah, v katerih so komunisti dopustili eksplozijo kapitalizma in se hkrati obdržali na oblasti: videti so bolj kapitalistični od zahodnih liberalnih kapitalistov samih. Kapitalizem je, v norem dvojnem obratu, porazil komunizem, za to svojo zmago pa plačal ceno, da komunisti zdaj prekašajo kapitalizem na njegovem lastnem terenu.
Nemški filozof Peter Sloterdijk je nedavno pripomnil, da če obstaja oseba, ki ji bodo čez stoletje postavljali spomenike, potem je to Lee Kuan Yew, singapurski voditelj, ki je iznašel in realiziral tako imenovani »kapitalizem z azijskimi vrednotami«. Virus tega avtoritarnega kapitalizma se počasi, toda zanesljivo širi po svetu. Deng Xiaoping je, preden so stekle njegove reforme, obiskal Singapur in izrecno poveličeval ta model, ki da bi mu morala slediti celotna Kitajska. Ta sprememba ima svetovnozgodovinski pomen: kapitalizem se je doslej zdel neločljivo zvezan z demokracijo - od časa do časa se je seveda zgodil neposreden padec v diktaturo, a se je demokracija, po desetletju ali dveh, ponovno uveljavila (spomnimo se samo primerov Južne Koreje in Čila). Analitiki se, so-očeni z današnjo eksplozijo kapitalizma na Kitajskem, pogosto sprašujejo, kdaj bo politična demokracija postala »naravni« politični spremljevalec kapitalizma. Kaj pa, če obljubljene demokratične druge stopnje, ki sledi izhodu iz avtoritarne doline solz, nikoli ne bo?
Nemara nas prav to razburja pri današnji Kitajski: sum, da njen avtoritarni kapitalizem ni zgolj preostanek preteklosti, ponovitev procesa kapitalistične akumulacije, ki je v Evropi potekal med 16. in 18. stoletjem, pač pa znamenje prihodnosti. Kaj, če se bo »pokvarjena kombinacija azijske knute in evropskega borznega trga« (star Trockijev opis carske Rusije) izkazala za ekonomsko učinkovitejšo od našega liberalnega kapitalizma? Kaj, če naznanja, da demokracija, kot jo razumemo, ni več pogoj in gonilo ekonomskega razvoja, temveč vse bolj postaja njegova ovira?
Če to drži, potem razočaranja nad kapitalizmom v postkomunističnih državah nemara ne bi smeli odpraviti kot preprostega znamenja »nezrelih« pričakovanj ljudi, ki niso imeli realistične predstave o kapitalizmu. Ko je prebivalstvo vzhodne Evrope protestiralo zoper komunistične režime, velika večina teh ljudi ni zahtevala kapitalizma. Hotela je solidarnost in surovo pravičnost; hotela je svobodno živeti svoje življenje izven državnega nadzora, se po mili volji sestajati in pogovarjati; hotela je življenje preproste iskrenosti in odkritosti, osvobojeno primitivne ideološke indoktrinacije in prevladujoče cinične hinavščine. Kot so opazili številni prodorni analitiki, so si protestniki svoje ideale v veliki meri izposodili pri vladajoči socialistični ideologiji sami - ljudje so si želeli nečesa, kar je nemara najbolje označiti z izrazom »socializem s človeškim obrazom«. Morda si ta drža zasluži še eno priložnost.
Tu je treba omeniti usodo Viktorja Kravčenka, sovjetskega diplomata, ki je leta 1944 med obiskom New Yorka prebegnil in zatem napisal razvpito knjigo spominov Izbral sem svobodo. Njegova knjiga je prvo tehtno prvoosebno pričevanje o grozotah stalinizma, začenši s podrobnim popisom lakote v Ukrajini, kjer je tudi Kravčenko, ki je v zgodnjih tridesetih še verjel v sistem, sodeloval pri prisilni kolektivizaciji. Javnosti dostopna zgodba o njem se konča leta 1949, ko je v Parizu triumfalno dobil velik proces proti sovjetskim tožnikom, ki so pred sodišče privedli celo njegovo bivšo ženo, da bi pričala o njegovi korupciji, alkoholizmu in družinskem nasilju. Precej manj znano je, da je bil Kravčenko, potem ko so ga po procesu po svetu slavili kot junaka hladne vojne, globoko zaskrbljen nad mccarthyjevskim antikomunističnim lovom na čarovnice in začel svariti, da tak način boja zoper stalinizem vse nevarneje spominja na lastnega nasprotnika. Vse bolj se je tudi zavedal nepravičnosti zahodnega sveta in začel skorajda obsedeno kritično preizpraševati zahodne demokratične družbe. Po izidu mnogo manj znanega nadaljevanja knjige Izbral sem svobodo se je pridružil iskanju novega, manj eksploativnega načina organizacije produkcije. Ta pot ga je vodila v Bolivijo, kjer je svoj denar vložil (in ga izgubil) v organiziranje revnih kmetov v nove kolektive. Po razočaranju nad neuspehom lastnih prizadevanj se je umaknil v zasebnost in se ustrelil na svojem domu v New Yorku.
Morda so prav kravčenki naše današnje upanje. Vedoč, da nas vse bolj brezupno vleče v katastrofo, so pripravljeni delovati zoper to brezupnost. Prevarani od komunizma 20. stoletja so pripravljeni na nov začetek in na ponovno invencijo iskanja pravičnosti na novih temeljih. Sovražnik jih razglaša za nevarne utopiste, a vendar so se edino oni prebudili iz utopičnih sanj, ki zibajo večino izmed nas.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.