Devica Libija in njen zvodnik

Let iz Rima v Tripoli sem proti svoji volji preživel v družbi dveh razposajenih libijskih mladeničev s polizanimi lasmi in sveže naparfumirano obleko D & G. Skupaj sta znala okoli 30 angleških besed, s katerimi jima je nekako uspelo naplesti impresivno dolgo hvalnico svoji državi s polnim imenom Velika socialistična ljudska libijska arabska džamahirija. Da je to sploh super država, ni dvoma, sta zavzeto ponavljala, a da se je treba paziti. V skladu s tem sta me, ko se je letalo že začelo spuščati nad od sonca prežgano zemljo tisočih rjavih odtenkov, še pokroviteljsko opomnila, da je Libija »zelo muslimanska država« in da je treba imeti to venomer na umu. To je bilo neprijetno presenečenje. Ne le da je ta njuna trditev omajala mojo že tako borno predstavo o Libiji kot klasični socialistični državi, nekakšni afriški Jugoslaviji, temveč me je spomnila tudi na to, da imam v nahrbtniku sendvič z domačim pršutom, lastništvo že nekaj dekagramov svinjine pa je v strogih islamskih državah lahko sila nerodna stvar. Bremenilne dokaze sem prežvečil in pogoltnil, medtem ko sem čakal na potrditev vizuma v dolgi koloni, obkrožen z mladimi delavci iz Bangladeša, ki so vstopali v državo že oblečeni v modre uniforme gradbenega podjetja Azure Bengal Ltd.
Da o Libiji nisem vedel nič, ni povsem točno. Vedel sem recimo, da je to ena izmed tistih držav, v katere ne moreš priti zares pripravljen. Resda je oddaljena zgolj slabi dve uri letenja iz Rima, toda sodeč po tem, koliko vemo o njej, bi bila lahko tudi na drugem koncu sveta. Libijska družba je enigma v vseh pogledih že preprosto zato, ker o njej nikoli nič ne slišimo. V Libiji živi šest milijonov ljudi, a z vidika zahodnih medijev najbrž ne bi bilo kaj prida razlike, če bi v njej prebival samo Moamer El Gadafi, nepredvidljivi avtokrat, mož političnih ekscesov, ki že štiri desetletja meče svojo mračno in težko senco na vso državo. Njegovi portreti na letališču obiskovalcu sporočajo: »Prišel si k meni domov. In ni nujno, da si dobrodošel.«

Libija odpira vrata - za kapital

V avli letališča, tik ob drsnih vratih, kjer ljudje čakajo na prišleke, je stala skupina moških, ki so pred seboj držali bele papirje. Za letališče tipičen prizor - z eno majhno razliko. Na listih niso bila izpisana imena posameznikov, temveč podjetij - Total, Eni Gaz, Shell, Mitsubishi, Siemens, Dell, British Petroleum, Toyota, Daewoo itd. Ko sem čakal svojega prvega gostitelja Yanna, me je oblegala množica taksistov in vsi so pristopali z istim vprašanjem: »Iz katerega podjetja ste?« Nikomur ni padlo na pamet, da bi lahko bil turist, turisti so namreč v Libiji še vedno precej redek prizor.
Yann Redouloux je gradbeni inženir iz francoskega podjetja ADPi (Aéroport de Paris Ingénierie) in njegova služba je nadziranje poteka del na novem zahodnem terminalu tripolijskega letališča. Razširitev tega letališča je eden največjih projektov v Libiji, vreden je več kot 2 milijardi evrov. Družba ADPi je izdelala načrt novega letališča in nadzoruje dela, ki jih izvaja več gradbenih podjetij, brazilski Odebrecht, turški TAV Havalimanlari Holding A. S. in libanonski LCCC. »Ko bo projekt končan, predvidoma leta 2011, bo to ena največjih stavb v Afriki,« je razlagal Yann, medtem ko sva si z džipom ogledovala ogromno gradbišče. »Zmogljivost letališča bo 22,5 milijona potnikov na leto. Smo v zaostanku, zato zdaj dela potekajo od šestih zjutraj do treh zjutraj. Imamo okrog 3000 delavcev, delajo v dveh izmenah.« »Iz Bangladeša?« sem ugibal. »Ne, v glavnem so iz Tajske,« je odvrnil in s prstom pokazal na dolge barake za žično ograjo. »Tu živijo. Imajo svojo ambulanto, trgovino, vse, kar potrebujejo. Sploh jim ni treba hoditi ven.« Kasneje sem izvedel, da ne smejo zapustiti gradbišča.
Yann seveda živi v popolnoma drugačnem svetu. Za Džanzur, predmestje Tripolija, bi težko rekli, da sploh je v Libiji. Tam so vile in hiše, ki jih tuje korporacije najemajo za svoje vodstvene delavce. Tako rekoč vsaka ima bazen, vrt, hišno pomočnico in vrtnarja. »Hiše gradijo libijska družinska podjetja in to je zanje zelo donosen posel, saj skoraj nihče v tej državi ni pripravljen plačati za najem hiše toliko kot naša podjetja,« je pojasnil Yann. »Naselje se širi zelo hitro, skoraj vsak teden vidiš novo gradnjo.« Po odpravi gospodarskih ukrepov leta 2004 je Libija postala magnet za tuje vlagatelje in sedanja gospodarska kriza jo je zaobšla v velikem loku. »Oh, da, ta država je devica. Vsi prihajajo sem po svoj delež denarja. Libija je nepredstavljivo bogata. Ima ogromne zaloge nafte in zemeljskega plina, hkrati pa ogromno denarja iz časa embarga. Takrat režim ni mogel nakazovati denarja na bančne račune v tujino, zdaj pa z njim lahko počne, kar ga je volja,« je še pojasnil.
Eden od načrtov oblasti je posodobitev glavnega mesta, ki ima zdaj še pridih italijanske buržujske arhitekture iz kolonialne preteklosti, a te razglednice bodo kmalu zastarele. Zahodno od središča raste tako imenovani Novi Tripoli, naselje razkošnih hotelov in poslovnih stolpnic, kjer bo sedež domače in tuje gospodarske elite. Ta je za zdaj v poslovnem kompleksu, ki mu tujci zaradi videza pravijo »pet steklenic viskija«, obrnjenih na glavo. Tam imajo pisarne povečini evropske naftne korporacije Total, Eni, StatoilHydro, Repsol, Schlumberger in OMV.
»Američani se na libijski trg prebijajo počasneje od Evropejcev,« je razložil Yann. »Od naftnih podjetij so tu Occidental, Saga Petroleum in pa Halliburton, ki ima pisarno nekje v Džanzurju. Druge delujejo prek podružnic. Razlogi za to so v še vedno mlačnih odnosih med ZDA in Libijo.« Vstop na libijski trg je pogojen z dvorjenjem Gadafiju in izpolnjevanjem predvsem tistih zahtev, s katerimi se krepi njegov ugled doma. Italijanski premier Silvio Berlusconi je konec avgusta 2008 napovedal naložbe v libijsko infrastrukturo v vrednosti 5 milijard evrov kot odškodnino za krivice, storjene Libijcem v prvi polovici 20. stoletja. A v resnici ni šlo za denar. Berlusconi se je moral Libiji uradno opravičiti za »globoke rane, ki smo vam jih prizadejali,« in se prikloniti sinu Omarja Muktarja, najbolj znanega libijskega borca proti tedanji fašistični nadvladi. »To je zgodovinski trenutek, ko dva hrabra možakarja priznata poraz kolonializma,« je ob tem zagrmel Gadafi, dvignil roko in z iztegnjenima kazalcem in sredincem nakazal črko V - simbol zmage. Kmalu za tem je napovedal, da bodo italijanska podjetja imela prednost pri sklepanju milijardnih poslov v Libiji.
Britanska vlada se je še bolj uklonila Gadafiju. Iz škotskega zapora je predčasno izpustila Alija Al Megrahija, obsojenega na dosmrtno ječo zaradi terorističnega napada na letalo ameriške družbe PanAm, v katerem je umrlo 270 ljudi. Al Megrahija, ki boleha za rakom, so avgusta poslali domov v Tripoli. Gadafi ga je pričakal kot heroja, to pa je povzročilo zgražanje svojcev žrtev. Čeprav je britanska vlada sprva poudarjala, da ga je »izpustila iz usmiljenja«, je kaj kmalu priznala, da je bilo v ozadju dolgotrajno poslovno dogovarjanje, konkretno za vstop naftnega podjetja British Petroleum na libijski trg. Izpustitev Alija Al Megrahija je bila de facto predčasno darilo Gadafiju za 40-letnico njegove vladavine, ki jo je praznoval 1. septembra.
Tudi podjetja, ki prihajajo iz držav, s katerimi Libija nima posebnih zgodovinskih odnosov (torej težav), morajo po vstopu vanjo ustrezno dvoriti njenemu vladarju. Južnokorejski Daewoo, ki gradi hotel v Novem Tripoliju, je pred nastajajoči objekt postavil ogromen pano s hvalospevom Gadafiju, »graditelju slave«. Njegov portret visi tudi na kompleksu ''petih steklenic viskija''.

Turizem? Ee, ne hvala.

Kapital torej vstopa v Libijo razmeroma prosto, za ljudi pa to ne velja. »Gadafija turizem niti najmanj ne zanima, ker se kopa v denarju od nafte,« je pripomnil Valid Tumi, zaposlen v zasebnem turističnem podjetju. »Glavni Gadafijev projekt je posnemanje Dubaja in vse skupaj je pravzaprav smešno. Zgradili so ogromno marino, toda v njej ni niti ene jahte. Gradijo veličastne stolpnice s tisoč pisarnami, a kdo jih bo napolnil? Ali pa hotele? Režim se ne ukvarja s temi dolgoročnimi vprašanji, zanima ga le to, da se vidi razkošje.« Na neresnost pri vlaganju v turizem opozarjajo tudi veliki panoji ob obali v Tripoliju, ki oglašujejo, da naj bi septembra 2009 na tem in tem mestu odprli različne turistične komplekse. Pa oktobra še niti delati niso začeli. »Največji nesmisel je zagotovo to novo letališče,« je dodal Valid. »Gradijo ga za 20 milijonov potnikov na leto, čeprav je v to državo tako rekoč nemogoče vstopiti!«
Prava dogodivščina je že pridobitev vizuma, a to je šele začetek vseh težav. Libijski obmejni organi so poklicni iskalci dlake v jajcu. Pred časom so približno 200 azijskih turistov, ki so pripluli v Libijo brez prevodov potnih listov v arabščino, mirno odslovili, čeprav so imeli urejene vizume in potrjene rezervacije hotelov ter turističnih ogledov. »Ti uradniki niso bili niti toliko fleksibilni, da bi koga poslali na krov, da bi jim potne liste prevedel, in zdaj, ko so ta pogoj za vstop v državo končno le odpravili, niso tega sploh nikomur sporočili; številne turistične agencije še vedno ne vejo za to,« je zmajeval z glavo Valid.
»Nekemu mojemu kolegu, francoskemu poslovnežu, so na letališču zavrnili vstop v državo, ker je imel manjšo napako v svojem vizumu, kar človek, neuk arabščine, niti ni mogel vedeti,« je pripovedoval Yann. »Na veleposlaništvu v Parizu so mu nato napako odpravili s kemičnim svinčnikom in vrnili potni list, češ ''zdaj pa lahko greste nazaj v Tripoli''. Takih primerov res ni malo in vsakič, ko mi sorodniki sporočijo, da me bodo obiskali, mi je nelagodno, ker ne vem, ali jih bodo spustili v državo.«
Iz svoje izkušnje vem, da pri vstopanju v Libijo obstajajo tudi bližnjice, če človek naleti na prave ljudi. Na prvi vizum sem čakal več kot mesec in ga dobil bolj po sreči, za drugega pa sem na roke odštel 100 evrov ''prijatelju'' iz urada za vizume v Tripoliju in poslal mi ga je prek elektronske pošte v Alžirijo, kjer sem ga natisnil na list papirja in potem z njim mahal pred obmejnimi organi na tripolijskem letališču. Da bi bila stvar še bolj bizarna, prijatelj ni vedel, kaj naj vpiše pod moj poklic, in je napisal »arhitekt«. Tako sem v Libijo najprej vstopil kot študent, odšel v Alžirijo kot novinar in se vrnil kot arhitekt. »Vidiš, temu jaz pravim hitro učenje,« se je smejal Valid in zamahnil z roko, češ naj si ne ženem k srcu anomalij v potnem listu, »ker so docela v skladu s kaotičnostjo našega vizumskega režima«.
Se bodo mogoče z novim letališčem razmere uredile? Yann je zgolj skomignil z rameni: »Glej, mi samo gradimo, kar nam rečejo. Dobro plačajo.« Valid je bil pesimističen: »Vizumski režim je odvisen od nihanj v razpoloženju našega voditelja, za katerega se ve, da ni najbolj uravnovešena osebnost. V zadnjih dveh mesecih je štirikrat spremenil vizumski režim. Po njegovem septembrskem govoru v Združenih narodih, ki so ga ameriški mediji raztrgali, je postala pridobitev vizuma za Američane tako rekoč nemogoča, razen za tiste, ki delajo v naftni industriji. In to se nenehno dogaja. Tu živimo v neki soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja.«

Ujeta generacija

Med mladimi Libijci je čutiti frustriranost zaradi razmer v državi. Po mnenju nekaterih družba nazaduje, ker je v javnem življenju vse bolj prisoten islam. Ta igra v družbi precejšnjo vlogo. Dekleta in ženske so pokrite z naglavnimi rutami, za uživanje alkohola so predvidene stroge denarne in celo zaporne kazni, v času ramadana pa je zapovedano strogo spoštovanje posta, tako da sem takrat med sprehajanjem po mestu čez dan moral iskati majhne zakotne uličice, da sem se lahko odžejal brez nadlegovanja policije. Spoštovanje verskih obveznosti zapoveduje režim in ne muslimanski voditelji. V prejšnjem desetletju je Gadafi krvavo zatrl nekatera potencialno nevarna islamistična gibanja in tudi zdaj so mošeje večji del dneva zaprte. Odprejo jih lahko le pol ure pred molitvijo, s čimer želi režim preprečiti, da bi se v njih zbirale in organizirale skupine ljudi, ki bi nasprotovale oblasti, kakršna je na primer Muslimanska bratovščina v sosednjem Egiptu. »A islamizacija družbe se krepi mimo nadzora režima, in sicer prek satelitske televizije,« je dodal Valid. »Na voljo je več ducatov verskih programov iz zalivskih držav, na katerih ni nič drugega kot pridiganje konservativnega islama, in ta se prijemlje med ljudmi.« V starem delu mesta je nešteto majhnih trgovin. V marsikateri izmed njih je televizor in na marsikaterem izmed teh televizorjev na zaslonu vidiš belobradega moškega, odetega v belo haljo, ki ves dan bere iz Korana ali pojasnjuje verska določila.
Mladim manjka predvsem zabave. Ker ni nočnega življenja - zadnje kavarne zaprejo vrata večinoma okrog enajstih -, skupine mladih fantov posedajo po parkih ali pločnikih in nemalokrat izbruhnejo pretepi. Za dekleta velja, da je nespodobno, če so zvečer zunaj brez spremstva ožjih sorodnikov. »Režim razmetava z denarjem, a za nas ne stori nič,« je dejal Hasan Genan, računalniški programer. »Garamo šest dni na teden, in ko smo prosti ..., takrat ne delamo nič. Marsikdo si tudi ne more privoščiti ničesar, vsaj tisti, ki delajo za libijska podjetja ali državo, ker so plače mizerne, življenje pa vse dražje.«
Plača v javnem sektorju znaša od 400 do 500 dinarjev (1 evro = 1,8 dinarja) in to je po splošnem prepričanju premalo za dostojno preživetje. Še pred nekaj leti je režim državnim uslužbencem subvencioniral hrano, kar je morda upravičevalo nizke plače. V posebnih trgovinah so ljudje po precej nižjih cenah lahko nabavili mesečne zaloge za svoje družine. »Tega zdaj ni več, vendar teh trgovin uradno niso zaprli; ker so definirane v Gadafijevi Zeleni knjigi in ker si ne morejo dovoliti, da bi njegova vizija tako očitno propadla, te trgovine še kar obstajajo, le da v njih ni ničesar več,« je razložil Valid. »Marsikaj, kar je Gadafi pred desetletji zapisal v Zeleni knjigi, v kateri je začrtal temelje neki novi družbeni ureditvi - ta naj bi temeljila predvsem na socialni enakosti med ljudmi -, je že zdavnaj preživeto. Njegova vladavina je vladavina dvojnih meril, to pa neizpodbitno vodi v družbo dveh razredov - manjšine, ki ima v rokah vedno več, in večine, ki ima v rokah vedno manj.«
Vse večje težave ima večina mladih s sklenitvijo zakonske zveze. Starši navadno ne dovolijo, da bi se njihove hčerke poročile s fanti, ki nimajo v lasti stanovanja. Cene nepremičnin pa zadnja leta naglo naraščajo in v boljših delih mesta stanovanje že stane več sto tisoč evrov. Tudi priselitev neveste v družinsko hišo ženina je zaradi prostorske stiske pogosto nemogoča. Ena izmed šal o tem, ki kroži med mladimi, pravi takole: moža so vprašali, zakaj se z ženo preprosto ne preselita v zgornje nadstropje hiše, k njegovemu očetu, če je spodnje že zasedeno. ''Kako pa, če tam moj oče živi s svojim očetom?'' je vprašal mladi mož.
»Hiše in stanovanja so vse dražji tudi zaradi tujih podjetij, ki so pripravljena plačati več, prav zaradi tega se cene napihujejo,« je povedal Kaled Elatreš, zaposlen v naftni industriji. »Drugi, večji problem pa je zagotovo država. Čeprav oblast gradi nova stanovanjska poslopja, da bi, tako trdi, zmanjšala stisko mladih, ta stanovanja praviloma dobijo ljudje, ki so blizu režimu in ki že imajo v lasti nepremičnine. Ti ljudje kupujejo poceni in prodajajo drago, tako da se navsezadnje za nas nič ne spremeni, razen na slabše.«
Veliko mladih upa na službo v kateri izmed tujih korporacij. Kaled dela v laboratoriju libijskega podjetja Brega Petroleum Marketing Company, kjer dobi okrog 800 dinarjev na mesec. Če bi delal za tujce, bi lahko dobil dvakrat več. »Toda ne gre le za denar,« je hitro dodal. »Zdaj imam občutek, da sem obtičal na mestu, da se poklicno ne razvijam, ker naša podjetja ne vlagajo v nas. Sam se, da bi v življenju napredoval, učim italijansko in angleško.«
Verjetno bo še zelo razočaran. Čeprav zakon o tujih vlaganjih nalaga, da morajo libijski državljani sestavljati 60 odstotkov vodilnega osebja pri katerem koli projektu, se tudi pri tem dogajajo hude nepravilnosti. Tuja podjetja Libijcem ne zaupajo, zato so ti pogosto zaposleni le na papirju; plačujejo jim, da ne počnejo nič, ali pa jih najemajo za dela, ki so pod njihovo poklicno ravnijo. Tako je tudi v družbi ADPi, kjer imajo libijske elektroinženirje najete za osebne voznike in podobno. »Žal je tako, da si z njimi drugače ne moremo pomagati, saj je njihovo znanje precej omejeno, za kar je kriv njihov zaostali šolski sistem,« je dejal Yann. »Ne bom rekel, da so neumni, a njihova izobrazba je neustrezna. Za opravljanje zahtevnejših del moramo pripeljati tujce.«
Nader Šarif se je rodil v ZDA in je po poklicu naftni inženir; več let je delal za francosko-ameriško družbo Schlomberger na poljih v Egiptu. »V času embarga sem Libijo obiskoval bolj občasno in zagotovo nisem hotel delati tu, saj so bile takrat plače v moji panogi smešno nizke, okrog 60 dolarjev na mesec. Toliko bi dobil, če bi v ZDA dva dni delal v McDonaldsu.« Zdaj si želi ostati tam, najti dobro plačano službo, se poročiti in si urediti življenje; ima to srečo, da je podedoval stanovanje. A tudi on izgublja potrpljenje. Službo išče že devet mesecev in je nad ravnanjem zahodnih podjetij ogorčen. »To, da plačujejo Libijce, da sedijo doma, se mi zdi sramotno in ponižujoče! Ni res, da v Libiji ni dobrih inženirjev, a ta podjetja nas nočejo imeti na višjih položajih, do nas imajo kolonialen odnos in v skladu s tem tudi znanje, ki ga imajo, raje obdržijo zase. Žal je prav tako res, da je v moji panogi že tako ali tako težko priti do dobre službe, če nimaš zvez v naftnem ministrstvu. To lahko postavi pogoj tujim podjetjem, da morajo zaposliti te in te ljudi, če želijo dobiti neki posel, preostali pa lahko le pišemo prošnje brez posebnega uspeha.«

Po Gadafiju Gadafi

Korupcija je v Libiji tako razširjena, da je postala pravilo. Kako dejansko stvari potekajo, ve bolj malo Libijcev. Akram je eden izmed njih. Ker moramo njegovo identiteto zavarovati, navedimo zgolj, da dela na dovolj visokem uradniškem položaju, da osebno pozna nekatere ministre. Kot je pojasnil, »je vstopanje tujih podjetij na libijski trg praviloma povezano s korupcijo. Prilizovanje režimu je zgolj prvi pogoj za osvojitev donosnih poslov. Drugi so podkupnine, ki znašajo od 10 do 15 odstotkov vrednosti posla. Podkupnina se izplača tako, da se denar nakaže na račune t. i. podjetij za svetovanje, ki so v lasti Gadafijevih sinov in dobrih prijateljev režima in ki ne zagotavljajo nobenih protiuslug, razen da uredijo sklenitev posla. Njihovim podjetjem zato pravimo ''Samsonite podjetja''.« Samsonite je prepoznavna znamka kovčkov.
Da bi podkrepil svoje trditve, mi je naslednji dan prinesel kopijo »Posebnega sporazuma za svetovanje«. Gre za obrazec formata A4, na katerem so določeni pogoji za sklenitev posla z vladnim Odborom za stanovanja in infrastrukturo (HIB); brez izpolnitve tega obrazca je nemogoče skleniti kakršen koli posel. Sporazum, ki ga podpišeta svetovalno podjetje (1. stranka) in investitor (2. stranka), predvideva: »Po prejetju finančnega nakazila HIB bo 2. stranka v petih delovnih dneh 1. stranki izplačala 10 odstotkov vrednosti finančnega nakazila. Če 2. stranka ne bo izpolnila pogodbenih obveznosti do HIB ali se bo umaknila iz pogodbenih pogajanj zaradi razlogov, povezanih z njo in nepovezanih s HIB, bo morala 1. stranki izplačati 150.000 evrov kot kompenzacijo za njeno svetovanje.«
»Da, Libija je vsekakor devica in zdaj je očitno v svojih najboljših letih, ko jo lahko ti ljudje, ki sestavljajo režim, prodajajo vsakomur, ki ima dovolj denarja, da si jo lahko privošči. To so njeni zvodniki, tako rekoč. Smisel vsega njihovega življenja je lesti po družbeni lestvici navzgor in priti do vrha, v varstvo Gadafija in njegovih sinov. Ti najbolje poosebljajo režim, imajo v lasti številna libijska podjetja in visoke položaje v represivnih aparatih. Kdor je njihov prijatelj, je nedotakljiv,« je nadaljeval Akram. »Oče nekega mojega sodelavca je pred leti ukradel 600 milijonov dinarjev. Upravljal je državno podjetje za uvoz hrane in nekega dne pač oddal poročilo, da je ladja potonila, in to je bilo to. Takih primerov je nešteto. Pogosto sploh ni jasno, kam je denar izginil ali koliko ga je izginilo, ker nadzora skorajda ni, poleg tega je režimska veriga zadnja leta postala tako prepletena, da je velikokrat težko najti odgovorne, ko se zgodijo zlorabe. Stvari so že tako ušle izpod nadzora, da je sam Gadafi nedavno dejal, da bo treba spremeniti zakone, a lopovom nakradenega denarja ne bo treba vrniti. Zdaj sodijo v razred bogatih. Njihovi otroci odhajajo na šolanje v tujino, kjer dobijo boljšo izobrazbo, in ob vrnitvi v Libijo jih čakajo bajne službe. Režim je spoznal, da se lahko tako obnavlja in uživa v ideji, da bo vladal večno.«
Izrednih razmer, ki so vladale v preteklosti, ni več in oblast je zadnja leta sprostila vajeti nadzora ter represije, čeprav še vedno velja zakon, ki prepoveduje zbiranje več kot štirih ljudi na ulici, le da se ne upošteva. V predalu ga imajo za vsak primer. Akram se še spominja, kako so v srednji šoli morali dijaki po ukazu ravnatelja vohuniti za svojimi učitelji v imenu obrambe revolucije. Na Zelem trgu v središču Tripolija so potekale javne usmrtitve. Tega zdaj ni več, režim se počuti vsemogočnega in nekdanji zunanji sovražniki postajajo poslovni partnerji. Gadafi ne sponzorira več terorističnih mrež. Zadnje desetletje je zunanjo politiko preusmeril v propagiranje svoje vizije Združenih držav Afrike, ki pa predvsem v črni Afriki velja zgolj za še enega izmed njegovih ekscesov, ki jih je sploh bolje prezreti. Hkrati se želi Libija uveljaviti kot regionalna velesila, tudi v vojaškem smislu. Od 5. do 8. oktobra je v Tripoliju potekal letalski sejem LAVEX 09, na katerem so bili prisotni številni ponudniki vojaške opreme: EADS, Boeing, General Dynamics, MDBA Missiles Systems, Russian Aircraft Corporation MIG, Magforce International, UKTI Defence & Security Organization, Finmeccanica, Rosoboronexport itd. Režimu so bili predstavljeni najnovejši helikopterji, reaktivna letala, protiletalske rakete, radarji, maskirni bunkerji in podobno. »Do nedavnega smo Libijci morali plačevati ''davek za puško''. To je pomenilo, da si moral državi, če si bil zaposlen, plačati 600 dinarjev, da bi ob izbruhu nove vojne dobil svojo puško,« je ob tem pripomnil Akram. »Še vedno pa plačujemo ''davek za džihad'', torej davek za prejšnje in verjetno bodoče vojne.«
Na vprašanje, ali verjame, da bo režim kdaj strmoglavljen, se je široko nasmehnil: »Možno je, da se bo režim sesedel sam vase, ker Moamer El Gadafi ni ne kralj in ne predsednik države, njegov uradni naziv je Vodja revolucije. Ves sistem, v katerem smo, je podrejen temu naslovu. Kaj bo, ko bo Vodja revolucije enkrat odšel? Kdo ga lahko sploh nadomesti - Sin vodje revolucije? To ni noben vodstveni naziv! Enkrat v prihodnosti se bo moral sistem resetirati in to dopušča neko upanje. Majhno, a vendarle.«
Ko sem se iz Libije vrnil v Slovenijo, me je čakala elektronska pošta z naslovom »In vendarle Sin vodje revolucije«. Nobenih besed, le povezava na novico agencije Agence-France Presse: »Libijski voditelj Gadafi je vpeljal svojega sina Seifa Al Islama na položaj šefa države z državniškimi pooblastili, ki so manjša le od teh, ki jih ima sam Gadafi. Najvišjim vladnim uslužbencem je naročil, naj najdejo ustrezen položaj za Islama, in ti so mu soglasno podelili oblast nad parlamentom, vlado in varnostjo v Libiji. Gadafi je še predlagal, naj Islamovega položaja ne omejijo s štiriletnim mandatom, zato da bo lahko izpeljal vse potrebne reforme. Seif Al Islam sicer že zadnji dve leti vodi projekt prenove vlade, toda brez poseganja v oblast voditelja ali temeljna načela režima.«
Ni več veliko dvomov. Ko bo napočil čas, bo njegov portret visel poleg očetovega in tako bosta lahko skupaj pozdravljala potnike, ki bodo prihajali na novo, veličastno letališče v Tripoliju. Oče in sin, dva velika režiserja soap opere o Veliki socialistični ljudski libijski arabski džamahiriji.