12. 11. 2009 | Mladina 45 | Politika
Zidarji o Zidu
O demokraciji in svobodi bodo pridigali tisti, ki ju teptajo?
Berlinski zid
© Luka Novak
Dvajseta obletnica padca oziroma zrušitve Berlinskega zidu je bila imenitna priložnost za evropske, pa tudi svetovne voditelje, da ob bliskanju ognjemetov ter fotoaparatov obnovijo svoje velike govore o Svobodi, Demokraciji, Pogumu in pa zavezanost k nadaljnjim prizadevanjem za boljšo prihodnost celega sveta. Toliko napihnjenosti na enem kupu že dolgo ni bilo videti. Po tem je med vsemi voditelji še najbolj izstopal francoski predsednik Nicolas Sarkozy, znan po svoji neobvladljivi samovšečnosti, ki je na Facebooku zapisal, da je že zjutraj na dan 9. novembra 1989 skupaj z bodočim francoskim premierom Alainom Juppéjem razbijal po zidu. A so ga potem hitro spomnili, da se je obleganje zidu dejansko začelo šele zvečer in da so se na njegovi zahodni strani ljudje začeli zbirati šele naslednji dan. Srp in kladivo v hrbet pa mu je zasadil še kolega Juppé, ki je na svojem blogu zapisal, da sta s Sarkozyjem pripotovala v Berlin šele nekaj dni zatem, ko je zid padel.
A Sarkozy še zdaleč ni bil edini od voditeljev, ki je tam stresal hipokritske izjave. Lepo po vrsti. Britanski premier Gordon Brown se je v Berlinu priklonil običajnim ljudem, katerih dejanja so privedla do padca zidu. A Brown ni prišel tja razdajat svojega spoštovanja do navadnih ljudi, to je bilo bolj mimogrede. Po poročanju britanskih medijev je bila njegova glavna misija v Berlinu ta, da lobira za enega človeka, konkretno, da druge evropske voditelje morda še zadnjič poskuša prepričati, naj vendarle potrdijo njegovega predhodnika Tonyja Blaira za prvega predsednika Evropske unije. V zakulisju praznovanja je tako v veliki meri potekalo tehtanje moči med posameznimi voditelji, tistimi, ki podpirajo Blaira, in tistimi, ki menijo, da bi predsednik EU moral priti iz ene manjših držav; omenjajo se Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Je pač neka ironija v tem, da se za štirimi zidovi zelo mala skupina politikov pogovarja o tem, kdo bo predsedoval populaciji 500 milijonov ljudi, medtem ko zunaj donijo fanfare v slavo demokraciji in svobodni volji ljudi. Slednjim je nemška kanclerka Angela Merkel vseeno sporočila: »Svoboda je najbolj dragocen element našega političnega in družbenega sistema. Brez svobode ni demokracije.«
Ameriška državna sekretarka Hillary Clinton se je medtem 8. novembra v berlinskem hotelu Adlon udeležila večerje z naslovom Izziv svobode, ki jo je gostil Atlantic Council - gre za združenje, ki »promovira konstruktivno ameriško vodstvo in vključevanje v mednarodne odnose, ki temeljijo na osrednji vlogi atlantske skupnosti«. V svojem govoru pred politično, vojaško in poslovno elito je med drugim izpostavila: »Naša zgodovina se ni končala v noči, ko je padel Zid. Začela se je znova. In to ni pomembno zgolj več desetim milijonom Evropejcem in pa Združenim državam, temveč ljudem vsepovsod. Kako naj sprejmemo ta dar svobode, to zavezništvo vrednot, to zavezanost k boljši prihodnosti in jih prelevimo v prakso, da se lahko soočimo z izzivi svobode danes?« Da, le kako? Samo predlog, ampak kaj, ko bi odtegnili podporo izraelskemu zidu, ki uničuje življenja Palestincem? Toda to ne pride v poštev. Še več, nekaj dni pred svojim govorom v Berlinu je Clintonova uradno pohvalila izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ker je zmanjšal obseg kraje palestinskega ozemlja s tem, ko je odločil, da bodo zgradili manj judovskih naselbin, kot so sprva napovedovali. In čeprav je prav zaradi njihove širitve bližnjevzhodni mirovni proces spet na mrtvi točki, je ameriški predsednik Barack Obama 10. novembra Netanjahuju zatrdil, da ZDA ostajajo zavezane k izraelski varnosti, in jasno je, kaj to pomeni. Berlinčanom pa je Obama sporočil, da je bilo njihovo rušenje zidu »jasna graja tiranije« in pa »močna afirmacija svobode«.
Mogoče še to. Leto dni po padcu Berlinskega zidu je EU začela zidati novega v Ceuti in Melili, dveh avtonomnih španskih mestih v Severni Afriki, prek katerih so migranti poskušali doseči EU. Gre za sistem treh vzporednih ograj, visokih šest metrov, ki so podprte s kontrolnimi stolpi, labirinti bodečih žic, opremljene z infrardečimi kamerami, sprožilci solzivca, detektorji zvoka in gibanja. In da, tudi tu se strelja na ljudi, ki poskušajo priti na drugo stran. Včasih do smrti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.