12. 11. 2009 | Mladina 45 | Politika
Škof Rožman med sodbo sodišča in sodbo vesti
Tudi po razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča iz leta 1946 ostaja za mnoge medvojna drža škofa Rožmana sporna
Dr. Lovro Šturm, Anton Drobnič in Janez Gril na predstavitvi monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti.
© Borut Krajnc
V začetku meseca je založba Družina izdala obsežno monografijo o škofu Gregoriju Rožmanu z naslovom Med sodbo sodišča in sodbo vesti. V njej Tamara Griesser Pečar, France M. Dolinar, Marija Čipić Rehar in Blaž Otrin predstavljajo Rožmanovo delovanje v času 2. svetovne vojne, potek sodnega procesa proti njemu ter zahteve po razveljavitvi sodnega procesa in varstvu zakonitosti. Aprila letos je namreč Okrožno sodišče v Ljubljani razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča zoper Rožmana iz leta 1946. Obsojen je bil na odvzem prostosti za dobo osemnajstih let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let in zaplembo premoženja.
Za ljubljansko nadškofijo je bila razveljavitev sodbe pomembna zmaga, vendar z vidika Rožmanove moralne drže zgodba še ni končana. Po mnenju nadškofa Alojza Urana, kot je dejal leta 2007, je Rožman med letoma 1941 in 1945 preživljal grenko izkušnjo in upal, da se bo »na podlagi zgodovinskih dejstev medvojno zadržanje ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je bilo prav zaradi umetno ustvarjene negativne podobe na sodnem procesu avgusta 1946 za velik del Slovencev vse do sedaj sporno, pokazalo v novi in bolj objektivni luči.«
Kateri so torej bistveni elementi v knjigi, ki pritrjujejo tezi, da je bil škof Rožman med »nakovalom okupacije in revolucije«, kot je na predstavitvi dejal nadškof Uran? Zgodovinar Blaž Otrin je dejal, da so v monografiji prvič objavljeni sodni spisi iz procesa in Rožmanov odgovor na sodbo. Zraven pa so tudi dokumenti, ki so bili sodišču in zagovorniku sicer na voljo, a jih nista upoštevala. Knjiga namreč poleg sodnih spisov prinaša tudi mnogo gradiva, ki je bilo skrito v prostorih nadškofijskega dvorca, in seznam 1004 Rožmanovih posredovanj z imenom in priimkom osebe, za katere je posredoval pri okupacijskih oblasteh.
To je posebej obdelala zgodovinarka Tamara Griesser Pečar, ki pa je opozorila tudi na Rožmanov odnos do komunistov, za katere je posredoval. »Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča,« je tudi tokrat izpostavila.
Sicer pa Griesser Pečarjeva opozarja, da se v javnosti pojavlja lažna trditev o njegovem sodelovanju z okupatorjem. Po njenem mnenju je Rožmanova lojalnostna izjava Mussoliniju ponarejena. Takšno izjavo naj bi od njega zahteval italijanski visoki komisar Emilio Grazioli, ki pa jo je nato brez škofove vednosti spremenil. Zanimivo je tudi zatrjevanje, da je Rožman vsaj dvakrat dvignil glas proti okupatorju. »Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofiji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942,« je pojasnila zgodovinarka.
Knjiga je pravzaprav poskus opravičevanja Rožmanovega početja med vojno in zagotovo ne bo prinesla miru med sprte strani. Nasprotniki Rožmanove rehabilitacije so že prej dokazovali, da je bilo škofovo sodelovanje z okupatorjem več kot zgolj dolžnost okupiranih v sodelovanju z okupatorjem. Zato v polemikah hitro pridejo na dan tudi z Rožmanovim sodelovanjem pri domobranski prisegi 30. januarja 1945, ko je bil izid vojne že jasen. Prisega se glasi: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!« Med kronskimi dokazi zoper Rožmana navajajo tudi spomenico, ki jo je 12. septembra 1942 predal italijanskemu generalu Robottiju in v njej ponudil vso pomoč pri zatiranju upornikov.
V monografiji ni pastirskega pisma njegovega naslednika škofa dr. Antona Vovka, ki ga je napisal svojim duhovnikom za novo leto 1946. V njem se je opredelil do kolaboracije in ravnanja duhovščine med vojno. Pismo je del Vovkove zapuščine, odkril pa ga je zgodovinar dr. France Martin Dolinar, ki je tudi vodja arhiva ljubljanske nadškofije. V njem je škof Vovk govoril tudi o razmerah med drugo svetovno vojno. Po sodbi Dolinarja gre za nekakšno »spraševanje vesti duhovnikov«. Vovk je zapisal, da so »nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali«. To je po Vovku povzročilo nepregledno gorje, ki je prizadelo tudi premnoge nedolžne ude našega naroda. Sicer pa je tudi povojno ravnanje škofa Rožmana, ki je pobegnil na tuje, da bi se izognil sodišču, deležno moralnega premisleka. Dr. Ljubo Bavcon je zapisal, da »če G. Rožman leta 1945 ne bi pobegnil v tujino, bi bil tukaj regularno sojen in tedaj izrečeno kazen 18 let bi prestal najkasneje leta 1964, zelo verjetno pa bi bil odpuščen s prestajanja kazni že kakih 10 let prej. To pomeni, da bi že vsaj od leta 1964 dalje veljal za rehabilitiranega, se pravi za neobsojenega«. Zanj je vse, kar se je dogajalo v kazenskem postopku, v bistvu politično manipuliranje v širšem scenariju poskusov kriminalizacije NOB in rehabilitacije kolaboracije. Drži pa, da dr. Gregorij Rožman, kar njegovi zagovorniki spregledajo, ni bil takšnega kova kot njegov kolega zagrebški nadškof Stepinac, ki je namesto ponujene tujine izbral jugoslovanski zapor. Za Rožmana pa so bila zaprta celo vatikanska vrata.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.