Zlato ali plemenito

V slovenskem zdravstvu vlada zakon Divjega zahoda. Po neuradnih podatkih skoraj vsak deseti zdravnik, zaposlen v javnem zdravstvu, hkrati dela še prek podjemne pogodbe ali s.p.-ja. Zdravnik, ki je v rednem delovnem razmerju v bolnišnici, lahko sredi delovnega dne zapusti bolnike in gre služit denar v zasebno kliniko. Prihoda ali odhoda mu ni treba registrirati, ker tega nihče ne zahteva. Predlog, da bi v javnih zdravstvenih zavodih uvedli kartice, s katerimi bi zaposleni registrirali svoje prihode in odhode, kot imajo to urejeno v tržaški bolnišnici Cattinara, se zdi skoraj bogokleten. Bolniki lahko desetletja plačujejo obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, toda ko zares zbolijo, čakalno vrsto lahko preskočijo samo tako, da še enkrat sežejo v žep. Danes je postalo skoraj normalno, da zdravnik bolnika preusmeri iz javnega sistema v zasebno ordinacijo, kjer mu zdravstveno storitev zaračuna, ko pa se zdravstveno stanje zaplete, se bolnik spet vrne v javni sistem. Po zaslugi nekdanjega ministra Andreja Bručana imajo koncesije celo nekateri zdravniki, ki so v javnih zavodih zaposleni za polni delovni čas in koncesijskega programa sploh nimajo časa opravljati. Tak je primer travmatologa Vladimirja Senekoviča, ki je dobil polovično koncesijo za izvajanje programa operacij sklepov na Goriškem, kjer se je pokazala večja potreba po tovrstnem posegu. Ker je Senekovič polno zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru in koncesijskega programa ni imel časa opravljati (verjetno je računal, da ga bo namesto njega opravljal drug zdravnik, sam pa bo pobiral le zaslužek), je koncesijski program prevzela bolnišnica Šempeter. Ker je šlo za dodaten program, je morala bolnišnica z lastnim zdravnikom skleniti podjemno pogodbo, da ga je za dodatno delo sploh lahko plačala. Tak finančni inženiring ni le sporen, ampak tudi povsem nepotreben. Z vidika zdravstvene blagajne bi bilo ceneje in enostavneje, če bi program takoj dobila šempetrska bolnišnica, ne da bi se zraven vpletalo Senekoviča. Prav zaradi tovrstnih primerov je smiseln predlog ministrstva za zdravje o revidiranju že dodeljenih koncesij.
S tem pa se seznam težav slovenskega zdravstva še ne konča. V bolnišnicah je zaposlenih več administratork kot zdravnikov, tako da včasih ni jasno, ali imamo opravka z bolnišnicami ali računovodskimi podjetji. V ljubljanskem kliničnem centru je od približno sedem tisoč zaposlenih le desetina zdravnikov z licenco, vsi ostali zdravniki so specializanti, ki delajo pod vodstvom in odgovornostjo mentorja, ali pa so zaposleni v administraciji, torej ne delajo neposredno v ''proizvodnji''. V zadnjih treh letih se je število zdravnikov specialistov v kliničnem centru zmanjšalo za približno sto, tako da jih je trenutno le še 686. Da bi odpustili eno samo administratorko, je skoraj tako bogokletno kot predlog o uvedbi registracijskih kartic, čeprav je vsem jasno, da v kliničnem centru kup ljudi že desetletja vleče plačo za delo, ki bi ga hitreje in ceneje opravil računalnik. Slovenija se po številu zdravnikov na sto tisoč prebivalcev uvršča na rep evropskih držav. Med 33 državami zaseda šele 29. mesto. Boljše od Slovenije so celo Bolgarija, Hrvaška in Makedonija. Slabše pa le Velika Britanija, Poljska, Romunija in Albanija. V primerjavi s Švedsko imamo kar 33 odstotkov manj zdravnikov in približno trikrat več obiskov v ambulantah. Popularno je reči, da je zdravnikov dovolj, če bi se bolj ukvarjali z zdravljenjem ljudi, kot pa da obiskujejo s strani farmacevtskih družb plačane kongrese v tujini. Toda ob tem se pozablja, da se zdravnikovo izobraževanje ne konča ob koncu študija, ampak se mora dodatno izobraževati vse do upokojitve. Pomanjkanje kadrov naj bi med drugim reševali z uvozom iz vzhodnoevropskih držav in z Balkana, a kaj, ko najboljši zdravniki raje odhajajo v Veliko Britanijo, Nemčijo ali ZDA, kjer so za enako delo plačani boljše kot pri nas, tiste, ki vendarle pridejo v Slovenijo, pa pričakamo z zapletenimi birokratskimi postopki. Standardi in normativi v slovenskem zdravstvu ne obstajajo, ker se vsi bojijo, da bi z njihovo uvedbo kak bolnišnični oddelek morali zapreti. Veliko ekscesov in slabosti slovenskega zdravstva je mogoče odpraviti, a ne z dekretom, kot so se tega lotili na ministrstvu za zdravje. Reforme zdravstva ni mogoče izpeljati mimo zdravniškega ceha ali celo proti njegovi volji.

Brezplodne debate

Ključno vprašanje zdravstvene reforme je, kaj bo po njeni uveljavitvi boljše za bolnike. Bomo do zdravnika prišli hitreje? Bo še dovoljeno preskakovanje čakalnih vrst? Bomo plačevali več in dobili manj pravic? Bodo kakovostnega zdravljenja deležni vsi socialni sloji ali samo najpremožnejši? Bo javno in zasebno zdravstvo jasno ločeno ali pa bodo zdravniki, zaposleni v javnih zavodih, še naprej služili po zasebnih klinikah tudi med rednim delovnim časom? Pričakovali bi, da bo o vseh teh vprašanjih potekala poglobljena javna razprava. A nič od tega. Ministrstvo v zadnjih šestih mesecih ni organiziralo niti ene okrogle mize, kjer bi soočili mnenja zdravniških organizacij, združenj drugih zdravstvenih delavcev, neposrednih izvajalcev in uporabnikov zdravstvenih storitev. V medijih lahko spremljamo debate o tem, kakšno plačo ima predsednica zdravniške zbornice, kako visoko članarino plačujejo zdravniki za obvezno članstvo v zbornici in kako razkošne prostore si kupujejo zdravniške organizacije. Zdaj vemo, da Gordana Živčec Kalan za vodenje zdravniške zbornice dobi osem tisoč evrov bruto, da upokojeni zdravniki plačujejo 108 evrov članarine na leto, aktivni zdravniki pa od 163 do slabih 413 evrov in da naj bi zdravniške organizacije nakup novih prostorov v palači za Be-žigradom stal dobre štiri milijone evrov. Čeprav so ti podatki zanimivi in mečejo senco na zdravniško organizacijo, se je treba zavedati, da zakrivajo pomembnejša vsebinska vprašanja: ločitev javne in zasebne zdravstvene dejavnosti, prevlado ekonomije in politike nad zdravniško stroko, pa tudi vprašanje smiselnosti prevelikega omejevanja delovnega časa zdravnikom, saj to lahko podaljša čakalne dobe.
Minister za zdravje Borut Miklavčič obljublja boljši, torej pravičnejši, racionalnejši in bolnikom dostopnejši zdravstveni sistem. Cilj je hitrejše, učinkovito in sodobno preprečevanje in zdravljenje bolezni in poškodb.
Sliši se mikavno, a kaj, ko mu mnogi ne verjamejo. Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je bil poleti tri mesece v javni razpravi, zdaj pa je v medresorskem usklajevanju in naj bi ga vlada potrdila ter v državni zbor poslala še ta mesec, so kategorično zavrnile vse najpomembnejše zdravniške organizacije v državi, torej zdravniška zbornica, zdravniško društvo, sindikat Fides in strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, zavrnili pa so ga tudi v Gibanju za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Razlogi za zavrnitev, ki jih navajajo zdravniške organizacije in civilno gibanje, so v nekaterih točkah diametralno nasprotni, zaradi česar bi bilo mogoče sklepati, da je zakon idealen, saj se ne nagiba v nobeno skrajnost. Toda v resnici ni tako, saj so nekatere rešitve slabo premišljene.
Ignoriranje stroke
Ker minister ni upošteval pripomb zdravniških organizacij, so se te po pomoč zatekle v tujino. Evropskim zbornicam so poslale pismo, v katerem so jim potožile o »nedemokratičnem načinu sprejemanja zakonodaje v Sloveniji, iz katerega je bila medicinska stroka v celoti izključena«. Trditev, da je bila zdravniška stroka v celoti izključena, ni točna, saj so imele zdravniške organizacije več kot pol leta časa za posredovanje pripomb, s katerimi bi bilo zakon mogoče izboljšati. Naj spomnimo, da je predsednica zdravniške zbornice osnutek zakona dobila že februarja, a je takrat kategorično zavrnila možnost pisanja pripomb. Toda to še ne opravičuje ravnanja ministra Miklavčiča, saj ta kljub želji po hitri uveljavitvi sprememb ne bi smel pozabiti na dialog s stroko.
»Vprašajmo se, komu je država dala javna pooblastila? Zdravniški zbornici. Torej je zbornica tista, ki mora biti pri pripravi zakona sogovornik ministrstva. Ne da se je ignorirati,« meni Zoran M. Arnež, predstojnik klinike za plastično kirurgijo v Trstu. Opozarja, da tako pomembnega zakona ni mogoče sprejemati po logiki dekreta, pač pa s konsenzom. Argument ministrstva, češ da so bili v delovni skupini, ki je pripravila osnutek zakona, tudi zdravniki, je slab, saj je jasno, da te strokovnjake izbira minister. Problematično se mu zdi tudi, da se zakon o zdravstveni dejavnosti sprejema ločeno od zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj sta nedvomno tesno povezana. Če ne vemo, kako se bo zdravstvo financiralo, je tudi izvedljivost vseh ostalih sprememb vprašljiva. »Kako nedemokratična je ta država, vidimo po tem, da se vse pomembnejše spremembe delajo v času poletnih počitnic, ko so ljudje na dopustih in nimajo volje za branje več sto strani dolgih zakonskih osnutkov. Med tem, da zdravniško zbornico vključiš v pripravo zakona ali da ji zgolj pošlješ osnutek zakona, h kateremu lahko posreduje pripombe, je bistvena razlika. Da se razume - nisem kak velik ljubitelj zbornice. Do nje sem bil še posebej kritičen v času, ko jo je vodil Marko Bitenc, ker se mi je zdelo, da se je bolj zavzemala za interese zasebnih zdravnikov kot pa zdravnikov, zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih. Poleg tega ne gre pozabiti, da gre za stanovsko organizacijo, katere glavni cilj je določiti minimalno ceno zdravnikovega dela. Čim višjo ceno doseže, tem bolj je uspešna. Toda vse to ne spremeni dejstva, da je zdravniška zbornica najbolj reprezentativno telo zdravnikov, saj so vanjo zaradi obveznega članstva vključeni vsi zdravniki,« opozarja Arnež.
Čeprav ministrstvo v javnosti ustvarja vtis, da za mnenjem zdravniških organizacij stoji le peščica posameznikov, to ni točno. Vsi zdravniki, s katerimi smo govorili, so poudarili, da ob delovnih obveznostih nimajo časa za branje zakona in dajanje pripomb, zato zaupajo zbornici, da bo to delo opravila namesto njih. »Nevarno je, če se politika začne ukvarjati sama s sabo in izgubi stik s tistimi, ki delajo v ''proizvodnji''. Zdravniško zbornico moraš povabiti k pripravi zakona. Če tega ne storiš, tvegaš upor tudi v primeru, da bi bil zakon idealen,« pravi Marko Noč, predstojnik kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Zdravniška zbornica zastopa dobrih osem tisoč članov, zato od politike upravičeno zahteva večjo pozornost. Ali kot pravi predsednica zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan: »Zdravniške organizacije pri pripravi predloga zakona o zdravstveni dejavnosti nismo aktivno sodelovale. Sodelovanje na seji, na kateri smo podali naša stališča, ki pa niso bila niti upoštevana, ne pomeni aktivnega sodelovanja pri pripravi zakonodaje - to je namreč nivo splošne razprave. Po prvem odklonilnem stališču, ki ga je koordinacija zdravniških organizacij naslovila na ministrstvo za zdravje, se to ni niti potrudilo vprašati, zakaj enotno odklanjamo predlog zakona, temveč je nadaljevalo svoj postopek sprejemanja s pavšalnim pojasnilom, da smo bili vključeni v pripravo predloga zakona.« Seveda to ne pomeni, da bi moral minister Miklavčič kar po avtomatizmu poklekniti pred vsemi zahtevami in predlogi zdravniškega ceha. Dovolj bi bilo, če jih ne bi vehementno in počez odklanjal.
Ministrstvo tudi zavaja, ko trdi, da je predlog zakona o zdravstveni dejavnosti podprl zdravstveni svet, saj to ne drži. Člani zdravstvenega sveta so namreč septembra ministrstvu predlagali, da v zakon uvede številne pripombe. Po mnenju Zlatka Frasa, strokovnega direktorja interne klinike v UKC Ljubljana, člana zdravstvenega sveta in predsednika evropskega združenja zdravnikov specialistov, je ministrstvo samo krivo, da ima odprte fronte pri vseh najpomembnejših točkah zakona. »Če bi upoštevali pripombe stroke glede tipično strokovnih vprašanj, kot so na primer usposabljanje mladih zdravnikov, vloga stroke pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov in kakovost zdravstvene oskrbe, bi imeli zagotovo bistveno manj opozicije glede ostalih sprememb.«

Kaj se je zgodilo z jasno ločitvijo javnega in zasebnega?

Minister Miklavčič je ob napovedi zdravstvene reforme obljubljal jasno ločitev javnega in zasebnega zdravstva. To stališče je pozneje omilil, saj bo zdravnikom tudi v prihodnje dovoljeno delo prek podjemnih pogodb. Edini pogoj bo, da bodo v celoti opravili svoje redne delovne obveznosti v zavodu, kjer so zaposleni, in da bodo za takšno popoldansko delo dobili soglasje predstojnika. Rešitev ni nujno slaba, če bodo predstojniki v bolnišnicah res dosledno izvajali nadzor. A glede na pretekle izkušnje je bolj verjetno, da bo nadzor neučinkovit in da bodo nekateri zdravniki k zasebnikom tudi v prihodnje hodili delat takrat, ko tega ne bi smeli, delo v zavodu, kjer so zaposleni, pa bodo prelagali na ramena ostalih kolegov.
Predvidena je tudi strožja omejitev delovnega časa zdravnikov. Na mesec bodo smeli delati največ 224 ur, od tega največ 174 ur rednega delovnega časa ter 50 dodatnih ur, v kar bodo všteti vsa dežurstva in pripravljenost na domu, pa tudi delo, ki ga bodo opravili prek podjemnih pogodb za zavod, kjer so zaposleni, za drug javni zavod ali za zasebnega izvajalca zdravstvenih storitev. To pomeni, da zdravniki ne bodo več smeli delati v nedogled oziroma dokler sami mislijo, da še zmorejo, kot je bilo mogoče do zdaj. In seveda: pomeni tudi, da jim bo za delo prek podjemnih pogodb na voljo ostalo zelo malo časa, le nekaj ur na mesec. Na ministrstvu omejitev delovnega časa utemeljujejo z argumentom večje varnosti bolnikov in evropsko direktivo, ki prepovedujejo izkoriščanje delavcev. »Zdravniku ne moremo dovoliti, da bi delal dvajset ur na dan, ker je utrujen zdravnik nevaren zdravnik in ker bi se ob takem tempu v nekaj letih iztrošil. Tudi pilot ima omejitev delovnega časa, pa temu nihče ne oporeka,« pravi državni sekretar na ministrstvu za zdravje Ivan Eržen. Toda zdravniki opozarjajo, da bo preveliko omejevanje delovnega časa podaljšalo čakalne vrste, zaradi pomanjkanja zdravnikov pa lahko pride celo do kolapsa dežurne službe. »Le kdo bo lahko nadzoroval rigorozne predpise in usklajeval počitek, redno delo, dežurno službo in pripravljenost od ponedeljka do petka, ob sobotah, nedeljah in praznikih? Kajti ob upoštevanju vseh predpisov ni možno razpisati niti dežurne službe niti pripravljenosti, ob tem pa ne kršiti zakona. Ob upoštevanju vseh predpisov se bo v tednu dni sesula organizacija dežurne službe. Skratka, zgolj za zagotavljanje dela v javni zdravstveni mreži tedenski in dnevni počitek nista zagotovljena in zdravniki vsak dan kršimo zakon že za nemoteno delovanje javne zdravstvene mreže. Predlagani zakon določa pravico zdravstvenih delavcev do dnevnega in tedenskega počitka kot eno izmed temeljnih pravic zaposlenih, pri čemer je ta pravica usklajena s pravico državljanov do neprekinjenega zdravstvenega varstva. To preprosto ne more biti usklajeno, temveč si ob omejenem številu zdravnikov nasprotuje. Zdi se, da je glavni cilj novega zakona odprava dela zdravnikov zunaj delovnega časa, ne glede na posledice v javni zdravstveni mreži,« opozarja Uroš Ahčan, predstojnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo v UKC Ljubljana. Ahčan meni, da je težko presoditi, kje je meja, ko zdravnik zaradi utrujenosti lahko postane nevaren, in dodaja: »Veliko bolj nevarni so zdravniki, ki nimajo znanja in izkušenj. Znanje in izkušnje pa pridobivamo zgolj z delom in študijem. Zdravnik je lahko utrujen tudi zaradi razgibanega nočnega življenja, vrčkov piva in drugih popoldanskih aktivnosti, ki jih zakon ne omeji. Zadnji čas je, da predlagatelji opozorijo gospoda Obamo, da so glavni problem njihove zdravstvene reforme nevarni, utrujeni zdravniki, ki so v bolnišnici 80 ur in več na teden.« Nad omejevanjem delovnega časa je ogorčen tudi Noč: »Omejevanje zdravnikovega dela je realsocialistični ukrep. Kaj zdravnik počne v prostem času, je njegova zasebna stvar in država se v to nima pravice vtikati. Če se hočem v prostem času ukvarjati z bolniki, je to lahko le pozitivno, ker bom zaradi tega v boljši formi. Tu lahko povlečemo vzporednico z nogometom. Nogometaš, ki vso igro presedi na klopi, ne more biti tako dober kot tisti, ki si izkušnje nabira na igrišču. Sam se dam rajši operirati kirurgu z velikim številom letnih posegov, čeprav morda po dežurstvu, kot pa kirurgu, ki je spočit zato, ker operira samo enkrat tedensko. V ZDA in zahodnoevropskih državah interventni kardiologi v akademskih institucijah v povprečju delajo vsaj dvanajst ur na dan, ker sicer zaradi močne konkurence izgubijo mesto na univerzi. Medicina je danes ''full time job'', tako kot vrhunski šport.« Noč zadnjih pet let poleg službe v UKC opravlja še pogodbeno delo za zasebno kliniko Medicor in splošno bolnišnico v Izoli, pri čemer poudarja, da to počne izključno v svojem prostem času. »Lani smo trije operaterji tako naredili 1200 posegov na koronarnih arterijah. Zaradi tega dela v našem prostem času v moji matični instituciji UKC ni bilo niti enega posega manj. Če teh posegov v Izoli ne bi opravili, bi se čakalna vrsta v Sloveniji avtomatično povečala za 1200 bolnikov. Sem pa seveda absolutno proti temu, da bi zdravniki hodili delat v zasebne klinike, ne da bi pred tem opravili svoje redne delovne obveznosti. Naloga predstojnika je, da sankcionira tiste, ki se tega ne držijo.«
Čeprav se morda zdi, da je glavni spor med ministrstvom in zdravniškimi organizacijami povezan z vprašanjem članstva v zdravniški zbornici, je ta dilema vsaj za zdaj razrešena. Na ministrstvu so zaradi pobud nekaterih zdravnikov sprva sicer razmišljali o uvedbi prostovoljnega članstva v zbornicah, a so se nazadnje odločili, da bo članstvo v zdravniški in lekarniški zbornici ostalo obvezno, ker je takšna tudi praksa Evropske unije. Države, ki so ukinile obvezno članstvo, na primer Češka, so to nemudoma odpravile, ko so ugotovile, da je postal sistem preverjanja stalne usposobljenosti zdravnikov zaradi neobveznega članstva neobvladljiv in s tem potencialno nevaren tudi za bolnike. Obvezno članstvo imajo številne evropske države, s katerimi se radi primerjamo, na primer Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Hrvaška. Če torej vprašanje članstva ni več odprto, kaj še moti zbornico? Pomembno je vprašanje javnih pooblastil. Zdravniška zbornica danes izvaja strokovni nadzor, vodi register zdravnikov, podeljuje ali odvzema licence ter načrtuje, spremlja in nadzoruje sekundariat, specializacijo in druge oblike dodiplomskega strokovnega izobraževanja svojih članov s preverjanjem usposobljenosti. Po novem teh javnih pooblastil ne bo deležna avtomatično, kot je bila navajena doslej. To tudi pomeni, da ne more avtomatično računati na 550 tisoč evrov, ki jih od države dobi za izvajanje javnih pooblastil. Po novem bo minister javna pooblastila za izvajanje strokovnega nadzora in podeljevanje licenc podelil prek javnega razpisa, na katerem bodo lahko kandidirale tiste zbornice, ki bodo imele med članstvom več kot 40 odstotkov zdravnikov. Ta pogoj za zdaj izpolnjuje le zdravniška zbornica, ni pa mogoče izključiti ustanovitve alternativne zbornice. Poleg tega bo ministrstvo po novem lahko samo izvedlo strokovni nadzor, če bo menilo, da je to potrebno. Ministrstvo lahko zbornici sicer že zdaj naloži izredni strokovni nadzor, kar je storilo v primeru Nekrep, toda nadzor je opravila ekipa zdravnikov, ki jo je določila zbornica. Po novem pa bo lahko ministrstvo samo sestavilo ekipo neodvisnih strokovnjakov, med katerimi bodo tako zdravniki kot pravniki. Tako bo imelo več vpliva na potek nadzora. »Pri tem sledimo sodbi evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Šilih, ki pravi, da je nesprejemljivo, če je samo zdravniška zbornica tista, ki lahko opravlja strokovni nadzor,« pojasnjuje Eržen. Na prvi pogled se zdi rešitev dobra, saj bo napake zdravnikov težje pomesti pod preprogo. Toda zadeva je občutljiva. Ko se lov za resnico prepusti politiki, se lahko hitro spremeni v lov na čarovnice. Zato bi bilo po mnenju Milke Krapež iz Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva najbolj smiselno, da bi celoten strokovni nadzor opravljala neka neodvisna agencija, financirana neposredno iz državnega proračuna.

Prevlada ekonomije nad stroko

Ena od pomembnejših pripomb zdravniškega sveta se nanaša na spremembe pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov. Po novem zavodi ne bodo imeli dveh direktorjev, torej poslovnega in strokovnega. Na ministrstvu trdijo, da je dualnost povzročala blokade pri vodenju javnih zavodov. Težave naj bi nastajale v razmejitvi obeh funkcij in njunem prepletanju, zaradi česar naj bi bila učinkovitost vodenja slabša. Novi zakon dvotirnost odpravlja. Namesto strokovnega direktorja bo uveden institut predsednika strokovnega sveta, ki bo po svoji funkciji pomočnik direktorja. V bolnišnicah bo imel direktor več pomočnikov, v manjših pa samo enega in to bo predsednik strokovnega sveta. V strokovnem svetu bodo predstavniki vseh dejavnosti, ki potekajo v zdravstveni ustanovi, torej ne le zdravniki, ampak tudi drugi zdravstveni delavci, ki bodo med seboj izvolili predsednika strokovnega sveta. V praksi to pomeni, da bo imel na primer ljubljanski klinični center direktorja, ki bo zadolžen za poslovanje, ta pa bo lahko imel več pomočnikov. Njihovega dela ne bo več nadzoroval svet zavoda, pač pa nadzorni svet. Predsednik strokovnega sveta bo po svoji funkciji avtomatično pomočnik direktorja, a bo v velikih bolnišnicah samo eden izmed pomočnikov. Zdravniki opozarjajo, da se bo tako degradirala stroka, vodenje zdravstvenih zavodov pa podredilo podjetniški logiki. »Ne vem, kaj je narobe s tem, da se na vodenje javnih zavodov gleda podjetniško. Javni zavodi morajo gledati tudi na stroške. Ne nazadnje gre za javni denar in ne moremo ga z lopato metati skozi okno,« odgovarja državni sekretar Eržen. Nasprotno pa predsednik zdravstvenega sveta Fras meni, da razlogov za ukinitev dvotirnega vodenja ni. »Mogoče bi se z ukinitvijo dvotirnega vodenja celo strinjal, če bi mi povedali, kaj je sploh prinesel slabega oziroma če bi z argumenti dokazali, da je škodljiv. A konkretnih dokazov niso predstavili. Nujno je, da je pri vodenju velike, na primer univerzitetne bolnišnice, glas klinične medicinske stroke vsaj enako slišen kot glas upraviteljev ekonomista ali pravnika. Pomočnik direktorja? Prepričan sem, da se za tovrstno vlogo kakovostni zdravniki ne bodo potegovali. Poleg tega ne razumem, zakaj je treba v zdravstvu po vsej sili vleči neposredne paralele z gospodarstvom. Javni zdravstveni zavod ne sme nikoli postati klasično podjetje, gospodarska družba, saj ne služi kovanju dobičkov, temveč ljudem. Dandanes celo kakšnemu izmed aktualnih članov svetov zavodov ni jasno, zakaj vendar zdravimo več pacientov, kot jih dobimo ''plačanih''. Veste, eno je gledati na delo v bolnišnici iz naslanjača, drugo pa iz ''proizvodnje''.« Ironija je, da ministrstvo v predlogu zakona opozarja na pojav neustreznih oblik dela javnih zdravstvenih delavcev v zasebni dejavnosti ter za zasebne namene in zaslužke, v isti sapi pa uvaja podjetniški princip vodenja zavodov, kjer bo najpomembnejšo vlogo igralo zmanjševanje stroškov. Kolateralna škoda tega bodo bolniki. Bolnišnica namreč ni podjetje in javno zdravstvo ni tržna dejavnost. Če bi bila, nobena slovenska bolnišnica ne bi poslovala z izgubo. Prevlada ekonomije in politike nad stroko zbuja skrb. Ali kot opozarja Ahčan: »Če želi jadrnica na razburkanem morju priti do cilja, potrebuje izkušenega krmarja in uravnoteženo, požrtvovalno posadko. Šteje le usklajeno zategovanje vrvi, spuščanje in dviganje jader. V našem zdravstvenem sistemu pa se zdi, da je na jadrnici toliko balasta, da se kljub pridnim mornarjem komaj premika. Z novim zakonom pa bodo še krmarji postali ljudje iz podpalubja, ki morje poznajo zgolj z razglednic.«