Pasivno pitje

Vsem je jasno, da čezmerno pitje alkohola ni zdravo. V Evropi zaseda celo tretje mesto na seznamu tveganj za zdravje, takoj za tobakom in zvišanim krvnim tlakom ter pred čezmerno telesno težo in zvišano vrednostjo holesterola. Če bi šlo zgolj za zdravje in počutje (polnoletnega) posameznika, ki pije in ki se je za to zavestno odločil, se pristojni ne bi smeli vmešavati v njegovo zasebnost. A ker škodljive posledice uživanja alkohola precej presegajo sfero zasebnosti popivajočega posameznika, se na mednarodni ravni in v posameznih državah zadnje čase krepijo pozivi k ukrepanju. Ključno je spoznanje, da posledice čezmerne rabe alkohola občuti družba kot celota, zaradi povečanih izdatkov za zdravstvo in zmanjšane delovne sposobnosti čezmernih pivcev, še bolj pa jih občutijo posamezniki, ki so v stiku s pivcem. Lahko gre za družinske člane, izpostavljene nasilju, za žrtve vandalizma, žrtve prometnih nesreč ... Gre torej za »okoljsko škodo« zaradi uživanja alkohola. Ta škoda se v zadnjem času vse pogosteje označuje kot »pasivno pitje«.

Okoljska škoda

Izraz se je v dokumentih Evropske unije prvič pojavil leta 2004, v javnost pa ga je letos v poročilu o zdravstvenem stanju v državi spravil glavni britanski vladni svetovalec za zdravstveno politiko (Chief Medical Officer) Liam Donaldson, saj je z njim naslovil eno od poglavij poročila. V njem navaja, da so lani v Veliki Britaniji imeli 125 tisoč primerov družinskega nasilja, povezanega z alkoholom, 2 milijona žrtev nasilja, povezanega z alkoholom, 1,2 milijona primerov vandalizma, 39 tisoč spolnih napadov, 7000 poškodb in 560 žrtev v prometu. Skoraj polovica ljudi naj bi se zaradi strahu pred izgredi pijanih ljudi ponoči izogibala središču mest. Po podatkih organizacije Eurocare, evropskega združenja nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s politiko glede alkohola, je na evropski ravni z alkoholom povezanih 50 odstotkov nasilnih zločinov, 40 odstotkov primerov nasilja v družini, 40 odstotkov umorov. Ekonomski strošek kriminala, ki ga lahko pripišemo alkoholu, je bil leta 2003 ocenjen na 33 milijard evrov.
V Sloveniji je za spremljanje škodljivih posledic rabe alkohola odgovoren Inštitut za varovanje zdravja. Najnovejši podatki so na voljo za leto 2007. Zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov je umrlo 772 ljudi. Ugotovljenih je bilo nekaj manj kot 4 tisoč hospitalizacij (1,3 odstotka vseh), trajanje teh hospitalizacij pa je bilo nadpovprečno dolgo in je obsegalo skoraj 4 odstotke bolniških dni. Alkoholu pripisanih je tudi 1500 primerov začasne odsotnosti z dela, skupaj gre za 74 tisoč delovnih dni. Podatki o posledicah »pasivnega pitja« so bolj sveži, a tudi bolj skopi, saj so pravzaprav na voljo zgolj s področja, ki je v pristojnosti policije. V prvem polletju letošnjega leta so alkoholizirani vozniki povzročili 614 oziroma 12,4 odstotka prometnih nesreč. Pri nesrečah s smrtnim izidom je bil delež povzročiteljev pod vplivom alkohola 27,8-odstoten. Alkohol je spodbudil tudi 40 odstotkov kršitev javnega reda in miru. Podatkov o povezavi med alkoholom in nasiljem v družini ni, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve način zbiranja podatkov, ki bi to povezavo omogočal, še vzpostavljajo. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je prepričana, da je alkohol prisoten v več kot polovici primerov nasilja v družini.
Izraz pasivno pitje sicer med slovenskimi strokovnjaki ni naletel na dober odziv. Čebašek Travnikovi se zdi neprimeren. »Pri kajenju je ta izraz seveda povsem primeren, ker gre za pasivno vdihavanje cigaretnega dima, pasivno pitje pa se mi zdi terminološko povsem zgrešen izraz. Primernejši izraz se mi zdi žrtve pivskega vedenja, ker dejansko gre za to.« Tudi nekdanjemu zdravstvenemu ministru dr. Dušanu Kebru, očetu zakona o omejevanju rabe alkohola, se zdi izraz »nategnjen«. Kot pojasnjuje Vesna Kerstin Petrič, vodja sektorja za krepitev zdravja in zdrav življenjski slog na ministrstvu za zdravje, se bolj kot zaradi ustreznosti uvaja »zaradi želje, da bi bili s tem izrazom enako uspešni, kot smo bili pod tem naslovom uspešni pri tobaku«.

Razpoložljivi ukrepi

Ko gre za ukrepe za omejevanje škodljivih posledic uživanja alkohola, je bilo v zadnjem času opravljenih precej raziskav dejanske in tudi stroškovne učinkovitosti teh ukrepov. Vse po vrsti kot najzanesljivejši ukrep za zmanjšanje rabe alkohola navajajo zmanjšanje dostopnosti, lahko z zvišanjem cen, lahko s postavitvijo časovnih omejitev in starostne meje za nakup. Slovenija ima manevrski prostor predvsem pri cenah. »Na tem področju imamo še precej manevrskega prostora. Če so cene bencina primerljive z mednarodnimi, bi bile lahko tudi cene alkohola,« meni dr. Dušan Keber, ki bi se mu zdelo primerno, da bi dodatni prihodek zaradi zvišanja cen namenjali zdravstvenemu sistemu za zdravljenje posledic čezmernega uživanja alkohola. »Znaten del ljudi, ki pijejo, bo treba v prihodnosti zdraviti. Tako bi pivci plačevali za zdravljenje, ko so še kupno sposobni.« Težava pri zviševanju cen je, da je to v javnosti najmanj priljubljen ukrep, zato tudi politična volja zanj hitro splahni. Kar zadeva druge mehanizme omejevanja dostopnosti alkohola, je slovenski zakon precej dober in tudi precej strog. Težava je v nedoslednem izvajanju. »Obžalujem, da se zakon ne uporablja, ne izvaja v zadostni meri. Spet se kopičijo anekdotični dokazi, da otroci zlahka kupujejo alkohol v trgovinah in kjerkoli jim je pač dostopen, čeprav je bila prepoved prvo leto veljavnosti zakona precej spoštovana,« ugotavlja Keber. »Družba je pač permisivna, inšpekcijske službe pa svoje naloge izvajajo nezadovoljivo. A iz pogovorov z inšpektorji vem, da se zaplete tudi pri permisivnosti sodišč, da je težko doseči izplačilo kazni in da tudi to jemlje voljo inšpektorjem.«
Področje, ki je po mnenju Vesne Kerstin Petrič premalo izkoriščeno, je zdravstvo - svetovanje osebnega zdravnika pacientom glede nevarnosti čezmernega pitja. »To je dokazano učinkovit ukrep, ki pa je cenovno precej zahteven, saj pomeni, da bi moral v osnovnem zdravstvu zdravnik pacientu posvetiti nekaj minut za svetovanje.« Čeprav zdravniki pacientom v povprečju namenjajo manj kot 10 minut časa, ima po njenem mnenju ta ukrep pri nas možnosti za uspeh. »Petnajst odstotkov dela splošnega zdravnika naj bi bilo namenjenega preventivnemu delovanju. To zdravstvena blagajna že plača, težava je v izvajanju.«
Verjetno najbolj razširjena oblika ukrepov za zmanjšanje rabe alkohola so najrazličnejše kampanje in osveščevalne akcije, a so glede na znanstvene ugotovitve tudi ene najmanj učinkovitih. Kljub temu še vedno velja prepričanje, da lahko zagotovijo učinkovito podporo drugim ukrepom in so uporabne za odpiranje poti morebitni dodatni represiji. Pomemben razlog za neuspešnost različnih kampanj pa je tudi na drugi strani, v kampanjah alkoholne industrije. Oglaševanje alkoholnih pijač je sicer strogo omejeno, zato pa je toliko bolj prisotna posredna in neposredna promocija pitja. »Osebno se mi ne zdi največji problem v tem, da kulturno pogojeno ob vsaki priložnosti nazdravljamo. Večji problem se mi zdi vedno večja sprejemljivost tega, da smo pijani, sploh med mladimi. Na to vrsto pitja pa ne vplivajo samo reklame, ampak tudi promocija pitja samega. Oddaje na televiziji, kot je bil na primer Bar, kot je tudi Na zdravje, so dejansko promocija pitja, lahko tudi za zelo mlado publiko,« pravi Petričeva.
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber prav tako opozarja na nekritično prisotnost tematike v popularni kulturi, v kateri najdemo precej tematizacij tega, kako se v kapljici utaplja žalost, se z njo razveseli ob pomembnih dogodkih ali se k njej zateče zaradi pritiskov v delovnem okolju. »Ljudje v glavnem ne vidijo, da bi bilo kaj narobe, tudi če si melodijo in besedilo (v glavnem narodnozabavne pesmi) prepevajo šestletniki, ki sicer nič od tega ne razumejo, se jim pa zdi 'fajn'. In ravno tu je problem - da se jim zdi fajn, da se jim zdijo takšni odrasli 'frajerji' itn. Tako se ti stereotipi uspešno utrjujejo in vztrajajo v naših vsakdanjih življenjskih praksah.« Po njenih besedah so ljudje navadno do tega strpni vse do točke, ko jih prizadene neka tretja oseba - nekdo, ki ga ne poznajo. »Takrat pa je to vredno obsodbe; takrat je to poimenovano s pijančevanjem ali z nasiljem.«
Sloveniji po prepričanju Vesne Kerstin Petrič manjka širša politika na tem področju, strategija, ki bi zajela ukrepe, ki ne morejo biti del zakona in s katerimi bi se vsi odgovorni povezali pri celovitem lotevanju stvari. Vlada zato v tem mandatu načrtuje oblikovanje celovite alkoholne politike. Pripravlja akcijski načrt, ki naj bi temeljil na slovenski statistiki in s pridom uporabil vsa znanstvena dognanja, saj je teh v zadnjem času vedno več. Skrbi pa jo, da pri nas na ravni civilne družbe nimamo predstavnika, govornika, ki bi bil zagovornik večjega nadzora nad to težavo ali boljšega ukrepanja, ki bi bil sogovornik stroki in politiki ter bi izvajal pritisk na tiste, ki odločajo. »Pri tobaku smo imeli precej močno civilno pobudo, ki se še vedno oglaša in po novem predlaga tobačni evro in še nekatere druge stvari. Včasih nastopajo malo bolj noro, drugič manj, vendar so opremljeni, se napajajo pri mednarodnih organizacijah in ves čas izvajajo pritisk. Za nas, ki delamo na ravni stroke, je zelo pomembno, da imamo sogovornika v civilni družbi. Tega pa ne zaznam. Obstajajo nevladne organizacije, ki imajo predloge, so glasne, vendar so nepovezane v svojem početju in nimajo skupnega cilja.«

Gospodarska škoda

Pri vsakem načrtovanju zmanjšanja rabe alkohola se pojavi tudi vprašanje sredstev, ki se zaradi pitja stekajo v državne proračune. Evropa je, enako kot pri porabi, tudi pri proizvodnji alkoholnih pijač prva na svetu. Proizvede četrtino alkoholnih pijač in kar približno polovico vina. Petnajst držav članic Evropske unije je leta 2001 samo s trošarinami na alkohol v proračune pridobilo 25 milijard evrov. Le s trošarinami, brez vštetih davkov, plačanih v dobavni verigi. V slovenski proračun so trošarine na alkohol lani prispevale 71,6 milijona evrov, letos naj bi bil znesek zaradi februarskega zvišanja za približno 20 odstotkov višji. Proizvodnja alkohola na ravni EU zagotavlja več kot 750 tisoč delovnih mest, posredno pa še nekajkrat toliko, če prištejemo dobavno verigo ter bare in restavracije. Odgovorni naj bi zaradi naštetega dvakrat premislili, preden se bodo odločili za korenito omejevanje rabe alkohola. A kot ugotavlja britanski Inštitut za alkoholne raziskave, zmanjšanje porabe alkohola ne vodi nujno v izgubo delovnih mest v gospodarstvu kot celoti, saj se z zmanjšano porabo alkohola sprostijo sredstva potrošnikov za trošenje na drugih področjih, na katerih zato potrebujejo več delovne sile. Prav tako je materialna škoda, ki jo povzroča alkohol (leta 2003 ocenjena na 125 milijard evrov), precej višja od z njim povezanih prihodkov, še višja pa je nematerialna škoda, izražena v trpljenju, bolečinah, izgubi let življenja zaradi škodljivih posledic uživanja alkohola. »Vsekakor je korist, ki jo prinaša alkoholna industrija, bistveno manjša od škode, ki jo povzroča,« pravi dr. Keber. »Torej pomislek, da si država pravzaprav na tihem porabe alkohola želi, ker to prinaša denar v proračun, ni najbolj upravičen. Sam se mu sicer ne bi povsem izognil, to je mogoče pomislek v glavi nekega finančnega ministra, ki razmišlja za leto vnaprej in vidi izgubo prihodka v proračun. Ampak celo v enem mandatu bi bila korist omejevanja porabe alkohola za državo velikokrat večja, kot pa bi bila škoda zaradi zmanjšanja prihodkov v proračun.«

Koristni in zdravilni alkohol?

Ali z napisanim delamo alkoholu krivico? Ali delamo krivico zmernim pivcem, ki ne povzročajo izgredov in nikoli ne sedejo pijani za volan? Ali ni res, da ima alkohol v omejenih količinah lahko celo zdravilne učinke? Britanski Inštitut za alkoholne raziskave navaja, da (zmerno) uživanje alkohola dejansko lahko zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca (po nekaterih raziskavah tudi žolčnih kamnov, sladkorne bolezni in demence), vendar te koristi le stežka odtehtajo tveganje, ki ga uživanje alkohola povzroča. Pravzaprav naj bi bilo uživanje manjših količin alkohola priporočljivo le v starosti, ko se bistveno poveča tveganje za nastanek bolezni srca. Po podatkih britanskega Inštituta za alkoholne raziskave je priporočljiva dnevna količina za ženske, mlajše od 65 let, enaka nič, za tiste, starejše od 65 let, pa je priporočljiv odmerek 5 gramov alkohola na dan (približno ena pijača). Pri moških je ničelni dnevni odmerek najbolj priporočljiv za mlajše od 35 let, 5 gramov za 35- do 65-letnike in 10 gramov, torej približno dve pijači, za starejše od 65 let. Največji zdravilni učinek, povezan z alkoholom, dodajajo, je opaziti, potem ko dolgoletni pivci opustijo svojo navado.
Psihiater dr. Slavko Ziherl, avtor knjige »Kako se upremo alkoholu?«, pa meni, da od uživanja alkohola ni čisto nobene koristi, ker je alkohol do človeka neprijazna, toksična snov. Izjave, češ da je rdeče vino dobro, ker razširja žile, so po njegovem lansirali vinarski lobiji. Res pa je, pravi Ziherl, da ima alkohol nekakšen antidepresivni učinek. »Dr. alkohologije France Prešeren je lepo zapisal: 'V potrtih srcih up budi.' To navidezno je koristno in alkohol bi bil izjemno dober antidepresiv, če ne bi imel strahovitih stranskih učinkov in zelo majhnega terapevtskega razpona. Pri odmerku 2 dl je še nekako učinkovit, pri 3 dl pa negativni učinek že prevlada.« Ker je morebitno prohibicijo ali revolucionarno spremembo navad prebivalstva tako rekoč nemogoče pričakovati, pa Ziherl opozarja na nekaj zimzelenih zlatih pravil »pametnega« pitja. »Jasno, da ob nekaterih priložnostih pijemo vsi. A če že pijemo, potem pijmo dobro vino ob dobri jedi. Izogibajmo se pitju žganih pijač. Alkohola nikoli ne pijmo v posebnih čustvenih stanjih, kadar smo žalostni, jezni, ker se to stanje potencira. Prav tako pa se ta posebna čustvena stanja ponavljajo, in če jih zdravimo z alkoholom, to vodi v odvisnost.«