Dr. Mojmir Mrak, ekonomist

Dobro leto po izbruhu finančne krize se znova sprašujemo, kako je do nje prišlo, kaj smo se iz nje naučili, pa tudi kakšne strukturne spremembe bo kriza prinesla v mednarodnem finančnem sistemu. Odgovore smo poiskali pri dr. Mojmirju Mraku, profesorju mednarodnih financ na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

S krizo se je razblinil mit o lahkih in hitrih kreditih, ki se odplačujejo kar sami od sebe. Da so tej pravljici nasedli potrošniki, je še nekako razumljivo. A kako razložiti, da so ji nasedle tudi banke?

Razlogov, zakaj so banke zapadle v krizo, je cela vrsta in se razlikujejo po posameznih regijah oziroma državah. V ZDA sta poleg drugih dejavnikov k temu največ prispevala nepremičninski balon in poceni denar. Cene nepremičnin v ZDA so rasle praktično od leta 1970. Res je, da je bila ta rast v zadnjem desetletju veliko hitrejša kot prej, a vendarle je več kot eno generacijo vladala logika, da se cene nepremičnin povečujejo. To je bil glavni razlog, da ameriške banke niso bile posebej previdne pri tem, komu so posojale denar, saj so bile nepremičnine zavarovane s hipotekami. Logika je bila naslednja: če kreditojemalec kredita ne bo mogel redno odplačevati, bo moral vrniti ključe, banka pa bo nepremičnino prodala, in to po ceni, ki bo višja kot v trenutku, ko je bila kupljena. Skratka, tveganje bank je bilo ocenjeno kot minimalno ali pa naj bi ga sploh ne bilo. Drugi pomembni razlog za krizo v ZDA je bila raven obrestnih mer, saj je bila ta v obdobju od leta 2001 do izbruha krize najnižja v zadnjih 40 letih. Na podlagi logike poceni denarja so kredite, zavarovane z nepremičninami, dobivali tudi ljudje z zelo dvomljivo kreditno sposobnostjo. Medtem ko v Evropi najem hipotekarnega kredita običajno spremlja polog v višini recimo desetih ali dvajsetih odstotkov vrednosti nepremičnine, v ZDA to ni bilo tako. K izbruhu krize v ZDA so seveda prispevali še drugi razlogi, kot so listinjenje, nezadosten nadzor nad deli finančnega sistema, konflikt interesov v poslovanju rating agencij ter izrazito agresivno vodenje bank tako s strani menedžerjev kot lastnikov.

Kaj je krizo povzročilo v državah srednje in jugovzhodne Evrope?

Razlogi za finančno krizo v teh državah so bili nekoliko drugačni od razlogov v ZDA. Države v tej regiji so v zadnjem desetletju beležile izrazito visoke stopnje gospodarske rasti. V znatnem delu je ta rast temeljila na tuji akumulaciji, ki je v regijo prihajala po različnih kanalih, med katerimi je bil še najbolj uporabljan kanal zadolževanja bank bodisi pri svojih materah v tujini ali pa neposredno na mednarodnih finančnih trgih. Ker je bil denar na teh trgih v tem času poceni, so banke na strani virov postajale vse bolj odvisne od zadolževanja v tujini, delež normalnih virov, kot so na primer depoziti, pa se je vse bolj zmanjševal. Skratka, lahek dostop do razmeroma poceni denarja na eni strani ter visoke stopnje gospodarske rasti, spodbujene s hitrim procesom gospodarske integracije z državami EU na drugi strani, so ustvarjale možnosti za balone različnih vrst, kot so na primer tisti v nepremičninskem sektorju. Dodatna težava, s katero so se srečali v nekaterih državah v regiji, je bila, da so se potrošniki zadolževali v tujih valutah oziroma v valutah, ki niso valute, v katerih dobivajo svoje plače in druge prejemke. V tem kontekstu je znan zlasti primer Madžarske, kjer so se ljudje veliko zadolževali v švicarskih frankih. Atrakcija zadolževanja v tej valuti so bile nizke obrestne mere, žal pa je kriza jasno pokazala, da imajo tovrstni krediti tudi svojo temnejšo stran, to pa je tečajno tveganje. Depreciacija oz. devalvacija domače valute, do katere je prišlo med krizo, je namreč pomenila za dolžnika povečanje dolžniške obveznosti v domači valuti.

Banke so se gotovo zavedale, da je kapitalističen sistem ranljiv in podvržen krizam. Zakaj so kljub temu tako veliko tvegale?

V kapitalističnem sistemu gospodarjenja tako kot za podjetja tudi za banke velja, da je glavni cilj njihovega poslovanja profit. Tega so banke v zadnjih letih pred krizo dosegale z izrazito agresivnim poslovanjem, ki je bil pogosto na meji legalnega, in z izrazito kratkoročnim horizontom poslovanja. Sestavni del takšnega poslovanja je bila tudi pretirana uporaba novih instrumentov, kot je na primer sekuritizacija oziroma listinjenje. Gre za postopek, s pomočjo katerega se individualni krediti, ki jih kot takšne ni mogoče prodati na mednarodnem finančnem trgu, preuredijo v posebne finančne instrumente, imenovane strukturirani finančni instrumenti, ki jih je mogoče prodati na teh trgih, s tem pa naj bi bilo mogoče na kupce prenesti tudi znaten del tveganj. V finančni industriji je pred krizo prevladovala ocena, da je listinjenje odličen instrument za porazdelitev tveganj. Ta ocena je sicer točna, vendar samo, če se s tem instrumentom ne pretirava. Gre za situacijo, ki bi jo lahko primerjali z jemanjem zdravil. Če zdravilo jemlješ v odmerkih, ki ti jih predpiše zdravnik, ti bo pomagalo k ozdravitvi, če pa boš z zdravilom pretiraval, lahko celo umreš. Tako je danes povsem neprimerno reči, da je listinjenje samo po sebi slabo in je bilo razlog za krizo. Listinjenje je prispevalo h krizi zaradi tega, ker ni bilo uporabljano na pameten način in v razumnem obsegu.

Bolj ko gre ekonomiji dobro, manjša je želja po uvedbi radikalnih reform. Zdi se, da se iz krize nismo veliko naučili.

Za oceno, kaj smo se iz krize naučili, je še prezgodaj. Ena od stvari, ki smo se je nedvomno naučili, je, da v prihodnje ne bo več celotnih segmentov finančnega sistema, ki bodo zunaj nadzora. Tega je bilo v času pred krizo veliko in banke ter druge finančne institucije so to s pridom izkoriščale, da bi povečevale svoje profite. Kriza je jasno pokazala, da so se prav v teh nenadzorovanih segmentih finančnega sistema skrivala največja tveganja. Naj navedem primer t. i. instrumentov za posebne namene. Šlo je za institucije, ki so bile v sicer stoodstotni lasti bank, vendar njihova dejavnost ni bila konsolidirana v bilancah bank in njihovo delovanje ni bilo pod nadzorom nacionalnih finančnih regulatorjev. Banke so te institucije najpogosteje uporabljale kot instrument, prek katerega so kupovale visoko donosne in, kot se je kasneje izkazalo, tudi visoko rizične strukturirane finančne instrumente. Ko so ob izbruhu krize te institucije zapadle v likvidnostne težave, jih banke matere niso uspele preprosto likvidirati, kot se je za takšne primere predvidevalo pred krizo, temveč so jih morale konsolidirati v svoje bilance. S tem pa so banke seveda morale nase prevzeti tudi vse »zastrupljene« papirje, ki so jih te institucije imele v svojih knjigah.

Kakšne strukturne spremembe bo kriza prinesla v mednarodnem finančnem sistemu?

Kriza je brez dvoma že povzročila določeno streznitev, nisem pa prepričan, da bo prinesla bistvene spremembe v mednarodnem finančnem sistemu. Ko je bila pred koncem prejšnjega leta finančna kriza na vrhuncu, je bilo med ključnimi akterji opaziti veliko pripravljenost za temeljite spremembe sistema. Spomnite se samo prvega sestanka novo nastale skupine G20 decembra lani in sprejetih sklepov o tem, kaj vse je treba storiti na kratek in srednji rok. Sklepi so bili zelo ambiciozni, vendar je bilo do sedaj le malo od sprejetega tudi dejansko uresničenega. Človek bi lahko zaključil, da je ta kriza premalo globoka, da bi lahko pripeljala do bistveno spremenjenega mednarodnega finančnega sistema. Ta še vedno funkcionira na temeljih, ki so bili z bretton-woodsko konferenco postavljeni ob koncu druge svetovne vojne. V današnjem mednarodnem finančnem sistemu imajo še vedno vodilno vlogo industrijsko razvite države, zlasti ZDA in EU, čeprav se je njihova relativna teža v svetovnem gospodarstvu zmanjšala na račun nekaterih velikih, hitro rastočih ekonomij, zlasti Kitajske, Indije, Brazilije in Rusije. Naj kot primer navedem Mednarodni denarni sklad (MDS) kot ključno globalno finančno ustanovo. V glasovalni strukturi te institucije imajo daleč največjo glasovalno moč še vedno države EU in ZDA, pri čemer ima slednja celo pravico veta na nekatere odločitve organizacije. To je imelo logiko v obdobju bretton-woodskega mednarodnega denarnega sistema, v katerem je bil dolar edina svetovna valuta, zamenljiva za zlato, vse druge valute pa so bile zamenljive za zlato le prek dolarja. Glede na to, da je bila zamenljivost dolarja prekinjena leta 1971, od tedaj ni več vsebinske potrebe za to, da imajo ZDA še vedno pravico veta v tej organizaciji. Do korekcij navzdol bi moralo priti tudi pri glasovalnih pravicah držav članic EU kot celote. Sočasno pa bi se seveda morale povečati glasovalne pravice t. i. razvijajočih se držav, predvsem Kitajske, Brazilije, Rusije, Indije in nekaterih drugih azijskih držav. Če se tem državam v upravljavski strukturi MDS ne bo dalo mesta, ki bo korektno odražalo njihovo gospodarsko moč, bodo to institucijo preprosto ignorirale, v neki zaostreni situaciji pa ni mogoče izključiti celo ustanavljanja novih institucionalnih struktur. Če svet želi vključiti plačilnobilančne presežke Kitajske in nekaterih drugih držav v proces globalnega plačilnobilančnega uravnavanja, bo tem državam v MDS pač treba zagotoviti mesto, ki odraža njihovo današnjo gospodarsko moč.
Glasovalna moč Kitajske v MDS je danes manjša od skupne glasovalne moči držav Beneluksa. Glasovalne pravice se namreč v pretežni meri določajo na podlagi ekonomske moči, ki jo ima država v trenutku, ko vstopa v članstvo MDS. Sistem nima vgrajenega mehanizma, s pomočjo katerega bi se glasovalne pravice sčasoma lahko spreminjale v skladu s spreminjanjem relativne teže posamezne države članice v svetovnem gospodarstvu.

Kaj bi v čisto praktičnem smislu pomenilo, da bi Kitajska imela večje glasovalne pravice?

V tem primeru bi obstajala bistveno večja verjetnost, da bi Kitajska uporabljala MDS kot institucijo, prek katere bi usmerjala pomemben del svojih ogromnih deviznih rezerv, ki danes znašajo 2100 milijard dolarjev, in bi tako prispevala k zmanjševanju ogromnih plačilnobilančnih neravnotežij v svetu. Prav ta neravnotežja pomenijo enega ključnih problemov sedanjega mednarodnega finančnega sistema. Na eni strani imamo ZDA z ogromnim primanjkljajem v tekočem delu plačilne bilance in torej z ogromnimi potrebami za financiranje tega deficita, na drugi strani pa Kitajsko, Japonsko in nekatere naftne države z ogromnimi presežki v svojih tekočih računih plačilne bilance. Te države porabijo znaten del svojih presežkov za financiranje ameriškega primanjkljaja, in to s kupovanjem državnih obveznic ZDA. Kitajska je danes daleč največji kreditor ZDA. In kje je v tej zgodbi EU? Tekoči račun plačilne bilance EU kot celote je blizu ravnotežja, kar pomeni, da so tudi neto tokovi kapitala med rezidenti EU in tujino približno uravnoteženi.

Kaj to pomeni za odnose med dolarjem, evrom in juanom?

Od leta 2001, ko so ZDA drastično znižale svoje obrestne mere in se je zmanjšal apetit tujcev po kupovanju ameriških vrednostnih papirjev, se vrednost dolarja trendno zmanjšuje. Problem je v tem, da dolar depreci-ira v odnosu do evra, čeprav ZDA nimajo večjega plačilnobilančnega deficita do Evrope, v odnosu do juana pa ostaja vrednost ameriške valute na bolj ali manj nespremenjeni ravni, in to kljub ogromnemu deficitu ZDA do Kitajske. Kitajske oblasti namreč že vrsto let vodijo politiko uravnavanega deviznega tečaja do dolarja, kar posledično pomeni, da v nastali situaciji velik del stroškov nosi prav evroobmočje. V tem kontekstu je razumeti, zakaj skušajo EU in še zlasti ZDA prepričati Kitajsko, da bi omogočila svoji valuti bolj tržno prilagajanje. Zadnje tovrstno prepričevanje je potekalo ta teden ob obisku ameriškega predsednika na Kitajskem. V praksi bi svoboda gibanja juana pomenila njegovo krepitev oziroma apreciacijo. Gledano globalno bi bilo to brez dvoma dobro, saj bi dražji juan po eni strani vplival na zmanjšanje kitajskega plačilnobilančnega presežka, po drugi strani pa tudi na zmanjšanje ameriškega primanjkljaja.

In zakaj Kitajci tega ne storijo?

Kar bi bilo dobro za svet kot celoto, ne bi bilo nujno dobro za samo Kitajsko. Gre za značilen konflikt med notranjeekonomskimi cilji države in njeno širšo mednarodno odgovornostjo. Če bi juan pomembneje apreciiral, bi to seveda pomenilo pocenitev uvoza, sočasno pa bi se znižala tudi izvozna konkurenčnost kitajske ekonomije. Cenejši uvoz v razmerah vse bolj odprtega kitajskega gospodarstva, do česar prihaja po vstopu te države v WTO, bi povzročil povečanje konkurence za vsa tista podjetja na Kitajskem, ki so usmerjena predvsem na domači trg. To bi lahko imelo negativne posledice za finančni položaj teh podjetij in posledično za kitajski finančni sektor kot celoto. Skratka, apreciacija juana bi zelo verjetno vsaj na kratek rok povečala notranjeekonomske probleme države. Prav to pa so razlogi, zaradi katerih nosilci ekonomske politike v državi niso pripravljeni na resnejšo korekcijo tečaja juana, čeprav sočasno priznavajo, da bi bila ta s stališča svetovnega gospodarstva koristna.

Kaj zmanjševanje vrednosti dolarja pomeni za ogromne devizne rezerve Kitajske?

Zmanjševanje vrednosti dolarja seveda negativno vpliva na vrednost kitajskega premoženja, ki je v obliki deviznih rezerv. Prav zato je v zadnjih letih vse več govora o diverzifikaciji kitajskih deviznih rezerv. Poleg tega je Kitajska sprožila razpravo o tem, da bi namesto dolarja kot svetovne rezervne valute to vlogo sčasoma prevzela nekakšna košarica valut, kot je na primer SDR. Gre za knjižni denar, ki ga je oblikoval MDS sredi šestdesetih let, katerega vrednost se določa s košarico štirih valut: dolarja, evra, funta in jena. Pri upravljanju s takšno valuto bi lahko ključno vlogo prevzel MDS, a bi moral biti institucionalno spremenjen na način, o katerem je že bil govor. Pa še nekaj počne Kitajska s svojimi deviznimi rezervami v cilju njihove diverzifikacije. Del teh rezerv je izkoristila za oblikovanje posebnega državnega sklada, katerega finančni potencial se uporablja za kitajske naložbe v različnih delih sveta. V zadnjih letih je jasno prepoznavna strateška orientacija Kitajske, da del svojih finančnih potencialov uporablja za doseganje strateških ciljev, kot je na primer zagotavljanje dostopa do energentov in drugih primarnih proizvodov. Delovanje Kitajske v Afriki nedvomno potrjuje to usmeritev.

Pa je smiselno, da se dolar nadomesti z novo svetovno rezervno valuto?

O takšni zamenjavi je smiselno razmišljati, saj vloga ZDA v svetovnem gospodarstvu ni več takšna, kot je bila ob začetku bretton-woodskega mednarodnega finančnega sistema. Ne le zmanjševanje vrednosti dolarja, temveč tudi nekateri drugi indikatorji govorijo v prid oceni o postopnem zmanjševanju svetovnega pomena te valute. Vse več se govori o tem, da cene nafte in morda tudi nekaterih drugih proizvodov ne bi več kotirale izključno v dolarjih. Nekatere naftne države, ki so imele svoje valute tradicionalno vezane na dolar, so v zadnjih letih bodisi prekinile to vezavo ali pa o tem razmišljajo. In ne nazadnje, države diverzificirajo valutno strukturo svojih deviznih rezerv. Vsi ti trendi pa nikakor ne pomenijo, da bo dolar kar na hitro prepustil mesto ključne svetovne rezervne valute neki drugi valuti. Zavedati se je namreč treba, da mora za takšno vlogo valuta izpolnjevati vrsto pogojev. Na primer, da mora obstajati aktiven devizni trg s to valuto. In prav to je problem, zaradi katerega si je težko zamisliti, da bi neka košarica valut, kakršna je na primer sedaj SDR, lahko v razmeroma kratkem času prevzela vlogo glavne ali ene od glavnih svetovnih valut.

Nemška kanclerka nadomestitev dolarja z novo umetno valuto zavrača, češ da ne bi bila praktična.

Če bi gledal pragmatično in na razmeroma kratek rok, bi se s takšno oceno strinjal. Na daljši rok pa je zelo realno pričakovati, da bo svet prešel iz sedanjega stanja, ko dejansko funkcionira z eno svetovno rezervno valuto, dolarjem, v svet, kjer se poleg dolarja uporablja še vsaj ena ali več drugih svetovnih valut. To bodo lahko bodisi valute posameznih velikih držav, morda Kitajske, valute posameznih skupin držav, kot je evro-območje, ali pa celo nekakšna košarica valut. Zanimivo bo spremljati, koliko se bo evru uspelo profilirati kot svetovna rezervna valuta. To bo zelo odvisno od tega, kako bo potekal politično-gospodarski razvoj sveta, v tem okviru pa še zlasti odnosi med tremi danes najpomembnejšimi poli sveta, to so ZDA, Kitajska in celoten azijski bazen ter EU. Prav slednja je pod velikim konkurenčnim pritiskom preostalih dveh svetovnih polov. Če EU ne bo znala primerno odgovoriti na te izzive, bo to zelo verjetno vodilo v njeno marginalizacijo na svetovnem prizorišču.

So bili dosedanji pristopi k reševanju krize pravilni?

Ko govorimo o pristopih k reševanju krize, je treba ločiti med reševanjem krize v glavnih svetovnih gospodarstvih in v t. i. razvijajočih se državah. Industrijsko razvite države so na izbruh krize najprej odgovorile z monetarno politiko, in to zlasti v obliki znižanja obrestnih mer in zagotavljanja dodatne likvidnosti, temu pa so sledili še obsežni ukrepi fiskalne politike, usmerjeni zlasti v reševanje nacionalnih finančnih sistemov in v stimuliranje gospodarske rasti. S temi, sicer dragimi ukrepi je državam uspelo obdržati nadzor nad dogajanji, bodo pa v naslednjih letih potrebni veliki napori, da bo izhod iz krize te države pripeljal nazaj na neke normalne poti razvoja. Velik izziv bo zlasti vprašanje, kako potegniti iz obtoka ogromne količine denarja, ki so jih monetarne oblasti v zadnjem letu plasirale v svoja gospodarstva. In pa seveda vprašanje, kako po enormno povečanih fiskalnih deficitih v letošnjem letu spet vzpostaviti javnofinančno ravnotežje. V splošnem ocenjujem dosedanje odziv ekonomskih politik na nastalo gospodarsko krizo kot primerno, bolj celovit odgovor pa bo možno dati šele čez čas, ko se bo videlo, kakšne strategije za izhod iz krize bodo države uporabile. V nasprotju z razvitimi državami, ki so odgovore na krizo financirale z lastnimi fiskalnimi paketi in lastnim zadolževanjem na trgih kapitala, so razvijajoče se države k reševanju krize pristopile s programi, katerih sestavni del je bil običajno finančni sveženj, najpogosteje organiziran in v znatni meri tudi financiran s sredstvi MDS. Ta institucija, ki je bila pred izbruhom krize praktično brez dela, je čez noč ponovno na velika vrata vstopila v številne države naše regije. MDS se je namreč izkazal kot najbolj primerna mednarodna institucija, s katero je mogoče obvladovati finančno krizo manj razvitih držav, in prav to je bil razlog, da so se države novoustanovljene skupine G20 razmeroma hitro dogovorile o močni finančni injekciji tej instituciji. Hitro in veliko povečanje finančnega potenciala MDS, namenjenega reševanju krize v razvijajočih se državah, je vsaj za zdaj največji konkretni dosežek delovanja G20.

Nekateri trdijo, da so aktivnosti MDS v vzhodni Evropi razmere še poslabšale. Če bi deloval bolj z občutkom, bi bilo izgubljenih manj delovnih mest, bilo pa bi tudi manj socialnih pretresov. So očitki upravičeni?

Ko je govor o programih, ki jih države izvajajo z MDS, je treba biti korekten. V skladu z mandatom institucije je glavni cilj teh programov zmanjševanje plačilnobilančnega deficita države. Resnici na ljubo je treba povedati, da države običajno res zmanjšajo plačilnobilančni deficit, ko so v programu z MDS, pogosto pa ta proces spremlja padec gospodarske rasti in povečanje brezposelnosti. Državam se s temi programi običajno uspe približati doseganju zunanjeekonomskega ravnotežja, vendar to pogosto poteka na način, s katerim se oddaljuje od doseganja notranjeekonomskih ciljev. Sam sem bil zelo kritičen do programov MDS, ki so jih države izvajale po svojih krizah v osemdesetih in devetdesetih letih. Predvsem so ti programi preveč temeljili na principu »ena rešitev je pravilna za vse« in niso upoštevali specifičnosti držav. Tako je na primer MDS povsod pogojeval svojo podporo držav s fiksacijo deviznega tečaja domače valute in s hitro liberalizacijo kapitalskih tokov. Oboje se je izkazalo kot izrazito vprašljivo in je prispevalo tako k izbruhu marsikatere krize v zadnjih dvajsetih letih, pa tudi k zmanjšanju kredibilnosti MDS. Prav izhajajoč iz teh negativnih izkušenj se MDS v sedanji krizi obnaša bistveno bolj pragmatično in nedoktrinarno. Poleg tega nova pravila kreditiranja, sprejeta aprila letos, omogočajo MDS bistveno večjo fleksibilnost pri zagotavljanju finančnih sredstev državam, prizadetim s finančno krizo. Države, ki jih je prizadela kriza, a zanje niso značilna večja makroekonomska neravnotežja, imajo sedaj možnost sklenitve aranžmaja z MDS, kjer njegova sredstva delujejo kot nekakšen blažilec pred krizo. Tipičen primer je Poljska, ki je po sklenitvi aranžmaja z MDS med najbolj stabilnimi državami v regiji. Drugačna pa je situacija v državah, za katere so značilna velika makroekonomska neravnotežja, zlasti velik plačilnobilančni deficit. Ker je prav to problem večine držav v regiji, je razumljivo, da so plačilnobilančno in fiskalno prilagajanje ter sanacija finančnega sistema temeljni cilji programov, ki jih države izvajajo v sodelovanju z MDS.

Slovenija je v povsem drugačnem položaju ...

Seveda, saj je poleg Slovaške edina država v regiji, ki je že prevzela evro. Prav evro ščiti Slovenijo, da ne more zapasti v plačilnobilančno krizo, kakršni so potencialno izpostavljene države s svojimi nacionalnimi valutami. To pa nikakor ne pomeni, da nas je kriza obšla. Nasprotno, kriza je našo državo močno prizadela, izraža pa se na druge načine, zlasti skozi drastično znižanje stopnje rasti gospodarstva in naraščajočo brezposelnostjo. Pa še na nekaj je treba opozoriti. V zadnjem času se veliko govori o strategijah za izhod iz krize in prav v tem procesu bo Slovenija izpostavljena vsaj dvema dodatnima izzivoma. Prvi je neposredno povezan z evrom. Naša država nima več na voljo lastne monetarne in tečajne politike, tako da bo morala na krizo odgovarjati z zoženim naborom instrumentov, predvsem s fiskalno politiko in z razvojnimi politikami. Dejstvo, da imamo evro, nam je zelo pomagalo v obdobju neposredno po izbruhu krize, saj smo z njegovo pomočjo lažje obvladovali probleme dostopa do likvidnosti. Na srednji rok pa bo evro pomenil tudi oviro za hitrejše obnavljanje gospodarske rasti. Naši izvozniki namreč ne bodo mogli povečevati svoje mednarodne konkurenčnosti z depreciacijo domače valute, kar bodo brez dvoma uporabile nekatere od držav v regiji z lastnimi valutami.

Kaj pa je drug specifični izziv?

To, da se Slovenija zadnje leto preveč ukvarja sama s sabo oziroma s problemi, ki so tako ali drugače povezani z lastninjenjem in kadrovanjem. To so teme, ki danes preprosto jemljejo preveč časa in energije tako podjetniškemu sektorju kot celotni ekonomski politiki. Namesto da bi se sistematično ukvarjali s tem, kako čim bolj učinkovito prebroditi krizo in kaj storiti za dolgoročno vzdržnost rasti gospodarstva, kar počno drugi, se bolj ali manj vrtimo v začaranem krogu različnih tajkunskih zgodb, nepreglednega upravljanja podjetij in kadrovanja. Bojim se, da nam bo račun za takšno obnašanje izstavljen čez čas, ko bomo presenečeni ugotovili, da drugi v mednarodni konkurenčni tekmi tečejo hitreje od nas.

Podobno kot večina drugih držav se tudi Slovenija sooča z bistveno povečanim javnofinančnim primanjkljajem. Kaj je prispevalo k temu?

Dejstvo je, da Slovenija obdobja visoke gospodarske rasti ni izkoristila za prestrukturiranje odhodkovnih strani svojih javnih financ. Namesto da bi si v času »debelih krav« ustvarili zaloge, smo komajda zagotavljali dovolj finančnih virov za hitro naraščajoče odhodke. Slovenija bi bila danes v bistveno boljšem javnofinančnem položaju, če bi v krizo vstopila z recimo dvoodstotnim javnofinančnim presežkom. V tem primeru bi se letošnji primanjkljaj v javnih financah gibal nekje nad tremi odstotki BDP in ne na ravni blizu šestih odstotkov BDP. Kakorkoli že, javnofinančni položaj Slovenije se je v letošnjem letu poslabšal za približno pet odstotnih točk BDP glede na prejšnje leto, pri čemer so razlogi približno enakomerno porazdeljeni med padec prihodkov zaradi nižje gospodarske rasti, povečanje izdatkov kot posledico reforme plač v javnem sektorju in nekaterih drugih predvolilnih bonbončkov ter povečanje izdatkov za ukrepe, sprejete kot odgovor države na poglabljanje gospodarske krize. Bistveno poslabšanje javnofinančnega položaja Slovenije, ki smo mu priča letos, bo velik izziv za konsolidacijo javnih financ v naslednjih letih. Sedanja kriza pa s stališča javnih financ prinaša še eno neprijetno sporočilo. Dolgoročni javnofinančni problem Slovenije, ki je posledica izrazito neugodne prebivalstvene strukture naše države, se s to krizo vse bolj spreminja v srednjeročni problem. To z drugimi besedami pomeni, da temeljita reforma odhodkovne strani javnih financ postaja bistveno bolj nujna, kot se je zdela še pred letom ali dvema.

So spremembe potrebne tako na odhodkovni kot prihodkovni strani?

Spremembe so potrebne na obeh straneh javnih financ, pri čemer bodo radikalne spremembe potrebne predvsem na odhodkovni strani. Na strani javnofinančnih prihodkov vidim potrebo predvsem v obliki boljše izterjave davkov in manjših korekcijah davčne zakonodaje. Osnovni namen teh korekcij ne bi bilo povečanje javnofinančnih prihodkov, temveč njihova prerazporeditev. Verjetno bi bilo treba dohodninsko zakonodajo pustiti bolj ali manj nespremenjeno, smiselno pa bi bilo uvesti davek na nepremičnine. Poleg tega bi bilo treba določiti zgornjo mejo dohodkov, nad katero zavezanci ne bi plačevali prispevkov, s čimer bi se približali davčnim ureditvam v drugih državah. S temi in nekaterimi drugimi spremembami na prihodkovni strani pa nam luknje v javnih financah, ki je ranga velikosti blizu dveh milijard evrov letno, ne bi uspelo bistveno zmanjšati. Za dosego tega cilja bo treba bistveno zarezati v odhodkovno stran. To pa ne bo mogoče s sicer všečnim propagiranjem varčevanja pri kavicah, temveč z drastičnim rezom pri največjih sklopih javnofinančnih izdatkov. Eden takšnih so nedvomno plače v javnem sektorju. Tu ne bo več šlo z nekakšnimi začasnimi zamrznitvami plač, kakršnim smo priča sedaj, temveč se bo treba vprašati bistveno bolj temeljne stvari. Ali Slovenija resnično potrebuje toliko ministrstev, kolikor jih ima? Ali ne bi bilo mogoče cele vrste storitev, ki jih sedaj zagotavlja javna uprava, prepustiti kvalificiranim zasebnim ustanovam na podlagi koncesije? Seveda se takoj postavi vprašanje, ali je sedanja državna uprava strokovno sposobna, da se iz položaja proizvajalca storitev preobrazi v nadzornika storitev, ki bi jih po novem proizvajal koncesionar.

Kaj se bo zgodilo, če ne naredimo korenitega reza?

Na mednarodnih finančnih trgih je bilo z razumevanjem sprejeto dejstvo, da so v letošnjem letu države na globoko gospodarsko krizo odgovorile s povečanimi izdatki in da posledično beležijo znatno rast javnofinančnih primanjkljajev. V tem kontekstu je položaj naše države na teh trgih dokaj stabilen. Njen rating je ostal nespremenjen, in to kljub temu, da se je javnofinančna slika Slovenije močno poslabšala v primerjavi z obdobjem pred krizo. Kaj se bo dogajalo z ratingom Slovenije in z njenim dostopom do mednarodnih trgov kapitala v prihodnje, pa bo bistveno odvisno od tega, kakšno strategijo stabilizacije javnih financ bo v naslednjem srednjeročnem obdobju vodila naša država. Če se bo v odsotnosti svoje lastne monetarne politike odločila za neambiciozno in nekonsistentno politiko stabilizacije javnih financ, je pričakovati, da bomo to plačali z nižanjem ratinga države in posledično z večjimi stroški zadolževanja na finančnih trgih. Primer Grčije je v tem kontekstu več kot poučen. Višja ko bo cena zadolževanja, več bo treba plačevati za odplačevanje obresti in manj bo prostora za vse druge izdatke. Vlada sicer obljublja, da bo javnofinančni primanjkljaj zmanjšala na tri odstotke do leta 2013, vendar programa, ki bi natančneje povedal, kako se namerava to doseči, še nisem videl.

Vlada je za vodenje pametne fiskalne politike ustanovila fiskalni svet. Dobra ideja?

Fiskalni svet je sam po sebi odlična ideja, ki jo v celoti podpiram. Kot pri veliko drugih, sicer konceptualno dobro zamišljenih projektih te vlade pa se je žal tudi pri projektu fiskalnega sveta zalomilo pri izvedbi. Naj navedem samo dva sklopa slabosti. Prvi je zakon o fiskalnem svetu, ki vsebuje kar nekaj vprašljivih rešitev. Za mene je nelogično, da člane fiskalnega sveta, ki naj bi nadzirali državne javne finance in s tem tudi delo ministra za finance, predlaga ta isti minister. Tudi način finančnih nadomestil za delo članov sveta ni ustrezno rešen. Neresno je računati, da se bodo člani sveta zavzeto lotili svojega dela, če bodo osnovno finančno nadomestilo za njihovo delo sejnine. To je preprosto nerealno, da ne rečem neresno. Druga slabost se nanaša na sestavo fiskalnega sveta. Ta preprosto preveč spominja na klasične ekonomske svete, ki so jih imeli vsi dosedanji predsedniki vlad, tudi sedanji. V nasprotju z imenovano sestavo bi morali večino v članstvu fiskalnega sveta sestavljati strokovnjaki s področja javnih financ.

V Nemčiji, naši najpomembnejši trgovinski partnerici, je opaziti prve znake okrevanja. Kdaj se bo iz recesije izvila Slovenija?

Res je, da se v Nemčiji kažejo prvi znaki okrevanja, vendar si nihče ne upa napovedati, ali to pomeni, da se bo rast nadaljevala ali pa se bo krivulja še enkrat obrnila navzdol. Ker ni jasno, ali si je ekonomija že dovolj opomogla, se pojavljajo pozivi, da naj se fiskalne spodbude zadržijo še nekaj časa, s čimer bi se zmanjšalo tveganje morebitnega ponovnega padca. Tudi če bodo naše največje gospodarske partnerice v naslednjem letu beležile nadaljevanje pozitivnega trenda gospodarske rasti iz zadnjih mesecev, bo gospodarsko okrevanje Slovenije zelo počasno. Gospodarska rast v letih 2010 in 2011 bo sicer pozitivna, bo pa vsaj naslednje leto spremljana z nadaljnjim povečevanjem števila brezposelnih.