26. 11. 2009 | Mladina 47 | Svet
Križ z minareti
Švicarski volivci se bodo 29. novembra odločali o pobudi za prepoved gradnje novih minaretov. Za zahtevo naroda tiči prikrit strah pred tujci. Velik delež tujcev v bogati alpski državi občasno sproži politični obrambni refleks.
Ce-a-ef-ef-e-e, ne pij toliko kave.
Ta turški napitek ni za otroka,
slabi mu živce, da je bled in joka,
ne bodi kot musliman, drugače začni dan.
V današnjih pesmaricah švicarskih šolarjev ni več tega kanona, a še pred štirimi desetletji, davno pred uvedbo politične korektnosti, se šolskim oblastem v züriškem kantonu takšno besedilo očitno ni zdelo sporno. Ljudi vendar poziva k zdravemu življenju, je doktrina iz otroških ust, namenjena tako rekoč domovini zdravja, kjer je dr. Bircher-Benner izumil presne kosmiče in jih z osupljivim uspehom vsilil na nakupovalne lističe generacije povojnih gospodinj - to je bil zmagovit globalni pohod, kot lahko potrdimo danes, v času žitnih ploščic. Da se je ljudsko zdravje iz krepostne Švice po svetu širilo na hrbtih bledoličnih, jokavih in živčno šibkih muslimanov, je bila, odkrito povedano, vsem zadnja briga.
V 60. letih muslimanov sploh še niso imenovali tako, temveč so jim rekli mohamedanci, in o njih so vedeli zelo malo. Bili naj bi fanatični, smo vedno znova poslušali, in znano je bilo njihovo sovraštvo do Izraela. Junija 1967, ob izbruhu šestdnevne vojne, so dijaki gimnazije v Zürichu dobili pouka prost dan, da so se lahko udeležili demonstracije v podporo Izraelu. Vzklikali so gesla, kot je Naserja v vodo (nemško Nasser ins Wasser), in to ni naključje. V isti pesmarici je bil tudi hebrejski kanon, ki so ga učitelji in učiteljice zaradi takratnega navdušenja nad Izraelom povzdignili v hvalnico. Podoba sveta je bila preprosta: majhen, srčen narod se je uspešno upiral arabsko-muslimanski premoči in bilo je skoraj tako, kakor takrat, ko so se hrabri Švicarji postavili po robu Hitlerjevi Nemčiji. Takrat je marsikdo v Švici svet v resnici videl tako. Vsi smo bili prepričani o svoji večvrednosti. Švica je bila preprosto boljša. Kamorkoli že smo se obrnili, je bilo v tujini vedno bolj umazano, njihova čokolada je bila neužitna in franki so odpirali vsa vrata.
Tudi sam sem bil takšnega mnenja. Prvo mošejo sem videl pri svojih osemnajstih pred 38 leti v Bihaću. Pred tem sem bil v tamkajšnji robni kući, kjer sem si kupil skodelico za turški napoj, turško kavo. Oboje se mi je zdelo skoraj enako eksotično: skodelica in božji hram. Ne vem, ali ta mošeja še stoji. Imela je minaret in bila je prazna, če odštejemo s preprogami prekrita tla. V notranjost zgradbe teh mohamedancev (takrat sploh nisem vedel, da živijo tudi v Jugoslaviji) sem si drznil pokukati le zato, ker pri vhodu ni bilo nikogar. Ko sem nadaljeval potovanje, mi je po številnih poskusih in napakah postalo jasno, da si je treba pred vstopom v mošejo sezuti čevlje.
Vedel nisem niti, da so prav v tistem času prvi prebivalci Bosne in Hercegovine dobili Titovo dovoljenje, da lahko odpotujejo iz države, in priložnost so izkoristili za odhod proti severozahodu (oziroma v bogato Švico). Takrat bi bil kot osemnajstletnik pravzaprav moral povezati revščino in izseljevanje, vendar me je predvsem veselilo, da je bilo sobo mogoče najeti že za dolar (to je bila takrat približno polovica cene vstopnice za kino v Zürichu). Tako sem prepotoval velik del Jugoslavije in užival v slikovitih prizorih, ko so kmetice ob potoku prale oblačila celega klana. Kaj so pomenile rute na njihovih glavah? O tem se sploh nisem spraševal.
Deset let kasneje, ko je bilo v našem najetem študentskem stanovanju v Zürichu treba zamenjati peč na drva, se je prikazal pečar z močnima mladeničema. Težko peč sta brez težav prinesla pet nadstropij visoko, si prižgala cigareto in povedala, ko sta prišla do sape, da prihajata iz okolice Ohridskega jezera. Ohridsko jezero? Nikoli slišal. Jugoslavija? Aja. Ja, tam je Ohridsko jezero. Ne vem, kaj je danes s tema mladeničema.
Morda živita v Frauenfeldu na vzhodu države, sta dejavna člana tamkajšnje islamske skupnosti in sta najbrž že ugotovila, kako pomembni so lahko verski simboli, naj bodo še tako prikriti. Islamska skupnost v Frauenfeldu si je pred sedmimi leti v občinski zgradbi uredila središče z molilnico. Pred tem je morala od pristojne upravne enote dobiti dovoljenje za spremembo namembnosti. In ker se v središču tudi kadi, so pristojni zahtevali prezračevalno napravo. Investitorji so jih ubogali in prezračevalno cev namestili v skladu s predpisi ob fasadi navzgor proti strehi. Na koncu te cevi je pločevinasta zaščitna strešica v obliki keglja, na vrhu pa je kakih deset centimetrov velik kovinski polmesec. Ni dvoma: kdor je hotel v prezračevalni cevi videti minaret, ga tudi je. Vendar ga ni nihče (razen vernikov, članov islamske skupnosti v Frauenfeldu). Tako je bilo šest let, do 16. septembra 2009, ko je član občinskega sveta želel uradno ugotoviti, ali je cev nameščena v skladu z vsemi predpisi.
To se je zgodilo sredi kampanje, ki trenutno zelo zaposluje Švicarje. Odbor je 8. julija 2008 namreč izročil 113.540 podpisov v podporo referendumu proti gradnji novih minaretov. V Švici mora referendumsko pobudo potrditi vsaj 100.000 državljanov, da je veljavna. Če ni v nasprotju z ustavo, vlada razpiše referendum. Pobude so redke, vedno pa so orodje za politično novačenje. Enako velja za tako imenovano pobudo proti minaretom. Sopredsednik odbora za pobudo je poslanec švicarske ljudske stranke v državnem parlamentu. Njegova stranka je članom priporočila, naj pobudo podprejo.
Ljudska stranka je zadnji dve desetletji vse pomembnejša. Njen najbolj znan predstavnik je Christoph Blocher, sin evangeličanskega duhovnika, večkratni milijonar in nekdanji pravosodni minister, ki je visoki položaj izgubil, ker je na Švico deloval preveč razdiralno. Švicarska ljudska stranka sistematično izkorišča strah pred tujci, ki se je razširil po državi. Nasprotuje lažjemu pridobivanju državljanstva za tujce, rojene v Švici, podpira izgon tujcev, ki so bili pravnomočno obsojeni, in je v svoji propagandi neusmiljeno izkoristila nezaupanje proti kosovskim Albancem, ki vlada v Švici.
Stranka poleg tega silovito nasprotuje tudi morebitnemu članstvu Švice v Evropski uniji in se z vsem tem dobro prilega tradiciji sovražnosti do tujcev, ki občasno pride na plan v novejši zgodovini te države. Junija 1970 so s tako imenovano Schwarzenbachovo pobudo zahtevali, da se delež tujcev v Švici zmanjša na desetino. Na referendumu je bil predlog za las zavrnjen - v veliko veselje cvetoče industrije, ki je takrat nujno potrebovala tujo delovno silo, saj domače ni bilo. Sledila je vrsta drugih zahtev podobne vsebine, ki so poudarjale utemeljitve o domnevnem potujčenju Švice. Politiki nacionalističnega desnega tabora so namreč ugotovili, da se s to vižo dotaknejo večine. Raziskovalci javnega mnenja so nas dolgo puščali v veri, da se tujcev najbolj bojijo »mali ljudje«, tisti, ki trepetajo za svoje delovno mesto in pokojnino. Danes vemo, da to ni res. Ljudska stranka ima privržence v okolju nekdanjih socialdemokratov, pa tudi v četrtih vil v predmestjih, nekdaj spoštovani in neodvisni tednik Weltwoche pa se je prelevil v njeno dvorno glasilo.
Minaret, muezin in šarija naj bi bili tesno prepleteni in nezdružljivi z našim svobodnim, demokratičnim družbenim sistemom, piše nosilec pobude proti minaretom. V njih v nasprotju z zvoniki vidi simbol želje po oblasti. Statistično gledano se je število muslimanskih prebivalcev Švice zadnji dve desetletji močno povečalo in znaša več kot 350.000 oziroma približno pet odstotkov prebivalstva. Torej, kdo so ti muslimani? Pretežno gre za ljudi iz Bosne, s Kosova in iz Makedonije; vsi niso aktivni verniki. V Švici je danes registriranih približno 150 muslimanskih molilnic in mošej. Le štiri med njimi imajo minaret in to je še pred nekaj meseci komaj koga motilo.
»Naša mošeja bo dobila minaret,« mi je pred dvema letoma zagotovil Nedžad Grabus, mufti iz Ljubljane. Malo prej je bil dobil županovo zagotovilo, da sme uresničiti štiri desetletja star načrt za islamsko središče v slovenskem glavnem mestu. Uro kasneje sem sedel nasproti lokalnemu politiku Mihaelu Jarcu. Vedel je za odstavitev pravosodnega ministra v Švici in je izrazil svoje sočutje z gospodom Blocherjem. »Priseljencem puščamo preveč prostora,« je rekel gospod Jarc in opozoril, da bo Evropa postala Evrabija. Da večina v Sloveniji živečih muslimanov izvira iz nekdanje skupne domovine, se mu ni zdel pomemben podatek.
Z razumskimi utemeljitvami tudi pri švicarskih nasprotnikih minaretov ne prideš daleč. Pri njih ne gre izključno za sovraštvo do tujcev. Ne, med njimi so tudi ljudje, ki jih skrbi zdravje naroda - umsko zdravje. Hočejo ohraniti, kar je švicarskega, ne da bi to sploh znali definirati. Zato je izid referenduma zelo težko napovedati. Švicarska podjetja pa imajo drugačne skrbi. Lani so v države z večinskim muslimanskim prebivalstvom izvozila za skoraj deset milijard evrov blaga. Če bo pobuda sprejeta, bo trgovanje ogroženo, saj bo javna podoba Švice v muslimanskih državah grdo omadeževana.
Kdo bo pomagal rešiti sloves Švicarjev? Haris Seferović. Mladi nogometaš s prometnega obrobja Züricha igra za tamkajšnji nogometni klub Grasshoppers. V nedeljo, 15. novembra, je v nigerijski prestolnici Abuja pred 60.000 gledalci zabil edini gol v finalu svetovnega prvenstva do 17 let. Samozavest Švicarjev je bila po skoraj bankrotu njihove največje banke hudo načeta, z zmagovitim zadetkom pa si je opomogla in država ima spet novega ljudskega junaka: On je naš.
* Martin Woker je med letoma 2001 in 2008 delal v Zagrebu kot dopisnik z Balkana.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.