26. 11. 2009 | Mladina 47 | Svet
Ujetnika starega ali snovalca novega?
Kako razumeti izbiro voditeljev držav članic EU, novega predsednika EU in ministrice za evropske zunanje zadeve
Večmesečno ugibanje, kdo bo postal prvi mož Evropske unije in njen zunanji minister, kar sta prestižni politični funkciji po Lizbonski pogodbi, se je končalo prejšnji teden. Čeprav so bili v igri tudi »težkokategorniki« evropske politike, se je pokazalo, da Evropska unija še ni pripravljena na vodilne ljudi, ki bi morda »preglasili« nacionalne politike držav članic in celo udarili po mizi, če bi katera država preveč solirala. Voditelji sedemindvajseterice so se odločili za politika dialoga in kompromisa. Predsednik Evropskega sveta, ki bo skladno z določili Lizbonske pogodbe vodil Evropski svet najmanj dve leti in pol, predstavljal EU v svetu in vodil sestanke voditeljev EU, je postal dosedanji belgijski premier Herman Van Rompuy, evropsko zunanjo politiko pa bo v naslednjih petih letih usklajevala Catherine Ashton, dosedanja evropska komisarka za trgovino.
Na evropskem političnem prizorišču sta to res razmeroma neznani imeni. Večina poznavalcev evropske politike meni, da z njima Evropska unija zagotovo ne bo pridobila enotnosti in prepoznavnosti, kar naj bi bila njuna glavna dolžnost. A Van Rompuy prihaja iz vrst flamskih krščanskih demokratov in majhne Belgije, ki se že leta in leta ubada z napetostmi med dvema nacionalnima skupnostma: flamsko in valonsko. Ashtonova je britanska socialistka in ženska, torej nekakšen antipod predsedniku evropskega sveta. Njuna dosedanja politična kariera ni bila posebej na očeh javnosti. Mediji so imeli zato kar precej težav, da so iz njunih političnih biografij izbrskali kaj zanimivega. Van Rompuy naj bi se tako nekaj dni pred izvolitvijo sestal z vidnimi člani skrivnostne skupine Bilderberg, krogom svetovno znanih industrijalcev in politikov, torej bratovščine z velikim neformalnim vplivom, ki naj bi krojila novi svetovni red. Z njimi naj bi se sestal v istem dvorcu, kjer so leta 1957 podpisali Rimske sporazume, dokumente, na katerih je utemeljena EU. Je tudi pisec haiku poezije. Z njo si krajša čas med dolgoveznimi parlamentarnimi razpravami.
Tistim, ki poznajo razmerja znotraj EU, je jasno, zakaj so se voditelji članic EU odločili za razmeroma neprepoznavna in h kompromisom usmerjena politika. Ta čas namreč EU še ne prenese močne osebnosti na vrhu. Zato tudi dolgo časa resna kandidata Jean Claude Juncker, predsednik luksemburške vlade, in bivši britanski premier Tony Blair, dokaj svojeglava politika, nista mogla postati predsednika Evropskega sveta. Pa tudi razmere v EU močne osebnosti na njenem vrhu še ne dovoljujejo. EU se je namreč znašla zaradi gospodarske krize v zagatni situaciji, saj primernih orodij, da bi ji parirala na ravni EU ni, države članice, predvsem največje, pa so ubirale vsaka svojo pot izhoda iz krize. Sicer pa je tudi sama EU prispevala svoj delež k nastanku krize, saj je v zadnjih letih pod vodstvom predsednika Komisije Manuela Barrosa postala ena izmed trdnjav neoliberalizma, posledice njenih politik deregulacije na številnih področjih pa prenašala na pleča držav članic. Že dolgo je jasno tudi, da je Lizbonska strategija, sprejeta leta 2000, ki naj bi spremenila Unijo do leta 2010 v »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«, slepa ulica tudi zato, ker države članice, predvsem večje, preračunajo najprej svoje koristi in šele nato privolijo v reforme. Podobno usodo lahko doživi tudi nastajajoča strategija razvoja Evropske unije, ki naj bi nadomestila Lizbonsko strategijo in do leta 2020 preoblikovala EU v »zeleno in na znanju temelječe gospodarstvo«. Znano že iz dosedanje strategije, mar ne?
Sicer pa Evropska unija ima smeri razvoja na posameznih področjih, vendar so nedorečene in premalo oprijemljive za uresničevanje konkretnih politik. Za mednarodne odnose v svetu je jasno, da se Evropska unija želi bolj odpreti proti globalnemu svetu, postati nova geopolitična velesila, vendar tega ni sposobna brez poenotenja med nacionalnimi interesi in politikami. Na ta problem je letos poleti v spletnem časniku Eurozine opozorila tudi direktorica Inštituta za varnostna vprašanja Evropske unije Nicole Gnesotto: »Kar zadeva vprašanja mednarodne varnosti in razvoja v strateškem kontekstu, bi Evropska unija lahko prispevala dodano vrednost. Zgodovina sodobnih kriz, vse od Libanona do Gaze, od Iraka do Irana in Afganistana, dokazuje neustreznost in nezadostnost vojaške sile pri reševanju kompleksnih političnih kriz. Evropska unija ima tudi največje finančne in civilne zmogljivosti za pomoč pri rekonstrukciji in stabilizaciji držav po konfliktu.« Po njenem mnenju bi morala Evropa izkoristiti svoj edinstveni model vladanja, ki temelji na delitvi suverenosti med državami članicami in Evropsko unijo. Gre za načela ekonomske in politične solidarnosti in delovne metode, kjer pridejo do izraza pogajanja, pravo, vztrajno iskanje kompromisov in hkrati zavračanje mehanizmov, ki temeljijo na prisili in načelih avtoritete. »Delitev, solidarnost in dialog postajajo v današnjem svetu globalnosti nujna oblika svetovnega upravljanja ...« še dodaja Gnesottova. Po njenem ima EU, navkljub težavam v delovanju, priložnost, da v na novo nastajajočem sistemu mednarodnih odnosov, ki ga določata multipolarnost ter multilateralizem, prav zaradi svojega načina odločanja nagne razmerja v svetovni skupnosti v prid takšne politike.
Glede na dosedanja razmerja v EU pa seveda ni mogoče pričakovati, da bosta novi predsednik Evropskega sveta in nova zunanja ministrica prišla na dan z izdelano vizijo razvoja EU, kaj šele, da bi na mah razrešila vsa protislovja v njenem delovanju. Za to je potreben čas. In za to delo sta potrebna potrpežljiva in preudarna politika, ki bosta znala korak za korakom utrjevati EU skladno z Lizbonsko pogodbo. Nova obraza na vrhu EU, ki še nista okužena z boleznimi evropske birokracije, čeprav manj znana na evropskem političnem prizorišču, sta lahko osvežitev v njenem delovanju.
Pa vendarle, kdo sta najodgovornejša politika EU? Herman Van Rompuy, dvainšestdesetletni politik, je na katoliški univerzi Leuven študiral filozofijo in ekonomijo. Med letoma 1972-1975 je delal v belgijski centralni banki. Leta 1973 je postal član flamskih krščanskih demokratov (CVP) in nato vodil stranko med letoma 1988-1993. Od leta 1993 do 1999 je bil belgijski finančni minister in namestnik ministrskega predsednika. S trdo roko je upravljal državne finance in zmanjšal javni dolg države. Nato je postal poslanec v belgijskem parlamentu in v letih 2007 in 2008 predsedoval njegovemu spodnjemu domu. Po veliki politični krizi, ki je pretresala Belgijo leta 2008, saj so se zamenjale kar tri vlade v enem letu, je postal, menda nerad, predsednik vlade. V kratkem času mu je uspelo ublažiti napetosti med francosko in flamsko nacionalno skupnostjo, ki so grozile, da bo desetmilijonska Belgija razpadla. Tudi zato velja za »konsenzualnega politika«.
Dober poznavalec lika in dela Van Rompuya je Paul Belien, nekdanji dopisnik Wall Street Journala, po rodu Flamec, ki je vseskozi spremljal njegovo kariero. Po njegovem mnenju je Van Rompuy izredno inteligenten politik, ki ga ne kaže podcenjevati. Nanj, kot na konservativnega katolika, naj bi v mladosti zelo vplival flamski filozof Lode Claes, ki je verjel, da brez pristnega občutka nacionalne pripadnosti in vrednot ni mogoče vzpostaviti demokracije in politične morale. Van Rompuy je v svojih knjigah zagovarjal pomen tradicionalnih vrednot in tudi potrebo po ohranjanju krščanskih korenin Evrope. Leta 2005 je v belgijskem parlamentu celo izjavil: »Turčija ni del Evrope in nikoli ne bo del Evrope ... Univerzalne vrednote, ki so na delu v Evropi in so temeljne vrednote krščanstva, bi z vstopom velike muslimanske države, kot je Turčija, izgubile prodornost.« Nikoli ni demantiral za evropske razmere problematične izjave. Skril se je le za izjavo, da človek v opoziciji pove pač več, kot če je v vladi. Belien še omenja, da je novi evropski predsednik drastično spremenil nekatera svoja stališča. V osemdesetih letih je govoril o enotni Belgiji, pozneje pa se je zavzel za federalno ureditev svoje države.
Še zanimivejše pa bo delo nove zunanje ministrice EU lady Catherine Ashton. Predstavljati bi morala EU, vendar Lizbonska pogodba določa le institucionalno ureditev tega resorja, njeno delovanje pa bo odvisno od politične volje in dogovora držav članic. Jasno je, da nova evropska zunanja ministrica ne bo imela mandata govoriti v imenu EU v Washingtonu, Moskvi ali Pekingu, kajti velike članice EU si neposrednega stika s svetovnimi prestolnicami ne bodo pustile vzeti. Nemčija zagotovo ne bo dovolila, da bi ji kdo kalil posebne odnose z Rusijo, Velika Britanija pa ne, da bi se kdo vmešaval v njene odnose z ZDA. Nova zunanja ministrica mora najprej oblikovati aparat, ki bo poenotil posle v EU na zunanjepolitičnem področju. Bo pa imela, v primerjavi s predsednikom evropskega sveta, kar 7 milijard evrov težak proračun in poveljevala bo vojski 5000 diplomatov in uradnikov. Njeno področje delovanja bo tudi usklajevanje med državami članicami na področju širjenja EU razvojne pomoči, trgovine, regulacije in politike konkurenčnosti.
Za kar nekaj kandidatov za evropskega zunanjega ministra bi lahko verjeli, da bodo kos temu zalogaju. Omenjali so Davida Milibanda, britanskega zunanjega ministra, in Joschko Fischerja, strateškega misleca in nekdanjega nemškega zunanjega ministra. Toda evropski voditelji so se odločili za britansko laburistko in baronico Catherine Ashton. Ashtonova se je v preteklem letu sicer izkazala kot evropska komisarka za trgovino, vendar pa v Veliki Britaniji ni bila nikoli na pomembnem položaju v vladi. Predsedovala je le zgornjemu domu britanskega parlamenta. Tudi njena zasluga je, da Britanci niso odločali o Lizbonski pogodbi na referendumu. Lady Ashton je bila rojena leta 1956. Med letoma 1983 in 1989 je bila direktorica skupine »Poslovanje v skupnosti«, ki je spodbujala podjetja k takšnemu delovanju, ki bi imelo pozitiven učinek na skupnost in okolje. Ukvarjala se je s socialnimi vprašanji in izobraževanjem. V času vlade Tonyja Blaira je leta 1999 postala stalna članica zgornjega doma in baronica Ashton. Velja za političarko z velikimi sposobnostmi. Ameriški predstavnik za trgovino Ron Kirk, ki je sodeloval z Ashtonovo, jo je opisal kot osebo z »odlično inteligenco, vizijo, sočutjem in šarmom ter nadarjeno reševalko problemov«. Vse to bo na novi dolžnosti tudi potrebovala. Sama pa je na skrb zbujajoča vprašanja novinarjev o svoji izbiri dejala: »Upam, da bodo moja specifična znanja na koncu pokazala, da sem najboljša izbira.«
Vsekakor je tudi od modrosti in prizadevanj predsednika Evropskega sveta in zunanje ministrice EU odvisno, po kateri poti in kako hitro se bodo odvijali nekateri procesi znotraj evropske povezave. Pa tudi, kakšna bosta moč in vloga obeh novih funkcij v EU. Imata namreč priložnost, da s svojim delovanjem postavita najbolj ustrezne kriterije za zasedbo teh dveh delovnih mest, ki lahko postaneta resnično pomembni, ali pa le še dodatno breme v kolesju evropske birokracije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.